Jedro

Stanovanje ni brez sanitarij.

Ključno vprašanje tega motenjskega spora je, ali je v stanovanjski hiši S. 9 več stanovanj (bivalnih enot), za katere obstaja tehnična možnost individualne odmere porabljene vode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, naj se toženi stranki v bodoče prepove kakršnokoli motenje posesti tožnice s prekinitvijo dobave vode preko vodovodnega števca na odjemnem mestu št. 1, ali s kakršnokoli drugo označbo odjemnega mesta na naslovu S. 9 do stanovanja tožnice, kot je to naredila tožena stranka 8.12.2005 ob 12.30 uri z odstranitvijo vodovodnega števca in prekinila dobavo vode do stanovanja tožnice v stanovanjski hiši S. 9. Tožnici je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 597,93 EUR v 30-ih dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v objektu z naslovom S. 9 podjetje H. nameščal sezonske delavce in nekatere stalno zaposlene, ki niso imeli rešenega stanovanjskega vprašanja. V prostore so nameščali samske delavce, nekateri od njih so kasneje ustvarili družine tako, da so v letu 2000 živele v tem objektu tudi družine, ob izključitvi vode konec leta 2004 pa je v objektu živela samo tožnica s svojo družino, druge družine so se že izselile, sicer so ostale prostore v objektu zasedali sezonski delavci. Tožnica uporablja dva prostora v prvem nadstropju, ki ju je sama preuredila v kuhinjo in sobo in ju zaprla tako, da ima na koncu hodnika v prvem nadstropju vhodna vrata v provizorični razdelilni hodnik, iz katerega se pride v oba prostora, ki ju uporablja za bivanje. Kopalnica in WC sta skupna za vse stanovalce v nadstropju in ju torej tožnica uporablja skupaj z ostalimi stanovalci treh sob v istem nadstropju te hiše in štirih sob na podstrešju, ki jih zasedajo sezonski delavci. Na podlagi takih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da objekt v S. 9 ni več stanovanjski. Objekt ima v pritličju stanovanje, ostali deli, to je prostori v prvem nadstropju in na podstrešju pa ne predstavljajo funkcionalno zaokrožene celote. Vodo je zato dobavljala tožena stranka za celoten objekt na eno odjemno mesto, odjemnik vode pa je lastnik objekta, ki ni plačal računa za porabljeno vodo za obdobje od januar do december 2004 v višini 285.851,00 SIT s pp, niti po opominu. Ravnanje tožene stranke, ki je zaradi neplačila odklopila dobavo vode s tega odjemnega mesta, ni bilo protipravno, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnice kot neutemeljen zavrnilo.

