Jedro

Tožnik je s tem, ko se je odločil, da je sestanek zaključen in je brez razloga predčasno odšel, A.A. onemogočil, da bi ga dokončala skladno z navodilom in svojo namero. Takšno ravnanje tožnika je nespoštljivo in nedopustno ter kršitev obveznosti iz delovnega razmerja (prvi odstavek 34. člena ZDR-1), zaradi katere mu je toženka zakonito podala pisno opozorilo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Predmet spora je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (3. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1), ki jo je toženka podala dne 5. 3. 2024 tožniku (učitelj). Pritožbeno sodišče odloča o zadevi drugič. V prvem sojenju je s sklepom Pdp 287/2025 z dne 24. 9. 2025 razveljavilo izpodbijani del prvostopenjske zavrnilne sodbe Pd 10/2024 z dne 26. 5. 2025. V tem delu je vrnilo zadevo v novo sojenje z napotilom, naj sodišče prve stopnje razišče očitke iz pisnega opozorila, ki jih še ni, v primeru njihove utemeljenosti pa naj presodi tudi (ne)utemeljenost krivdnega odpovednega razloga oziroma zakonitost odpovedi.

2.Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju zavrnilo tožbene zahtevke, s katerimi je tožnik uveljavljal: ugotovitev nezakonitosti odpovedi; delovno razmerje pri toženki z vsemi pravicami, in sicer od 22. 3. 2024 do 1. 4. 2024 in od 1. 7. 2024 do 31. 8. 2024 za polni delovni čas, od 22. 4. 2024 do 30. 6. 2024 pa za polovični delovni čas; plačilo mesečnih zneskov prikrajšanj pri plači za navedeno obdobje; povračilo stroškov postopka.

3.Tožnik se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. V I. točki pritožbe navaja, da pisno opozorilo ni vsebovalo očitka o neustreznosti naknadno predloženih sprotnih učnih priprav. Z razlogi, ki jih je sprejelo glede tega očitka, je zato sodišče prekoračilo trditveno podlago toženke, napačno uporabilo načelo dispozitivnosti ter kršilo 22. člen URS in 6. člen EKČP. Oblika in vsebina sprotne učne priprave nista bili niti zakonsko predpisani niti nista bili določeni v toženkinem internem aktu. Glede očitka iz pisnega opozorila, ki se nanaša na sestanek z dne 8. 1. 2024, pritožba zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je verjelo ravnateljici in A.A., ne pa tožniku, B.B. in C.C., ki so o sestanku izpovedali skladno in drugače kot onidve. Izpoved A.A. o sestanku bi moralo oceniti za neverodostojno tudi iz razlogov, ki jih pritožnik navaja pri izpodbijanju odpovednega razloga. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, 22. člena URS in 6. člena EKČP, ker ni mogoče preizkusiti dokazne ocene o obstoju utemeljenega odpovednega razloga. Tožnik je bil upravičeno jezen zaradi laži A.A. o njegovih domnevnih kršitvah na sestanku 8. 1. 2024. Dne 1. 2. 2024 jo je zato utemeljeno opozoril, naj laži ne širi več. O tem, kaj naj bi ji pri tem rekel, sta A.A. in ravnateljica sestavili neresnično zgodbico. Neskladje v njunih izpovedih, ali sta se 1. 2. 2024 vsebinsko pogovarjali o tem, kaj se je zgodilo med A.A. in tožnikom, vzbuja dvom v njuno verodostojnost. Ta dvom vzbuja tudi okoliščina, da je bilo e-sporočilo, ki ga je A.A. sestavila o obravnavanem dogodku, odposlano šele naslednjega dne (2. 2. 2024). V prvostopenjskem postopku ugotovljeni kršitvi tožnika sta izmišljeni in sta le del strategije, kako mu odpovedati pogodbo o zaposlitvi kot povračilni ukrep za njegovo kandidaturo na volitvah za ravnatelja. Toženka je obravnavala tožnika strožje kot ostale. Npr. B.B. ni prejel opomina, čeprav tudi on enkrat ni imel sprotnih učnih priprav. A.A. je imela korist od podaje odpovedi tožniku, saj sta se oba potegovala za delovno mesto učitelja razrednega pouka. Povračilno obnašanje ravnateljice je razvidno tudi iz tega, da se o dogodku z dne 1. 2. 2024 ni pogovorila s tožnikom še istega dne, oziroma da se o sestanku z dne 8. 1. 2024 ni pogovorila z njim še pred izdajo pisnega opozorila. Uradni zaznamki ravnateljice so prirejeni za potrebe tega postopka z namenom, da bi se tožnika očrnilo in da bi se opravičila podaja odpovedi. Stran 35 prepisa zvočnega posnetka naroka z dne 29. 1. 2025 dokazuje, da je predsednica senata prejudicirala odločitev. Priglaša stroške pritožbe.

