Jedro

Z dopolnilno sodbo se dopolnjuje le odločitev sodišča, ki je razvidna iz izreka sodbe, in ne obrazložitev sodbe.

Znesek, ki ga je na račun odškodnine toženka že plačala, je treba valorizirati, saj gre pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo za denarno zadoščenje, ki se odmerja po cenah na dan izdaje sodbe.

Izrek

Pritožbama tožeče stranke in pritožbi prve toženke se delno ugodi ter se 1. in 3. točka izreka sodbe in dopolnilne sodbe sodišča prve stopnje delno spremenita tako, da se v celoti glasita: „1. Prva in druga toženka sta dolžni solidarno plačati tožeči stranki odškodnino v višini 19.886,00 EUR, druga toženka pa še dodatnih 57,15 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2008 dalje do plačila, v 8 dneh.

3. Višji tožbeni zahtevek do vtoževanega zneska (56.463,55 EUR s pp) se zavrne.“ V ostalem se pritožbi tožeče stranke in pritožba prve toženke zavrnejo ter se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdita sodba in dopolnilna sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožeče stranke se v delu, ki se nanašata na solidarno odgovornost prve toženke za plačilo sorazmernega dela odškodnine za izgubljeni zaslužek v bruto znesku 1.605,57 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2008 dalje do plačila, štejeta kot predloga za izdajo dopolnilne sodbe.

Pritožba druge toženke se zavrže. Tožeča stranka in prva toženka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obema toženkama naložilo, da morata tožniku plačati solidarno znesek 19.068,92 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2008 dalje do plačila (1. točka izreka). Drugi toženki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati sorazmerni del odškodnine za izgubljeni zaslužek v znesku 1.605,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2008 dalje do plačila (2. točka izreka). V presežku za znesek 35.789,06 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo (3. točka izreka) in odločilo, da stranke trpijo vsaka svoje stroške postopka (4. točka izreka). Z izpodbijano dopolnilno sodbo je še ugotovilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti v znesku 4.000,00 EUR, da se odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 38.000,00 EUR ne spreminja, dopolnjeni izrek pa se glasi enako kot v izpodbijani sodbi.