Zoper sklep se je tožnica pritožila. V pritožbi očita sodišču prve stopnje številne kršitve procesnih določb, zmotno uporabo materialnega prava, kršitev določb Ustave, zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da sodišče prve stopnje ni sledilo napotkom razveljavitvenega sklepa. Odločba je pomanjkljiva, saj se je ne da preizkusiti. Po mnenju pritožbe sodišče ni pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določb Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS) in na njegovi podlagi sprejetega odloka. Kršilo je določbe 15., 33., 67. in 22. čl. Ustave RS. Očitek je, da dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, v obrazložitvi odločbe pa je tudi prekoračilo zahtevek, ko je ugotovilo, da tožnica uporablja prostore samovoljno. Pritožba pa predvsem izpostavlja ustavno odločbo Up-156/98 z dne 15.6.1998, ki bi jo po njenem mnenju moralo upoštevati sodišče pri odločanju v tej zadevi. Sodišče prve stopnje je napačno razlagalo pojem bivalne enote, ki jo zaseda tožnica, zato je tudi napačno uporabilo določbe odloka. V stanovanjski hiši je v pritličju stanovanje, ki je bilo v času ogleda zaprto in v prvem nadstropju ima tudi tožnica svoje stanovanje, poleg tega pa v prvem nadstropju prebiva še nekaj parov, katerih stanovanjske enote ob ogledu tudi niso bile dostopne. Tožničino stanovanje ima posebna vhodna vrata, zajema kuhinjo, predprostor in sobo, na hodniku se nahajajo skupne sanitarije in kopalnica. Tožnica stanovanje v tem obsegu uporablja že vse od leta 1986. Za prejšnjega lastnika ni bila sporna predelava prostorov v stanovanje in izdelava posebnih vrat za vstop v njeno stanovanje. V takšnem stanju pa je hišo kupil tudi novi lastnik Z.P., ki je bila seznanjen s tem stanjem ob nakupu. Sodišče ob takšnem stanju napačno zaključuje, da tožničini prostori niso funkcionalna celota. V odločbi govori o tem, da tožnica ne zaseda stanovanja, ampak provizorij, pri tem ne pove, kaj je provizorij. Vsekakor tožnica zaseda stanovanje, saj niso odločilni kriteriji iz 4. čl. ZSR oziroma sedanjega 4. čl. SZ-1, ampak predvsem dejstvo, da uporablja prostore že toliko časa, da je torej do motenja posesti trajala ta uporaba že najmanj šestnajst let in tudi še vedno traja. Zaradi dolgoletne uporabe so prostori, čeprav niso zaključena gradbena celota in nimajo posebnega vhoda, v pravnem pogledu stanovanje. Znane so številne pregraditve in adaptacije stanovanjskih prostorov. Iz sodne prakse izhaja, da so stanovanja lahko tudi samo ena soba, če je bila dana delavcu glede na delovno razmerje in je zanjo plačeval stanarino ter v sobi užival stanovanjsko varstvo. Zato tožnica trdi, da prebiva v večstanovanjski hiši, v katero se voda sedaj dobavlja preko skupnega vodovodnega števca do različnih stanovanjskih enot in sob. Tožnica ima posest na teh prostorih, ki jih uporablja kot stanovanje, zato ji mora biti zagotovljeno del tistega, zaradi česar je pravica do lastnine ustavna pravica, tako je tudi odločilo Ustavno sodišče. Ni bistveno, da tožnica ni lastnica prostorov, kjer prebiva in tudi ni bistveno, ali gre za stanovanje in za najemno razmerje v smislu določb Stanovanjskega zakona (SZ) ali ne. Tako je povedalo Ustavno sodišče v 9. tč. ustavne odločbe Up-156/98. Bistveno je, da tožnica uporablja zaključeno celoto prostorov za bivanje, da ji to stanovanje predstavlja temelj njene eksistence in za zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb. Posest prostorov, ki jih uporablja kot stanovanje, ji zagotavlja po stališču iz ustavne odločbe del tistega, zaradi česar je pravica do lastnine ustavna pravica. V takem primeru je varovana tudi posest tistega, ki te prostore uporablja v dogovoru z lastnikom, pred posegi države. Če bi sodišče uporabilo te določbe pravilno, bi izdalo zakonito odločbo, tako pa je v tej zadevi napačno razlagalo, da dejanje tožene stranke ni protipravno. Tožnica je želela urediti samostojni priključek na vodovodno javno omrežje, tožena stranka pa ji je ponudila v podpis pogodbo o dobavi vode v smislu 14. čl. odloka, ki je ni mogla podpisati, saj ni imela soglasja lastnika. Zato ji je bilo onemogočeno, da uredi razmerje s toženo stranko. Ker tožnica še vedno prebiva v stanovanju s svojima otrokoma, ima pravni interes, da sodišče izda ugodno odločbo v tej pravdni zadevi in ji zagotovi posestno zaščito. Prekinitev dobave vode v stanovanje, ki ga uporablja tožnica z otrokoma, je predstavljal nesorazmeren poseg v njeno ustavno pravico do zasebne lastnine. Tožnica ni odgovorna za neplačilo celotnega zneska za porabljeno vodo. Sama je plačala dva zneska, ki presegata njeno porabo. Sodišče prve stopnje pa je kljub temu uporabilo v tej zadevi načelo kolektivne odgovornosti, kar je v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije. Ukrep tožene stranke v tej zadevi sploh ni bil nujen, ker je tožnica v postopku izdaje začasne odredbe sprožila tudi postopek izvršbe in dosegla popolno poplačilo dolga. Tožena stranka je imela torej možnost na drug način priti do poplačila dolga, ne pa s prekinitvijo dobave vode tožnici. Tožnica nasprotuje tudi stroškovni odločitvi, saj je ta nedoločna in je ni mogoče preizkusiti, poleg tega pa je nejasen še izrek glede teka zakonskih zamudnih obresti. Predlaga spremembo sklepa tako, da se njenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ni ugotovilo, da bi sodišče prve stopnje zagrešilo kakšno absolutno bistveno kršitev postopka. Odločba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so konsistentni in obrazložitev v celoti utemeljuje odločitev iz izreka. Tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni sledilo napotkom razveljavitvenega sklepa, ne drži. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje raziskalo in se opredelilo do ključnega vprašanja tega motenjskega spora, ali predstavljajo prostori, ki jih zaseda v stanovanjski hiši S. 9 tožnica, stanovanje, za katerega obstaja možnost urediti individualizirano odmero porabljene vode. Izvedlo pa je tudi vse dokaze, ki so pomembni za odločitev v tem sporu.

