Jedro

Rok za vložitev tožbe za sodno varstvo posesti je materialno pravni rok, določba 111. čl. ZPP določa način štetja rokov, tudi materialno pravnih.

Pravna podlaga za prepoved nadaljnjega motenja pod pretnjo denarne kazni v določenem znesku je v določbi čl. 34 SPZ, pretnja z denarno kaznijo je drug ukrep, ki ga zakon dopušča za varstvo posesti pred nadaljnjim motenjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (to je v točkah 1, 2, 3 in 5 izreka sklepa prve stopnje).

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: delno ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je toženec motil tožnico v posesti nepremičnine parc. št. ... k.o. Š. s tem, ko je dne 4.5.2006 na navedeni nepremičnini razdejal vrtno gredo tožnice na južnem delu te nepremičnine, na meji s parc. št. ... k.o. Š., ki jo je tožnica pripravila za setev (1. tč. izreka), da je toženec dolžan vzpostaviti prejšnje stanje tako, da vzpostavi vrtno gredo tožnice na južnem delu parc. št. ... na meji s parc. št. ..., obe k.o. Š., pripravljeno za setev, kot je bila pred motenjem posesti 4.5.2006, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (2. tč. izreka), da se tožencu prepove nadaljnje motenje posesti tožnice pod pretnjo denarne kazni v znesku 500.000,00 SIT (3. tč. izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, da je toženec motil tožnico v posesti iste nepremičnine s tem, ko je dne 4. ali 5.5.2006 na navedeni nepremičnini pokosil travo in v delu, da se tožencu prepove nadaljnje tovrstno motenje (4. tč. izreka), ter odločilo, da mora toženec povrniti tožnici pravdne stroške 647,18 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od prvega dneva preteka roka za izpolnitev do plačila (5. tč. izreka).

Toženec je s pravočasno pritožbo izpodbijal sklep sodišča prve stopnje v delu, s katerim je ugodilo tožbenemu zahtevku in odločitev o stroških postopka (torej v tč. 1, 2, 3 in 5 izreka sklepa prve stopnje) ter pri tem uveljavljal vse tri pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbo zavrže kot prepozno, ali pa izpodbijani sklep spremeni in zavrne tožbeni zahtevek v celoti, tožnico pa zaveže k povrnitvi vseh priglašenih pravdnih stroškov toženca pred sodiščem prve in druge stopnje, podrejeno pa je predlagal, da sklep v izpodbijanem delu in v odločitvi o stroških postopka razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navajal je, da bi bilo potrebno tožbo zavreči kot prepozno vloženo, ker je tožbo zaradi motenja posesti možno vložiti v roku 30 dni od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca. Po tožničinih navedbah je to bilo 5.5.2006 in se je 30-dnevni zakonski rok iztekel 4.6.2006. Sodišče prve stopnje je glede pravočasnosti vložitve tožbe napačno uporabilo določbo 111. čl. ZPP, to je procesno določbo, ki jo v navedeni zadevi, ko rok določa Stvarnopravni zakonik (SPZ), ni mogoče uporabiti, saj materialno pravnega roka ni mogoče podaljšati. Zmotna je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je tožnici uspelo dokazati, da je toženec 4.5.2006 razdejal vrtno gredo na južnem delu njene parcele. Toženec je motitveno dejanje zanikal, tega ni videla niti tožnica ali kakšna druga priča, priče M. in J.Č. pa sta povedali, da jima ni ničesar znano o tem, da bi naj toženec razdejal tožnici vrt, pričama pa tudi, ki sta toženčeva in hčerka, ne bi ostalo prikrito toženčevo dejanje, če bi bilo dejansko storjeno. O toženčevem dejanju ni nobenih dokazov in je tožnica zaradi slabih medsosedskih odnosov za dogodek obremenila toženca, sodišče pa ji je neutemeljeno verjelo, saj tudi sama tožnica le sklepa oziroma domneva, da je to lahko storil toženec. Razdejanje gredice je lahko tudi delo živali, vandalov ali oseb, ki s tožencem nimajo nobene povezave. Okoliščine, da je toženec njen najbližji sosed, in da je v bližini kosil travo, njegovo obnašanje na glavni obravnavi ter, da sta stranki v sporu, ne morejo biti zadosten argument za odločitev sodišča in tožnici ni uspelo dokazati nastalega motenja in bi bilo potrebno zavrniti tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje pa je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, ko je pri oceni dokazov prišlo v nasprotje, saj je najprej ocenilo pričo J. Č. kot zanesljivo in verodostojno, kasneje pa kot izredno nezanesljivo. Tožnica si je po motitvenem dejanju vrt sama ponovno uredila, to je povedala priča M. C., zato tožnica ne more imeti več pravnega interesa za vzpostavitev v prejšnje stanje in bi bilo potrebno tožbeni zahtevek pod tč. 2 zavrniti. Sodišče prve stopnje tudi ni navedlo pravne podlage za odločitev o denarni kazni 500.000,00 SIT za primer nadaljnjega motenja, takšna odločitev v tej fazi postopka ni možna in je povsem napačna. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj je tožnica uspela v pravdi le delno, ni pa mogoče trditi, da ni uspela le s sorazmerno majhnim delom, sodišče bi moralo ob pravilni uporabi določbe 154. čl. ZPP odločiti, da vsaka stranka krije svoje stroške.

