Jedro

Stališče, da bi v skladu z že obstoječo sodno prakso moralo sodišče prve stopnje sprejeti druge dokazne listine, ki bi dokazovale obstoj in višino terjatve, s čimer bi se nadomestila zahteva po predložitvi izjave končnega dolžnika iz 5. točke Navodila Banke Slovenije, ni pravilno.

Zaradi njihove abstraktnosti, menic ni mogoče šteti za izjave končnih dolžnikov v smislu 5. točke Navodila BS, temveč morebiti le za izjave izplačilne banke ali banke garanta o obstoju terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, v znesku 2.086,16 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (1. točka izreka), da je tožena stranka Republika Slovenija dolžna v roku 15 dni s tožečo stranko skleniti pogodbo o odkupu terjatev do Kube z naslednjo vsebino: „

POGODBA O ODKUPU TERJATEV Ki sta jo v skladu z Zakonom o odkupu terjatev do Iraka, Kube in Ljudske Republike Angole ter Zvezne direkcije za promet in rezerve izdelkov posebnega namena (Ur. l. RS št. 55/1992), Uredbo o izdaji obveznic za odkup terjatev do Iraka, Kube in Ljudske Republike Angole ter Zvezne direkcije za promet in rezerve izdelkov posebnega namena in v obliki, določeni v Odredbi o obliki obveznic Republike Slovenije za odkup terjatev do Iraka, Kube in Ljudske Republike Angole ter Zvezne direkcije za promet in rezerve izdelkov posebnega namena (oboje Ur. list RS 7/94) dogovorila in sklenila:

1. G. d.o.o., in

2. Republika Slovenija, kakor sledi: Prvi člen: Republika Slovenija in G. ugotavljata, da: obstoji na podlagi pogodbe štev. 92-0947-87/24.10.87 z dne 15. 12. 1987 in k njej sklenjenih aneksih terjatev G. kot upnika do dolžnika I., iz naslova neplačanih pogodbenih obveznosti v višini 7.740.327,70 CAD pod pogoji, roki in načinom plačila določenimi z zgoraj navedeno pogodbo; obstoji na podlagi pogodbe štev. 95-70055-8/24 in k njej sklenjenih aneksih terjatev G. kot upnika do dolžnika I. iz naslova neplačanih pogodbenih obveznosti v višini 3.711.558,00 CAD pod pogoji, roki in načinom plačila določenimi z zgoraj navedeno pogodbo; obstoji na podlagi pogodbe štev. YU-01-87 z dne 30. 12. 1987 in k njej sklenjenih aneksih terjatev G. kot upnika do dolžnika U. iz naslova neplačanih pogodbenih obveznosti v višini 3.138.038,76 CAD pod pogoji, roki in načinom plačila določenim z zgoraj navedeno pogodbo; obstoji na podlagi pogodbe štev. 02-74-70084-442 in k njej sklenjenih aneksih terjatev G. kot upnika do dolžnika C. iz naslova neplačanih pogodbenih obveznosti v višini 3.421.661,43 GBP pod pogoji, roki in načinom plačila določenim z zgoraj navedeno pogodbo; obstoji na podlagi pogodbe štev. 4762-2-442/19.3.1985 z dne in k njej sklenjenih aneksih terjatev G. kot upnika do dolžnika M. iz naslova neplačanih pogodbenih obveznosti v višini 3.265.730,61 GBP pod pogoji, roki in načinom plačila določenimi z zgoraj navedeno pogodbo; da se je Republika Slovenija z Zakonom o odkupu terjatev do Iraka, Kube in Ljudske Republike Angole ter Zvezne direkcije za promet in rezerve izdelkov posebnega namena (Ur. l. RS štev. 55/1992) zavezala, da bo odkupila neplačane terjatve podjetij s sedežem v Republika Slovenija iz poslov na Kubi v okviru kreditne linije po meddržavnem sporazumu med Kubo in nekdanjo SFRJ; Drugi člen: S to pogodbo G. prenese na Republiko Slovenijo terjatve, navedene v predhodnem členu te pogodbe, z vsemi stranskimi pravicami.

