Jedro

Objekt je zgradil pokojni A.A., ki je bil v času gradnje zakupnik predmetnega zemljišča ter mu je tožnik ob sklenitvi zakupne pogodbe za to zemljišče s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS na podlagi cenitve povrnil vlaganja v obravnavani objekt. Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom se zahteva vpis v zemljiško knjigo. Poleg tega bi bile predpostavke za prenos lastninske pravice na tožnika izpolnjene le v primeru, če bi bil A.A. kot investitor objekta na tujem zemljišču postal lastnik tega objekta. Nihče namreč ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih ima sam. Zato zgolj prevzem objekta v uporabo zaradi sklenjene zakupne pogodbe (ki je po tožnikovih navedbah celo že prenehala) za zemljišča, na katerih objekt stoji, in finančna odmena investitorju za vlaganje v objekt ne morejo biti zadostna podlaga za sklep, da je tožnik investitorjev pravni in ne le dejanski naslednik.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Koper, št. 06122-424/2007-49-PG in odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 0612-208/2007/34 z dne 25. 10. 2011 se odpravita in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bilo tožniku naloženo, da mora takoj po njenem prejemu ustaviti gradnjo tam opisanega pritličnega zidanega gospodarskega objekta na zemljišču parc. št. 1491 k.o. ... (1. točka izreka) ter da mora v 30 dneh ta objekt odstraniti in vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka odločbe). Poleg tega je bil tožnik opozorjen, da se bo v primeru neizpolnitve navedene obveznosti začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah (3. točka izreka), izrečene pa so bile tudi prepovedi iz prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1 – 4. točka izreka). Odločeno je bilo tudi, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. in 6. točka izreka).

V obrazložitvi prvostopenjski organ navaja, da je tožnik na zaslišanju povedal, da ima navedeno zemljišče v zakupu od Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju Sklad), da je obravnavani objekt zgradil prejšnji zakupnik, pokojni A.A., in da je tožnik objekt le prevzel v uporabo oziroma posest. Za objekt ni bilo izdano gradbeno dovoljenje, na podlagi zakupne pogodbe št. 11013-2451/04 pa prvostopenjski organ ugotavlja, da so bili s to pogodbo zakupniku (torej tožniku, op. sodišča) predani v last objekti, trajni nasadi in naprave na zemljiščih, ki so predmet te pogodbe. Tožnik je torej pravni naslednik A.A., kar izhaja tudi iz potrdila, s katerim slednji potrjuje, da so izpolnjeni vsi finančni in ostali pogoji, pod katerimi je zemljišče odstopil tožniku, in ostalih dokazov. Organ meni, da določitev pravnega naslednika investitorja obravnavane nelegalne pogodbe nima nobene zveze s predlogom za prekinitev najemne pogodbe med tožnikom in Skladom. Skladu je sicer zaradi varovanja pravnih koristi v inšpekcijskem postopku priznal status stranskega udeleženca.

