Jedro

Zagovornik ne upošteva, da glede na določilo drugega odstavka 18. člena ZKP ter določbo 83. člena ZKP, predmet izločitve niso katerekoli listine in dokazi, temveč tisti, za katere je v zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne sme opirati. Iz tega razloga zagovorniku obdolženega v trditvi, da iz razloga, ker ovaditelja v postopku ne bo mogoče zaslišati, kazenska ovadba predstavlja nedovoljen dokaz in je kazensko ovadbo potrebno izločiti iz spisa, ne gre slediti. Kazenska ovadba ni dokazno sredstvo, temveč obvestilo pristojnemu državnemu organu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Z ovadbo tako ni mogoče dokazovati dejstev, ki so navedena v kazenski ovadbi, temveč je ta dejstva šele potrebno dokazovati. Okoliščina, da je oškodovani, ki je opravljal prepoznavo v predkazenskem postopku, umrl, nima nobenega vpliva na zakonitost prepoznave, temveč bo imela ustrezen vpliv zgolj na dokazno vrednost prepoznave, v zvezi s katero ni mogoče zaslišati osebe, ki je prepoznavo opravljala, dokazna vrednost obravnavane prepoznave pa bo predmet presoje sodišča prve stopnje v nadaljevanju postopka

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s pritožbeno izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog obdolženca za izločitev dokazov, in sicer zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon B. B. z dne 18. 8. 2018 (list. št. 5-6), album fotografij osumljenca z dne 16. 10. 2018 (list. št. 9-12), uradni zaznamek o opravljeni prepoznavi osebe po fotografijah (list. št. 8) ter vse, na podlagi teh pridobljene dokaze.

2. Zoper sklep se pritožuje zagovornik obdolženca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu zagovornika za izločitev dokazov z dne 27. 9. 2023 ugodi in iz spisa izloči v njem navedene dokaze.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik vztraja, da predstavljajo listine, katerih izločitev je zahteval, nedovoljene dokaze, saj vsebujejo izjavo oškodovanega B. B., ki je umrl, zato ga v postopku več ni mogoče zaslišati. Ker pa osebe, ki je podala kazensko ovadbo in s katero je bila opravljena pri policiji prepoznava po fotografijah, v postopku ni mogoče zaslišati, predstavljajo listine, ki zajemajo izjavo oškodovanca, nedovoljen dokaz. Trdi, da nahajanje teh listin v spisu, predstavlja kršitev ustavno zajamčene pravice obdolženca iz 3. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter pravico do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP), saj ima vsakdo, ki je obdolžen kaznivega dejanja, pravico izvajati dokaze v svojo korist. 5. S takšnim pritožbenim izvajanjem pa ne gre soglašati. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno zaključilo, da predlog za izločitev dokazov ni utemeljen. Zagovornik ne upošteva, da glede na določilo drugega odstavka 18. člena ZKP ter določbo 83. člena ZKP, predmet izločitve niso katerekoli listine in dokazi, temveč tisti, za katere je v zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne sme opirati. Iz tega razloga zagovorniku obdolženega v trditvi, da iz razloga, ker ovaditelja v postopku ne bo mogoče zaslišati, kazenska ovadba predstavlja nedovoljen dokaz in je kazensko ovadbo potrebno izločiti iz spisa, ne gre slediti. Tozadevno pritožbeno sodišče izpostavlja enotno stališče teorije in sodne prakse, da kazenska ovadba ni dokazno sredstvo, temveč obvestilo pristojnemu državnemu organu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Z ovadbo tako ni mogoče dokazovati dejstev, ki so navedena v kazenski ovadbi, temveč je ta dejstva šele potrebno dokazovati. Kazenska ovadba pa ni nedovoljen dokaz, uvrščen med dokazne prepovedi, ki bi ga sodišče v skladu s procesnimi določbami moralo iz spisov izločiti, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 11 obrazložitve izpodbijanega sklepa.1

6. Zavrniti je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo predlog za izločitev albuma fotografij osumljenca z dne 16. 10. 2018 ter uradni zaznamek o opravljeni prepoznavi osebe po fotografijah. Zagovornik obdolženega je mnenja, da prepoznava, ko ne bo mogoče zaslišati oškodovanca, ki jo je opravil, ne more imeti nobene dokazne vrednosti, v nasprotnem primeru gre za kršitev jamstva iz 3. alineje 29. člena URS. Vendar nima prav. Pritožbeno sodišče v zvezi z zavrnitvijo tovrstnega predloga pritrjuje ponujenim razlogom prvostopenjskega sodišča in dodatno pojasnjuje, da uradni zaznamek o opravljeni prepoznavi na podlagi fotografij, ki vsebuje izjavo oškodovanca, katerega ga sestavi policija, ne predstavlja dokaza v procesno formalnem, temveč le v spoznavnem smislu, na takšne dokaze pa se sodba ne sme opirati. Potemtakem tudi uradni zaznamek o opravljeni prepoznavi ne predstavlja dokaza, za katerega bi veljalo ekskluzijsko pravilo oziroma dokaza, ki bi ga moralo sodišče iz spisa izločiti.2