4.Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Teh razlogov ne ponavlja.

7.Obstoj pogoja iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1 je toženka dokazovala s pisnim opozorilom z dne 19. 1. 2024. V njem je tožniku med drugim očitala, da se je na sestanku aktiva RaP (razširjeni program) dne 8. 1. 2024 nedopustno vedel ter ga brez razloga predčasno zapustil. Sodišče prve stopnje je temu pritrdilo. Pritožba neutemeljeno očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker naj bi v tem delu izpodbijana sodba ne vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih. V okviru odločilnih razlogov za zaključek, da je tožnik storil očitano kršitev, sodišče prve stopnje ni le povzelo izpovedi strank in prič, temveč je tudi pojasnilo namen sestanka in obrazložilo tožnikovo ravnanje, ki je temu nasprotovalo. Kršitev iz citirane določbe ZPP pritožba utemeljuje z zatrjevanjem, da je sodišče prve stopnje neobrazloženo verjelo zakoniti zastopnici D.D. (ravnateljica) in A.A., ne pa tožniku in pričama (B.B., C.C.), ki so o sestanku izpovedali skladno in drugače kot onidve. Takšno zatrjevanje ni utemeljeno. Prvostopenjska obrazložitev tega dela sodbe je ustrezna in omogoča tudi preizkus, zakaj je sodišče prve stopnje upoštevaje izpovedi zaslišanih napravilo zaključek o zakonitosti pisnega opozorila.

8.Pritožba izpostavlja, da je glede na izpoved tožnika, B.B. in C.C. tožnik dne 8. 1. 2024 na sestanku sodeloval, telefona ni uporabljal, ni se obnašal nespoštljivo, sestanka pa tudi ni predčasno zapustil, saj so se navzoči strinjali, da A.A. ni treba natisniti sprotne učne priprave, s čimer je bil sestanek zaključen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da presoje o utemeljenosti pisnega opozorila sodišče prve stopnje ni oprlo na to, da naj bi tožnik med sestankom uporabljal telefon ali da na sestanku ni bil dovolj aktiven. Ključna prvostopenjska ugotovitev je, da je brez razloga predčasno zapustil sestanek (ki predstavlja delovno obveznost). Takšen dokazni zaključek tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo tako izpovedi strank kot tudi prič, ki so bile prisotne na sestanku, zato ni mogoče govoriti niti o kršitvi 8. člena ZPP.

9.Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je bil namen sestanka dne 8. 1. 2024 med drugim tudi pogovoriti se o sprotnih učnih pripravah. Tožnik je to vedel in tudi on je imel težave glede razumevanja in pomena teh priprav. Upoštevaje navodila ravnateljice je vodja aktiva RaP (A.A.) v okviru vodenja sestanka nameravala natisniti sprotne učne priprave, da bi jih preučila skupaj z udeleženci sestanka. Tožnik (ki je že na začetku sestanka ocenil, da je ta namenjen samemu sebi) je to njeno namero označil za nepotrebno (češ da jim je vzorec posredovala že predhodno v e-sporočilu). Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, sta to njeno namero na sestanku enako označila tudi C.C. in B.B. Čeprav sta v izpovedih v sodnem sporu ocenila, da tožnik sestanka ni predčasno zapustil, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo nasprotno.

10.Po mnenju tožnika je bil sestanek končan s tem, ko je bilo A.A. rečeno, da ji ni treba natisniti učnih priprav. Obenem je izpovedal, da je ona verjetno smatrala, da jim mora razdeliti učne priprave, pa je rekla, da ni sestanka konec, oziroma tožnik ne ve, kaj si je razlagala ... Že upoštevaje takšno izpoved tožnika (in pa njegovo priznanje, da je s sestanka odšel pred B.B. in C.C.) je pravilen prvostopenjski zaključek, da je tožnik s tem, ko se je odločil, da je sestanek zaključen1 in je brez razloga predčasno odšel, A.A. onemogočil, da bi ga dokončala skladno z navodilom in svojo namero.2 Takšno ravnanje tožnika je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot nespoštljivo in nedopustno ter v njem utemeljeno prepoznalo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja (prvi odstavek 34. člena ZDR-1), zaradi katere mu je toženka zakonito podala pisno opozorilo.

