Jedro

Za nastanek obveznosti upravičenke iz garancije (prejemnice garancije) do naročiteljice garancije se zahteva le, da je bil znesek na podlagi (neutemeljeno unovčene) bančne garancije prejet – da je bila torej garancija honorirana; ne pa tudi, da je naročiteljica garancije zatrjevala in dokazala, da je banka kot garantka od nje izterjala na podlagi garancije izplačani znesek.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v izpodbijanem delu razveljavi in se zadeva v razveljavljenem delu vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka z revizijo se pridrži za novo sodbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je v delu, ki je pomemben za odločitev o reviziji, zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 367.434,25 EUR (iz naslova neupravičeno unovčene bančne garancije) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe (4. 10. 2013) (III. točka izreka sodbe in sklepa). Posledično je tožeči stranki naložilo povrnitev 5.810,25 EUR pravdnih stroškov tožene stranke z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka sodbe in sklepa).

2. Sodišče druge stopnje je v delu, ki je pomembnen za odločitev o reviziji, ugodilo pritožbi tožeče stranke in odločbo (sodbo) sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo 230.658,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, v IV. točki njenega izreka pa tako, da je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške prvostopenjskega postopka (I. točka izreka sodbe). Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).

3. Tožena stranka je zoper I. in III. točko izreka sodbe sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Primarno je predlagala spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka (tudi) v izpodbijanem delu, podredno pa razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v izpodbijanem delu v novo sojenje. Pri tem je priglasila stroške revizije z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev. Pri tem je priglasila stroške revizijskega odgovora.

**Uporaba ZPP(-E)**

5. Odločba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje, je bila izdana 8. 11. 2016, kar je pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem (na podlagi 125. člena ZPP-E) nadaljeval po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki so se uporabljale do začetka uporabe ZPP-E. **Povzetek pravno relevantnih dejanskih ugotovitev**

6. Tožeča stranka je skupaj s toženo stranko in družbo V., d. d., podala skupno ponudbo za izvedbo javnega naročila za »R.«.

7. Pogodba o izvedbi storitev projektiranja, dobave opreme in gradnje za izvedbo projekta (v nadaljevanju Pogodba A35) je bila med toženo stranko (vodilno izvajalko) in Občino A. sklenjena 19. 2. 2010. 8. Tožeča stranka, tožena stranka in družba B., d. d., so zaradi določitve medsebojnih pravic in obveznosti za izvedbo del po Pogodbi A35 sklenile Pogodbo, št. 5 (julij 2011) (v nadaljevanju Pogodbo A5), z Aneksom, št. 1 (2. 9. 2011) (priloga A6).

9. Banka je na zahtevo tožeče stranke (izvajalke po Pogodbi A5) izdala bančno garancijo v korist tožene stranke za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti, na prvi poziv, v višini 367.434,25 EUR, katero je tožena stranka v celoti unovčila 3. 6. 2013. 10. Nad tožečo stranko je bil 8. 1. 2013 začet postopek prisilne poravnave, 29. 7. 2013 pa stečajni postopek.

**Pravna presoja sodišč prve in druge stopnje**

11. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je Pogodba A5 z Aneksom materialnopravno družbena pogodba, ki je prenehala 8. 1. 2013, ko se je nad tožečo stranko kot eno od družbenic začel postopek prisilne poravnave. Tožena stranka je bančno garancijo unovčila 3. 6. 2013, kar je bilo po prenehanju družbene pogodbe. Ker je zaradi prenehanja družbene pogodbe zaradi začetka postopka prisilne poravnave bilo (najkasneje v začetku junija 2013) gotovo, da tožeča strank ne bo izpolnila pogodbenih obveznosti v dogovorjeni kvaliteti in količini ter pogodbenih rokih, je tožena stranka upravičeno unovčila bančno garancijo.

12. Ker je tožena stranka upravičeno (ne pa »brez pravnega temelja«) unovčila bančno garancijo in ker je znesek uveljavljane škode (razlike 116.421,00 EUR med pogodbeno ceno za sortirnico, ki izhaja iz pogodbe s tožečo stranko, in pogodbeno ceno nove izvajalke G., d. o. o.; 20.000,00 EUR dražjih projektantskih rešitev zaradi nesodelovanja tožeče stranke; 80.000,00 EUR stroškov zaradi razširitve/podaljšanja bančne garancije za dobro izvedbo del; 20.354,39 EUR stroškov za plačilo premije za zavarovanje odgovornosti v zvezi z gradbišči; 58.380,00 EUR in 175.591,50 EUR stroškov izvedbe obremenilnega nasipa, ki bi ga morala izvesti tožeča stranka) dosegel višino zneska bančne garancije, zahtevek na vrnitev 367.434,25 EUR ni utemeljen.

