Jedro

Obdolženec, ki si v primerih obvezne obrambe ne vzame zagovornika ali ostane brez njega, ker mu je odpovedal pooblastilo, ne vzame pa si drugega, ne more izbirati zagovornika, ki mu ga postavi sodišče po uradni dolžnosti za nadaljnji potek kazenskega postopka.

Ker mora imeti obdolženec, ki je v priporu, ves čas trajanja pripora zagovornika, je treba šteti postavitev zagovornika v takem primeru za dejanje, ki bi ga bilo nevarno odlašati (43. člen ZKP).

Izrek

Zahtevi obdolženega L.K. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Na naroku za glavno obravnavo dne 12.5.1998 je obdolženi L.K. zahteval, da se mu postavi zagovornik po uradni dolžnosti, in sicer odvetnik J.S. iz L., ki ga je dotlej zagovarjal na podlagi njegovega pooblastila. Predsednik senata je obdolžencu pojasnil, da se zagovornike po uradni dolžnosti po 4. točki 70. člena ZKP postavlja na podlagi seznama odvetnikov po v njem določenem vrstnem redu.

Obdolženec je na istem naroku podal tudi pismeno zahtevo za izločitev predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani A.Z. Predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani A.Z. je dne 12.5.1998 izdal sklep, s katerim je obdolženemu L.K. za zagovornika določil odvetnika F.V. iz L. Podpredsednik Višjega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 19.5.1998 zavrnil zahtevo obdolženca za izločitev predsednika senata, sodnika M.Š., in sodnikov porotnikov B.B. in T.B., prav tako pa tudi zahtevo obdolženca za izločitev predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani A.Z. Zoper sklep o postavitvi zagovornika po uradni dolžnosti je obdolženec dne 13.5.1998 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da je kršena Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP), ker je o postavitvi zagovornika odločal predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani, za katerega je vložil zahtevo za izločitev, navaja pa tudi, da je sodišče ravnalo nepravilno, ker mu je postavilo po uradni dolžnosti za zagovornika drugega odvetnika in ne istega (odvetnika J.S.), ki ga je dotlej zagovarjal na podlagi pooblastila. Ocenjuje, da je sodišče s tem hotelo oslabiti njegovo obrambo.