Ni sporno, da sta bili tožnici v prvem nadstropju te stanovanjske hiše dodeljeni dve sobi, ki ju je sicer sama preuredila v kuhinjo, v kateri je tudi spalnica in v spalnico za otroka, v kateri je hkrati tudi dnevni prostor, in da je ta dva prostora, ki sta na koncu hodnika v prvem nadstropju, sama zaprla z vrati ter s tem pridobila še provizorični predprostor. Teh dveh prostorov, ki ju je sicer tožnica zaprla z vrati, pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče opredeliti kot stanovanje, saj so bistvena sestavina vsakega stanovanja, sanitarije. Tožnica pa ima kopalnico in WC v souporabi z drugimi stanovalci te hiše. V prvem nadstropju so namreč poleg dveh prostorov, ki jih zaseda tožnica, še tri sobe, v podstrešju pa so še štiri sobe in vsi ti prostori, ki jih zasedajo v pretežnem delu sezonski delavci, imajo skupno kopalnico in WC.

Tako po določbah ZSR kot po SZ je stanovanje skupina prostorov, ki so praviloma gradbena celota in imajo poseben vhod. Ker je stanovanje funkcionalna celota, je logično, da spadajo v njegov sklop tudi sanitarije. Pojem »stanovanje« je pravni standard, ki ga je sodna praksa v vsakem konkretnem primeru razlagala ob upoštevanju vseh specifičnih stanovanjskih razmer okolja (zasnove, načina in obsega uporabe prostorov in sprememb, ki so nastajali v zvezi s tem). Kljub zelo različnim razmeram pa ni dvoma, da ni stanovanja brez sanitarij. Že gradbena zasnova stanovanjske hiše, ki jo je ugotovilo sodišče ob ogledu, zato utemeljuje odločitev prvostopenjskega sodišča, da tožnica ne zaseda stanovanja v tem objektu. Do leta 2000 so nekatere prostore res zasedale družine, vendar je šlo za družine delavcev – personala pravnega prednika lastnika (na ta način je prišla do prostorov tudi tožnica), ki so souporabljali skupno kopalnico in WC, in niso imeli v hiši vsak svojega stanovanja. Zato tudi iz tega dejstva ne sledi, da bi šlo za več stanovanjsko hišo. Ključno vprašanje tega motenjskega spora pa je bilo, ali je v stanovanjski hiši S. 9 več stanovanj (bivalnih enot), za katere obstaja tehnična možnost individualne odmere porabljene vode, saj bi samo ob teh pogojih morala tožena stranka kot dobavitelj vode pred odklopom zaradi neplačila lastnika objekta, neposrednim uporabnikom (tožnici) omogočiti ureditev samostojnega odmernega mesta porabljene vode. To izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča Up-156/98, na katero se v tem sporu opira tožnica. Ustavno sodišče je namreč v tej odločbi pojasnilo ob primeru, ko je živelo v stavbi z več kot osemdesetimi bivalnimi enotami, od katerih samo devetnajst najemnikov ni plačalo stroškov za vodo, dobavitelj vode pa je dobavo prekinil vsem, ker je imela stanovanjska hiša samo dva priključka z glavnega vodovodnega omrežja, da niso dolžne trpeti prekinitev dobave vode, do katere je prišlo zaradi neplačevanje dobavljene vode drugih oseb, ki bivajo v isti stavbi, stanovalci v stavbi z več bivalnimi enotami, v kateri ni tehnično izvedena možnost individualne odmere porabljene vode do takrat, dokler neposredni uporabniki posameznih enot nimajo razumnih možnosti za ureditev individualizirane odmere porabljene vode. Za tak primer prekinitev dobave vode zgolj zaradi tega, da bi dobavitelj lažje prišel do poplačila zapadlih terjatev, predstavlja prekomerni ukrep in je v nasprotju z Ustavo. V konkretni zadevi pa ne gre za tak primer. Ob dejstvu, da tožničinih prostorov, v katerih ni sanitarij, ni mogoče šteti kot stanovanje, tudi drug pogoj ni izpolnjen, to je pogoj obstoja razumne možnosti za ureditev individualizirane odmere porabljene vode za prostore, ki jih zaseda tožnica. Ker tožnica poleg dveh sob souporablja z vsemi ostalimi stanovalci nadstropja in podstrešja tudi kopalnico in WC, že tehnično ni možno urediti samostojnega odjemnega mesta za vodo, ki jo porabi tožnica s svojimi družinskimi člani. Tudi če bi se za dve sobi, ki ju je tožnica pregradila z vrati, namestil poseben števec, ostaja še vedno odprto plačevanje vode v skupni kopalnici in WC. Zato je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo, da se odločba Ustavnega sodišča Up-156/98 ne more uporabiti v tožničinem primeru.