11.Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo izpoved A.A. glede sestanka oceniti za neverodostojno iz razlogov, ki jih pritožba uveljavlja tudi v okviru izpodbijanja odpovednega razloga. Do njih se bo pritožbeno sodišče opredelilo pri obravnavi odpovednega razloga. Na tem mestu zgolj ugotavlja, da je bila glede na izpoved tožnika, C.C. in A.A., v prostoru, kjer je potekal sestanek, tudi E.E. (ki jo pritožba izrecno izpostavlja). Kot izhaja iz njene pisne izjave, je videla, da je tožnik odšel, ko se je A.A. namenila nekaj kopirati. To zgolj dodatno pritrjuje pravilnosti prvostopenjske presoje o ugotovljeni kršitvi tožnika.

12.Do obsežnih navedb pritožbe, ki so vsebovane v njeni I. točki, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje. Nanašajo se na vprašanje vsebinske (ne)ustreznosti sprotnih učnih priprav, ki jih je tožnik naknadno predložil toženki dne 7. 12. 2023 in 11. 1. 2024. Ker sodišče prve stopnje zaključka o (ne)utemeljenosti pisnega opozorila ni oprlo na presojo tega vprašanja, navedbe iz I. točke pritožbe niso odločilnega pomena niti za pritožbeni preizkus (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13.Zmotno je pritožbeno uveljavljanje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, 22. člena Ustave RS (URS) in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), ki naj bi bile podane zato, ker dokazne ocene o obstoju utemeljenega odpovednega razloga ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je obstoj krivdnega razloga utemeljilo z odločilnimi pravnimi in dejanskimi razlogi, ki temeljijo na skrbni dokazni oceni izvedenih dokazov. Tudi preizkus tega dela prvostopenjske sodbe je zato mogoč.

14.Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da je tožnik dne 1. 2. 2024 pred učenci pristopil v neposredno bližino A.A. in ji v ostrem tonu rekel, da ji bo odtrgal glavo, če bo še kdaj širila o njem laži.3 Zaradi neprimernega vedenja oziroma izrečene grožnje je kršil prvi odstavek 33. člena ZDR-1.

15.Tako kot je tožnik navajal v prvostopenjskem postopku, tudi v pritožbi zatrjuje, da je bil upravičeno jezen zaradi laži A.A. o njegovih domnevnih kršitvah delovnih obveznosti na sestanku 8. 1. 2024; dne 1. 2. 2024 jo je zato utemeljeno opozoril, naj o njem ne širi več laži, o tem, kaj naj bi ji dejansko izrekel, pa sta nato z ravnateljico sestavili neresnično zgodbico. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da ugotovljena dejstva utemeljujejo zaključek o prepričljivejši izpovedi A.A. Tožnik je priznal, da ji je z ostrim glasom rekel, naj o njem ne širi laži, torej je 1. 2. 2024 nedvomno sprožil incident med njima. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ji je s svojo izjavo in tonom, v katerem je bila ta podana, dal vedeti, da ji grozi s hudimi posledicami.4 Intenzivnost incidenta potrjuje tudi okoliščina, da se je A.A. v posledici dogodka z dne 1. 2. 2024 tožnika bala. To izhaja tako iz njene izpovedi kot iz zaznave ravnateljice, ki jo je A.A. seznanila z ravnanjem tožnika, s katerim v bodoče ni več želela sodelovati. Vse navedeno ne poraja nobenega dvoma v to, da je tožnik A.A. res zagrozil z odtrganjem glave, kakor je ta izpovedala in opisala v e-sporočilu z dne 2. 2. 2024 in s čimer je bila seznanjena tudi ravnateljica. Nenazadnje je pravilna tudi prvostopenjska ugotovitev, da je kršitev toliko hujša, ker so bili ob incidentu v neposredni bližini učenci5 (ranljivejša skupina), pri čemer je tožnik s svojim ravnanjem dopustil, da so lahko oziroma bi lahko dogodek zaznali. Pritožbeno sodišče soglaša, da opisano ravnanje tožnika ne spada v (šolsko) delovno okolje in predstavlja utemeljen odpovedni krivdni razlog, ki je onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).

