Jedro

Tožnik je tožbo na ugotovitev obstoja delovnega razmerja (po prenehanju zaposlitve pri toženi stranki) vložil po izteku 30-dnevnega prekluzivnega roka (3. odstavek 204. člena ZDR), kar je prepozno, zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zaradi delnega umika tožbe z dne 6. 2. 2012, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za obračun plače in obračun in plačilo davkov in prispevkov za čas od junija 1993 do maja 1994, ustavilo postopek (I. točka izreka sklepa), v preostalem delu pa je zavrglo tožbo tožnika, ki je zahteval:- ugotovitev obstoja delovnega razmerja med tožnikom in tožencem za čas od 19. 10. 1989 do 30. 5. 1993 ter - obračun bruto plače in plačilo prispevkov davkov za to obdobje iz bruto plač v zneskih, navedenih v tožbi (II. točka izreka sklepa).

Zoper odločitev o delnem zavrženju tožbe v navedenem sklepu se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani del sklepa ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da tožnik uveljavlja obstoj delovnega razmerja oz. ugotovitev, da je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za obdobje od 19. 10. 1989 do 30. 5. 1993. Delovno razmerje pri toženi stranki mu je prenehalo in tožnik je na podlagi 3. odstavka 204. člena uveljavljal sodno varstvo pravočasno, v 30 dnevnem roku, ko je izvedel za kršitev njegovih pravic iz delovnega razmerja. Za kršitev pravic je tožnik izvedel po poizvedbah na ZPIZ, ko je vložil zahtevo za priznanje starostne pokojnine, vendar je bila njegova zahteva zavrnjena, ker še ni izpolnjeval pogojev za pridobitev pokojnine. Pri izračunu pokojninske osnove s strani ZPIZ je tožnik ugotovil, da ga tožena stranka za obdobje od 19. 10. 1989 do 30. 5. 1993, čeprav je bil pri njej zaposlen, ni imela prijavljenega oz. ni plačala prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 3. odstavka 204. člena ZDR o roku za vložitev tožbe in zato je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Na tem stališču je tudi sodna praksa – sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 339/2006 z dne 25. 10. 2007, opr. št. VIII Ips 373/2006 z dne 4. 12. 2007 ...

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijanega sklepa. Navaja, da je tožniku 8. 4. 2008 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in tega dne je bil z njim navzoč na zavodu za zaposlovanje, kjer se je prijavil kot brezposelna oseba. Po pregledu delovne knjižice, ki jo je prinesel tožnik, mu je uslužbenka povedala, koliko let delovne dobe ima. Zato trditev, da je tožnik šele pri izračunu pokojninske osnove s strani ZPIZ ugotovil oz. izvedel za omenjeno kršitev njegovih pravic, ne drži. Vse zaposlitve pri toženi stranki so evidentirane in za celotno obdobje so plačani vsi prispevki in davki.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, da je tožnik dne 9. 2. 2012 vložil tožbo, s katero je uveljavljal ugotovitev obstoja delovnega razmerja za obdobje od 19. 10. 1989 do 30. 5. 1993 ter zahteval, da tožena stranka za tožnika obračuna bruto plače in plača davke in prispevke od bruto plač za to obdobje.

Sodišče prve stopnje je tožbo v obravnavani zadevi utemeljeno zavrglo kot prepozno vloženo, saj je tožnik vložil tožbo s tožbenim zahtevkom, s katerim zahteva priznanje obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki za sporno obdobje od 19. 10. 1989 do 30. 5. 1993, šele 9. 2. 2012. Tožnik je bil, kot izhaja iz podatkov v spisu, zlasti iz tožnikove delovne knjižice, daljše obdobje zaposlen pri toženi stranki, pri kateri mu je delovno razmerje prenehalo 8. 4. 2008, od tedaj dalje pa je bil kot brezposelna oseba prijavljen na Zavodu za zaposlovanje Republike Slovenije, kjer je prejemal denarno nadomestilo v obdobju od 24. 4. 2008 do 23. 1. 2009. Najkasneje ob prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki v aprilu 2008 je torej tožnik že z vpogledom v delovno knjižico lahko ugotovil, da za obdobje od 19. 10. 1989 do 30. 5. 1993 ni bil prijavljen kot zaposlena oseba pri toženi stranki.

