Jedro

Pritožnik tudi v primeru, ko lahko povrnitev škode iz istega škodnega dogodka uveljavlja zoper več oseb, ne more dobiti višje odškodnine, kot mu gre za ugotovljeni obseg nepremoženjske škode.

Po utrjenem stališču sodne prakse oškodovančevo osebno stanje ni pravno relevanten vzrok, ki bi lahko vodil v deljeno vzročnost in da je pri ugotavljanju obsega škode treba izhajati iz konkretnega oškodovanca, takega, kakršen je, z vsemi posebnostmi, ne pa nekega povprečnega ali običajnega oškodovanca.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 40.000 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik je vložil pritožbo iz vseh razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdi, da bi moralo sodišče ugotavljati celoten znesek odškodnine za nematerialno škodo, ki je tožniku nastala v prometni nesreči, ne pa le odškodnine za škodo, ki ni posledice zvina vratne hrbtenice. Šele potem, ko bi bil ugotovljen celoten obseg nematerialne škode, bi bilo možno presoditi, ali je bila z izplačanim zneskom odškodnine iz naslova AO plus zavarovanja že povrnjena celotna škoda. Ob tem je potrebno še upoštevati, da so v že izplačanem znesku odškodnine vključene tudi druge postavke, to je materialna škoda (potni stroški, tuja pomoč) in zakonske zamudne obresti, zaradi česar izplačani znesek ne predstavlja le odškodnine za nematerialno škodo, ampak tudi za materialno škodo in zakonske zamudne obresti. Poleg tega toženka v postopku na prvi stopnji nikoli ni podala določnih in dokazno podprtih trditev o tem, da je tožnik dobil vso nematerialno škodo že povrnjeno. Glede na to ni zadostila trditvenem bremenu v zvezi z uveljavljenim ugovorom. Za dokazovanje utemeljenosti svojega ugovora tudi ni predlagala ustreznih dokazov. Izvedenca medicinske stroke je predlagala zaradi razmejitve škode, ki je posledica zvina vratne hrbtenice, od druge škode, dokaznega predloga za pridobitev celotnega AO plus spisa zavarovalnice A, d. d., pa niti ni obrazložila. S tem, ko je sodišče prve stopnje ob odsotnosti trditvene podlage in ponujenih dokazov ugotavljalo, da je tožnik dobil plačan znesek 19.000 EUR in da ni upravičen do dodatne odškodnine za nematerialno škodo, je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter storjena bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. V izpodbijani sodbi so napačno ovrednotene okoliščine, ki utemeljujejo prisojo odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Ugotovljena dejstva utemeljujejo prisojo odškodnine v višini najmanj 5.000 EUR. Dejansko stanje v zvezi z ugotovitvami, ki so podlaga za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Napačna je ugotovitev, da je del trajnih posledic po nesreči treba pripisati motnjam notranjega doživljanja tožnika, ne pa nesreči. Taka ugotovitev namreč nima podlage v izvedenskem mnenju psihiatrične stroke. Posledično je bila tožniku prisojena prenizka odškodnina za to obliko škode. Nepopolno in zmotno je ugotovljeno tudi dejansko stanje glede pretrpljenega sekundarnega strahu. Sodba spregleda, da je imel tožnik še dalj časa po maju 2007 posledice in da se je še dolgo časa potem zdravil zaradi posledic drugih poškodb in ne le zaradi posledice zvina vratne hrbtenice. Primerna odškodnina iz naslova pretrpljenega strahu bi bila v višini 3.000 EUR. Vse navedeno dokazuje, da v znesku 19.000 EUR, ki je bil tožniku izplačan iz naslova AO plus zavarovanja, ni vključena vsa nematerialna škoda, ki jo je utrpel tožnik. Pritožnik še poudarja, da gre pri AO plus zavarovanju za prostovoljno zavarovanje in nima nobene zveze s krivdno odgovornostjo toženkinega zavarovanca. Pritožnik predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 33.000 EUR, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Stališče izpodbijane sodbe, da pritožnik tudi v primeru, ko lahko povrnitev škode iz istega škodnega dogodka uveljavlja zoper več oseb, ne more dobiti višje odškodnine, kot mu gre za ugotovljeni obseg nepremoženjske škode, je pravilno. Drugačne odločitve ne narekuje niti dejstvo, da je bila odškodnina izplačana tožniku na podlagi AO plus zavarovanja. Tudi to zavarovanje je oblika premoženjskega zavarovanja, ki ob upoštevanju odškodninskega načela omejuje zavarovalnino z višino nastale škode (prim. drugi odstavek 949. člena OZ). Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da se to stališče ni pravilno odrazilo v ostalih razlogih sodbe.

6. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, - da je bila pritožniku za škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči 21. 1. 2006, izplačana odškodnina iz naslova AO plus zavarovanja, sklenjenega pri zavarovalnici A. d.d., v višini 19.000 EUR, - da z navedenim zavarovanjem ni bila krita škoda zaradi prestanega strahu, - da je za škodo, ki jo je tožnik utrpel v navedeni prometni nesreči, v celoti odgovoren vzdrževalec ceste, ki je toženkin zavarovanec, - da je po pogodbi, sklenjeni med vzdrževalcem ceste in toženko, iz kritja izključena škoda zaradi natega ali zvina vratne hrbtenice, razen če je medicinsko ugotovljena poškodba hrbteničnega skeleta ali premik med korpusi vretenc, večji od treh milimetrov, - da je tožnik za škodo za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, razen za tisto, ki je posledica zvina vratne hrbtenice, upravičen do odškodnine v višini 3.000 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki niso posledica zvina vratne hrbtenice, do odškodnine v višini 6.000 EUR, za strah, ki ni posledica zvina vratne hrbtenice, pa do odškodnine v višini 800 EUR.

