Jedro

Tožeča stranka je tožbo umaknila v celoti, to je tako glede primarnega kot podrejenega tožbenega zahtevka. S primarnim zahtevkom je postavila dajatveni zahtevek in je od tožene stranke zahtevala plačilo. S podrednim ugotovitvenim tožbenim zahtevkom pa je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da obstoji denarna terjatev tožeče stranke do tožene stranke.

Bistveno za odločitev je, da gre za dva samostojna zahtevka, ki ju je tožeča stranka pred umikom tožbe uveljavljala z eno tožbo. Vsak od njiju ima svojo usodo. Tudi sodišče prve stopnje je zato, ker se je tožena stranka strinjala le z umikom primarnega zahtevka ustavilo postopek le glede tega zahtevka. O podrednem (oziroma sedaj še edinem) ugotovitvenem zahtevku bo sodišče prve stopnje odločalo v nadaljnem postopku. Zmotno pa je pritožbeno stališče, da je v izjavi tožene stranke v zvezi s soglasjem o umiku tožbe in posledično obeh zahtevkov, šlo za delno ali pogojno dano soglasje tožene stranke.

Glede na naravo obeh zahtevkov, kot je bilo pojasnjeno, je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je ugotovilo umik tožbe samo za primarni tožbeni zahtevek in je v tem delu postopek ustavilo (tretji odstavek 188. člena ZPP).

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

2. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 1.057,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je postopek ustavilo v delu, ki se glasi na plačilo glavnice v znesku 494.794,13 EUR, najkasneje do 3. 2. 2027, v obdobju od 4. 2. 2022 do 3. 2. 2027 z obrestmi po obrestni meri za bančne depozite na vpogled, od 3. 2. 2027 dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Bistveni razlogi v izpodbijanem sklepu sodišča prve stopnje so, da je tožeča stranka v tožbi postavila primarni dajatveni in podredni ugotovitveni zahtevek. V vlogi z dne 24. 3. 2023 je tožbo umaknila. Tožena stranka je soglašala z umikom prvo postavljenega dajatvenega tožbenega zahtevka, ne pa z umikom podrednega ugotovitvenega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi drugega odstavka 188. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) štelo, da je tožena stranka delno privolila v umik tožbe in je zato v skladu s tretjim odstavkom 188. člena ZPP postopek v delu, ki se nanaša na primarno postavljeni dajatveni zahtevek ustavilo.

2. Tožeča stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila in je uveljavljala pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep razveljavi in sodišču prve stopnje naloži, da nadaljuje pravdni postopek o celotni tožbi. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Tudi ona je zahtevala povrnitev stroškov postopka z odgovorom za pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v pritožbi sama povzema enotno in ustaljeno stališče sodne prakse, da je izjava o umiku tožbe neposredno učinkujoča, nepogojna in da je ni mogoče preklicati. Usoda umika tožbe in posledično ustavitve postopka je torej odvisna le še od tega, ali tožena stranka v umik tožbe privoli ali ne. Tožeča stranka je tožbo umaknila v celoti, to je tako glede primarnega kot podrejenega tožbenega zahtevka. S primarnim zahtevkom je postavila dajatveni zahtevek in je od tožene stranke zahtevala plačilo 494.794,13 EUR do 3. 2. 2017, in sicer v obdobju od 4. 2. 2023 do 3. 2. 2027 z obrestmi po obrestni meri za bančne denarne depozite na vpogled, od 3. 2. 2027 dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S podrednim ugotovitvenim tožbenim zahtevkom pa je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da obstoji denarna terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 494.794,13 EUR z obrestmi po obrestni meri za bančne denarne depozite od 4. 2. 2022 do 3. 2. 2017 in z zapadlostjo 3. 2. 2027. 6. Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenih razlogov, da gre za delno, pogojno izjavo tožene stranke oziroma da je nastala procesna situacija, da tožena stranka ne bi smela pogojno privoliti v umik tožbe in da zato njene privolitve (glede primarno postavljenega tožbenega zahtevka) sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Zato ne gre za nobeno od primerljivih procesnih položajev s konkretno zadevo, kar hoče tožeča stranka prikazati v pritožbi, ko se sklicuje tudi na sodno prakso.1

7. Bistveno za odločitev je, da gre za dva samostojna zahtevka, ki ju je tožeča stranka pred umikom tožbe uveljavljala z eno tožbo. Vsak od njiju ima svojo usodo. Tudi sodišče prve stopnje je zato, ker se je tožena stranka strinjala le z umikom primarnega zahtevka ustavilo postopek le glede tega zahtevka. O podrednem (oziroma sedaj še edinem) ugotovitvenem zahtevku bo sodišče prve stopnje odločalo v nadaljnem postopku. Zmotno pa je pritožbeno stališče, da je v izjavi tožene stranke v zvezi s soglasjem o umiku tožbe in posledično obeh zahtevkov, šlo za delno ali pogojno dano soglasje tožene stranke.

8. Glede na naravo obeh zahtevkov, kot je bilo pojasnjeno, je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je ugotovilo umik tožbe samo za primarni tožbeni zahtevek in je v tem delu postopek ustavilo (tretji odstavek 188. člena ZPP).2

9. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (drugi odstavek 350. člena, 366. člen ZPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

10. O pritožbi je odločila sodnica posameznica (366.a člen ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela in zato sama nosi pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP). Stroški odgovora na pritožbo so bili potrebni (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožene stranke odmerilo na podlagi določil Odvetniške tarife (OT) ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 496.092,01 EUR in vrednost točke 0,60 EUR. Toženi stranki je priznalo 1400 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 22/2 OT), 20 točk za končno poročilo stranki ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (24 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 1761,68 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 1.057,00 EUR. Pritožbeno sodišče toženi stranki v skladu z določilom tarifne številke 43 OT ni priznalo priglašenih stroškov za pregled spisov, listin, druge dokumentacije in sestanek s stranko, saj so ti stroški že zajeti v drugih storitvah. Pritožbene stroške v višini 1.057,00 EUR je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 VSL I Cpg 1147/2005, 15. 6. 2006, VSL II Cp 2089/2011, 15. 12. 2011, VSL II Cp 2639/2013, 4. 11. 2013. 2 Enako stališče je bilo oblikovano tudi v VSL I Cp 2998/2016, 21. 2. 2017.