16.Po mnenju pritožbe neskladje izpovedi ravnateljice in A.A., ali sta se 1. 2. 2024 vsebinsko pogovarjali o tem, kaj se je zgodilo tega dne med tožnikom in A.A., vzbuja dvom v njuno verodostojnost. Pritožbena navedba ni utemeljena. Iz izpovedi ravnateljice izhaja, da je 1. 2. 2024 ob odhodu domov naletela na A.A., ki je bila prestrašena in je jokala, o dogodku ni želela govoriti ("ona ni želela mi takrat nič, samo povedati kaj je bilo in ono in tretje ..."), rekla je, da bo vse zapisala. Iz izpovedi A.A. izhaja, da je bilo "vse zelo na hitro": povedala je pomočnici ravnateljice F.F., kaj se je zgodilo, pristopila je ravnateljica in A.A. prosila, naj vse zapiše, ko se bo umirila. Ravnateljica je potrdila, da je nato prejela e-sporočilo in se s A.A. tudi pogovorila. Izpovedi po presoji pritožbenega sodišča ne utemeljujeta dvoma v njuno nepristranskost. Ključno je, da je iz obeh izpovedi razvidno, da je bil kontakt med A.A. in ravnateljico dne 1. 2. 2024 vzpostavljen zaradi dogodka, ki se je zgodil neposredno pred tem in je A.A. močno vznemiril, ter ga je nato tudi podrobneje opisala v e-sporočilu ravnateljici. Nenazadnje to, da se je tožnik s A.A. dne 1. 2. 2024 dejansko zapletel v verbalni konflikt, niti ni sporno in je potrdil tudi sam tožnik.

1.Okoliščina, da je bilo e-sporočilo A.A. o dogodku odposlano (z njenega zasebnega e-naslova) šele 2. 2. 2024, ne vzbuja dvoma v njeno verodostojnost oziroma ne potrjuje pritožbenega ugibanja, da se je z ravnateljico predhodno uskladila o vsebini e-sporočila z namenom, da bi zagotovili možnost podaje odpovedi tožniku. Obe sta zanikali, da bi se dogovorili, kaj naj bo zapisano v e-sporočilu. A.A. je resda sprva izpovedala, da ga je odposlala isti večer (1. 2. 2024). Po predočenju, da je bilo dejansko odposlano 2. 2. 2024 ob 8.38 uri, je dopustila zaradi poteka časa razumljivo možnost, da je datum odpošiljanja pozabila. Kot je še pojasnila, ni nujno, da je bila v času odpošiljanja v službi (kjer bi lahko potekalo zatrjevano dogovarjanje z ravnateljico), saj je z delom začenjala po 10.00 uri. Sklicevala se je na urnik, pri čemer je iz EDČ (mesečna prisotnost) dejansko razvidno, da je 2. 2. 2024 njen delovni čas trajal od 10.00 ure dalje,6 kar pritrjuje temu, da je bilo e-sporočilo odposlano še pred prihodom na delo.

2.Po mnenju pritožbe je sumljivo, da je A.A. v e-sporočilu zelo podrobno opisala dogajanje na sestanku 8. 1. 2024, čeprav naj bi o tem že predhodno obvestila ravnateljico; kaže na njun namen podati tožniku odpoved kot povračilni ukrep. Pritožbena navedba ni utemeljena. Že iz navedb in izpovedi tožnika izhaja, da je incidentu dne 1. 2. 2024 botrovala obtožba A.A. o tem, kako se je tožnik obnašal na sestanku dne 8. 1. 2024. Iz e-sporočila z dne 2. 2. 2024 izhaja, da je tudi A.A. tožnikovo obnašanje do nje dne 1. 2. 2024 razumela kot tožnikov odziv, povezan s sestankom dne 8. 1. 2024. Glede na to je razumljivo, da je v e-sporočilu z dne 2. 2. 2024 opisala svoje videnje tega sestanka.