Tožnik vlaga pritožbi zoper sodbo in dopolnilno sodbo (smiselno zoper zavrnilni del in odločitev o stroških postopka) ter uveljavlja vse tri pritožbene razloge po določilih 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbi v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da ju v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da v sodbi manjkajo razlogi o zatrjevanih bodočih telesnih bolečinah in nevšečnostih med zdravljenjem, zato je podana bistvena kršitev določb postopka. V tem delu je dejansko stanje ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Potrebno je upoštevati predvsem oceno bolečin, kot jo je podala izvedenka. Mnenje izvedenke podrobno povzema in navaja, da je tožnik skupaj trpel 28 dni hudih bolečin, zaradi česar so nasprotne ugotovitve sodišča, zmotne. Sodišče prve stopnje je prezrlo posamezne ugotovitve izvedenke in je s tem, ko za bodoče bolečine in neugodnosti med zdravljenjem ni priznalo nobene odškodnine, napačno uporabilo materialno pravo. Ob pravilni uporabi pravnega standarda pravične odškodnine bi moralo sodišče upoštevaje 30 % prispevek tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem priznati 15.000,00 EUR. Ker je šlo za smrtni strah in nato dolgotrajni enoletni sekundarni strah, bi moralo sodišče tožniku iz naslova strahu ter ob upoštevanju njegovega prispevka priznati 3.500,00 EUR. Tudi glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti navaja, da v sodbi manjka ugotovitev, da je v delovni nezgodi utrpel hude telesne poškodbe. Izvedenka je opozorila, da je hudo okvarjena funkcija kože, tako v smislu manjvrednosti oziroma zmanjšane sposobnosti mehanične in mikrobiološke zaščite, na poškodovanih delih telesa je koža brez funkcije termoregulacije, odsotna je sekrecijska funkcija, zaščita pred negativnimi vplivi sonca, izgubljena je senzabiliteta, kožno tkivo pa je tudi povečano občutljivo zaradi okvare živčnih končičev. Tožnik je poleg v sodbi ugotovljenih opeklin utrpel tudi opeklino na vratu. Skupno je tako hudo okvarjenih 30 % telesne površine. Sodišču očita, da je prezrlo trajne posledice, ki jih tožnik trpi in jih bo trpel niti ni dokazno ocenilo odločbe ZPIZ. Tožnik je hudo omejen pri vsakdanjem delu v službi in doma kot tudi v prostočasnih aktivnostih in zaradi prikrajšanj trpi hude duševne bolečine, kar izhaja iz njegove izpovedi in ugotovitev izvedenke. Sodišče je prezrlo ugotovitev izvedenke, da tožnik ne zmore nobenih aktivnosti, ki terjajo ročno spretnost in fini oprijem. Napačno je uporabilo materialno pravo, ko je pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti izhajalo iz izvedenkine številčne ocene trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Številčna ocena procenta ne odraža v celoti in ustrezno vseh duševnih bolečin, ki jih tožnik trpi. Predvsem je potrebno upoštevati opisno in po vsebini omejitve tožnika in aktivnosti, ki jih ne more več opravljati. Opredelitev procenta zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni le nepotrebno, pač pa tudi že v osnovi neustrezno, saj je potrebno po vsebini presojati, kaj posamezna poškodba pomeni v smislu omejitev v vsakdanjem življenju posameznika. Ob upoštevanju opisno izraženega obsega prizadetosti in omejitev tožnika v vsakdanjem življenju in 30 % prispevku pravična odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti znaša 30.000, EUR. Pri tožniku je podana velika skaženost zaradi velikih površin brazgotin. Zaradi tega trpi hude duševne bolečine, kar izhaja iz njegove izpovedi. Zato bi moralo ob upoštevanju 30 % prispevka prisoditi zahtevanih 5.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Za vso nepremoženjsko škodo bi moralo sodišče tožniku priznati 53.500,00 EUR, s čimer bi se vsaj delno približalo ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS (opr. št. II Ips 331/94 – 51 plač oziroma opr. št. II Ips 690/95 in opr. št. II Ips 385/95, kjer je bilo za nekoliko večji obseg poškodb priznanih 76 oziroma 84 plač odškodnine). Graja zaključek sodišča, da prva toženka ne odgovarja za izplačilo prikrajšanja pri plači. Določila splošnih pogojev prve toženke so nična, saj so v nasprotju z namenom sklenjenega zavarovanja. Gre za prestroge določbe, ki strankam jemljejo pravice, zato jih sodišče ne bi smelo uporabiti. Pri poračunavanju delnega plačila (8.000,00 EUR), ki ga je prva toženka nakazala 19. 3. 2009, je sodišče kršilo 288. člen Obligacijskega zakonika. Prva toženka se ni izjasnila, kaj plačuje z delnim plačilom. Ni podlage za stališče, da se lahko dolžnik kljub nasprotovanju upnika izogne vrstnemu redu poplačila iz 288. člena OZ. Tudi morebitno stališče, da naj ne bi bilo mogoče uporabiti navedenega določila, ker naj bi bila obveznost toženk ugotovljena šele v sodbi, ne drži. Sodišče je ugotovilo, da sta toženki v zamudi že vse od 17. 4. 2008. Če bi sodišče imelo podlago šteti, da je prva toženka za celotni znesek delnega plačila znižala dolg iz glavnice, bi moralo tožniku priznati obrestni zahtevek na plačanih 8.000,00 EUR. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Prva toženka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka ter napačne uporabe materialnega prava. Izpodbija odločitev sodišča, ki se nanaša na prisojo odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem ter odškodnine za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Glede telesnih bolečin tožnika izpostavlja bolečinska obdobja in intenziteto bolečin. Upoštevaje skorajda identičen primer novejše sodne prakse (VSK opr. št. I Cp 1128/2004, ki je celo hujši od obravnavanega), trajanje in jakost telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, meni, da bi primerna odškodnina za to obliko škode znašala 8.000,00 EUR. Tudi za postavko duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je odškodnina previsoko določena. Ugotovljeni odstotek zmanjšanja življenjskih aktivnosti pri oceni odškodnine ne more biti zanemarljiv, saj vendarle daje neko orientacijo, ki se tiče deleža njihovega zmanjšanja. Izvedenka poleg odstotka, ki predstavlja orientacijo, opisno ugotavlja okoliščine, povezane z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti. Te pa ne predstavljajo tolikšnega obsega škode, kot ga je ocenilo sodišče prve stopnje. Sklicujoč se na podobni primer iz sodne prakse bi ob upoštevanju tožnikove izpovedi primerna odškodnina iz navedenega naslova po mnenju tožene stranke znašala kvečjemu 9.000,00 EUR. Pravična denarna odškodnina za utrpelo nepremoženjsko škodo upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera znaša dobrih 23.000,00 EUR. Uveljavlja povrnitev stroškov sodne takse za pritožbo.