7. Jedro pritožbenih izvajanj zagovornika je v zatrjevanju, da iz razloga smrti oškodovanca, ki ga kasneje v postopku tako ne bo možno zaslišati, obdolženec ne bo imel možnosti izvajati dokaze v svojo korist ter se odzvati na oškodovančeve navedbe, tako pa se tozadevne listine ne smejo nahajati v spisu, saj to v nasprotnem predstavlja kršitev obdolženčeve z Ustavo zagotovljene pravice do poštenega sojenja. Pri tem se zagovornik sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 190/2006 z dne 17. 5. 2007, vendar prezre, da v tej zadevi sodišče ni zaslišalo oškodovank, ker ju ni bilo mogoče najti, saj sta prebivali na neznanem naslovu v tujini, medtem ko je v konkretni kazenski zadevi oškodovani umrl. Pritožbeno sodišče opozarja, da je Vrhovno sodišče RS v pritožbeno izpostavljeni zadevi presojalo zakonitost opravljenega kazenskega postopka ter presodilo, da obdolženi v njem ni imel možnosti zaslišati obremenilne priče, pri čemer se presoja sodišča ni nanašala na vprašanje izločitve dokazov, kot v konkretnem primeru, torej, ali je treba izločiti določene listinske dokaze, pridobljene v predkazenskem postopku, ker je oškodovanec umrl in njegovo zaslišanje v nadaljevanju postopka ne bo možno. Ker procesna situacija iz navedene sodbe Vrhovnega sodišča RS s procesno situacijo v obravnavani zadevi ni primerljiva, je pritožbeno sklicevanje na sodno prakso, ki za obravnavano zadevo ni uporabljiva, neutemeljeno in odvečno.

8. Obdolženi mora imeti nedvomno v kazenskem postopku zadostno možnost zasliševati priče v zvezi z izjavami, ki so jih dale, kakor na več mestih pritožbe izpostavlja zagovornik obdolženca.3 Vendar je to stvar presoje v nadaljnjem postopku, kakor je pravilno in smiselno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Zgolj nahajanje oziroma obstoj pritožbeno izpostavljenih listin iz predkazenskega postopka v kazenskem spisu, je v aktualni postopkovni fazi brez merodajnega vpliva. Razlogi za izločitev takih listin niso podani. Njihovo dokazno vrednost bo namreč prvostopenjsko sodišče presojalo v nadaljnjem teku kazenskega postopka, odvisno tudi od okoliščine, ali bo imel obdolženi možnost zaslišati osebe, ki so posamezno izjavo v fazi predkazenskega postopka podale.

9. Pritožbeno sodišče ne more sprejeti niti pritožbenih polemiziranj o nejasnih navedbah v uradnem zaznamku o opravljeni prepoznavi, saj je v konkretni zadevi ovaditelj oziroma oškodovanec že umrl. Pritožba navaja, da s tem, ko ni mogoče zaslišati osebe, ki je sodelovala v prepoznavi o poteku prepoznave, se tudi njegove navedbe iz uradnega zaznamka ne morejo uporabiti za oceno njegove verodostojnosti ter ne more imeti nobene dokazne vrednosti, sicer je podana kršitev jamstva iz 3. alineje 29. člena URS. Zagovornik v pritožbi izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo oziroma ni presojalo, da je v primeru, ko je oškodovanec umrl, to nemogoče, tako pa izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih ter je podana kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe. Povzetemu ne gre pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno in v točki 10 razlogov izpodbijanega sklepa argumentirano pojasnilo, da okoliščina, da je oškodovani, ki je opravljal prepoznavo v predkazenskem postopku, umrl, nima nobenega vpliva na zakonitost prepoznave, temveč bo imela ustrezen vpliv zgolj na dokazno vrednost prepoznave, v zvezi s katero ni mogoče zaslišati osebe, ki je prepoznavo opravljala, dokazna vrednost obravnavane prepoznave pa bo predmet presoje sodišča prve stopnje v nadaljevanju postopka ter da tako ni podlage za izločitev dokazov, uradnega zaznamka o opravljeni prepoznavi osebe po fotografijah in albuma fotografij.

10. Ob vsem obrazloženem in glede na razloge, ki jih je v izpodbijanem sklepu razumno in tehtno utemeljilo že prvostopenjsko sodišče, ki tudi ni zagrešilo nobene od v pritožbi uveljavljanih kršitev, je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožba pa neutemeljena, zato je bilo o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

11. Če bo za obdolženega nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov po tarifni številki 74013 Taksne tarife v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

1 Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 262/2006 s 15. 9. 2006. 2 Prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 36/2008 s 17. 4. 2008, I Ips 34/2004 z 20. 1. 2005 in I Ips 426/2006 z 19. 4. 2007. 3 Tako tudi Ustavno sodišče RS v odločbi št. Up-207/99 s 4. 7. 2002, ki jo izpostavlja pritožba.