13. Sodišče druge stopnje je zaključilo, da tožeča stranka iz razlogov, ki izhajajo iz njene sfere, ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti v dogovorjeni kvaliteti in količini ter pogodbenih rokih. Zato je tožena stranka utemeljeno unovčila bančno garancijo.

14. Bančna garancija je bila upravičeno unovčena le za znesek 136.775,39 EUR (za razliko 116.421,00 EUR med pogodbeno ceno za sortirnico, ki izhaja iz pogodbe s tožečo stranko, in pogodbeno ceno nove izvajalke G., d. o. o., ter za 20.354,39 EUR stroškov za plačilo premije za zavarovanje odgovornosti v zvezi z gradbišči), medtem ko v preostalem delu (za znesek 230.658,86 EUR) tožena stranka ni zmogla trditvenega bremena glede obstoja in višine škode.

**Presoja utemeljenosti revizije**

15. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih razlogov, zaradi katerih je bila revizija vložena (371. člen ZPP).

16. Revidentka je oporekala sklepčnosti navedb tožnice s sklicevanjem na to, da ustanovitev zastavne pravice na nepremičnini ne more pomeniti, da je banka kot garantka od tožnice kot naročiteljice garancije izterjala znesek, ki ga je izplačala toženki kot upravičenki iz bančne garancije (oziroma da je bila naročiteljica garancije oškodovana), temveč da bi morala naročiteljica garancije zatrjevati in dokazati, da je banka kot garantka od nje izterjala na podlagi garancije izplačani znesek (da bi lahko od upravičenke iz bančne garancije zahtevala vračilo vsega, kar je neupravičeno prejela od banke kot garantke).

17. Vendar pa očitek revidentke ni utemeljen, saj tretji odstavek 1087. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 1061. člena Obligacijskega zakona (OZ), upravičenje naročiteljice garancije na vrnitev zneska, prejetega na podlagi garancije, veže le na plačilo na podlagi garancije. Za nastanek obveznosti upravičenke iz garancije (prejemnice garancije) do naročiteljice garancije se namreč zahteva le, da je bil znesek na podlagi (neutemeljeno unovčene) bančne garancije prejet – da je bila torej garancija honorirana.1

18. Taka ureditev je logična. »Pri garanciji na prvi poziv banka garant prevzame abstraktno zavezo proti upravičencu. (Kavzalno) razmerje med naročnikom in upravičencem se je ne tiče in na njeno (garancijsko) obveznost do upravičenca praviloma ne vpliva, zlasti pa ji tudi ne daje nobenih zahtevkov do upravičenca. Na drugi strani pa je (kritno) razmerje med naročnikom in garantom za upravičenca res inter alios acta. Zakaj je banka garantirala in kakšne zahtevke na tej podlagi ima ter kako in kdaj in ali sploh jih je (bo) uveljavljala zoper naročnika, se upravičenca ne tiče in na njegov položaj in obveznosti zaradi morebiti fravduloznega unovčevanja garancije ne vpliva. Povedano drugače: če se izkaže, da je upravičenec prejel plačilo, za katero v kavzalnem razmerju ni bilo podlage, bo moral znesek vrniti – drugi stranki tega razmerja. Nevarnosti, da bo vrnitev od njega lahko zahteval še garant, ni, ker je ta zaradi abstraktnosti obveze iz garancije razmerja plačal to, kar je bil dolžan, ne glede na to, ali je bila garancija unovčena pošteno ali fravdulozno. Upravičenja in riziki iz kritnega razmerja pa so stvar med naročnikom in garantom, ki na pravni položaj upravičenca ne morejo vplivati.«2

19. Revidentka je oporekala tudi porazdelitvi trditvenega in dokaznega bremena. Sodišče (druge stopnje) naj bi namreč nepravilno prevalilo trditveno in dokazno breme o nastanku in višini škode na toženko, saj je bilo na tožnici kot pogodbeno nezvesti stranki breme trditev in dokazovanja, da je svoje pogodbene obveznosti izpolnila v dogovorjenem roku ter v dogovorjeni količini in kvaliteti.

