Jedro

Toženka je v prvi pripravljalni vlogi trdila, da je ograja zaradi pomanjkljivosti "v celoti neuporabna", da ne ustreza naročilu, kar naj bi pojasnila tožnici oziroma njenim (so)delavcem, ki so postavili ograjo, hkrati pa je bilo v postopku prepričljivo ugotovljeno, da je nasprotovala, da direktor tožnice odstrani in odpelje ograjo. Pritožbeno sodišče v tem delu sledi prepričljivim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da toženka 20. 9. 2019 ni dopustila, da bi direktor tožnice odpeljal ograjo oziroma da bi (so)delavci tožnice dokončali storitev z dokončno/fino nastavitvijo ograje. Toženka je torej prepovedala tožnici, da odpelje v celoti neuporabno ograjo, ki je še vedno nameščena v njeni hiši, ob tem, da ni plačala niti dela dogovorjenega plačila.

Toženka je vse napake (razen napake, da je ograja odrezana pod kotom) prvič notificirala v pripravljalni vlogi z dne 26. 4. 2019, in tudi če se upošteva ugovor, ki je bil vložen 17. 12. 2018, so bile te napake notificirane po poteku dvomesečnega roka iz 37.a člena ZVPot, s tem, da toženka ni dopustila tožnici, da napake odpravi oziroma da dokonča storitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. tč. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

_Odločitev sodišča prve stopnje_

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnici 4.304,36 EUR v roku petnajstih dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2018 dalje do plačila (I), da se v preostalem delu glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 4.304,36 EUR od 31. 10. 2018 do 13. 11. 2018 tožbeni zahtevek zavrne (II), da je toženka dolžna povrniti tožnici 100 % njenih stroškov, ki so ji nastali v tem pravdnem postopku, da bo sklep o višini stroškov sodišče prve stopnje izdalo po pravnomočnosti glavne odločbe (III).

_**Povzetek pritožbenih navedb**_

2. Toženka vlaga pritožbo zoper I. in III. tč. izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženka zahteva, da ji tožnica povrne pritožbene stroške.

3. Tožnica je namestila stekleno ograjo pri toženki 28. 5. 2018. Ob montaži je monter A. A. povedal, da je ograja prekratko odrezana, da jo bo moral malo zamakniti, zato je toženka zahtevala, da tožnica ograjo popravi, kar potrjuje že izpovedba te priče, ko uporablja izraz „fina nastavitev“. Ograja takrat ni bila do konca montirana, zato je toženka v naslednjih dneh večkrat klicala tako A. A. kot direktorja tožnice B. B., ki se na njene klice nista oglasila. Toženka je zato 2. 7. 2018 po elektronski pošti grajala napako na stekleni ograji. Opozorila je, da bi morala biti ograja poravnana s stekleno steno v pritličju, da je bila neupravičeno dodatno zaračunana šablona, da je bila ograja odrezana pod kotom. Zahtevala je, da se napake popravijo, ali da tožnica zamenja ograjo. Toženka je zato grajala napake v roku dveh mesecev od odkritja, kot to določa 37.a člen Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot).

4. Tožnica je v dopolnitvi tožbe z dne 1. 4. 2019 navedla drugačno dejansko stanje, kot je bilo kasneje opisano in zatrjevano, in kot so priče izpovedovale na zaslišanju. Tožnica je v dopolnitvi tožbe navedla, da je namestila in izdelala ograjo skladno z naročilom, da je izvedla dela kakovostno in brez napak, tekom postopka pa, da ograja še ni bila dokončana, da so bile potrebne še finalne nastavitve. V dopolnitvi tožbe teh navedb ni, da ograja ni dokončana, da jo je tožnica poskušala dokončati, da mu toženka tega ni dopustila. V tem kontekstu je treba presojati verodostojnost izpovedb direktorja tožnice in A. A. glede dogodka z dne 20. 9. 2018. Gre za konstrukt poteka dogodkov z dne 20. 9. 2018 glede domnevne nezmožnosti namestitve in poprave ograje, ki je nastal šele kasneje, in je bil prirejen za potrebe te pravde. Tožnica je šele po prejemu odgovora na tožbo začela zatrjevati drugačno zgodbo, da je bila potrebna le finalna nastavitev ograje, kar je preprečila toženka. Te navedbe so drugače, kot navedbe iz dopolnitve tožbe. Tožnica v dopolnitvi tožbe ni navedla, da bi prišlo do prepovedi vstopa in dokončanja del, kar potrjuje, da je ta konstrukt nastal šele tekom postopka. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da je tožnica podala sprva eno verzijo dogodkov, nato pa drugo. Sodba v tem delu ni obrazložena, prav tako sodišče ni upoštevalo, da je priča A. A. pristranska priča, ker po pogodbi za tožnico opravlja storitve, in je zato izkazan interes priče, da tožnica uspe v postopku.

5. Sodišče je ugotovilo potek dogodkov zmotno in zgolj na podlagi izpovedb A. A. in direktorja tožnice B. B. Na elektronsko sporočilo toženke z dne 2. 7. 2018 ni bilo nobenega odgovora. Šele avgusta 2018 je A. A. poklical toženko in ji povedal, da bodo zamenjali pod kotom odrezano ograjo, nato pa se je premislil in navajal, da je bilo z ograjo vse v redu. Toženka se s tem ni strinjala, zato so se dogovorili za sestanek 2o. 9. 2018, da rešijo vprašanje pod kotom odrezane ograje. Toženka je pričakovala, da bo tožnica dokončala postavitev ograje, porezala nosilce in preverila, ali je ograja postavljena po načrtu in rešila problem pod kotom odrezane ograje. B. B. in A. A. nista začela sestanka s pregledom ograje. B. B. je začel verbalno napadati toženko zaradi grajanja napak in plačila ograje, kar se je stopnjevalo v fizični napad. Toženka zato ni onemogočila pregleda ograje ali finih nastavitev. Do pregleda in finih nastavitev ni prišlo zaradi fizičnega napada B. B. na toženko, kar sta izpovedala toženka in njen sin C. C., kar potrjuje tudi zdravstveni izvid. Toženka ni prepovedala dokončanje ograje in ni preprečila, da bi tožnica ograjo odpeljala. Toženka je v pripravljalni vlogi z dne 26. 4. 2019 le navedla „toženka tudi ni pripravljena na nadaljnje sodelovanje s tožečo stranko zaradi njene nestrokovnosti, manipulacij in nasilja, zlasti ne na tak način, da tožnica navedeno delo izvaja praktično dve leti“. Po izvedenem fizičnem napadu se A. A. ni želel več ukvarjati z dokončanjem namestitve ograje. Grajana napaka iz elektronskega sporočila z dne 2. 7. 2018 torej ni bila odpravljena.

6. Nerazumljive so ugotovitve iz sodbe v delu, kjer sodišče ugotavlja, „da bi fine nastavitve ograje za tožnico tako ali tako izvedel A. A., saj se B. B. z izvedbo ograje (tudi po izpovedbi toženke) sploh ni ukvarjal, z monterjem A. A. pa toženka ni imela nobenega spora.“ Sin toženke je prosil le direktorja tožnice, da zapusti hišo, ne pa tudi A. A. A. A. bi torej lahko v imenu tožnice pregledal ograjo in izvedel fino namestitev ograje, če bi to želel, pa tega ni storil. Sodišče v sodbi ni pojasnilo, zakaj je bil monterju A. A. preprečen ogled in dokončanje namestitve ograje. Toženka je na naroku 12. 5. 2022 navedla, da lahko tožnik odpelje ograjo, da pa ni pripravljena plačati sodnih stroškov, ker je tožnik vložil tožbo, preden je dokončal ograjo. Dejstvo je tudi, da bi odvoz ograje „skril“ napake tožnice, breme plačila, pa čeprav samo delnega, pa bi krila toženka, čeprav so obstajale napake na ograji.

7. Ne držijo navedbe tožnika, da je do spora prišlo, ker toženka ni bila pripravljena plačati ograje, saj je ves čas zatrjevala, da bo ograjo plačala, ko bodo napake odpravljene. Toženka je pričakovala, da bo tožnica po 20. 9. 2018 oziroma zanjo A. A. opravil ogled in dokončal namestitev ograje.

8. Toženka je na lastne stroške pridobila strokovni mnenji D. D. in družbe E., d. o. o.. Predlagala je postavitev izvedenca gradbene stroke, ki bi lahko potrdil neustreznost ograje in odgovoril na vprašanja, ali je mogoče ograjo samo finalno nastaviti, ali so potrebni drugi posegi. Sodišče ni ugotavljalo, za kakšne finalne nastavitve gre, ali bi jih bilo mogoče izvesti v nekaj urah na kraju samem, ali je problem v krivi stekleni steni. S tem je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

9. Toženka ni podpisala dobavnice za ograjo, niti prevzemnega zapisnika, kar je običajna praksa, ker se v zapisniku zapiše, katere napake so bile grajane. Prav tako ni prejela opomina za plačilo, očitno je, da je tožnica želela toženki odvzeti možnost grajanja napak. Tožnica ni izdala računa 28. 5. 2018, kar bi bilo v skladu z Zakonom o davku na dodano vrednost, in kar bi morala storiti. Zmotne so iz teh razlogov ugotovitve sodišča prve stopnje, da je do prevzema prišlo 20. 9. 2018. Toženka je prejela račun šele po dopolnitvi tožbe, izdani račun pa dokazuje, kdaj, kje in katera storitev je bila opravljena, ter kakšna je cena, kar je podlaga za uveljavljanje potrošniških zahtevkov. Toženka zato ni prekludirana glede grajanja preostalih skritih napak tekom postopka, ker rok dveh mesecev še ni začel teči. Grajanje napak tekom postopka je tako pravočasno.

10. Nepravilne so ugotovitve sodišča glede avansa v višini 1.500,00 EUR. Avans je bil dan v osnovi sicer za izdelavo lesenih vrat v pritličju, vendar je prišlo nato do drugačnega ustnega dogovora med udeleženimi strankami. Naročena lesena vrata namreč niso bila izdelana, zato so se stranke dogovorile, da bo avans upoštevan pri stekleni ograji, zato toženka avansa ne bo zahtevala nazaj. Tožnica je priznala, da je avans prejela za svoje storitve.

11. Nepravilna je odločitev o stroških, ker sta bila naroka 22. 9. 2021 in 8. 6. 2022 preložena zaradi neopravičenih izostankov po krivdi tožnice, zato bi ona morala kriti te pravdne stroške.

_**Odgovor na pritožbo**_

12. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in zahteva, da ji toženka povrne pritožbene stroške.