Tretji člen: G. Republiki Sloveniji odstopa terjatve navedene v prvi alineji prvega člena te pogodbe odplačno.

Republika Slovenija terjatve opisane v prvem členu te pogodbe odkupuje po njihovem stanju na dan 30. 06. 1992 s 30 % diskontom od priznane terjatve. Vrednost terjatev po stanju na dan 30. 06. 1992 znaša 14.589.924,46 CAD in 6.687.392,04 GBP.

V skladu z drugim odstavkom tega člena se Republika Slovenija zavezuje, da bo G. plačala 1.199.516.975,22 SIT, kar na dan 30. 06. 1992 znaša 11.563.515,29 EUR (prej ECU).

Četrti člen: Republika Slovenija se zavezuje, da bo tolarsko protivrednost 11.563.515,29 EUR, G., d.o.o. plačala na naslednji način: Republika Slovenija se v skladu z Zakonom o odkupu terjatev do Iraka, Kube in Ljudske Republike Angole ter Zvezne direkcije za promet in rezerve izdelkov posebnega pomena (Ur. l. RS 55/1992), Uredbo o izdaji obveznic za odkup terjatev do Iraka, Kube in Ljudske Republike Angole ter Zvezne direkcije za promet in rezerve izdelkov posebnega pomena in Odredbo o obliki obveznic Republike Slovenije za odkup terjatev do Iraka, Kube in Ljudske Republike Angole ter Zvezne direkcije za promet ter rezerve izdelkov posebnega pomena (oboje Ur. l. RS št. 7/1994) zavezuje izdati in izročiti G. obveznice Republike Slovenije v skupnem znesku 11.563.515,29 EUR, izplačljive v tolarjih z rokom odplačila 7 let z dvoletnim moratorijem in letno obrestno mero 7 %. Obresti se obračunavajo polletno začenši s 01. 01. 1993. Glavnica se amortizira v desetih polletnih anuitetah, začenši z 01. 01. 1995. V kolikor Republika Slovenija G. obveznic ne izroči v roku 15 dni po sklenitvi te pogodbe, je dolžna v dodatnem roku 15 dni namesto izročitve obveznic plačati G. za odstopljene terjatve znesek 3.967.201.848,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi po obrestni meri določeni z zakonom o obrestni meri zamudnih obresti od dne 16. 07. 2000 dalje do plačila.

Peti člen: Republika Slovenija in G. se dogovorita, da bo Republika Slovenija obvestila dolžnika o odstopu terjatve po tej pogodbi.

Šesti člen: G. Republiki Sloveniji ne jamči za izterljivost terjatve, ki se odstopa s to pogodbo.

Sedmi člen: Po podpisu te pogodbe brezpogojno preide odstopljena terjatev v celoti na Republiko Slovenijo in ta vstopi v vse pravice G. kot upnika iz naslova odstopljene terjatve.

Osmi člen: G. bo Republiki Sloveniji na njeno pisno prošnjo posredoval dokumentacijo v zvezi z odstopljeno terjatvijo.

Deveti člen: Ta pogodba začne veljati, ko jo podpišeta obe pogodbeni stranki.

Deseti člen: Ta pogodba je podpisana v treh enakih izvodih, od katerih prejme vsaka stranka po en izvod, prevzemnik pa dodatno še en izvod za potrebe priglasitve spremembe upnika na podlagi te pogodbe pri pristojnem sodišču. V __________, dne G., d.o.o.: Republika Slovenija:“ V primeru, da tožena stranka take pogodbe ne bo sklenila, jo nadomesti ta sodba.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi podredni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek 19.253.588,20 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16. 07. 2000 do plačila (2. točka izreka). Odločilo je, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 14.981,76 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (3. točka izreka).