Tožnica ni odgovorila na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je neutemeljena pritožbena trditev, da je bila tožba vložena prepozno. Sodišče prve stopnje je ob neizpodbijanem dejstvu, da je za posestmotitveno dejanje tožnica izvedela, oziroma da se je le-to zgodilo 4.5.2006 in da je 30-dnevni subjektivni rok iztekel dne 3.6.2006, ta dan pa je bila sobota, na podlagi IV. odst. 111. čl. ZPP sprejelo pravilen zaključek, da je pravočasna v ponedeljek 5.6.2006 priporočeno po pošti poslana tožba sodišču. II. odst. 111. čl. ZPP določa, da je 30-dnevni rok začel teči 5.5.2006 in je iztekel 3.6.2006, ta določba določa način štetja rokov, ki jih sicer določa materialno pravo, zato se navedena določba ZPP uporablja pri ugotavljanju pravočasnosti vložitve tožbe, uporaba te določbe pa ne pomeni podaljševanja 30-dnevnega roka določenega v 32. čl. SPZ. Pritožba je v tem delu neutemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je tudi dejanski zaključek sodišča prve stopnje o dejstvu, da je toženec 4.5.2006 motil tožnico v njeni posesti nepremičnine s tem, da je razdejal vrtno gredo na tej nepremičnini, prepričljiv. Res je o obstoju tega (odločilnega) dejstva sodišče prve stopnje sklepalo na podlagi ugotovljenih okoliščin, ki pa jih pritožba ne izpodbija. Po presoji pritožbenega sodišča vse ugotovljene okoliščine, predvsem pa okoliščina, da sta pravdni stranki v stalnih sporih glede meje, dajejo zadostno podlago za zaključek o prepričanosti sodišča, da je tožnica dokazala svojo trditev, da je storil zatrjevano posestmotitveno dejanje prav toženec. Pritožba je zato v tem delu neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je res le del izpovedi priče J. Č. ocenilo kot nezanesljiv, in sicer v delu, ko je izpovedala, da se ne spominja, da bi toženec razdejal tožničin vrt. S tem po presoji pritožbenega sodišča ni ocenilo tega dela njene izpovedbe za neverodostojno, saj je pojasnilo, da z njo ni ovržena tožničina trditev, da ji je vrt razdejal toženec, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče. Izpoved priče v tem delu ni niti potrdila niti ovrgla trditve tožnice in trditve toženca o odločilnem dejstvu, ali je bil toženec tisti, ki je storil posestmotitveno dejanje – razdrtje vrtne gredice. Zato pritožbeno sodišče ne vidi nikakršnega nasprotja v dokazni oceni izpovedi priče J. Č. in je pritožba v tem delu neutemeljena ter očitana bistvena kršitev postopka ni podana.

Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju obstoja pravno pomembnih dejstev za odločitev vezano na trditve o dejstvih, kot jih podajo pravdne stranke. Toženec tekom pravdnega postopka ni zatrjeval dejstva, da je tožnica že sama vzpostavila prejšnje stanje, oziroma da je že sama ponovno uredila razdejano vrtno gredo, zato se sodišče prve stopnje utemeljeno s tem dejstvom ni ukvarjalo in je ob ugotovitvi odločilnih dejstev o pravočasnosti tožbe, o obstoju posestmotitvenega dejanja in da je storilec toženec, pravilno naložilo tožencu dolžnost vzpostaviti prejšnje posestno stanje. Ta pritožbena trditev je sicer torej nedovoljena pritožbena novota, saj toženec ni izkazal, da navedbe o tem dejstvu brez svoje krivde ni mogel podati pravočasno, oziroma vsaj do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (I. odst. 337. čl. ZPP).

Pravna podlaga za prepoved nadaljnjega motenja pod pretnjo denarne kazni v določenem znesku (kot glasi izrek v izpodbijani 3. tč. izreka sklepa prve stopnje) je v določbi čl. 34 SPZ, saj ta določa, da z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti odredi sodišče prepoved nadaljnjega motenja posesti (oziroma odredi vrnitev odvzete posesti) ter druge ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnjim motenjem. Po presoji pritožbenega sodišča je pretnja z denarno kaznijo takšen ukrep, zato ni utemeljena pritožbena trditev, da takšen ukrep ni možen.

Odločitev o stroških pravdnega postopka je v skladu z določbo čl. 154 ZPP prvenstveno odvisna od uspeha strank v pravdi. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge za svoj sklep, da zaradi zavrnjenega dela zahtevka niso nastali posebni stroški. Glede na dejstvo, da tožnica v pravdi ni uspela s celotnim zahtevkom, da sta bili predmet obravnave zahtevka za varstvo pred motenjem posesti dve posestmotitveni dejanji, ki naj bi bili storjeni v enakih časovnih in krajevnih okoliščinah, dokazni postopek pa je pokazal, da je bilo storjeno le eno posestmotitveno dejanje, pri čemer so bili vsi izvedeni dokazi potrebni za dokazovanje obeh zatrjevanih posestmotitvenih dejanj, odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka po presoji pritožbenega sodišča ni v nasprotju z določbo III. odst. 154. čl. ZPP v zvezi z določbo I. odst. 155. čl. ZPP. Ob neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje o višini tožničinih potrebnih pravdnih stroškov je pritožbeno sodišče zaključilo, da pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sicer ni našlo bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP).

Glede na obrazloženo, je pritožbeno sodišče zaključilo, da niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. in 353. čl. ZPP).

Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora sam trpeti svoje stroške pritožbenega postopka (I. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s I. odst. 154. čl. ZPP).