_**Glede utemeljenosti pritožbe**_

13. Pritožba ni utemeljena.

**Glede uporabe materialnega prava**

14. Sodišče prve stopnje je v sodbi povzelo 619. člen Obligacijskega zakonika (OZ) in drugi odstavek 642. člena OZ, ki določata pravice in obveznosti pogodbenikov iz podjemne pogodbe,1 glede odgovornosti za napake - pregleda izvršenega dela se je sklicevalo na 633.-640. čl. OZ, glede prevzema opravljene storitve in pravice odkloniti plačilo storitve je povzelo 641. in tretji odstavek 642. čl. OZ, glede pregleda izvršenega dela in obvestitve podjemnika se je sklicevalo na 633. člen OZ, glede dolžnosti opraviti storitev brez napak, odgovornosti za napake, glede pravic potrošnika, če je storitev opravljena z napako, pregleda in notifikacije napak se je sklicevalo na 458. člen OZ in na 37. - 39. čl. Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), glede roka in načina grajanja napak na 37.a člen ZVPot, v zvezi z upravičenji potrošnika, če je bila storitev opravljena nepravilno, je povzelo 38. člen ZVPot, dodatno je izpostavilo določbo četrte alineje prvega odstavka 38. člena ZVPot, ki določa pravico potrošnika, da zahteva vračilo plačanega zneska, glede ugasle pravice zahtevati odpravo napak se je sklicevalo na tretji odstavek 37.c člena ZVPot,2 povzelo je 25.b in 25.č. čl. ZVPot,3 ki določata dolžnostna ravnanja podjetja v zvezi s pojasnilno dolžnostjo do potrošnika in glede soglasja potrošnika v zvezi z dodatnim plačilom.

15. Glede ugovora aktivne legitimacije in glede obstoja dveh družb s podobnim imenom ter s tem povezanim varstvom toženke kot potrošnice in v zvezi z ničnostjo pogodbe, se je sodišče prve stopnje sklicevalo na Zakon o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (ZVPNPP) in na 35.-40., 55., 60., 86. in 92. čl. OZ.4 Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba v tem delu ne izpodbija materialnih in tudi ne dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje.

16. Pritožbeno sodišče se zgolj sklicuje na te povzete in citirane zakonske določbe, da bi se izognilo ponavljanju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, s tem, da je srž pritožbenih navedb zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja v delu, ki se nanaša na grajanje napak, in ne zmotna uporaba materialnega prava.

_**Glede procesnih kršitev postopka**_

17. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

18. Sodišče prve stopnje se je v sodbi opredelilo do vseh odločilnih dejstev. Navedlo je številne argumente, ki temeljijo na vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej ter vseh dokazov skupaj, kot to izhaja iz metodološkega napotka iz 8. člena ZPP.

19. Iz teh razlogov ni odločilno, da se sodišče prve stopnje ni posebej opredelilo do navedb tožnice iz posameznih vlog, za katere pritožba meni, da so različne in prilagojene uspehu v tem pravdnem postopku. Pritožbeno sodišče tem pritožbenim navedbam ne sledi iz dveh razlogov – prvič, ker je dokazna ocena, kateri sledi argumentacija sodišča prve stopnje prepričljiva, zato pritožbene navedbe v tem delu pri pritožbenem sodišču niso ustvarile nobenega dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, in drugič - v dopolnitvi tožbe je tožnica prvenstveno odgovarjala na navedbe toženke iz ugovora zoper sklep o izvršbi,5 v katerem je toženka trdila, da nikoli ni bila v poslovnem razmerju s tožnico, da ni naročila tožnici nobene storitve, da tožnica ni predložila računa, da toženka nima shranjenega računa v knjigovodski evidenci, da je račun zavrnila, ker nima podlage v opravljeni storitvi. Srž tožničinih obsežnih navedb iz dopolnitve tožbe so bila dejstva o obstoju poslovnega razmerja, kaj je bilo predmet naročila, kdaj je bila dostavljena in nameščena ograja, kdaj je bil toženki izstavljen račun, kdaj ga je zavrnila, in ne kvaliteta opravljene storitve, saj toženka v ugovoru ni zatrjevala, da ima opravljena storitev napake, in da iz tega razloga ni plačala storitve – trdila je, da ni v poslovnem razmerju s tožnico. Pritožba se tega zaveda, zato izpostavlja zgolj posamezne besedne zveze iz obsežnih navedb tožnice iz dopolnitve tožbe, ki ustrezajo njenemu „pričakovanemu“ dejanskemu stanju, čeprav gre le za dostavke, s katerimi tožnica zgolj dodatno utemeljuje pravovarstvo kot ga uveljavlja, s tem, ko navaja: „Bistvo predmetnega spora je v tem, da je tožeča stranka svoj del obveznosti v celoti izpolnila skladno z naročilom tožene stranke, medtem ko slednja brez vsakršnega utemeljenega razloga obveznosti na podlagi navedenega računa nikdar ni poravnala...Tožeča stranka je toženi skladno z njenim naročilom izdelala, dobavila ter zmontirala stekleno ograjo, pri čemer je izvedena dela opravila kakovostno, strokovno in brez vsakršnih napak. Svoj del obveznosti je tako v celoti izpolnila, medtem ko tožena stranka zneska po izdanem računu nikdar ni poravnala, za kar nima podlage.“ Toženka je šele v pripravljalni vlogi z dne 26. 4. 2019, kjer je znova primarno ugovarjala aktivni legitimaciji tožnice, navajala, da sta A. A. in njegov oče namestila ograjo, ki je bila „povsem neuporabna in katere toženka ni naročila“, hkrati pa je navedla napake in podrobno opisala dogodke in komunikacijo s tožnico oziroma njenimi (so)delavci v obdobju od 28. 5. 2018 do 20. 9. 2019. Na te navedbe je odgovorila tožnica v nadaljnjih vlogah, v katerih je podrobno opisala potek dogodkov v zvezi s postavitvijo ograje in komunikacijo s toženko, zatrjevala pa je tudi, da toženka ni (pravočasno) grajala napak. Tudi sosledje trditvenih podlag pravdnih strank ne potrjuje pritožbenih navedb, da je tožnica spremenila navedbe, da bi jih na ta način prilagodila uspehu v pravdi.