Obdolženec je dne 22.5.1998 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 19.5.1998, s katerim je bila zavrnjena njegova zahteva za izločitev razpravljajočega senata in predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani. Navaja, da je bila s tem kršena EKČP in Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP), kazenski zakon in Zakon o kazenskem postopku (ZKP). Nadalje navaja, da je zoper razpravljajoči senat podal kazensko ovadbo na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani, ker je v postopku kršil njegove pravice do obrambe, nadalje načelo iskanja materialne resnice in ker je oprl sodno odločbo na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Obdolženec v obeh zahtevah predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi ter izloči predsednika okrožnega sodišča A.Z. Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. je v odgovoru na zahtevi ocenil, da je zahteva za varstvo zakonitosti nedopustna in bi jo bilo treba zavreči. Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Zagovornik, odvetnik V.F., je bil obdolžencu postavljen v skladu s 4. odstavkom 70. člena ZKP, saj je sodišče očitno štelo, da je obdolženec prejšnjemu zagovorniku, odvetniku J.S., preklical pooblastilo, ni pa si sam vzel drugega zagovornika. Obdolženec se je s tem sam odrekel pravici, da se brani z zagovornikom po svoji izbiri. Sodišče v postopku ni ugotovilo, da si obdolženec ne more zagotoviti zagovornika glede na njegove gmotne razmere (ker bi mu za plačilo zagovornika med postopkom zmanjkalo sredstev), ampak mu je zagovornika po uradni dolžnosti postavilo, ker je obdolženec v postopku zaradi odpovedi pooblastila zagovorniku ostal brez njega. Obdolženec, ki si ne vzame zagovornika, ali med postopkom ostane brez njega, ker mu je odpovedal pooblastilo in si ne vzame drugega zagovornika, ne more izbirati zagovornika, ki mu ga sodišče postavi za nadaljnji potek kazenskega postopka po uradni dolžnosti. Na tak način bi se lahko poskušal izogniti plačilu zagovornika oziroma tega prevaliti na breme proračuna, v vsakem primeru mora sodišče obdolžencu (zagovorniku) zagotoviti primeren čas in možnost za pripravo obrambe. V obravnavanem postopku obdolženčeva pravica do obrambe ni bila kršena, saj ga je tudi potem, ko je bil kot zagovornik po uradni dolžnosti postavljen odvetnik V.F., na podlagi substitucijskega pooblastila še vedno zagovarjal odvetnik J.S. Dejstvo, da je sklep o postavitvi odvetnika po uradni dolžnosti izdal predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani A.Z. dne 12.5.1998, čeprav je bila istega dne podana zahteva za njegovo izločitev, ne predstavlja kršitve določb postopka. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bila predsedniku okrožnega sodišča obdolženčeva zahteva za izločitev predložena 14.5.1998, po določilu 43. člena ZKP pa mora sodnik (predsednik sodišča) takoj prenehati z vsakim nadaljnjim delom od trenutka, ko zve, da je zahtevana njegova izločitev. Izločitev je bila v tem primeru podana iz razloga 6. točke 39. člena ZKP. Po že navedenem 43. členu ZKP sme v takem primeru do odločitve o zahtevi sodnik opravljati tista dejanja, ki bi jih bilo nevarno odlašati. Ker mora imeti obdolženec, ki je v priporu, ves čas trajanja pripora zagovornika, je treba šteti postavitev zagovornika obdolžencu, ki je v priporu in je brez zagovornika, kot takšno dejanje, ki bi ga bilo nevarno odlašati. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da z izpodbijanim sklepom o postavitvi zagovornika obdolžencu po uradni dolžnosti niso bile kršene pravice obdolženca pod b) in c) točko 3. odstavka 6. člena EKČP, kar dejansko, ne pa izrecno, uveljavlja obdolženec v zahtevi, niti ni bil kršen 13. člen EKČP. Podlaga za obdolženčeve trditve, da so predsednik senata in sodnika porotnika pristranski, je njegova ocena posameznih sklepov procesnega vodstva v dokaznem postopku. Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlaga obramba, ampak lahko neutemeljene predloge zavrne. Presoja utemeljenosti predlogov praviloma temelji na oceni dejanskega stanja, glede tega se lahko ocene strank in sodišča seveda razlikujejo, različne so lahko tudi razlage zakona, kar vse, tudi ob rezultatu, ki je neugoden za obdolženca, samo po sebi ne daje podlage za utemeljen sklep, da je sodišče pristransko. S takšnimi razlogi je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 19.5.1998 zavrnilo obdolženčevo zahtevo za izločitev razpravljajočega senata. Po oceni Vrhovnega sodišča s tem ni bila kršena obdolženčeva pravica do poštenega obravnavanja po 6. členu EKČP ali 23. členu Ustave Republike Slovenije, kar naj zagotavlja tudi 39. člen ZKP. Kršitev pravic obrambe in ostale kršitve v postopku, o katerih brez utemeljitve govori obdolženec, v zvezi z obravnavano zahtevo ni bilo moč ugotavljati, takšna presoja je mogoča v zvezi s presojo o glavni stvari.

Zavrnitev zahteve za izločitev predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani je v skladu z zakonom. Obdolženec v zahtevi za izločitev ni navedel nobenega od razlogov po 6. točki 39. člena ZKP (ali kakšni drugi točki tega člena). Trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti, da bi predsednik sodišča, če ni vedel, moral vedeti, da senat tepta temeljne civilizacijske norme naprednega sveta, ne upošteva zakonske ureditve, po kateri lahko presoja pravilnost in zakonitost odločitev sodišča (senata) le tisti organ, ki ga določa zakon. Praviloma je zato pristojno (višje) sodišče, ne pa predsednik sodišča. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ocenilo, da zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o zavrnitvi zahtev za izločitev ni utemeljena in je zato obe zahtevi v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.