20. Vendar pa tudi ta očitek revidentke ni utemeljen, saj je tožnica navedla dejstva, potreba za sklepčnost tožbe z zahtevkom na vrnitev zneska, ki ga je banka izplačala po (abstraktni) bančni garanciji3 (tako tudi obstoj okoliščin, zaradi katerih upravičenka iz temeljnega posla ni imela pravice do zneska, ki ga je prejela iz unovčene garancije), medtem ko naj bi toženka ne zatrjevala (niti dokazala) obstoja in višine škode, ki naj bi ji nastala zaradi kršitev pogodbenih obveznosti s strani tožnice in ki naj bi jo pokril znesek, ki ga je prejela na podlagi unovčene bančne garancije. Ni šlo torej za zatrjevanje (in dokazovanje) (pravilnosti) izpolnitve dogovorjenih obveznosti s strani tožnice, temveč za zatrjevanje (in dokazovanje) škode, ki naj bi nastala toženki zaradi neizpolnitve (oziroma nepravilne izpolnitve) s strani tožnice. Ker je bila toženka, ki je ugovarjala nastanek škode, dolžna substancirati svoj ugovor, ni utemeljeno njeno sklicevanje na kršitev pravila o trditvenem (in dokaznem) bremenu.

21. Predvsem pa je revidentka kot neutemeljenemu nasprotovala zaključku sodišča druge stopnje, da ni zadostila trditvenemu bremenu glede uveljavljane škode oziroma v nadaljevanju obravnavanih »škodnih postavk«.

**Na splošno**

22. Toženka (revidentka) je ugovarjala, da naj bi znesek škode, ki naj bi ji nastal zaradi tega, ker tožnica del ni izvedla v skladu s pogodbeno prevzetimi obveznostmi, presegel višino zneska (367.434,25 EUR) po unovčeni bančni garanciji. Vsi ugovori pa spadajo v toženkino trditveno (in dokazno) breme. Njihova skupna značilnost je namreč, da ne posegajo v tožničine trditve o dejstvih (ki substancirajo njen zahtevek), temveč dodajajo trditve o drugih pravno pomembnih dejstvih, katerih pravna posledica je prenehanje tožničine pravice oziroma toženkine obveznosti.

23. Sodišče druge stopnje je zaključilo, da toženka ni zmogla trditvenega bremena za obstoj in višino škode oziroma da je podala zgolj pavšalno oceno škode, čemur je le-ta oporekala. Pri tem pa velja opozoriti, da gre pri vprašanju zadostitve trditvenemu bremenu za vprašanje, ali je stranka navedla vsa dejstva, na katera opira svoj zahtevek (7. in 212. člen ZPP) oziroma s katerimi utemeljuje svoj ugovor (toženka glede uveljavljane škode), ne pa za vprašanje zadostitve dokaznemu bremenu (za predlaganje dokazov, s katerimi se zatrjevana dejstva dokazujejo) in za samo dokazovanje. Zato ni utemeljeno sklicevanje revidentke na kršitev metodološkega napotka glede dokazne ocene iz 8. člena ZPP (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP)4 in na izostanek dokazne ocene (1. točka prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP) niti sklicevanje respondentke na nedopustno izpodbijanje dokazne ocene oziroma izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP)5. Glede posamezne vrste uveljavljane škode: − škode iz naslova dograditve manjkajočih delov 1. nasipa (175.591,50 EUR), − škode iz naslova izgradnje in odstranitve 2. nasipa (58.380,00 EUR), − škode iz naslova dražjih projektantskih rešitev (20.000,00 EUR), − škode zaradi razširitve/podaljšanja bančne garancije za dobro izvedbo del in odpravo napak (80.000,00 EUR), − dolga po računu, št. 003/2013 z dne 11. 1. 2013 (9.713,11 EUR) ter − preplačila del (156.102,95 EUR)6. 24. Stranka je dolžna navesti pravno pomembna dejstva, to je tista, na obstoj katerih pravna norma navezuje pravno posledico, kot jo tožnica uveljavlja s tožbenim zahtevkom, toženka pa z ugovorom, kar pomeni, da je bila toženka dolžna navesti minimum tistih dejstev, ki substancirajo njen ugovor (za uveljavitev škode) in imajo za posledico prenehanje njene obveznosti (za vrnitev zneska, prejetega na podlagi unovčene bančne garancije).