Druga toženka v svoji pritožbi izpodbija 2. točko izreka sodbe z dne 1. 6. 2009 in uveljavlja vse pritožbene razloge po določilih 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da 2. točko izreka sodbe prve stopnje spremeni tako, da se sorazmerni del odškodnine za izgubljeni zaslužek namesto njej v plačilo naloži prvi toženki. Navaja, da je v pripravljalni vlogi z dne 27. 1. 2009 prerekala ugovor prve toženke o izključitvi odgovornosti za izgubo na zaslužku. Iz police z dne 17. 10. 2008 izhaja, da je druga toženka sklenila zavarovanje civilne odgovornosti s klavzulo o zavarovalnem kritju odškodninskih zahtevkov lastnih delavcev zavarovanca. Toženki sta sklenili poseben dogovor o kritju odškodninskih zahtevkov delavcev zavarovanca, zato ugovor prve toženke ni utemeljen. Določila splošnih pogojev o izključitvi zavarovanja za izgubo na zaslužku so po mnenju druge toženke nična.

Pritožbi tožnika in pritožba prve toženke so delno utemeljene v obsegu, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. Pritožbi tožnika se v delu, ki se nanaša na solidarno odgovornost druge toženke za plačilo sorazmernega dela premoženjske škode za izgubljeni zaslužek, štejeta kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Pritožba druge toženke ni dovoljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje najprej izdalo sodbo dne 1. 6. 2009. Prva toženka je dne 26. 6. 2009 pravočasno podala predlog za izdajo dopolnilne sodbe, nakar je sodišče prve stopnje takšno sodbo tudi izdalo. Na podlagi 325. člena ZPP izda sodišče dopolnilno sodbo na predlog stranke le v primeru, če ni odločilo o vseh zahtevkih ali ni odločilo o delu zahtevka. S takšno sodbo dopolnjuje le odločitev (katera je razvidna v izreku), v nobenem primeru pa ne obrazložitve sodbe. Ravno to pa je storilo sodišče prve stopnje s sodbo z dne 8. 6. 2010. V njej je sodišče ugotovilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 4.000,00 EUR, da ostaja odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 38.000,00 EUR nespremenjena ter sprejelo enako odločitev kot v sodbi z dne 1. 6. 2009. V tej sodišče prve stopnje res ni posebej navedlo zneska in razlogov glede prisojene nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi skaženosti, vendar je znesek iz tega naslova upoštevalo pri celotni odškodnini za nematerialno škodo, posledično pa tudi pri dosojeni odškodnini v 1. točki izreka navedene sodbe. Tudi dopolnilna sodba se glede skaženosti sklicuje na v sodbi z dne 1. 6. 2009 povzeto izvedensko mnenje, pri čemer pa je že iz obrazložitve prve sodbe mogoče razbrati, da gre za znesek 4.000,00 EUR, ki ustreza razliki med odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 38.000,00 EUR in seštevkom drugih postavk nepremoženjske škode (34.000,00 EUR). V konkretnem primeru ima torej dopolnilna sodba zaradi dopolnitve dejanske in pravne podlage sodbe glede tožnikove skaženosti deklaratoren učinek, hkrati pa je dopolnjeni izrek kasnejše sodbe enak izreku sodbe sodišča prve stopnje z dne 1. 6. 2009. Z dopolnilno sodbo v izreku tako ni bilo odločeno o nobenem tožbenem zahtevku, o katerem že ni bilo odločeno s sodbo z dne 1. 6. 2009, ampak se v izreku nepravilno le ponavlja odločitev iz izreka sodišča prve stopnje. Iz tega razloga se odločitev o pritožbah zoper sodbo z dne 1. 6. 2009 nanaša tudi na izrek iz dopolnilne sodbe.

Na višino nepremoženjske škode se nanašata pritožbi tožnika, ki poskuša izpodbiti zavrnilni del sodbe in dopolnilne sodbe s sklicevanjem na prenizko odmerjeno odškodnino za posamezne oblike nepremoženjske škode, ter pritožba prve toženke, ki meni, da je bila odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v sodbi z dne 1. 6. 2009 odmerjena v previsokem znesku. V okviru presoje pravilnosti sodbe in dopolnilne sodbe je pritožbeno sodišče preizkusilo s strani sodišča prve stopnje uporabljeni pravni standard pravične denarne odškodnine, kot ga opredeljuje 179. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Pri tem je izhajalo iz načel individualizacije višine odškodnine in načela objektivne pogojenosti višine odškodnine kot temeljnih načel za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo. Odmerjena odškodnina po 179. členu v povezavi s 182. členom OZ namreč ne more odražati zgolj oškodovančevega vrednotenja škodnih posledic (telesne in duševne bolečine ter strah). Že po naravi stvari je doživljanje teh zanj neugodno. Zato je potrebno ob načelu individualizacije upoštevati še načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje konkretnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami z drugimi podobnimi primeri iz sodne prakse. To je pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

Tožnik je v delovni nezgodi – tedaj je bil star 53 let – utrpel globoke opekline obeh zgornjih okončin in hrbta. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vse odločilne okoliščine in jih pri višini odškodnine za škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem pravilno upoštevalo. V tem delu se je utemeljeno oprlo na mnenje izvedenke, s katerim so se stranke strinjale. Izvedenka je ugotovila, da je zdravljenje opeklin potekalo hospitalno z operativno terapijo in ambulantno z rednimi prevezi in ustreznimi zdravili. Izvedensko mnenje izpostavlja hude bolečine v trajanju sedem dni, občasno hude bolečine v trajanju 10 dni in blage občasne bolečine v trajanju devet mesecev, tožniku pa se zaradi občasnega draženja brazgotin ob temperaturnih spremembah, izpostavljanju soncu in na mrazu še vedno pojavlja boleče srbenje. Opisno oceno bolečin je izvedenka povezala z neugodnostmi med zdravljenjem. Tožnik je bil 2-krat operativno zdravljen v splošni anesteziji (prvič v trajanju 15 dni), prvi dan je imel vstavljena dva periferna venska katetra, po katerih je dobil tekočino in opioidne analgetike. Imel je antitetično zaščito, pet dni urinski kateter, 10 dni globok venski kanal za dovajanja velikih količin ustreznih parenteralnih tekočin in močnih protibolečinskih zdravil. Zanj so bili boleči postoperativni prevezi, kopanje in odstranjevanje sponk, neprijetno pa je bilo dolgotrajno uživanje Hematopana zaradi nizkega hemoglobina, sedemdnevna fiksacija na postelji zaradi operativne terapije rok, zaradi njihove prizadetosti pa se 10 dni ni mogel sam hraniti. Bil je na petnajstdnevni rehabilitaciji v zdravilišču, poleg tega pa je opravil številne specialistične in kontrolne preglede v splošni ambulanti ter še vedno uporablja opeklinska mastila oziroma mastne zdravilne kreme. Tožnik je bil osem mesecev v bolniškem staležu poln delovni čas, nato pa še en mesec v polovičnem delovnem času. Kljub temu, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ob prisoji odškodnine iz navedenega naslova ni posebej zapisalo „bodočih“ telesnih bolečin, so te po stališču pritožbenega sodišča primerno ovrednotene že v znesku 10.000,00 EUR. Tudi pritožbeno sodišče namreč na podlagi izvedenskega mnenja, tožnikove izpovedi v tem delu, upoštevajoč trajanje in obsežnost bolečin in neugodnosti šteje, da navedeni znesek predstavlja ustrezno denarno zadoščenje za pretrpljene in bodoče telesne bolečine ter neugodnosti med zdravljenjem. Ob tako ugotovljenih pravno relevantnih dejstvih je pritožbeno zavzemanje tožnika in prve toženke za višji oziroma nižji znesek odškodnine iz tega naslova neutemeljeno.

