Jedro

Pri presoji standarda "zadostnih teoretičnih in praktičnih izkušenj za vodenje poslov" je nemogoče pričakovati, da bi obstajal vnaprejšnji nabor vprašanj in pravilnih odgovorov, natančno določen čas za odgovor in podobno. Agencija za zavarovalni nadzor zato nosi odgovornost, da za člane zavarovalnih institucij potrjuje primerne kandidate, pri čemer je standard presoje "primernost" s strani Vrhovnega sodišča omejen na presojo sprejemljivosti in argumentiranosti razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija za zavarovalni nadzor (tožena stranka) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek tožnika za izdajo dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave v Zavarovalnici ... (v nadaljevanju: Z.), ker je presodila, da kandidat nima zadostnih teoretičnih in praktičnih znanj za vodenje zavarovalnih poslov Z. 2. Tožnik s tožbo zahteva odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženi stranki v nov postopek. Navaja, da je tožena stranka dejansko stanje zmotno ugotovila, nepravilno povzela na predstavitvi poslov dane izjave tožnika ter nepravilno uporabila materialno pravo pri presoji, da kandidat nima zadostnih teoretičnih in praktičnih znanj za vodenje zavarovalnih poslov. Tožnik uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala njeno zavrnitev.

Tožba ni utemeljena.

4. Prvi odstavek 24. člena Zakona o zavarovalništvu (Uradni list RS, št. 109/06; v nadaljevanju: ZZavar) določa, da je član uprave zavarovalne delniške družbe lahko oseba, ki izpolnjuje naslednje pogoje: 1. da je ustrezno strokovno usposobljena in ima lastnosti in izkušnje, potrebne za vodenje poslov zavarovalnice; 2. da ni bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja, storjenega z naklepom, ki se preganja po uradni dolžnosti, ali zaradi enega od v nadaljevanju naštetih kaznivih dejanj, ki še niso bila izbrisana iz evidence. Drugi odstavek navedenega člena pa določa, da je pogoj iz 1. točke prvega odstavka tega člena izpolnjen, če ima oseba zadostna teoretična in praktična znanja za vodenje zavarovalnih poslov ter najmanj štiriletne izkušnje pri vodenju poslov zavarovalnice oziroma podjetja primerljive velikosti in dejavnosti kot zavarovalnica oziroma drugih primerljivih poslov.

5. Da tožnik nima zadostnih teoretičnih in praktičnih znanj za vodenje zavarovalnih poslov Z., je tožena stranka zaključila na podlagi predstavitve vodenja poslov, ki ga je tožnik opravil dne 30. 5. 2007, pri čemer je moral predstaviti Z., vizijo vodenja poslov in odgovarjati na zastavljena vprašanja. Tožnik v tožbi večkrat navaja, da tožena stranka njegovih odgovorov na zastavljena vprašanja v izpodbijani odločbi ni pravilno povzela. Vrhovno sodišče je vpogledalo v pisni odpravek zapisnika s predstavitve vodenja poslov za pridobitev dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave v Z. (A7), a ni našlo takih nasprotij med zapisi v zapisniku in povzetki v odločbi, ki bi lahko bistveno vplivala na zaključek o nezadostnosti tožnikovih teoretičnih in praktičnih znanj za vodenje zavarovalnih poslov Z. Navedeno izhaja tudi iz le nekaj tožnikovih pripomb na pisni odpravek (A8), katere pa se vsebinsko ne prekrivajo z v tožbi izpostavljenimi očitki.

6. Zaradi pomembnosti zavarovalništva je z zakonom vzpostavljena zahteva, da opravljajo funkcije članov uprav zavarovalnic le osebe z ustrezno strokovno usposobljenostjo ter lastnostmi in izkušnjami za vodenje (poslov), to je visoko specializirani strokovnjaki, ki so dolžni poslovati po visokih strokovnih standardih. Te osebe morajo namreč s svojo strokovno usposobljenostjo in z izkušnjami (ter osebnimi lastnostmi) zagotavljati, da bodo svojo funkcijo opravljale tako, da bo na zavarovalniškem trgu zagotovljeno transparentno, učinkovito in zakonito poslovanje. Zakonodajalec je toženi stranki pri odločanju o izdaji/zavrnitvi dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave v zavarovalni delniški družbi omogočil določeno polje diskrecije. Tožena stranka se mora v tem polju ravnati po pravilih stroke, posebej pa mora paziti, da ne ravna arbitrarno. To pomeni, da se mora presoja tožene stranke izvrševati v mejah in v skladu z namenom, zaradi katerega ji je to zakonsko pooblastilo podeljeno.

7. Pri presoji standarda "zadostnih teoretičnih in praktičnih izkušenj za vodenje poslov" je nemogoče pričakovati, da bi obstajal vnaprejšnji nabor vprašanj in pravilnih odgovorov, natančno določen čas za odgovor in podobno. Agencija za zavarovalni nadzor zato nosi odgovornost, da za člane zavarovalnih institucij potrjuje primerne kandidate, pri čemer je standard presoje "primernosti" s strani Vrhovnega sodišča omejen na presojo sprejemljivosti in argumentiranosti razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi.

8. Tožena stranka je na podlagi podatkov, s katerimi je razpolagala v času odločanja in primernih vprašanj, ki so se v pretežni meri nanašala na pomembnejše, splošnejše sklope iz področja zavarovalništva, po oceni Vrhovnega sodišča utemeljeno zaključila, da iz odgovorov tožnika na predstavitvi vodenja poslov izhaja, da tožeča stranka nima zadostnega teoretičnega in praktičnega znanja za vodenje zavarovalnih poslov Z. Razlogi tožene stranke za takšno odločitev so razumljivi, sprejemljivi in ustrezno obrazloženi.

9. Tožeča stranka vidi kršitev materialnega prava tudi v tem, da je toženka svojo odločitev oprla tudi na dejstvo, da je bila tožniku v preteklosti zaradi prekrška s področja varstva potrošnikov izrečena globa. Tudi ta očitek ni utemeljen. Sama obsojenost tožnika za prekršek (v letu 2006) je bil le dodatni argument, skupaj z njegovimi odgovori, v prid zaključku, da ne razpolaga z zadostnimi teoretičnimi in praktičnimi znanji, ker da ne pozna dovolj Zakona o varstvu potrošnikov, ki velja tudi za Z., in bi ga zato moral dobro poznati.

10. Tožnik skuša zmotnost presoje tožene stranke dokazati tudi z navajanjem novih argumentov, ki so v prid njegovemu stališču, da je na vprašanja tožene stranke odgovarjal pravilno (npr. z navajanjem sklepov uprave Z. z dne 5. 3. 2003 ter 12. 12. 2006, navajanjem podatkov iz revidiranega letnega poročila Z. za leto 2006, izjav o odpovedi zavarovanj posameznih fizičnih oseb itd.). Po določbi 285. člena ZZavar tožnik v postopku sodnega varstva ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov. Vrhovno sodišče zato zatrjevanih novih dejstev in ponujenih novih dokazov ni upoštevalo. Presoja tožene stranke je namreč po naravi stvari omejena na podatke, s katerimi razpolaga v času odločanja ter na predstavitev, ki jo kandidat za funkcijo člana uprave zavarovalnice poda na točno določen dan.

11. Ker je Vrhovno sodišče tožbo zavrnilo, stranki na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 sami trpita svoje stroške postopka.

Pravni pouk:Proti tej sodbi ni pritožbe (288. člen ZZavar).