Glede na vsa ugotovljena dejstva je stanovanjska hiša S. 9, kot je zgrajena, lahko le eno odjemno mesto. Ker ima hiša le eno odjemno mesto, tožena stranka ni ravnala protipravno, ko je zaradi neplačila vode s tega odjemnega mesta, niti po opominu, odklopila stavbo z vodovodnega omrežja. Takšen ukrep je dovoljen v Odloku o oskrbi s pitno vodo, ki je sprejet na podlagi Zakona o gospodarskih javnih službah. V isti odločbi, ki jo izpostavlja pritožba, je Ustavno sodišče pojasnilo, da v odloku predviden ukrep sicer za primere, ko lastnik oz. najemnik ne plača porabljene vode, ni protiustaven, saj pomeni dopusten cilj za dosego zagotovitve nemotene oskrbe vode širši populaciji in odloku tudi ni mogoče oporekati nujnosti. Zato pritožba za konkreten primer neutemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava. Ker ni sporno, da odjemnik vode na odjemnem mestu S. 9 kljub opominu ni plačal računa za porabljeno vodo za čas od januar do december 2004, je imela tožena stranka vso podlago, da je po tem, ko uporabnik tega odjemnega mesta niti po opominu ni plačal porabljene vode, odklopila to stanovanjsko hišo iz vodovodnega omrežja. Glede na prostore, ki jih v tej stanovanjski hiši zaseda tožnica, zato ne more uspešno svojega zahtevka za motenje posesti naperiti proti toženi stranki, ki je v konkretni zadevi glede na vse ugotovljene okoliščine, v pravnem razmerju le do odjemnika vode - lastnika stanovanjske hiše, ki je priključena na vodovodno omrežje z enim odjemnim mestom. Zato tudi, če je tožnica plačala del računa, ga je lahko plačala le na račun lastnika in mora razmere urediti napram njemu.

Neutemeljen pa je tudi očitek, da se stroškovna odločba ne da preizkusiti, saj je sodišče prve stopnje v obrazložitvi pojasnilo, kako je izračunalo stroške in če karkoli tožnici ni bilo jasno, bi morala to konkretizirati v pritožbi. Tudi začetek teka zakonskih zamudnih obresti od priznanih pravdnih stroškov je dovolj jasen, iz izreka povsem nedvoumno sledi, da začnejo teči obresti po tem, ko poteče 30-dnevni paricijski rok.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, saj je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva tega spora pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Ostale okoliščine, ki jih izpostavlja v obsežni pritožbi tožnica, za rešitev tega spora niso bistvene, zato nanje ni bilo potrebno odgovarjati (2. odst. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP).