Jedro

Pridobitev lastninske pravice z nakupom v izvršbi je originaren način pridobitve lastninske pravice. Gre za pridobitev lastninske pravice s pravnomočno sodno odločbo. Lastninska pravica se pridobi s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine. Vknjižba lastninske pravice na podlagi pravnomočnega sklepa o izročitvi nepremičnine ima le dekleratorni pomen. To pomeni, da kupec postane lastnik šele po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine. S tem preneha tudi lastninska pravica, ki jo je imel dotlej na stvari prejšnji lastnik. Učinkovanje zaznambe izvršbe pa na lastninsko pravico, ki je trajala do pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine, ne vpliva.

Pri uveljavljanju obligacijskega zahtevka zaradi kršenja solastninskih upravičenj posameznega solastnika ni nujnega sosporništva vseh solastnikov stvari. Če celo solastno nepremičnino uporablja le eden od solastnikov in proti volji iz souporabe solastne stvari izključi druge solastnike, je pasivno legitimiran le tisti solastnik, ki krši solastninska upravičenja prizadetih solastnikov, aktivno legimirani pa so le prizadeti solastniki, ne pa tudi tisti solastniki, ki v pravice drugih solatnikov ne posegajo niti niso s kršitvami drugih sami prizadeti.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v točki I in v tretjem odstavku točke II in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanih, a nerazveljavljenih delih potrdi izpodbijana sodba.

III. Odločanje o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (obeh tožnikov) v delu, ki se nanašajo na prvega tožnika A. A., zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije (točka I izreka).

V točki II izreka je toženki naložilo v plačilo 2.401,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2014 v korist drugega tožnika B. A., ter pravdne stroške tožeče stranke v višini 404,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (do zahtevane višine 2.688,42 EUR).

O nasprotni tožbi je odločalo v točki III. Tožbeni zahtevek za plačilo 4.655,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2016 ter za pravdne stroške je zavrnilo. Tožeči stranki po nasprotni tožbi je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke po nasprotni tožbi v znesku 617,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka jo izpodbija v točki I zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije ter posledično v točki II v delu, ki se nanaša na odmero pravdnih stroškov. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP1. Zmotna je ugotovitev sodišča, da tožnik A. A. ni bil več lastnik nepremičnine v obdobju od 1. 11. 2010 do 30. 4. 2014, zaradi učinkovanja vknjižbe lastninske pravice na podlagi sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu In 57/2007 z dne 15. 4. 2014 od 11. 10. 2007 (z dnem učinkovanja zaznambe sklepa o izvršbi). Sodišče ne obrazloži pravne podlage za svojo odločitev. Če meri na 87. člen ZZK-12, ta določba ni pravna podlaga za zavrnitev tožbenega zahtevka prvega tožnika. Učinki sklepa o izročitvi nepremičnine na uporabo nepremičnine oziroma na njeno odplačnost niso vezani na trenutek zaznambe izvršbe, ampak na trenutek izdaje sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu. Tudi pravica do uporabnine bi morala biti smiselno vezana na ta trenutek in ne na trenutek začetka učinkovanja zaznambe izvršbe. Upnik, na čigar predlog je bil izdan sklep o izvršbi, z zaznambo izvršbe dobi na nepremičnini hipoteko, ki učinkuje od trenutka, od katerega učinkuje zaznamba izvršbe. To tudi pomeni, da ima sklep o izročitvi nepremičnine kupcu učinek s trenutkom zaznambe izvršbe. Vendar ta določba ni pravna podlaga za zavrnitev tožbenega zahtevka prvega tožnika. To izhaja tudi 210. člena ZIZ3, ki določa, da ima dolžnik pravico stanovati v hiši ali stanovanju kot najemnik še tri leta od dneva prodaje naprej in da je od dneva izdaje sklepa o izročitvi dalje dolžan plačevati profitno najemnino. Določbe ZZK o učinkovanju sklepa o izročitvi nepremičnine je treba razlagati in uporabljati ozko: le v smislu varovanja vrstnega reda glede bremen proste pridobitve lastninske pravice, ne pa na način, da se za nazaj lastniku odvzame lastninska pravica v njeni bistveni komponenti - v uporabi stvari. Tožnika sta vtoževala uporabnino in jo iztožila v zadevi P 113/2011 za obdobje pred 31. 10. 2010. Zadeva je pravnomočna. Pritožnika se sprašujeta, ali bo torej toženka glede na sprejeto stališče v izpodbijani sodbi zahtevala vračilo tistega, kar je v izvršilnem postopku kot dolžnica že plačala tožniku po sodbi za obdobje od 1. 8. 2009 naprej - po trenutku učinkovanja sklepa o izročitvi nepremičnine toženki.