20. Protispisne so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje v sodbi ni pojasnilo razlogov, zaradi katerih je bilo monterju A. A. preprečen ogled in dokončanje namestitve ograje. Sodišče prve stopnje je podrobno navedlo razloge, zaradi katerih direktor tožnice in njen monter A. A. nista mogla dokončati namestitve ograje zaradi ravnanj tožnice, kar je sicer sodišče prve stopnje štelo kot osrednjo temo, na kateri je v sodbi utemeljilo odločilne argumente.

_**Presoja pritožbenega sodišča**_

21. Toženka je v prvi pripravljalni vlogi trdila,6 da je ograja zaradi pomanjkljivosti „v celoti neuporabna“, da ne ustreza naročilu, kar naj bi pojasnila tožnici oziroma njenim (so)delavcem, ki so postavili ograjo, hkrati pa je bilo v postopku prepričljivo ugotovljeno, da je nasprotovala, da direktor tožnice odstrani in odpelje ograjo. Pritožbeno sodišče v tem delu sledi prepričljivim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da toženka 20. 9. 2019 ni dopustila, da bi direktor tožnice odpeljal ograjo oziroma da bi (so)delavci tožnice dokončali storitev z dokončno/fino nastavitvijo ograje. Toženka je torej prepovedala tožnici, da odpelje v celoti neuporabno ograjo, ki je še vedno nameščena v njeni hiši, ob tem, da ni plačala niti dela dogovorjenega plačila. V tej zvezi so nelogične nadaljnje trditve toženke, da „bi odvoz ograje skril napake tožnice, breme plačila, pa čeprav samo delnega, pa bi krila toženka, čeprav so obstajale napake na ograji“. Če je ograja povsem neuporabna, ni najti razumnega razloga, da ima toženka v hiši še vedno nameščeno tako (povsem neuporabno) ograjo, in da nikoli po prevzemu 20. 9. 2018 ni pozvala tožnice, da ograjo odpelje. Sodišče prve stopnje na podlagi teh dejstev tudi pravilno ugotavlja, da toženka ni odstopila od pogodbe, in da se očitno ni strinjala s sporazumno razvezo pogodbe, ker ni dopustila, da tožnica odpelje ograjo.7