2. Tožeča stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper sodbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi primarnemu zahtevku tožeče stranke oziroma podrejeno, v kolikor bi primarnega zavrnilo, ugodi podrejenemu zahtevku oziroma izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je potrditev izpodbijane sodbe in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v tem postopku zahteva od tožene stranke sklenitev pogodbe (izjavo volje), s katero bi slednja odkupila terjatve, za katere tožeča stranka zatrjuje, da jih ima do dolžnikov na Kubi. Pravna podlaga za obveznost tožene stranke naj bi bila v Zakonu o odkupu terjatev do Iraka, Kube in Ljudske Republike Angole ter Zvezne direkcije za promet in rezerve izdelkov posebnega namena (Ur. l. RS, št. 55/1992, v nadaljevanju: ZOTIKA). S tem zakonom se je urejal odkup neplačanih terjatev podjetij s sedežem v Republiki Sloveniji iz poslov v Iraku in terjatev iz poslov, ki so bili realizirani preko Zvezne direkcije za promet in rezerve izdelkov posebnega namena v Beogradu, ter terjatev do Kube v okviru kreditne linije po meddržavnem sporazumu med Kubo in nekdanjo SFR Jugoslavijo (1. člen ZOTIKA).

6. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožeča stranka (upravičenec) ni zadostila vsem pogojem iz ZOTIKA in Navodila o vrsti dokumentacije, načinu in roku za njeno predložitev Banki Slovenije zaradi ugotovitve stanja terjatev do Iraka, Kube in Ljudske Republike Angole ter Zvezne direkcije za promet in rezerve izdelkov posebnega namena (Ur. l. RS, št. 60/1992, v nadaljevanju Navodilo BS). Odločitev je oprlo na odgovor Ministrstva za finance, kateremu je BS skupaj z zaključnim poročilom odstopila vso dokumentacijo v zvezi z odkupom terjatev (odgovor BS z dne 05. 05. 2009 - list. št. 202). V odgovoru je Ministrstvo za finance pojasnilo, da tožeča stranka ni izpolnila pogojev iz 5. točke Navodila BS, saj ni predložila izjave končnega dolžnika in izjave izplačilne banke ali banke garanta o obstoju terjatve.

7. Pritožnica presoji sodišča prve stopnje, da ni izpolnila vseh pogojev po ZOTIKA in Navodilu BS, nasprotuje. Svoje stališče, da je vse predpisane pogoje izpolnila, utemeljuje z navedbami, da je BS pravočasno predložila menice in potrdila izplačilne banke o višini in stanju terjatev. Zagovarja stališče, da sodna praksa dopušča dokazovanje obstoja terjatev tudi v primerih, ko upravičenec ni predložil končnih izjav dolžnikov.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili z Navodilom BS določeni vsebina pisnega zahtevka, ki ga podjetja naslovijo na BS zaradi ugotovitve stanja terjatev, določenih v Zakonu o odkupu terjatev do Iraka, Kube in Ljudske Republike Angole ter Zvezne direkcije za promet in rezerve izdelkov posebnega namena (v nadaljnjem besedilu: zakon), vrsta dokumentacije, s katero podjetje dokumentira navedbe v zahtevku ter način in rok za predložitev zahtevka z dokumentacijo v BS (1. točka Navodila BS). Rok za predložitev vseh zahtevkov po ZOTIKA je iztekel 28. 02. 1993 (8. točka Navodila BS). V sporni 5. točki Navodila BS pa je bilo zapisano, da mora upravičenec zahtevku priložiti izjavo končnega dolžnika, izplačilne banke ali banke garanta o obstoju terjatve in potrdilo pristojnega ministrstva v državi dolžnika.