3.Pritožba navaja, da sta ugotovljeni kršitvi, ki sta predmet pisnega opozorila in odpovednega razloga, izmišljeni in del strategije, kako tožniku odpovedati pogodbo o zaposlitvi kot povračilni ukrep za njegovo kandidaturo na volitvah za ravnatelja.7 S tem očitkom pritožba ne more uspeti že zato, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj dejstev, ki v zvezi z dogodkoma z dne 8. 1. 2024 in 1. 2. 2024 utemeljujejo izrek sankcij, ki ju je sprejela toženka (pisno opozorilo, odpoved). Da ne predstavljata povračilnega ukrepa, je potrdila tudi ravnateljica, ki je izdala akta o sankcijah. Glede na navedeno pritožba zmotno zatrjuje kršitev 6. člena ZDR-1 o prepovedi diskriminacije, prav tako pa tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, 22. člena URS in 6. člena EKČP, ki naj bi bile podane zato, ker naj bi sodišče prve stopnje spregledalo toženkino povračilno ukrepanje.

4.Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje strožjega obravnavanja tožnika in v zvezi s tem izpostavljanje izpovedi B.B., da tudi on enkrat ni imel sprotnih učnih priprav, pa zaradi tega ni prejel opomina. Dejstvo, da tožnik 6. 12. 2023 in 11. 1. 2024 na delovnem mestu ni imel sprotnih učnih priprav, je kot utemeljen razlog za podajo pisnega opozorila ovrglo že sodišče prve stopnje, zato ta kršitev niti ni predmet pritožbenega preizkusa. Sicer pa npr. iz izpovedi G.G. izhaja, da je prejel opomin zaradi neustreznih učnih priprav, kar potrjuje, da toženka ni izrekala sankcij le zoper tožnika.

5.Pritožba zmotno navaja, da je imela A.A. korist od podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, ker sta se oba potegovala za delovno mesto učitelja razrednega pouka. Kot je namreč razvidno iz njene izpovedi, opravlja delo učiteljice razrednega pouka že ves čas, od kar je pri toženki, zato od podaje odpovedi tožniku v letu 2024 ni mogla imeti koristi, ki jo zatrjuje pritožba.

6.Po pritožbenem zatrjevanju povračilno obnašanje ravnateljice izhaja tudi iz okoliščine, da se o dogodku z dne 1. 2. 2024 ni pogovorila s tožnikom še istega dne, oziroma da se o sestanku z dne 8. 1. 2024 ni pogovorila z njim še pred izdajo akta z dne 12. 2. 2024.8 Pritožbena navedba ni utemeljena. Tako v zvezi z dogodkom, zaradi katerega je bilo tožniku utemeljeno izdano pisno opozorilo, kot v zvezi z dogodkom, ki je predmet odpovednega razloga, je ključno, da je toženka spoštovala vse formalne zahteve, ki jih za izrek teh sankcij predpisuje ZDR-1.

7.Pritožba navaja, da so uradni zaznamki, ki naj bi jih napisala ravnateljica, prirejeni za potrebe tega postopka z namenom, da bi se tožnika očrnilo in da bi se opravičilo podajo odpovedi. Pritožbena navedba ne vpliva na drugačno presojo spora, saj na uradne zaznamke, ki se nahajajo v spisu, sodišče prve stopnje ni oprlo svoje odločitve.

8.Po pritožbenem zatrjevanju stran 35 prepisa zvočnega posnetka naroka z dne 29. 1. 2025 dokazuje, da je predsednica senata prejudicirala odločitev, ker se je postavila na napačno stališče, da je presoja verodostojnosti prič rezervirana le za kazenski postopek. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenim očitkom. Kot je razvidno iz zapisnika, je pooblaščenec tožnika zastavil ravnateljici vprašanje, kolikokrat je bila neposredno prisotna pri delu tožnika v razredu. Ker to ne predstavlja odločilnega dejstva za ta spor, je predsednica senata utemeljeno želela razčistiti, zakaj se postavlja takšno vprašanje. Po posplošenem pojasnilu pooblaščenca tožnika, da naj bi šlo za kontrolno vprašanje verodostojnosti, je predsednica senata pravilno preusmerila zasliševanje v razčiščevanje dejstev, ki so za spor ključna.

9.Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita in tožbene zahtevke utemeljeno zavrnilo.

10.S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo (353. člen ZPP).

11.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam stroške pritožbenega postopka (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).