Drugostopenjski upravni organ je izpodbijano odločbo spremenil tako, da je odpravil drugo in četrto alineo 4. točke izreka ter četrto alineo nadomestil z besedilom „promet z njim“, v ostalem pa je tožnikovo pritožbo zavrnil. V obrazložitvi navaja, da je bila sprememba izreka potrebna zato, da izrečeni ukrep ne posega v pravice lastnika zemljišča, ki ni inšpekcijski zavezanec. Sicer ugotavlja, da ni sporno, da je obravnavani objekt zgradil pokojni A.A. v času, ko je bil zakupnik predmetnega zemljišča, da je zakupna pogodba še pred njegovo smrtjo prenehala in da je v novo zakupno razmerje vstopil tožnik. Ugotavlja tudi, da v ZGO-1 zavezanec za ukrep po 152. členu ni izrecno določen, ker pa je namen tega ukrepa vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred nedovoljeno gradnjo, sprememba lastništva oziroma nosilca obveznosti ne more biti ovira za odpravo nezakonitega položaja. Inšpekcijski ukrepi se lahko prenesejo na zavezančeve pravne naslednike, to je osebe, ki pridobijo nelegalno zgrajeni objekt. Iz dokumentacije izhaja, da je pokojni A.A. naročil sodno cenitev obravnavanega objekta zaradi prenosa zakupa in lastništva na objektih in nasadih na drugo osebo, iz potrdila z dne 12. 1. 2004 pa izhaja, da je vse pravice in obveznosti v zvezi z obravnavanim objektom prenesel na tožnika. Enako izhaja tudi iz 1. člena zakupne pogodbe, ki jo je tožnik sklenil s Skladom, saj so po njem objekti, trajni nasadi in naprave, ki stojijo na zemljiščih, ki so predmet pogodbe, last zakupnika. Tožnik je torej od prejšnjega zakupnika prevzel vse pravice in obveznosti v zvezi z obravnavanim objektom, zato ga je potrebno šteti za inšpekcijskega zavezanca, kar je tudi v skladu s sodbo Upravnega sodišča RS U 179/2010 z dne 23. 5. 2011. Dejstvo, da tožnik ni več zakupnik predmetnega zemljišča, ne vpliva na zakonitost odločbe.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da ni ne lastnik ali investitor obravnavane zgradbe, ne lastnik zemljišča, na katerem ta zgradba stoji, zato ga ni mogoče šteti za inšpekcijskega zavezanca. Sklicuje se na 8. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), po katerem so trajni nasadi in objekti na nepremičninah sestavina nepremičnine, ne glede na to, kdo je trenutni zakupnik te nepremičnine. Izjeme od te ureditve (tkim. načela superficies solo cedit) lahko določi le zakon, vendar Zakon o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) takih izjem ne določa. Po 26. členu tega zakona je mogoče zakupno pogodbo skleniti le tako, da so predmet zakupa tudi trajni nasadi in naprave, kolikor jih ni mogoče brez škode odstraniti. Ta določba sploh ne omeja možnosti, da lastnik zemljišča ni tudi lastnik objekta, ki je na njem, iz 38. člena pa izhaja, da zakupnik ne more biti lastnik objektov, naprav in trajnih nasadov, saj zoper zakupodajalca po prenehanju zakupa nima zahtevka iz naslova varstva lastninske pravice, temveč zgolj zahtevek za vračilo vrednosti vlaganj.

Iz izpodbijanih odločb ne izhaja, kako naj bi tožnik pridobil lastninsko pravico na objektih, saj je 1. člen zakupne pogodbe, na katerega se sklicuje toženka, v nasprotju s prisilnimi predpisi slovenskega pravnega reda. Poleg tega iz 9. člena izhaja, da potrebuje zakupnik pisno soglasje zakupodajalca za razpolaganje z objekti, ki stojijo na zemljiščih, ki so predmet pogodbe, kar je dodaten dokaz za dejstvo, da tožnik ni bil lastnik teh objektov.

V času izdaje izpodbijane odločbe tožnik ni bil več zakupnik predmetnega zemljišča, saj je po izdaji prve odločbe zakupno pogodbo odpovedal in na zakupodajalca naslovil odškodninski zahtevek. V zvezi s tem zahtevkom poteka tudi pravdni postopek pred sodiščem. Ker tožnik obravnavanega objekta nima ne v lasti ne v posesti, izpodbijane odločbe tudi ne more izvršiti oziroma bi z njeno izvršitvijo storil kaznivo dejanje, zaradi česar je odločba nična.

Tožnik objektov od A.A. ni odkupil, temveč je po navodilu zakupodajalca le plačal zakupodajalčev dolg A.A. iz naslova vrednosti vlaganj v trajne nasade, objekte in naprave po 38. členu ZKZ. Zaradi tega je bila izdelana tudi cenitev, na katero se sklicuje toženka. Sklad ni nikoli zatrjeval, da bi bil objekt postavljen v nasprotju z njegovo voljo, niti tega, da bi vložil pravno sredstvo za zaščito svoje lastninske pravice.

Tožnik se sklicuje tudi na izjave prič v pravdni zadevi III P 1779/2007, ki poteka pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani in sodišču predlaga, naj odpravi prvostopenjsko in drugostopenjsko upravno odločbo, podrejeno, naj obe odločbi izreče za nični, v vsakem primeru pa naj odloči, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Po presoji sodišča v obravnavanem primeru ne gre za ničnosti razlog iz 2. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Po tej določbi je odločba nična, če bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu. To pomeni, da je o tem ničnostnem razlogu mogoče govoriti le, če bi izvršitev izreka odločbe pomenila storitev kaznivega dejanja. Odstranitev objekta in vzpostavitev prejšnjega stanja je v primeru, kot je obravnavani, treba opraviti na podlagi izvršljive upravne odločbe, kar ne pomeni protipravnega ravnanja, s tem pa je obstoj kaznivega dejanja izključen (16. člen Kazenskega zakonika, KZ-1).