9. Pritožnica pravilnost svojega stališča utemeljuje z dvema argumentoma. Prvič, da besedilo 5. točke Navodila BS ob pravilni jezikovni razlagi ne postavlja kumulativnih pogojev, temveč alternativne ter drugič, da Navodilo BS upravičencem ne sme postavljati dodatnih pogojev in s tem odvzemati pravic, ki jih daje ZOTIKA. Iz zakona po njenem mnenju izhaja, da upravičenost do odkupa terjatev izhaja iz ugotovitve stanja terjatve, kar vse se je za konkretni primer reševalo v postopku pred BS. Sodišče bi zato moralo zahteve Navodila BS interpretirati restriktivno. Vsebino in obstoj terjatev je po stališču pritožnice mogoče dokazovati na več načinov, kar je pritožnici po njenem mnenju v tem postopku tudi uspelo, tožena stranka pa temu po oceni pritožnice niti ni nasprotovala.

10. Stališče pritožnice, da pogoji iz 5. točke Navodila BS niso predpisani kumulativno, je po oceni pritožbenega sodišča napačno. Ob pravilni uporabi jezikovne razlage je iz besedila 5. točke Navodila BS mogoče razbrati, da so bili upravičenci dolžni BS predložiti 3 vrste dokumentov: (1) izjavo končnega dolžnika o obstoju terjatve [in], (2) izjavo izplačilne banke ali banke garanta o obstoju terjatve ter [in] (3) potrdilo pristojnega ministrstva v državi dolžnika. Razlaga, ki jo ponuja pritožnica, da so predpisani pogoji določeni alternativno, zato ni sprejemljiva.

11. Tudi stališču, da bi v skladu z že obstoječo sodno prakso moralo sodišče prve stopnje sprejeti druge dokazne listine, ki bi dokazovale obstoj in višino terjatve, s čimer bi se nadomestilo zahtevo po predložitvi izjave končnega dolžnika iz 5. točke Navodila BS, pritožbeno sodišče ni sledilo. Pritožnica se v podporo svojemu stališču sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi III Ips 74/1997 z dne 04. 09. 1997, ki pa je po oceni pritožbenega sodišča v bistvenem različna od tega primera.

V zadevi III Ips 74/1997 je Vrhovno sodišče kot bistveno dejansko okoliščino primera označilo dejstvo, da Zvezna direkcija za promet in rezerve izdelkov posebnega namena, do katere je imel upravičenec (v tistem primeru tožeča stranka) terjatve, že v času sprejetja ZOTIKA ni več obstajala. Zvezna direkcija je z razpadom SFRJ izgubila pravno subjektiviteto. ZOTIKA pa je bil objavljen šele 20. 11. 1992 ter pričel veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS (10. člen ZOTIKA). Ravno zato, ker ob uveljavitvi ZOTIKA oziroma Navodila BS, Zvezna direkcija ni mogla več izdati izjave o obstoju terjatev, je Vrhovno sodišče presodilo, da bi bilo stališče, po katerem upravičenec nima pogojev za odkup terjatev že zato, ker končni dolžnik ne obstaja več, pravno nevzdržno in proti načelu pravne varnosti. V konkretnem primeru je Zvezna direkcija izdala izjavo dne 21. 06. 1991, ki jo je Vrhovno sodišče zaradi posebnih okoliščin tega konkretnega primera štelo kot tisto izjavo, ki jo opredeljuje 5. točka Navodila BS kot izjavo končnega dolžnika.

12. Trditev, da končni dolžniki I., I., U., C. ter M. ne obstojijo več, oziroma da v času vložitve zahtevka na BS (po določbah ZOTIKA) niso več obstajali, tožeča stranka ni podala. Ne zadostujejo pa v tej smeri njene trditve, da je bilo poslovanje s Kubo preusmerjeno preko bank (posebna kreditna linija) in da kontaktov s podjetji na Kubi slovenska podjetja v tistem času niso imela.

13. Vrhovno sodišče je v drugi zadevi, ki se nanaša na uveljavljanje zahtevkov po ZOTIKA, III Ips 129/2007 z dne 02. 04. 2010, odločilo, da je izjava končnega dolžnika o obstoju terjatev iz 5. točke Navodila BS potrebna zaradi ugotovitve stanja terjatev (1. točka Navodila BS; primerjaj 18. točko obrazložitve). Zato stališče pritožnice, da je sodna praksa dopuščala zahtevke upravičencev, ki niso predložili izjave končnih dolžnikov, kot to določa 5. točka Navodila BS, ni pravilno.