4. Toženka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke. Predlaga zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega postopka.

5. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper obsodilni in stroškovni del točke II izreka in zoper celotno točko III izreka sodbe. Uveljavlja vse zakonsko dopustne pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka drugega tožnika ter s plačilom njenih pravdnih stroškov. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Predlaga spremembo sodbe tudi v zvezi z nasprotno tožbo tako, da se ji ugodi in naloži toženi stranki v plačilo nastale pravdne stroške. Podrejeno tudi v tem delu predlaga razveljavitev in vritev v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Po njenem mnenju je zmotno stališče sodišča, da v zvezi z vtoževano uporabnino ni podlage za uporabo instituta sosporništva. Razmerij med solastniki ni mogoče urejati brez sodelovanja vseh, gre za enotno oziroma nujno sosporništvo. Preostali solastnici bi morali biti udeleženi bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani. Tožnik ni ustrezno dokazal pravno relevantnih dejstev za ugoditev zahtevku po temelju: da proti svoji volji ne uporablja obravnavane nepremičnine v obsegu njegovega solastnega deleža, da je toženka okoriščena zaradi uporabe celotne nepremičnine, da za to nima pravne podlage in da tožnik ni privolil v takšen način uporabe obravnavane nepremičnine, kot ga izvaja toženka. Sodišče mu je nekritično sledilo in prezrlo, da toženka sama ni legitimirana za določanje dela nepremičnine, ki naj bi ga uporabljal tožnik. Po petem odstavku 67. člena SPZ4 je za posle, ki presegajo okvire rednega upravljanja solastne nepremičnine, potrebno soglasje vseh solastnikov. Sem sodi tudi način rabe solastne nepremičnine. Toženka ni legitimirana, da bi tožniku omogočila uporabo dela nepremičnine. Udeležene bi morale biti vse solastnice. Tožnik ni dokazal okoriščenja toženke. Izpovedba priče ni zadosten dokaz. Sodišče je neutemeljeno prevalilo dokazno breme od tožeče na toženo stranko. Razlogi sodbe o prikrajšanju in okoriščenju so nejasni in neprepričljivi. Protispisne so ugotovitve, da toženca vtožujeta uporabnino le za nepremičnino s parc. št. 553/5 k.o. ... Vtoževana in v izvedeniškem mnenju upoštevana je bila tudi uporabnina za parc. št. 547/2. Zmotna je ugotovitev, da tožnik ne more uporabljati solastne nepremičnine zaradi nasprotovanja toženke. Enostanovanjske hiše ne more uporabljati zaradi narave stvari in ker ni terjal prepustitve stvari v uporabo od vseh solastnic. Ima premajhen delež, da bi svoj solastninski delež sploh lahko uporabljal. Hišo je treba razdeliti, v teku je delitveni postopek. Nerazumljiva in nesmiselna je ocena, da si je moral poiskati drugo rešitev za bivanje. Na razpolago ima dve sosednji nepremičnini, katerih solastnik je do 1/2. Zmotno je sklicevanje na pravnomočno sodbo P 133/2011. Napačna je tudi odločitev o verzijskem zahtevku za povračilo vlaganj. Koristi od njenih vlaganj v nepremičnino so na prvega tožnika prešle v trenutku prodaje v izvršilnem postopku. Upniki so bili poplačani v višjem znesku kot bi dolžniku šel brez vlaganj tožene stranke. Terjatev drugega toženca je dospela v plačilo z obravnavanim postopkom oziroma je za oba toženca z izplačilom uporabnine v pravdnem postopku P 133/2011. Nasprotno naziranje sodišča je zmotno. Zahtevek bi moralo presojati tudi po višini. Toženka pritožbi, podani po svoji pooblaščenki, dodaja laično vlogo, v kateri dodatno pojasnjuje svojo pritožbo.

6. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Predlaga njeno zavrnitev pritožbe na stroške tožene stranke.

7. Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

8. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke:

9. Tožnika kot solastnika vtožujeta plačilo uporabnine za nepremičnino s parc. št. 553/5 k.o. ... za obdobje od 1. 11. 2010 do 30. 4. 2014. Sodišče je tožbeni zahtevek prvega tožnika zavrnilo zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije, češ da ni več solastnik obravnavane nepremičnine. Ugotovilo je, da je bil njegov solastniški delež prodan na dražbi v sodnem izvršilnem postopku, da ga je kupila toženka, ki je vpisana kot solastnica na podlagi pravnomočnega sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu, ki učinkuje od 11. 10. 2007. Tožeča stranka v pritožbi upravičeno opozarja, da se je sodišče zmotno naslonilo na dan učinkovanja zaznambe sklepa o izvršbi.

10. Materialnopravna podlaga za odločanje o zahtevku za plačilo uporabnine je 198. člen OZ5. Imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način, so temeljna upravičenja lastninske pravice. Omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja lahko določi le zakon (prvi odstavek 37. člena SPZ. Zato pravica stvar uporabljati v prvi vrsti pripada lastniku stvari. V obravnavanem primeru ni sporno, da je prvi tožnik izgubil solastninsko pravico na obravnavani nepremičnini zaradi prodaje v prisilni sodni izvršbi in da je na javni dražbi v sodnem postopku njegov solastninski delež kupila toženka. Pravno odločilno dejstvo za plačilo zahtevane uporabnine je trenutek pridobitve in izgube lastninske pravice na solastninskem deležu prvega tožnika.

11. Pridobitev lastninske pravice z nakupom v izvršbi je po pretežnih stališčih teorije in enotnih stališčih sodne prakse originaren način pridobitve lastninske pravice6. Gre za pridobitev lastninske pravice s pravnomočno sodno odločbo (42. člen SPZ). Lastninska pravica se pridobi s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremčnine (192. člen ZIZ) in 7. točka prvega odstavka 40. člena ZZK-1. Vknjižba lastninske pravice na podlagi pravnomočnega sklepa o izročitvi nepremičnine pa ima le dekleratorni pomen. To pomeni, da kupec (v obravnavanem primeru toženka) postane lastnik šele po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine. S tem po 101. členu SPZ preneha tudi lastninska pravica, ki jo je imel dotlej na stvari prejšnji lastnik (v obravnavanem primeru prvi tožnik).

12. Zaznamba v zemljiškoknjižnem pravu ne predstavlja pravnega temelja pridobitve in prenehanja pravic, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo z vknjižbami (npr. lastninske pravice - 39. člen ZZK-1). Je glavni vpis, s katerim se opravi vpis oziroma izbris pravnih dejstev, za katerega zakon določa, da se vpisujejo v zemljiško knjigo (prvi odstavek 63. člen ZZK-1). Med drugim zakon ureja zaznambo izvršbe (čl. 86-90 ZZK-1). Slednja ima dvojni pomen. Po eni strani predstavlja pravno dejstvo oziroma temelj za pridobitev poplačilne pravice upnikov, ki so predlagali izvršbo (drugi in tretji odstavek 87. člena ZZK-1). Po drugi strani ima tudi splošne učinke zaznambe spora, saj učinkuje tudi proti osebi, ki je pridobila lastninsko pravico (vložila predlog) po trenutku, ko je bil sklep o izvršbi na nepremičnini zaznamovan v zemljiški knjigi. Zaznamba izvršbe torej varuje bodočo pridobitev lastninske pravice kupca nepremičnine v izvršilnem postopku (tukajšne toženke) pred morebitnimi dolžnikovimi nadaljnjimi pravno poslovnimi razpolaganji z nepremičnino, ki je predmet izvršbe, v času od zaznambe izvršbe naprej (četrti odstavek 87. člena ZZK-1). Učinkovanje zaznambe izvršbe pa na tožnikovo lastninsko pravico, ki je trajala do prenehanja - pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine toženki, ne vpliva.

