Jedro

Védenje osebe, ki v družbi opravljajo vsakodnevno poslovodno funkcijo, kar je v konkretnem primeru zakoniti zastopnik (direktor) toženke, se vedno šteje kot védenje gospodarske družbe. Vendar se tu krog relevantnih oseb ne konča. Pristojnosti in odločitve poslovodstva so v gospodarskih družbah pogosto delegirane tudi drugim osebam, takšna delegacija pa je neizogibno pospremljena z ustvarjanjem različnih ravni védenja pri osebah, ki delujejo za gospodarsko družbo. Zato se védenje gospodarske družbe ne omejuje zgolj na védenje poslovodstva, temveč se lahko razširi tudi na druge osebe, in sicer tudi na pravnike, ki delujejo v družbi ali za družbo, to pa so lahko tudi pooblaščeni odvetniki. Prenos določenih pooblastil (tudi na odvetnika) ne sme pomeniti orodja za zmanjševanje odgovornosti gospodarske družbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na nepremičnine tožečih strank, dovoljeno s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani In 1163/2007 z dne 26.5.2008 (1. tč.). Upoštevaje neuspeh tožnikov jim je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v 15 dneh v znesku 4.545,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. tč.). Gre za izvršbo tožene stranke proti njeni dolžnici U, d. o. o., od katere so tožniki kupili stanovanja, sedaj predmet izvršbe, ker se kot lastniki pred zaznambo izvršbe še niso vknjižili v zemljiško knjigo. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da tožniki niso uspeli izpodbiti domnevane dobre vere tožene stranke, ker je ugotovilo, da njen zakoniti zastopnik v trenutku vložitve predloga za razširitev izvršbe (na sporne nepremičnine) ni vedel za pravice tožnikov, po drugi strani pa je ravnanje tožnikov ocenilo kot malomarno, saj niso pravočasno poskrbeli za vpis svojih pravic.

