Jedro

Če zakon ne določa organa, pristojnega za odločanje o pritožbi, odloča o pritožbi ministrstvo, pristojno za ustrezno področje.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijani akt območne enote Republiškega zavoda za zaposlovanje z dne 6.6.1994 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim aktom - obvestilom, zavrnila pritožbi tožeče stranke zoper akta z dne 8.4.1994 in z dne 25.4.1994, s katerima je tožena stranka zavrnila vlogi tožeče stranke za sofinanciranje priprav na zaposlitev novo sprejetih delavcev.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeni akt. Ne strinja se niti z obliko niti z vsebino izpodbijanega akta. Meni, da bi morala tožena stranka o njeni pritožbi izdati sklep s pravnim poukom. Navaja, da je zaradi povečanih naročil tujega partnerja zaposlila delavce, ki so bili pred tem prijavljeni na Uradu za delo in za te delavce pripravila program usposabljanja. S tem je izpolnila vse kriterije za sofinanciranje priprav na zaposlitev novo sprejetih delavcev, zato je upravičeno pričakovala ugodno rešitev njenih zahtev, vloženih v skladu z Zakonom o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožeča stranka pritožbi vložila zoper obvestila tožene stranke, kar ni možno. Meni, da tožeča stranka tudi ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe, ker uveljavlja pravico, ki gre brezposelni osebi po določbi 40. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti.

Navaja, da navedeni zakon, ločeno od pravic brezposelnih oseb, vsebuje ukrepe aktivne politike zaposlovanja (49. člen zakona), pri čemer so nekateri ukrepi namenjeni izključno brezposelnim osebam. Ker so sredstva za stimuliranje zaposlovanja omejena, ukrepi aktivne politike zaposlovanja ne pomenijo pravice, ampak le možnost. Zato o zahtevi tožeče stranke tožena stranka ni bila dolžna izdati odločbe. V obdobju, ko sta bili vloženi zahtevi tožeče stranke, tožena stranka, glede na navodila Republiškega zavoda za zaposlovanje, ukrepov aktivne politike zaposlovanja ni izvajala, o čemer je tožečo stranko tudi obvestila. Navaja še, da obvestilo, ki ga izpodbija tožeča stranka, ni akt, s katerim bi bilo o zadevi odločeno. Zato predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: V obravnavani zadevi je sporna dodelitev sredstev na podlagi določbe 48. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91, 71/93 in 38/49). Po navedeni določbi se organizacijam oziroma delodajalcem lahko v okviru sredstev, namenjenih za izvajanje programov zaposlovanja, zagotavljajo sredstva za izvajanje ukrepov aktivne politike zaposlovanja, med drugim tudi za usposabljanje novo sprejetih delavcev. Za dodelitev teh sredstev je bil pooblaščen Republiški zavod za zaposlovanje kot izvajalec javne službe, oziroma območne enote v njegovem sestavu, kar izhaja iz določb 63. in 66. člena navedenega zakona. Ker je tožeča stranka na tej pravni podlagi vložila zahtevo za dodelitev sredstev za sofinanciranje priprav na zaposlitev novih delavcev, je akta tožene stranke, s katerima ja ta obvestila tožečo stranko, da se ji sredstva ne dodelijo, šteti za odločbo, s katero je tožena stranka zavrnila zahtevo za dodelitev sredstev, izpodbijani akt, izdan na pritožbo tožeče stranke, pa za dokončni posamični akt, s katerim je tožena stranka dokončno odločila o pravici oziroma pravni koristi tožeče stranke. Tožena stranka je torej z izpodbijanim aktom odločila o pritožbi zoper posamični akt, ki ga je kot izvajalec javne službe izdala na prvi stopnji. Za izdajo izpodbijanega akta tožena stranka ni bila pristojna. Ker Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti ne določa organa, pristojnega za odločanje o pritožbi zoper prvostopni akt zavoda, izdan v zadevi aktivne politike zaposlovanja, in ga takrat, ko je bilo o zadevi odločeno, tudi ni določal statut zavoda, bi moralo, glede na določbo 3. odstavka 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), o tej pritožbi odločiti ministrstvo, pristojno za ustrezno področje, v tem primeru Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, v katerega delovno področje spada med drugim tudi politika zaposlovanja. Ker torej tožena stranka za izdajo izpodbijanega akta ni bila pristojna, je ta nezakonit. Po določbi 25. člena ZUP mora namreč vsak organ po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno in krajevno pristojnost. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je, tako kot ZUP, uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).