Tudi glede odškodnine iz naslova strahu pritožbeno sodišče nima pomislekov. Kot izhaja iz sodbe, je imel tožnik hud primarni strah neposredno po delovni nezgodi, sekundarni strah pa je bil na začetku intenziven, ker je tožnik zvedel, da so opekline globoke in da bo potrebno operativno zdravljenje. Bal se je, kakšno bo brazgotinjenje, in strah nižje intenzitete je vztrajal še kakšno leto po poškodbi. Do odškodnine iz naslove strahu je oškodovanec upravičen v primerih, ko je strah intenziven in dalj časa trajajoč. Ugotovitve sodbe ne dajejo podlage za višjo odškodnino za strah kot 2.000,00 EUR in jih drugačne pritožbene navedbe tožnika (o smrtnem strahu) ne morejo omajati.

Pri odmeri nepremoženjske škode iz naslova pretrpljenih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti oziroma trajnih posledic je prvostopenjsko sodišče pravilno sledilo izvedenskemu mnenju, upoštevalo pa je tudi izpoved tožnika, iz katere med drugim izhaja, da težjih fizičnih opravil pri domačem delu ne zmore več, da je pred nezgodo kolesaril, sedaj pa zmore le krajše ture, in njegove omejitve, ki izhajajo iz odločbe ZPIZ o priznanju III. kategorije invalidnosti v letu 2008. Na ta način je upoštevalo in pravilno ocenilo vse dokaze, relevantne za odmero odškodnine iz navedenega naslova, zaradi česar so pritožbene navedbe tožnika s tem v zvezi neutemeljene. Opeklina je po mnenju izvedenke J.P., dr. med., predstavljala hudo poškodbo, saj je zapustila brazgotine, ki predstavlja hudo skaženost in večjo okvaro funkcijo kože. Pri tem je potrebno pritrditi tožniku, da ni pomembna le številčna ocena izvedenke o 10 % zmanjšanju življenjskih aktivnosti, vendar pa odmerjena odškodnina v višini 22.000,00 EUR po presoji pritožbenega sodišča ustrezno odraža s strani tožnika in izvedenke opisano tožnikovo trpljenje zaradi prikrajšanj v vsakdanjem življenju ob upoštevanju njegove starosti in poklica (elektromehanik). Podlage za višjo oziroma nižjo odškodnino za to vrsto škode ni in sta pritožbi tožnika ter prve toženke s tem v zvezi neutemeljeni.

Enako velja za pritožbo tožnika zoper dopolnilno sodbo v zvezi z odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Denarno zadoščenje v znesku 4.000,00 EUR, odmerjene za trajne spremembe tožnikove zunanjosti, je sodišče utemeljilo s pravilnimi razlogi, izhajajoč iz izpovedi tožnika in izvedenskega mnenja, in pri tem pravilno uporabilo materialno pravo. Višji zahtevek iz tega naslova je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pretiran.

Celotna odškodnina za nepremoženjsko škodo tako znaša skupno 38.000,00 EUR in ustreza višini nekaj več kot 41 povprečnih neto plač na dan odločitve sodišča prve stopnje (1. 6. 2009), kar je v skladu s pravnim standardom pravične denarne odškodnine, obenem pa je primerljiva z dosojenimi odškodninami v podobnih primerih (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 331/94 – 51 povprečnih neto plač ter sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II 837/2006, s katero je bila potrjena sodba in sklep Višjega sodišča v Kopru, opr. št. I Cp 1128/2004 – tožnikoma je bilo v tej zadevi prisojeno nekaj več kot 23.000,00 EUR). Med strankami nadalje ni sporna odgovornost toženk do 70 %, tožnikov prispevek pa je znašal 30 %. Zato bi bil tožnik ob upoštevanju njegovega prispevka 30 % upravičen do zneska 26.600,00 EUR.