Zoper to sodbo se pritožujejo tožniki iz vseh pritožbenih razlogov: bistvenih kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (338. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Grajajo napačno razlago materialnega prava, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, češ da je za presojo dobre vere tožene stranke (pravne osebe) odločilno, kaj vé njen trenutni zakoniti zastopnik, očitajo pa tudi več kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je prekoračilo trditveno podlago, ko je ugotavljalo, da je bil v času razširitve izvršbe direktor RB. Pritožba meni, da bi moralo sodišče ugotavljati, kaj so vedeli MS, MZ in GZ, ki so bili še pred RB zakoniti zastopniki tožene stranke. Pritožba meni, da bi sodišče moralo napraviti dokazno oceno o tem, kaj je vedel GZ in da je dejansko stanje glede tega tudi nepopolno ugotovljeno. V kolikor GZ ni prenesel tako pomembnih podatkov o toženi stranki RB, je kršil svojo pojasnjevalno dolžnost. Pritožba opozarja tudi na prekluzijo, saj vse do konca prvega naroka tožena stranka ni postavila trditve, da RB ni bil seznanjen z načrtom finančne reorganizacije (NFR) dolžnice (U), kasneje pa je RB izpovedal, da z NFR ni bil seznanjen in je sodišče na to izjavo oprlo svojo sodbo. Pritožba tudi meni, da je bila tudi glede NFR prekoračena trditvena podlaga in kršeno pravilo o prekluziji, saj je sodišče preko trditev ugotavljalo dejstva, ki jih ni zatrjevala nobena od stranka in se oprlo na izjavo GZ, da je bil NFR neresničen. Po mnenju pritožbe ob upoštevanju vseh pravil o trditveni podlagi in dokazni prekluziji, je edini logičen zaključek, da je bil NFR pravilno sestavljen. Pritožba očita tudi, da GZ v času sestave NFR ni opravil konkretnih poizvedb ali pridobil konkretne podatke o obstoju drugih nepremičnin, saj je izpovedal, da je o obstoju drugih nepremičnin U zgolj sklepal. Pritožba tudi opozarja, da je tožena stranka predložila dokaze o poizvedovanju po koncu prvega naroka za glavno obravnavo ter je zato v tem smislu prekludirana, zato ni mogoče napraviti drugačnega sklepa, kot da tožena stranka pred razširitvijo izvršbe ni naredila nobenih poizvedb o lastništvu. Pritožba opozarja, da so šele priče tiste, ki so izpovedale, da naj bi tožena stranka opravila poizvedbe o lastništvu tudi v zemljiški knjigi in meni, da če se je tožena stranka zanesla le na podatke v evidenci Geodetske uprave Republike Slovenije ter je v tej posledici njena predstava napačna, gre to pripisati njeni neopravičljivi malomarnosti. Pritožba graja, da sodišče prve stopnje zaradi zmotne razlage materialnega prava ni ugotavljalo, ali so bile predstave o lastništvu tožene stranke upravičeno zmotne. Poudarja, da tisti, ki se je zanesel na podatke v zemljiški knjigi, ni v dobri veri, če zaradi svoje hude malomarnosti ni vedel za obstoj izvenknjižnih pravic. Meni, da tožena stranka ni izkazala nobene skrbnosti glede preverjanja premoženja U, d. o. o.. Pritožba našteva okoliščine, ki bi lahko pri toženi stranki vzbudile sum, da so bila stanovanja prodana in da torej zemljiško knjižno stanje ni pravilno. Zastopniki tožene stranke niso ukrenili ničesar, da bi dejansko stanje v naravi primerjali s stanjem v zemljiški knjigi. Graja tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožeče stranke niso ravnale dovolj skrbno in niso poskrbele za vpis svojih pravic v zemljiško knjigo, zaradi česar morajo same nositi negativne posledice, ki so jih doletele. Pritožba meni, da je ob vseh izvedenih dokazih možen le zaključek, da so tožniki ravnali s potrebno skrbnostjo, ko so za vpis v zemljiško knjigo plačali, izdali naročila, pooblastila in priložili potrebne listine za izvedbo vknjižbe prodajalki - družbi U, d. o. o.. Pritožba končno napada tudi sklep o stroških postopka, in sicer meni, da je v nasprotju z njeno obrazložitvijo. Pritožniki pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi, sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje, v vsakem primeru pa stroške pritožbenega postopka naloži toženi stranki.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje si je za presojo tega primera sicer izbralo pravilno pravno podlago, ki jo navaja na 5. do 6. str. svoje sodbe, vendar jo je uporabilo napačno, v posledici tega pa ni obrazložilo oziroma ugotovilo določenih odločilnih dejstev.

Načelo zaupanja v zemljiško knjigo v 8. členu Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) določa, da kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. To načelo je pomembno za presojo ravnanja tožnikov, glede katerih je treba presoditi, ali so v pravnem prometu ravnali s potrebno skrbnostjo, ko so vpis svojih pravic izrecno zaupali prodajalcu, čigar dolžnost je tudi sicer, da jim proda stvar na način, da jih napravi za lastnike.