7. Pritožnikov očitek, da toženka ni niti navedla dejstev, niti predlagala dokazov v zvezi z ugovorom že plačane odškodnine, ni utemeljen. Toženka je na prvem naroku za glavno obravnavo podan predlog za zavrnitev zahtevka utemeljila z navedbami, da je bila tožniku iz istega škodnega dogodka že izplačana odškodnina za utrpele telesne poškodbe in da bi zato dodatna prisoja odškodnine pomenila obogatitev. V zvezi s temi navedbami je kot dokaz predlagala pridobitev spisa zavarovalnice, v kateri je bil obravnavan tožnikov zahtevek za povrnitev škode na podlagi AO plus zavarovanja. S tem je podala tako dovolj trditev za obravnavanje ugovora kot tudi primeren dokaz za potrditev svojih navedb. Za dokazovanje celotnega obsega škode je bil že s strani tožnika predlagan dokaz z izvedencem (Ker je dokazno breme glede navedenega na tožniku, tega ni bilo predlagati toženki.), za dokazovanje obsega škode, ki je krita z zavarovalno pogodbo, pa je dokaz z izvedencem predlagala toženka.

8. Utemeljen pa je pritožnikov očitek, da za presojo o tem, ali je že prejel odškodnino za škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku 21. 1. 2006, ne zadostujejo ugotovitve o obsegu škode, ki jo je dolžna povrniti toženka (ker ni dolžna povrniti vse škode), niti ugotovitve o znesku izplačane odškodnine (ker ni bila plačana le odškodnina za nematerialno škodo). Za pravilno odločitev manjkajo ugotovitve o celotnem obsegu škode in o tem, kakšen je bil dejansko izplačani znesek odškodnine za nematerialno škodo. Šele te ugotovitve bodo omogočale zaključek, ali je bila tožniku z izplačilom odškodnine iz druge zavarovalne pogodbe povrnjena vsa škoda, ki jo je utrpel v škodnem dogodku, za katerega odgovarja toženkin zavarovanec.

9. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno v taki meri, da ga pritožbeno sodišče ne more dopolniti, ne da bi pravdni stranki prikrajšalo za pravico do pritožbe, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče izvesti dokaz z izvedencem v zvezi z ugotavljanjem celotnega obsega škode, ovrednotiti tako ugotovljen obseg škode in ugotoviti, kolikšna odškodnina in za katero škodo je bila že plačana s strani druge zavarovalnice. Šele te ugotovitve bodo omogočale presojo, ali je bila tožniku z izplačilom odškodnine s strani zavarovalnice A. d.d. že povrnjena celotna škoda oziroma do kolikšne odškodnine je še upravičen.

10. Ker bodo za odločitev bistvene ugotovitve o obsegu vse nepremoženjske škode, ki jo je utrpel tožnik, se ni bilo treba spuščati v presojo o utemeljenosti pritožbenih očitkov o ustreznosti ovrednotenja škode, katere povrnitev je upravičen zahtevati od toženke. Za odločitev o obsegu celotne škode pa bo pomembna razmejitev med škodo, za katero odgovarja toženka, in škodo, ki je posledica drugih okoliščin. Pritožbeno sodišče zato še dodaja, da so očitki o napačnem upoštevanju tožnikovih osebnostnih lastnosti in odzivanja na škodni dogodek pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti utemeljeni. Pritožba utemeljeno opozarja, da po utrjenem stališču sodne prakse oškodovančevo osebno stanje ni pravno relevanten vzrok, ki bi lahko vodil v deljeno vzročnost in da je pri ugotavljanju obsega škode treba izhajati iz konkretnega oškodovanca, takega, kakršen je, z vsemi posebnostmi, ne pa nekega povprečnega ali običajnega oškodovanca (1). Težave, ki sicer izvirajo v tožnikovih osebnostnih lastnostih, a so se začele izražati po škodnem dogodku, so torej v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. V obsegu škode, ki jo je dolžna povrniti toženka, tako ne bo mogoče upoštevati le tiste škode, ki je posledica okoliščin, nepovezanih s prometno nesrečo (težave ob sestrini razvezi, očetova bolezen in smrt). Po naravi stvari ne bo mogoča natančna razmejitev. Sodišče naj ustrezno ovrednoti izvedensko mnenje psihiatrične stroke.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Prim. odločbe VS RS II Ips 625/2008 z dne 6. 10. 2008, II Ips 1249/2008 z dne 12. 3. 2009, II Ips 1094/2008 z dne 17. 4. 2009, II Ips 1198/2008 z dne 18. 6. 2009, II Ips 387/2007 z dne 16. 12. 2009, II Ips 429/2008 z dne 18. 2. 2010 in II Ips 178/2007 z dne 16. 9. 2010.