Jedro

S pritožbenimi navedbami, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, toženka uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi z 212. členom ZPP), kar ni dovoljen pritožbeni razlog.

Vsa dejanska vprašanja, ki jih načenja pritožba, niso dovoljen pritožbeni razlog.

Okoliščina, da je račun enostranska listina, se nanaša na vprašanje dokazne vrednosti takšne listine.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Toženka mora tožnici v osmih dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka 317,32 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora toženka tožnici v roku osmih dni plačati 2.457 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da mora v osmih dneh tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 963,61 EUR, po preteku izpolnitvenega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2.Zoper to sodbo se je pritožila toženka. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka.

3.Tožnica je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in prvostopenjsko sodbo potrdi, toženki pa naloži v plačilo stroške njenega odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). O pritožbi zoper sodbo je odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

6.Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP). Iz tega izhaja, da je pritožbeno sodišče na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, vezano. Na relativne procesne kršitve postopka pa se ne ozira.

7.Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Pravdni stranki sta poslovno sodelovali tako, da je tožnica po ustnem naročilu toženke zanjo opravljala popravila njenih vozil. Na podlagi zaslišanja zakonitih zastopnikov pravdnih strank je ugotovilo, da iztoževani računi niso bili zavrnjeni, niti niso bila opravljena dela reklamirana. Toženka zapadlih računov, s katerimi je tožnica zaračunala storitve popravila toženkinih vozil, ni poravnala. Prvostopenjsko sodišče je toženkin ugovor, da tožnica storitev popravila ni opravila kvalitetno in v celoti, zavrnilo, ker so bile navedbe glede očitanih napak pavšalne in nezadostne. Tožbenemu zahtevku za plačilo iztoževanih računov je zato v celoti ugodilo. Prav tako je na podlagi drugega odstavka 14. člena Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih ugodilo tožničinemu zahtevku za plačilo stroškov opominjanja.

8.Toženka v pritožbi navaja, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno zaključilo, da je tožnica izpolnila svoje trditveno in dokazno breme glede zahtevane izpolnitve. S predložitvijo računov ni mogoče zadostiti trditvenemu, sploh pa ne dokaznemu bremenu. Račun predstavlja enostransko računovodsko listino, ki ne more dokazovati nastanka poslovnega dogodka. Prvostopenjsko sodišče je zato nepravilno zaključilo, da se je trditveno breme o tem, zakaj iztoževanih računov ni dolžna plačati, prevalilo na toženko. Poudarja, da v konkretnem primeru to velja še toliko bolj, ker je toženka dokazala, da ji je tožnica enkrat že neupravičeno izstavila račun, za katerega je potem naknadno izstavila dobropis. Toženka meni, da bi lahko tožnica nastanek poslovnega dogodka dokazala z naročilnicami, dobavnicami, delovnimi nalogami, v primeru, da takšne listine ne obstajajo, pa z zaslišanjem prič, ki naj bi sporne storitve izvedli. Zgolj s predložitvijo računov in zaslišanjem svojega zakonitega zastopnika, pa tožnica po mnenju toženke ne more prevaliti trditvenega in dokaznega bremena na nasprotno stranko.

9.Po določilu 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. S pritožbenimi navedbami, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, toženka uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi z 212. členom ZPP), kar ni dovoljen pritožbeni razlog. Da bi kršitev tega pravila prerasla v absolutno bistveno kršitev določb postopka, pa iz pritožbenih navedb ne izhaja.

10.Pritožnica z zgornjimi trditvami izpodbija tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje. To je mogoče grajati, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP, ali če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Ta pritožbena razloga v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti ni dopustno uveljavljati. Vsa dejanska vprašanja, ki jih načenja pritožba, niso dovoljen pritožbeni razlog. Tudi okoliščina, da je račun enostranska listina, se nanaša na vprašanje dokazne vrednosti takšne listine.

11.Sodišče prve stopnje se v svoji dokazni oceni ni oprlo na račun št. 00082-2023 z dne 24. 4. 2023 in z njim povezanim dobropisom. Tožnica plačilo tega računa v tem pravdnem postopku ne zahteva. Zato se pritožbeno sodišče do toženkinih pritožbenih navedb v zvezi s tem računom ne opredeljuje.

12.Pritožbeni očitek, da se je prvostopenjsko sodišče pri svoji dokazni oceni oprlo zgolj na iztoževane račune, ni utemeljen. V dokazni oceni je presojalo tudi verodostojnost izpovedb zakonitih zastopnikov pravdnih strank.

13.Pritožba proti I. točki izreka prvostopenjske sodbe ni utemeljena. Posledično ni utemeljena niti proti stroškovni odločitvi v II. točki izreka. Ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

14.O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in s 155. členom ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je tožnici v skladu s priglašenim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT) priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo (1. točka tar. št. 22 OT), 50 točk za končno poročilo (2. točka tar. št. 43. OT), 8,5 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), vse povečano za 22% DDV (57,22 EUR), ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR skupaj torej 317,32 EUR. Pritožbeno sodišče toženki ni priznalo stroškov posveta s stranko (1. točka tar. št. 43). Gre za nesamostojno opravilo, ki je priznano in zajeto v stroških sestave odgovora na pritožbo. Zakonske zamudne obresti od priznanih stroškov tečejo od poteka osem dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 458. člena ZPP).

-------------------------------

1O presoji dokazne vrednosti takšne listine ter s tem povezani prevalitvi trditvenega in dokaznega bremena glej na primer sodbo VSRS III Ips 75/97 z dne 18. 3. 1999.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 458, 458/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.