Jedro

Glede na to, da sta se stranki z izvedenskim mnenjem strinjali, je sodišče preseglo svoje pooblastilo, ko je tožniku dosodilo dodatno nadomestilo za invalidnost, katere izvedenec ni ugotovil.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba: - v I. in II. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka K., d.d., dolžna v roku 15 dni tožeči stranki R. H. plačati 840,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2008 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa se zavrne; - v III. točki izreka pa se sodba spremeni tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 77,64 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 1.240,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2008 dalje do plačila (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka) ter toženki naložilo plačilo 933,66 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo. Meni, da je sodišče odločalo mimo trditev pravdnih strank in tožbenega zahtevka, ko je ugotovilo, da je tožena stranka pred pravdo plačala tožniku denarno nadomestilo le za 7,8 % invalidnost, saj tožnik ni nikoli prerekal, da mu je toženka plačala nadomestilo za 9,8 %. Nadalje ni pomembno, po kateri točki Tabele se ocenjuje invalidnost; pomembna je samo okoliščina, ali je bilo denarno nadomestilo za ocenjeno invalidnost v celoti ali deloma izplačano ali ne. Splošno znano je, da se ocene invalidnosti izvedencev med seboj razlikujejo, kar se je pokazalo tudi v predmetnem postopku. Sodišče je ugotovilo, da je pri tožniku podana invalidnost v višini 14 % po poškodbah obeh kolen, kar pomeni, da mu gre še nadomestilo za 4,2 %, torej 840,00 EUR. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha po temelju in po višini, ker temelj zahtevka ni bil sporen. Zato bi sodišče moralo odločili da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Glede odločitve o glavni stvari Med pravdnima strankama ni sporen temelj tožbenega zahtevka, ki izhaja iz sklenjenega življenjskega zavarovanja z dodatnim nezgodnim zavarovanjem po polici št. 41601007584 ter škodnega dogodka - prometne nesreče z dne 6. 9. 2005, v kateri se je tožnik poškodoval. Med strankama pa ostaja sporna višina nadomestila za invalidnost, ki ga je toženka še dolžna izplačati tožniku.

Kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, je toženka tožniku izplačala 5 % zavarovalnine za desno koleno, 2,8 % za levo koleno in (naknadno) še 2 % zavarovalnine zaradi globokih brazgotin, skupaj torej nadomestilo za 9,8 % invalidnost. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo nadomestila za 27 % invalidnost, postavljeni izvedenec pa je v postopku ugotovil, da je pri tožniku podana po 7 % invalidnost za vsako koleno. Sodišče prve stopnje je tožniku dosodilo nadomestilo za 14 % invalidnost zaradi poškodb obeh kolen, poleg tega pa še (domnevno nesporno) nadomestilo za 2 % invalidnost zaradi brazgotin. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo pravno pomembna dejstva, vendar je napravilo napačen materialnopravni zaključek, da gre pri nadomestilu zaradi brazgotin za nesporen in s strani toženke priznan zahtevek.

Iz spisovnega gradiva pritožbeno sodišče povzema, da se je dokazni postopek na prvi stopnji v večini res ukvarjal s spornimi posledicami poškodb na obeh kolenih, vendar to ne pomeni, da gre pri invalidnosti zaradi brazgotin za nesporno dejstvo. Za ugotovitev obsega invalidnosti je sodišče prve stopnje postavilo izvedenca medicinske stroke, katerega naloga je bila ocena invalidnosti tožnika v celoti in ne zgolj glede desnega in levega kolena. Postavljeni izvedenec je na izrecno vprašanje, kakšna je stopnja invalidnosti tožnika v zvezi s poškodbo z dne 6. 9. 2005 odgovoril, da je pri tožniku podana po 7% invalidnost za vsako koleno. Izvedenec očitno poškodbe v obliki brazgotin ni smatral kot takšne, ki bi utemeljevale določitev posebnega odstotka invalidnosti po ločeni postavki tabele. Tožnik v svoji vlogi z dne z dne 25. 10. 2012 izvedenskemu mnenju ni nasprotoval oz. je celo izrecno napisal, da se z njim v glavnem strinja (pripombe je imel zgolj glede navedbe izvedenca, da se je zdravljenje levega kolena zaključilo dne 12. 9. 2006). Ker tožnik ugotovitvam izvedenca o skupni višini invalidnosti ni ugovarjal oz. se je z njegovo oceno invalidnosti celo izrecno strinjal, je potrebno za neprerekano šteti dejstvo, da je bila pri tožniku podana 14 % invalidnost in mu za ta odstotek pripada denarno nadomestilo na podlagi Posebnih pogojev za dodatno nezgodno zavarovanje pri življenjskem zavarovanju ZAŽ 57/02 tožene stranke in Tabele invalidnosti ZAŽ 52/01. Pritožbeno sodišče pritrjuje argumentaciji pritožbe o tem, da ni pomembno, po kateri točki tabele je invalidnost ocenjena, temveč zgolj okoliščina, ali je bilo nadomestilo za ocenjeno invalidnost v celoti izplačano ali ne. V kolikor bi tožnik menil, da je pri njem podan tudi dodaten odstotek invalidnosti zaradi brazgotin, bi moral izvedenskemu mnenju ustrezno ugovarjati. Glede na to, da sta se stranki z izvedenskim mnenjem strinjali, pa je sodišče preseglo svoje pooblastilo, ko je tožniku dosodilo dodatno nadomestilo za invalidnost, katere izvedenec ni ugotovil. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je toženka dolžna tožniku izplačati nadomestilo še za 4,2 % invalidnost, torej 840,00 EUR. V sled navedenem je izpodbijano sodbo v I. in II. točki spremenilo in ugodilo tožbenemu zahtevku za 840,00 EUR, v presežku pa je zahtevek tožnika zavrnilo.

Glede odločitve o stroških postopka Pritožba utemeljeno opozarja, da temelj zahtevka v konkretnem primeru ni bil sporen, zaradi česar je sodišče prve stopnje v odločitvi o stroških postopka napačno ovrednotilo uspeh pravdnih strank ločeno po temelju in po višini. Upoštevaje zgolj uspeh tožnika z zahtevkom po višini, je njegov uspeh 24,42 %, uspeh toženke pa 75,58 %. Ob upoštevanju drugega odstavka 154. člena ZPP in pritožbenega predloga sodišče druge stopnje smatra, da je pravična odločitev, po kateri vsaka stranka nosi svoje stroške postopka na prvi stopnji. Zato je izpodbijano sodbo v III. točki temu primerno spremenilo.

Ker je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, je tožeča stranka dolžna toženki povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), ki jih je sodišče priznalo v višini 77,64 EUR, kar obsega nagrado za postopek po tar. št. 3210 v višini 17,20 EUR, materialne stroške v višini 5,00 EUR, 20% DDV in sodno takso v višini 51,00 EUR). Ta znesek je tožeča stranka dolžna toženi plačati v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.