22. Toženka je v postopku (tudi) trdila, da ima ograja napake, ki so bile pravočasno grajane, tožnica pa teh napak ni odpravila. Prepričljivi so razlogi sodišča prve stopnje, da ograja dokončno ni bila postavljena 28. 5. 2018, ker niso bile narejene fine nastavitve, zato takrat ni prišlo do prevzema ograje. Toženka je po namestitvi ograje 28. 5. 2018 tožnici poslala elektronsko sporočilo 2. 7. 2018, v katerem jo je seznanila z (eno) napako, da je steklo odrezano pod kotom, in ji dala možnost izbire, da popravi napako ali da zamenja ograjo.8 Sestanek 20. 9. 2018 v hiši toženke je bil namenjen odpravi te napake, in da se dokončajo dela v zvezi z ograjo. Pravilna je nadaljnja ugotovitev sodišča, ki temelji na številnih prepričljivih argumentih, da je 20. 9. 2018 prišlo do prevzema ograje. Toženka se je takrat tudi seznanila z zahtevo tožnice, da ji plača storitev v višini, kot je bila dogovorjena, in kot jo uveljavlja tožnica s tožbenim zahtevkom, kar je bil razlog, da je takrat prišlo do spora, ker je toženka odklonila plačilo storitve, zato je direktor tožnice želel z A. A. odstraniti ograjo, česar jima toženka ni dopustila in ju je vrgla iz hiše. V sodbi je sodišče prve stopnje navedlo številne dodatne razloge za te ugotovitve in sicer; da je toženka potrebovala stekleno ograjo zaradi varnostnih razlogov, ker je imel njen sin majhne otroke, da je tožnica tudi iz tega razloga pred postavitvijo steklene ograje postavila in pustila toženki šablono, da iz izpovedbe toženkinega sina izhaja, da je zahteval, da direktor tožnice zapusti hišo, iz navedb toženke pa, da je njen sin zahteval, da A. A. in direktor tožnice („vsi“) zapustita („zapustijo“) hišo,9 zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sin toženke zahteval le od direktorja tožnice, da zapusti hišo,10 in da tega ni zahteval od A. A., ki bi lahko naredil pregled in popravilo ograje, ker toženka ni bila v sporu z A. A. 23. Prepričljive so ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženka po 20. 9. 2020 ni uveljavljala več nobene pravice potrošnika (npr. da se ograja popravi ali odpelje, da se cena zniža ali podobno), čeprav je toženka izpovedala, da je takoj po 20. 9. 2018 opravila ogled ograje z zidarjem D. D. in dizajnerjem F. F. - priči pa nista bili zaslišani iz razlogov na strani toženke.11 Dejstvo je, da je toženka vse napake (razen napake, da je ograja odrezana pod kotom) prvič notificirala v pripravljalni vlogi z dne 26. 4. 2019 in tudi če se upošteva ugovor, ki je bil vložen 17. 12. 2018, so bile te napake notificirane po poteku dvomesečnega roka iz 37.a člena ZVPot, s tem, da toženka ni dopustila tožnici, da napake odpravi oziroma da dokonča storitev. Enako velja za napake, ki jih je ugotovila družba E., d. o. o. v poročilu z dne 18. 4. 2021, ki je bilo izdelano po naročilu tožnice. Glede na opisana dejstva in ravnanja pravdnih strank so tudi sprejemljivi razlogi sodišča prve stopnje, ki je sledilo pojasnilom (izpovedbam) (so)delavcev tožnice, da bi se s fino nastavitvijo odpravila napaka, ki jo zatrjuje toženka - da je ograja odrezana pod kotom – odpravo te napake, da se izvedejo fine nastavitve in da tožnica dokonča storitev (fina nastavitev ograje s pritrditvijo in rezanjem nosilcev), pa je preprečila toženka. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in prepričljivo ocenilo izpovedbe toženke in prič. V tem delu so razlogi sodišča prve stopnje zelo prepričljivi, te razloge pa dodatno potrjuje zvočni prepis njihovih izpovedb. Tudi iz teh razlogov so neutemeljene pritožbene navedbe, da A. A. ni verodostojna priča, ker je v poslovnem razmerju s tožnico.

24. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da je bila toženka seznanjena s ponudbo tožnice, ki je po višini enaka vtoževani terjatvi (4. 304,36 EUR), ker je prišlo do dogovora o spremembi kvadrature ograje, zaradi česar se je cena storitve sporazumno zvišala. Prepričljivi so tudi razlogi sodišča prve stopnje glede obračuna režijskih stroškov, ki jih je toženka sprejela. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno dokazno ocenilo ponudbe in končni dogovor, s tem, da je logično prepričljivo ocenilo in upoštevalo navedbe toženke, v katerih je problematizirala zaračunavanje šablon. Prepričljiva je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka ni nasprotovala plačilu storitve v višini, kot jo uveljavlja tožnica s tožbenim zahtevkom.12

25. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil avans dan v okviru drugega pogodbenega razmerja med toženko in drugo pravno osebo, in ne v zvezi s spornim poslom, ki ga je toženka sklenila s tožnico, zato delno plačilo - avans ne more vplivati na znižanje vtoževanega in pogodbeno dogovorjenega plačila za opravljeno storitev.13 Toženka je tudi zatrjevala, da je avans plačala njena družba G., d. o. o. na račun tožnice,14 kar pa ni bilo dokazano, prav tako ne ustni dogovor, da se avans plačan drugi pravni osebe, prenese na račun tožnice v zvezi s plačilom postavitve ograje.

26. Ob upoštevanju, da je bil opravljen prevzem 20. 9. 2018, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka prišla v zamudo s plačilom vsaj z vložitvijo izvršilnega predloga, kot to določa 299. člen OZ.

27. Tožnica je s tožbenim zahtevkom glede glavne terjatve uspela v celoti. Le deloma je bil zavrnjen zahtevek za povrnitev zakonskih zamudnih obresti, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da mora toženka povrniti tožnici vse pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da bo sklep o višini stroškov izdalo po pravnomočnosti glavne odločbe, zato so preuranjene pritožbene navedbe, s katerimi toženka zatrjuje, da so bili nepotrebni stroški v zvezi s pristopom tožničinega pooblaščenca na naroka z dne 22. 9. 2021 in 8. 6. 2022. _**Odločitev pritožbenega sodišča**_

28. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

_**Odločitev o pritožbenih stroških**_

29. Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

30. Tožnica mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, ker odgovor na pritožbo, ob upoštevanju razlogov iz sodbe sodišča prve stopnje in glede na okoliščine konkretnega primera, ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 18. tč. sodbe. 2 27. tč. sodbe. 3 20., 36. in 40. tč. sodbe. 4 6. - 7. tč. sodbe. 5 L. št. 8-9. 6 Glej četrti odstavek na l. št. 45. 7 Glej 31. in 32. tč. sodbe sodišča prve stopnje. 8 Glej 30. tč. sodbe sodišča prve stopnje. 9 Glej pripravljalno vlogo toženke z dne 26. 4. 219 - l. št. 45. 10 Pritožba se sklicuje tudi na zdravniško potrdilo, ki naj bi potrjevalo fizično nasilje direktorja tožnice zoper toženko, ki pa ga toženka ni predložila. 11 Glej 3. tč. sodbe sodišča prve stopnje. 12 Podrobneje glej 21., 23.-25. tč. sodbe sodišča prve stopnje. 13 Glej 5. tč. in 46. tč. sodbe. 14 Glej pripravljalno vlogo z dne 26. 4. 2019 – l. št. 43, kjer toženka v zvezi s trditvami glede plačila in upoštevanja avansa pri plačilu sporne storitve, ni navedla dokaznih predlogov.