25. Sodišče druge stopnje je zaključilo, da toženka ni zmogla trditvenega bremena za obstoj in višino škode oziroma da je podala zgolj pavšalno oceno škode. Očitalo ji je, da je podala »zgolj svojo, z ničemer obrazloženo in utemeljeno, oceno stroškov«, ter da »ni pojasnila, katera naj bi sploh bila dela, ki jih je tožeči stranki že plačala in jih slednja ni izvedla«. Vendar pa je navedeni očitek v nasprotju z obsežnimi navedbami revidentke v njenih vlogah v postopku pred sodiščem prve stopnje, na katere je (podrobno in sistematično) opozorila v reviziji ter v zvezi s katerimi je utemeljeno njeno sklicevanje na argumentacijo Vrhovnega sodišča v sklepu III Ips 45/2014 z dne 13. 6. 2017, da »[z]ahteva po konkretizaciji navedb o višini škode ne more iti tako daleč, da bi se od stranke zahtevala natančna opredelitev prav vsake posamezne postavke v izračunu škode, po njeni višini in podlagi. Od stranke se zahteva, da poda osnovne/izhodiščne podatke za izračun škode, presoja resničnosti takšnih podatkov ob (konkretnih) ugovorih nasprotne stranke pa lahko nadalje vpliva le na utemeljenost tožbenega zahtevka kot posledico dokaznega postopka in ne na sklepčnost tožbe.«7

26. Tako se pokaže, da je sodišče druge stopnje v okoliščinah konkretnega spora nepravilno uporabilo določbo 7. oziroma 212. člena ZPP, kar je moglo vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

27. Sodišče druge stopnje je sicer skušalo svoj zaključek (o pavšalno podani oceni škode) podkrepiti s sklicevanjem na informativnost predlaganega dokaza z izvedencem finančne stroke, vendar pa je s tem zašlo v očitek nezadostitve dokaznemu bremenu, kar ni bil nosilni razlog za (delno) spremembo prvostopenjske sodbe. Poleg tega je ignoriralo predlagani dokaz z zaslišanjem prič, ki je razviden iz vlog revidentke v postopku pred sodiščem prve stopnje, na kar je le-ta opozorila v reviziji.8 **Odločitev o reviziji**

28. Vrhovno sodišče je s tem odgovorilo na tiste revizijske navedbe, ki so bile po njegovi materialnopravni presoji bistvene za revizijsko odločitev.

29. Če revidentka morebiti na kakšno revizijsko navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve,9 kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve predmetnega sklepa v zadostni meri spozna, kateri razlogi so Vrhovno sodišče vodili k njegovi odločitvi.

30. Zaradi bistvene kršitve določb prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP) je Vrhovno sodišče drugostopenjsko sodbo razveljavilo v izpodbijanem delu (to je v I. in III. točki izreka) ter zadevo v razveljavljenem delu vrnilo temu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP) (I. točka izreka).

**Odločitev o stroških revizijskega postopka**

31. Ker je razveljavilo izpodbijano sodbo, je Vrhovno sodišče odločitev o stroških postopka z revizijo pridržalo za novo sodbo (tretji odstavek 165. člena ZPP) (II. točka izreka).

1 Sklep Vrhovnega sodišča III Ips 156/2008 z dne 18. 4. 2011 (8. točka obrazložitve). 2 Prav tam (9. točka obrazložitve). 3 Gre za dejstva, ki jih je Vrhovno sodišče opredelilo v sklepu III Ips 38/2009 z dne 17. 4. 2012 (11. točki obrazložitve). 4 Revidentka se je sklicevala na kršitev metodoloških napotkov za dokazno oceno (iz 8. člena ZPP) oziroma na kršitev formalnih okvirov proste dokazne ocene. Vendar pa pri tem, ko je zatrjevala, da naj bi sodišče druge stopnje številnih izvedenih dokazov sploh ne ocenilo, ni konkretizirala, za katere dokaze naj bi šlo. Zato tudi sicer ne bi bilo utemeljeno sklicevanje revidentke na absolutni bistveni kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. 5 Revidentka je pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pomešala z dokazno oceno, kar po tretjem odstavku 370. člena ZPP predstavlja nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. 6 973.383,60 EUR – 324.461,30 EUR – 492.819,45 EUR = 156.102,95 EUR 7 18. točka obrazložitve navedenega sklepa. 8 Pri tem velja (v zvezi z navedbami respondentke) opozoriti, da je v fazi odločanja o reviziji izključeno preizkušanje, ali je dokaz z zaslišanjem predlaganih prič ustrezno substanciran: ali je stranka natančno opredelila, katero dejstvo naj se s pomočjo posamične priče ugotovi, ter na podlagi katerih okoliščin naj bi predlagani dokaz z zaslišanjem posamezne priče sploh lahko služil ugotovitvi določenega dejstva (236. člen ZPP). 9 Glej na primer sklep Ustavnega sodišča Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točko obrazložitve).