13. Ker sodišče ni ugotovilo, kdaj je postal sklep o izročitvi tožnikove nepremičnine toženki pravnomočen, je ostalo dejansko stanje o odločilnem dejstvu neugotovljeno. Trenutek prenehanja tožnikove solastninske pravice in ne trenutek učinkovanja sklepa o izvršbi je v tej pravdi odločilno dejstvo, ki vpliva na presojo, ali je kot lastnik nepremičnine še aktivno legitimiran za plačilo uporabnine v vtoževanem obdobju. Zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je bilo treba pritožbi tožeče stranke ugoditi in sodbo v točki I in posledično v stroškovnem delu (tretji odstavek točke II) razveljaviti ter v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek 355. člen ZPP).

14. V njem bo moralo ponovno izvesti predlagani dokaz z vpogledom v izvršilni spis (ki je bil sicer že prebran, a spisu ni več priložen) ter ugotoviti, kdaj je toženka pridobila lastninsko pravico na tožnikovem solastninskem deležu obravnavane nepremičnine. Gre za prvo ugotavljanje dejanskega stanja, ki ga bo hitreje in lažje ugotovilo sodišče prve stopnje. Pravice strank do sojenja v primernem roku ne bodo bistveno prizadete, hkrati pa bo s prvim ugotavljanjem pravnorelevantnih dejstev na prvi stopnji strankam omogočena pravica do pritožbe.

15. Če bo sodišče v ponovljenem postopku ugotovilo, da se tožbeni zahtevek nanaša na obdobje, ko je bil tožnik še solastnik obravnavane nepremičnine, bo moralo ponovno v celoti odločati še o njegovem tožbenem zahtevku. Svojo odločitev naj popolno obrazloži glede vseh predpostavk neupravičene uporabe (o temelju zahtevka) in višini zahtevanega nadomestila. Ponovno bo moralo odločiti tudi o stroških celotnega postopka, ki bodo vključevali tudi stroške tega pritožbenega postopka.

O pritožbi tožene stranke:

16. Pritožbeno naziranje o nujnem in enotnem sosporništvu vseh solastnikov obravnavane nepremičnine v tej pravdi je zmotno. S pravilnimi razlogi, ga je zavrnilo že sodišče prve stopnje. Na podlagi zaslišanja toženke se je prepričalo, da je obravnavana nepremičnina v celoti v njeni posesti. Iz tožbenih navedb in dokaznega postopka pa izhaja, da preostali solastnici tožnikoma uporabe solastne nepremičnine ne branita niti je sami ne uporabljata. Če celo solastno nepremičnino uporablja le eden od solastnikov in proti volji iz souporabe solastne stvari izključi druge solastnike, je pasivno legitimiran le tisti solastnik, ki krši solastninska upravičenja prizadetih solastnikov, aktivno legimirani pa so le prizadeti solastniki, ne pa tudi tisti solastniki, ki v pravice drugih solatnikov ne posegajo niti niso s kršitvami drugih sami prizadeti. Pri uveljavljanju obligacijskega zahtevka zaradi kršenja solastninskih upravičenj posameznega solastnika ni nujnega sosporništva vseh solastnikov stvari.

17. Za utemeljenost zahtevka za uporabo zaradi neupravičene uporabe tuje stvari je treba izkazati korist na strani tistega, ki stvar uporablja, ter prikrajšanje na strani tistega, ki je ne uporablja. Poleg tega mora tožnik dokazati, da je bil proti svoji volji izključen iz uporabe stvari.

18. Pritožba neutemeljeno graja dokazno oceno in odločitev sodišča prve stopnje, da je drugi tožnik vse navedene predpostavke dokazal. Sprejeta odločitev je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in dovolj jasno obrazložena, da jo je mogoče preizkusiti. V okviru jasnega in določnega tožbenega predloga (list. št. 15) je sodišče ugotavljalo in z izvedeniškim mnenjem (stran 38 izvedeniškega mnenja) ugotovilo uporabnino za nepremičnino s parc. št. 553/5 k.o. ... (stanovanjska hiša s pripadajočim zemljiščem). Pritožbeni očitki o protispisni ugotovitvi za katero nepremičnino gre, so neutemeljeni.

19. Na podlagi zaslišanja pravdnih strank in toženkinega sina kot priče se je sodišče zanesljivo prepričalo, da toženka sama uporablja celotno obravnavano nepremičnino, in ne le pritličja, kot je izpovedovala. Sprejete dokazne ocene z ničemer ne omaja. Opravljena je pravilno in skladno z metodološkimi merili iz 8. člena ZPP ter pojasnjena z logičnimi in prepričljivimi razlogi, ki jim pritožbeno sodišče sledi.