Obstoj delovnega razmerja lahko delavec v času trajanja zaposlitve pri delodajalcu uveljavlja tudi za pretekla obdobja v skladu z določbami 1. in 2. člena 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR), in sicer tako, da pisno zahteva od delodajalca odpravo kršitve, če pa delodajalec kršitve ne odpravi v roku osmih dni, lahko delavec v 30 dneh uveljavlja sodno varstvo. Tak zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja za preteklo obdobje lahko delavec uveljavlja tudi po prenehanju delovnega razmerja direktno s tožbo pred sodiščem, vendar najkasneje v 30 dneh po prenehanju delovnega razmerja pri delodajalcu, v skladu z določbo 3. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami, ZDR). Tožnik bi torej moral vložiti tožbo najkasneje v 30 dneh od prenehanja zaposlitve pri toženi stranki v aprilu 2008, vložil pa jo je šele v letu 2012, torej prepozno.

Ni mogoče pritrditi pritožbi, ki zatrjuje, da je tožba vložena pravočasno, ker naj bi rok za uveljavljanje sodnega varstva (po 3. odstavku 204. člena ZDR) tekel šele od dneva, ko je ZPIZ zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje starostne pokojnine zaradi neizpolnjevanja pogojev za pridobitev pokojnine, saj je tožnik šele tedaj zvedel za kršitev pravic iz delovnega razmerja, oz. za dejstvo, da v spornem obdobju ni bil prijavljen kot delavec tožene stranke in da tožena stranka v tem obdobju zanj ni plačevala prispevkov iz socialnega zavarovanja. Tudi sklicevanje na judikate Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 339/2006 z dne 25. 10. 2007 in opr. št. VIII Ips 373/2006 z dne 4. 12. 2007 ni utemeljeno, saj prav iz citiranih sodnih odločb izhaja ustaljena sodna praksa glede rokov, v katerih je potrebno uveljavljati varstvo pravic in sodno varstvo v podobnih primerih – skrajni rok za vložitev tožbe za priznanje obstoja delovnega razmerja je 30 dni od prenehanja delovnega razmerja pri delodajalcu.

V zadevi opr. št. VIII Ips 339/2006 je šlo za spor o priznanju obstoja delovnega razmerja za obdobje, ko je delavka pri delodajalcu opravljala delo na podlagi avtorske pogodbe, sklenjene za čas od 8. 5. 2002 do 30. 4. 2003. Tožba je bila vložena 3. 7. 2003, zato je bila zavržena kot prepozna z utemeljitvijo, da bi morala tožnica uveljavljati sodno varstvo v roku, določenem v tretjem odstavku 204. člena ZDR, torej v 30 dneh od dneva, ko je zvedela za kršitev pravic, to pa je bilo ob prenehanju dela pri toženi stranki na podlagi avtorske pogodbe. Vrhovno sodišče RS je v navedenem sklepu med drugim tudi zapisalo, da bi, dokler (delovno) razmerje še traja, delavec lahko na podlagi 3. odstavka 15. člena ZDR in po postopku, predpisanem v prvem in drugem odstavku 204. člena ZDR, zahteval od delodajalca priznanje delovnega razmerja in izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi, ko pa razmerje že preneha, bi delavec moral uveljavljati sodno varstvo v roku iz 3. odstavka 204. člena ZDR.

V zadevi, ki jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnavalo pod opr. št. VIII Ips (z dne 4. 12. 2007), pa je delavka vložila tožbo (6. 4. 2004) za priznanje obstoja delovnega razmerja za obdobje, ko je delala pri delodajalcu na podlagi napotnic študentskega servisa in sklenjenega sporazuma o opravljanju dela, to je za čas od 15. 12. 1994 do septembra 2003, ko je prenehala z delom pri toženi stranki. Tudi v tej zadevi je bila tožba zavržena kot prepozna, z enako utemeljitvijo kot v zgoraj navedeni zadevi opr. št. VIII Ips 339/2006, saj je bila vložena več kot pol leta po prenehanju zaposlitve pri delodajalcu.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. alinea 365. člena ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).