Drugo pomembno vprašanje pa je ocena ravnanja tožene stranke, ki je pravico pridobila v sodnem postopku. Ker tudi v sodnem postopku pridobljene pravice ne smejo biti posledica nepoštenega ravnanja in zlorab, je prvostopenjsko sodišče pravilo ugotavljalo, ali držijo očitki, ki bi izpodbili domnevano dobro vero oziroma pošteno ravnanje tožene stranke. Pri tem pa je storilo nekaj napak. Glede na to, da je tožena stranka pravna oseba, je ugotovilo in presodilo le ravnanje njenega zakonitega zastopnika, in to (le) v trenutku razširitve izvršbe na sporne nepremičnine. Tako zožena razlaga pojma dobre vere in poštenega ravnanja pravne osebe pa je napačna. Uporabiti bi bilo treba tim. alter ego doktrino, ki pove, kdaj vse lahko védenje fizičnih oseb, ki delujejo za gospodarsko družbo, pripišemo pravni osebi. V prvi vrsti so to sicer brez dvoma osebe, ki v družbi opravljajo vsakodnevno poslovodno funkcijo, kar je v konkretnem primeru zakoniti zastopnik (direktor) toženke. Védenje take osebe se vedno šteje kot védenje gospodarske družbe. Vendar se tu krog relevantnih oseb ne konča. Pristojnosti in odločitve poslovodstva so v gospodarskih družbah pogosto delegirane tudi drugim osebam, takšna delegacija pa je neizogibno pospremljena z ustvarjanjem različnih ravni védenja pri osebah, ki delujejo za gospodarsko družbo (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 88/2010 z dne 17. 5. 2011). Kolikor se obseg informacij poslovodstva na eni strani dejansko zmanjšuje, se na drugi strani povečuje pri osebah, ki opravljajo delegirane pristojnosti, ker je sestavni del opravljanja le-teh zbiranje najrazličnejših informacij. Zato se védenje gospodarske družbe ne omejuje zgolj na védenje poslovodstva, temveč se lahko razširi tudi na druge osebe, in sicer tudi na pravnike, ki delujejo v družbi ali za družbo, to pa so lahko tudi pooblaščeni odvetniki. (1) Prenos določenih pooblastil (tudi na odvetnika) ne sme pomeniti orodja za zmanjševanje odgovornosti gospodarske družbe. Pritožba ima torej prav, ko graja ozko stališče prvostopenjskega sodišča, da je odločilno, za kakšen obseg informaciji je v trenutku razširitve izvršbe vedel zakoniti zastopnik tožene stranke RB.

Tudi trenutek, v katerem je prvostopenjsko sodišče dobrovernost toženke presojalo, ne more biti izključen in zadosten, saj je treba presoditi vse okoliščine konkretnega primera in sicer glede več oseb, ki so v različnih časovnih obdobjih po zakonu zastopale toženko.

Preozka je nadalje tudi vsebinska razlaga pojma dobre vere, kot jo je uporabilo prvostopenjsko sodišče. Dobroverno in pošteno ravnanje je namreč ustrezno skrbno ravnanje. Sodišče prve stopnje je v nasprotju s tem presojalo le, kaj je dejansko vedel zakoniti zastopnik toženke v trenutku razširitve izvršbe, ne pa, kaj bi kot povprečno skrben gospodarstvenik mogel in moral vedeti, pri čemer je izostala tudi presoja, ali so obstajali indici, ki bi pogojevali kakršnokoli raziskovalno dolžnost toženke.

In končno si je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju resničnosti očitanih okoliščin, ki jih je zatrjevala tožeča stranka zaradi izpodbijanja domneve o dobrovernem oziroma poštenem ravnanju toženke, postavilo previsok – napačen – pravni standard, namreč gotovost. Tožnikom v pravdnem postopku nepoštenega ravnanja toženke ni treba dokazat s stopnjo gotovosti, pač pa s stopnjo prepričanja, kar je nižji dokazni standard.

Očitki o kršitvi postopkovnih pravil o prekluziji sicer niso utemeljeni. Tožena stranka je pravočasno podala relevantne ugovore, ki jih je dokazovala s pričami, in če so bile te v čem natančnejše, tega ne gre prepovedati, češ da gre za prepozno navedbo.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno ocenilo, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje v več odločilnih pogledih nepopolno ugotovljeno in da sâmo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Zato v skladu s 355. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrača zadevo temu sodišču v novo sojenje.

Tekom novega sojenja naj prvostopenjsko sodišče ugotovi, ali držijo očitki, ki dobro vero in pošteno ravnanje tožene stranke lahko ovržejo. Pri tem bo moralo celovito presoditi skrbnost tožene stranke in upoštevati ravnanja vseh njenih zakonitih zastopnikov in tudi odvetnikov. Tako bo pomembno tudi, kaj sta vedela oziroma kaj bi lahko in morala vedeti MS in odvetnik GZ, ne le RB, pri čemer pritožbeno sodišče na tem mestu izraža tudi močan dvom v sedaj sprejeto dokazno oceno (ki je sicer zelo skrbna, a temelji na previsokem dokaznem standardu).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.

(1) Prim. Juhart/Tratnik/Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 260, in Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba Ljubljana 2004, str. 273.