20. Pritožnica sama priznava, da je drugi tožnik od nje terjal uporabo nepremičnine in da se z njo ne strinja, ker do nje ni upravičen. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik že daljši čas brez uspeha poziva toženko k izročitvi stanovanjske hiše v uporabo in tudi k ureditvi solastninskih razmerij v nepravdnem postopku. Kljub predhodni pravdi P 133/2011, v kateri sta tožnika že iztožila uporabnino za obdobje do 31. 10. 2010, toženka po ugotovitvah sodišča še naprej brez dogovora (dovoljenja) z njima zaseda celotno stanovanjsko stavbo, se obnaša kot njena izključna lastnica, brani tožnikoma vsakršno uporabo nepremičnine, na vsak poskus uporabe odgovarja z motenjsko pravdo, medtem ko postopek za delitev solastnine, ki sta ga sprožila tožnika zaradi razrešitve spornega razmerja že v letu 2006, še vedno ni končan. Ob takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožba ne more z ničemer omajati, je pravilna ocena in presoja, da je izkazano tožnikovo prikrajšanje zaradi onemogočene uporabe solastninskega deleža na eni strani in obogatitev toženke zaradi uporabe celotne nepremičnine (preko svojega deleža) na drugi strani. Ker se enako dejansko stanje nadaljuje kljub predhodni pravdi in se ne reši niti v nepravdnem postopku, je sprejeta odločitev o plačilu zahtevane uporabnine pravilna. Pritožnica je ne omaje s sklicevanjem na nezmožnost soposesti in na razloge v sodbi II Cp 450/2000 z dne 24. 5. 2000. Sodišče je namreč ugotovilo in sledeč tožnikovi izpovedbi pravilno pojasnilo, da stanovanjska hiša omogoča soposest in souporabo več solastnikov tudi glede na sorazmerno majhen tožnikov delež, in kako bi jo lahko izvajal (razlogi na strani 9 sodbe). Dejstvo, ali ima na razpolago tudi druge (svoje) nepremičnine in zakaj se je odselil v drug kraj, v obravnavanem primeru ni odločilno.

21. Ob pravilno ugotovljenih temeljih predpostavkah za plačilo uporabnine v obravnavanem obdobju je sodišče o njeni višini odločilo na podlagi izvedeniškega mnenja. Pritožnica višine uporabnine ne izpodbija. Pritožbeno sodišče je odločitev preizkusilo po uradni dolžnosti. Ugotavlja, da je odločitev pravilna in ni obremenjena z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami.

22. Sodišče prve stopnje je v okviru podane trditvene in dokazne podlage strank pravilno odločilo o nasprotnem tožbenem zahtevku. Tožnica odločitev pod III točko izreka izpodbija in vztraja, da so koristi od njenih zatrjevanih vlaganj že prešle na oba tožnika (s prodajo nepremičnine v izvršilnem postopku in s prvim postopkom za plačilo uporabnine P 133/2011). Pri tem prezre, da za vlaganja ni dokazala potrebnega soglasja vseh solastnikov, ki bi (lahko) vodila k povračilnemu zahtevku, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje pa tudi ne nujnosti vlaganj. Ker je umaknila predlagani dokaz z izvedencem gradbene stroke, ki bi edini lahko odgovoril na vprašanja, ali je zaradi zatrjevanih vlaganj sploh prišlo do povečanja vrednosti obravnavane nepremičnine, pa je treba pritrditi sodišču prve stopnje in ne pritožbi, da ni dokazala že temelja zahtevka.

23. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje o tožbenem zahtevku drugega tožnika in nasprotnem tožbenem zahtevku toženke pravilno uporabilo materialno pravo in pri odločanju ni zagrešilo uveljavljanih niti tistih procesnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je zavrnilo pritožbo tožene stranke in v izpodbijanih delih potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

24. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo sodišča prve stopnje (četrti odstavek 165. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Zakon o zemljiški knjigi, Ur. l. RS, št. 58/2003 s spremembami 3 Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami 4 Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami 5 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami 6 VS RS II Ips 286/2012 in II Ips 100/2012.