V obravnavanem primeru je tožnik vtoževal plačilo zakonskih zamudnih obresti na celotno glavnico (56.463,55 EUR) od 17. 4. 2008 dalje. Od tega datuma jih je sodišče prve stopnje tudi prisodilo. Po vložitvi tožbe je prva toženka kot povračilo nepremoženjske škode plačala znesek 8.000,00 EUR. Gre za delno plačilo odškodninske obveznosti (270. člen OZ v zvezi z 2. odstavkom 285. člena OZ). Od plačanega zneska 8.000,00 EUR pa so od dneva zamude (17. 4. 2008) do plačila (19. 3. 2009) tekle še zakonske zamudne obresti. Ker se v skladu z 288. členom OZ od plačanega zneska 8.000,00 EUR najprej poračunajo do dne 19. 3. 2009 natečene zakonske zamudne obresti, ki znašajo 856,23 EUR, preostanek dolga (glavnice) znaša 7.143,77 EUR. Ta znesek je na pritožbo prve toženke potrebno valorizirati, saj gre pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo za denarno zadoščenje, ki se odmerja po cenah na dan izdaje sodne odločbe (2. odstavek 168. člena OZ v povezavi s 179. členom OZ). Sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, kar se doseže z valorizacijo, toda le v korist prve toženke, ker se zoper ugodilni del sodbe (1. točka izreka) druga toženka ni pritožila. Med toženkama gre namreč za razmerje navadnega sosporništva, skladno s 195. členom ZPP pa je vsak sospornik v pravdi samostojna stranka, zato njegova dejanja ali opustitve ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornikom. Valoriziranih 7.143,77 EUR na dan izdaje sodbe znaša 7.200,92 EUR. Tako dobljeni znesek se za prvo toženko odšteje od zneska 26.600,00 EUR, za drugo toženko pa se od tega zneska odšteje 7.143,77 EUR. Ob upoštevanju tožniku priznane premoženjske škode, nastale zaradi nakupa zdravil in prevoznih stroškov v znesku 486,92 EUR, odškodninska obveznost prve toženke znaša še 19.886,00 EUR, druge toženke pa 19.943,15 EUR.

Pritožbeno sodišče je zato ob uporabi 5. alinee 358. člena ZPP toženkama solidarno naložilo v plačilo 19.886,00 EUR, drugo toženki pa še dodatnih 57,15 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2008 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek tožnika – razliko do vtoževanega zneska 56.463,55 EUR s pripadki, pa je zavrnilo. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbe tožnika in prve toženke zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo, materialno pravo pa je bilo glede preostalega dela tožbenega zahtevka pravilno uporabljeno, kar velja tudi glede odločitve o stroških postopka.

S tožbo proti prvo toženki (zavarovalnici) in drugo toženki (delodajalcu) je tožnik zahteval še solidarno plačilo odškodnine za izgubljeni zaslužek. Ker v 2. točki izreka izpodbijane sodbe o tožbenem zahtevku tožnika, ki se je nanašal na solidarno zavezo druge toženke, sodišče ni odločilo, kljub temu, da je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, zakaj je tožniku odškodnino iz naslova premoženjske škode za izgubljeni zaslužek dolžna povrniti le prva toženka, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnika štelo kot predloga za izdajo dopolnilne sodbe (1. odstavek 325. člena ZPP). V nadaljevanju bo moralo sodišče odločiti le še o utemeljenosti zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova izgubljenega zaslužka zoper drugo toženko.

S tem v zvezi je nedovoljena pritožba druge toženke. Pogoj za vsebinsko obravnavanje pritožbe je med drugim tudi dovoljenost pritožbe. Pritožba je dovoljena, če pritožnik z njo zasleduje pravni interes (343. člen ZPP). Obstoj pravnega interesa za pritožbo je torej ena od procesnih predpostavk za dovoljenost pritožbe. Druga toženka (delodajalec) s pritožbo skuša naprtiti odgovornost za premoženjsko škodo za izgubljeni zaslužek prvi toženki (zavarovalnici, pri kateri ima druga toženka zavarovano svojo odgovornost).

Odškodninsko breme druge toženke do tožnika bi bilo v tem sporu povsem enako v primeru, če bi bila zavezana prva toženka, zato pritožbene navedbe o odgovornosti prve toženke niso utemeljene, predvsem pa niso dovoljene. Položaj druge toženke do tožnika se kljub morebitni odgovornosti prve toženke ne bi spremenil in torej nima pravnega interesa za vložitev pritožbe . Skladno temu je pritožbo druge toženke pritožbeno sodišče na podlagi 352. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 17. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) zavrglo.

Tožnik in prva toženka sta s pritožbami delno uspeli, vendar je njun uspeh glede na vrednost ugodilnega in zavrnilnega dela sodb sodišča prve stopnje minimalen. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 165. v povezavi s 155. členom ZPP odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.