O vprašanju inšpekcijskega zavezanca za odstranitev obravnavanega objekta je to sodišče že odločalo s sodbo U 38/2008 z dne 2. 4. 2009. S to sodbo je ugodilo tožbi Sklada in odpravilo odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Koper, št. 06122-423/2007-15 z dne 26. 9. 2007, v kateri je bila odstranitev objekta ter vzpostavitev prejšnjega stanja naložena Skladu. Sodišče je tedaj ugotovilo, da je odpravljena odločba glede vprašanja, kdo je inšpekcijski zavezanec, temeljila zgolj na ugotovitvi, da je investitor nelegalne gradnje umrl, zato naj investitorja ne bi bilo mogoče ugotoviti, zaradi česar je bil inšpekcijski ukrep odrejen Skladu kot lastniku zemljišča. Sodišče je opozorilo, da v primeru prodaje oziroma dedovanja nelegalno zgrajenega objekta obveznosti preidejo na pravne naslednike, šele če teh ni mogoče najti, pa se inšpekcijski ukrep odredi lastniku zemljišča. Menilo je, da mora toženka ustrezno razčistiti vprašanje lastništva in s tem pravnega nasledstva obravnavanega objekta, in šele če lastnika ne bo mogoče najti, odstranitev naložiti lastniku zemljišča. Opozorilo je tudi, da so bila kršena pravila postopka, ker tožniku ni bilo omogočeno, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev.

Med strankama ni spora o tem, da je obravnavani objekt nelegalna gradnja, zato je vprašanje, ali je tožnik lahko zavezanec v obravnavanem inšpekcijskem postopku, tudi edino bistveno vprašanje, na katerega je treba odgovoriti v tem upravnem sporu.

V zvezi s tem vprašanjem med strankami ni sporno, da je obravnavani objekt zgradil pokojni A.A., ki je bil v času gradnje zakupnik predmetnega zemljišča ter da je tožnik ob sklenitvi zakupne pogodbe za to zemljišče s Skladom A.A. na podlagi cenitve povrnil vlaganja v obravnavani objekt. Sporno pa je, ali je mogoče tožnika na tej podlagi in na podlagi določbe v zakupni pogodbi, po kateri objekti na zakupljenih zemljiščih niso last RS, temveč zakupnika, šteti za lastnika obravnavanega objekta, s tem za investitorjevega univerzalnega pravnega naslednika in tudi inšpekcijskega zavezanca.

Po presoji sodišča je stališče toženke, ki je tožnika iz navedenih razlogov štela za lastnika obravnavanega objekta, napačno. Toženka namreč ni upoštevala, da se za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom zahteva vpis v zemljiško knjigo (prvi odstavek 49. člena SPZ). Kot je razvidno iz listin v upravnem spisu, tožnik ni bil vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik objekta, zaradi česar je bilo v zadevi nepravilno uporabljeno materialno pravo (1. točka prvega odstavka 237. člena ZUP).

Poleg navedenega sodišče glede vprašanja prenosa in pridobitve lastninske pravice na nelegalno zgrajenem objektu še dodaja, da bi bile predpostavke za prenos lastninske pravice na tožnika izpolnjene le v primeru, če bi bil A.A. kot investitor objekta na tujem zemljišču postal lastnik tega objekta. Nihče namreč ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih ima sam. V tem pogledu tožnik upravičeno opozarja na načelo povezanosti zemljišča in objekta (superficies solo cedit) iz 8. člena SPZ, po katerem je vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače. Navedeno in določbe ZKZ, na katere se sklicuje tožnik v tožbi (26. in 38. člen), bo moral upravni organ upoštevati pri ponovnem odločanju o tem, kdo je v obravnavanem primeru inšpekcijski zavezanec. Zgolj prevzem objekta v uporabo zaradi sklenjene zakupne pogodbe (ki je po tožnikovih navedbah celo že prenehala) za zemljišča, na katerih objekt stoji, in finančna odmena investitorju za vlaganje v objekt ne morejo biti zadostna podlaga za sklep, da je tožnik investitorjev pravni in ne le dejanski naslednik.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, je iz razloga po 4. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo prvostopenjsko in tudi drugostopenjsko odločbo, s katero je bila prvostopenjska vsebinsko deloma spremenjena, ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje na prvo stopnjo (tretji odstavek istega člena).

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča se navedeni znesek poviša za zahtevani 20 % DDV, torej za 70 EUR. Pri tem sodišče dodaja, da bo plačana sodna taksa za postopek vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1./c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).