14. Pritožnica v pritožbi trdi, da je zahtevo po predložitvi izjave končnih dolžnikov izpolnila s predložitvijo menic, ki jih je izdala Banca National de Cuba (BNC), s katerimi se je zavezala kot porok/avalist končnega dolžnika, pri čemer je povezava z osnovnimi posli razvidna iz nepreklicnih pooblastil za izpolnitev menic, v katerih je BNC pooblastila Ljubljansko banko (LB), da se menice izpolnijo z zneski in datumi zapadlosti glede na vrednost izvoženega blaga. Pritožbeno sodišče stališču pritožnice, da menice v svojem bistvu predstavljajo izjavo končnega dolžnika (v tem primeru I., I., U., C. ter M.) ne more pritrditi. Menice so abstraktni instrumenti, izjave za njihovo izpolnitev pa je potrditvah tožeče stranke podpisovala BNC in ne končni dolžniki. Zaradi njihove abstraktnosti, menic ni mogoče šteti za izjave končnih dolžnikov v smislu 5. točke Navodila BS, temveč morebiti le za izjave izplačilne banke ali banke garanta o obstoju terjatve. Ob tem je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ni vezano na sklep Vlade RS št. 440-09/93-5/11-8 z dne 24. 12. 1993, ki ga je Vlada RS kasneje spremenila s sklepom št. 440-09/93-5/11-8 z dne 26. 07. 1994. 15. Glede na obrazloženo se izkaže kot neutemeljen tudi pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do številnih dokaznih listin, ki jih je v spis predložila tožeča stranka (zahtevek z dne 26. 02. 1993, z vsemi prilogami, potrdilo LB o višini terjatev z dne 01. 02. 1993, potrdilo LB z dne 08. 04. 1993, poročilo o zahtevku za odkup terjatev BS z dne 16. 04. 1993, kopije prijave s prilogami tožnice BS, kopije menic s pooblastilom za izpolnitev menic). Tožeča stranka ni trdila, da je BS pravočasno predložila izjave končnih dolžnikov, temveč da predložene menice v bistvenem predstavljajo izjave končnih dolžnikov. Ob pravilni uporabi materialnega prava in ob neprerekanih trditvah, da tožeča stranka BS ni predložila izjav končnih dolžnikov, se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeljevati do vseh dokaznih listin, na katere opozarja pritožnica.

16. Ker je pritožbeno sodišče potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti, se ni podrobneje spuščalo v obravnavo vprašanja, ali bi morala tožeča stranka spremeniti tožbeni zahtevek, glede na neprerekano dejstvo, da je večji del terjatve odstopila DSU (list. št. 171 – 172; pogodba o odstopu terjatev z dne 28. 12. 2007 (priloga A32); obvestilo toženi stranki, ki ga je ta prejela 10. 04. 2008 (priloga B3)). Pripominja pa, da čeprav se pravdni postopek lahko med prvotnima strankama nadaljuje po pogojih 190. člena ZPP, slednje ne rešuje vprašanja sklepčnosti takega zahtevka.

17. Ker tožeča stranka ni izpolnila vseh pogojev iz 5. točke Navodila, ker ni predložila izjav končnih dolžnikov (odgovor Ministrstva za Finance z dne 21. 10. 2009), je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na trditve pritožnice, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

19. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Te je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika (list. št. 253), skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT; prim. prehodno določbo 41. člena Zakona o odvetniški tarifi). Kot potrebne stroške je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo 3750 OT za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % materialnih stroškov do 1000 točk in 1 % nad 1000 točk (13. člen OT), skupaj 37,5 OT. Upoštevaje 20 % DDV, je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 2.086,16 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje (378. člen Obligacijskega zakonika).