Jedro

Dejstvo, da je kupna pogodba sklenjena v nasprotju s prisilnimi predpisi (kar lahko vodi v njeno ničnost), lahko vpliva na kupčevo dobro vero. Sodišče mora zato presojo opraviti v vsakem primeru posebej in odločiti, ali je, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera, izkazano, da je bil pridobitelj (in njegovi pravni nasledniki) v opravičljivi zmoti o tem, da je postal lastnik.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka potrdi, pritožbi tožene stranke pa se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik v tem postopku uveljavlja zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 312/2, k. o. X1. Utemeljuje ga s trditvijo o originarni pridobitvi lastninske pravice, saj meni, da so izpolnjeni vsi pogoji za njeno priposestvovanje. Trdi, da je skupaj s pravnima prednikoma, P. in M. K., po nakupu nepremičnine s kupoprodajno pogodbo z dne 15. 1. 1972, posest na (celotni) nepremičnini nemoteno izvrševal vse od leta 1972 do leta 2007. Takrat so se na strani toženke začeli prvi pozivi k prenehanju uporabe.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Glede dela nepremičnine, ki je v elaboratu izvedenca P. P. z dne 5. 7. 2019 rezerviran s parc. št. 312/4, je ugotovilo, da je tožnik izkazal pogoje za t. i. redno priposestvovanje po drugem odstavku 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), to je dobroverno in zakonito posest, ki je trajala 10 let. Glede dela nepremičnine, ki je v elaboratu izvedenca P. P. z dne 5. 7. 2019 rezerviran s parc. št. 312/3, pa je presodilo, da je toženka uspela izpodbiti domnevo o dobrovernosti tožnika in njegovih pravnih prednikov. Ker je dobrovernost pogoj za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem po vseh relevantnih materialnopravnih podlagah, je zahtevek v tem delu zavrnilo. Odločilo je tudi o stroških postopka in tožniku naložilo, da toženki povrne 464,49 EUR s pripadki.

3. Zoper sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožujeta tožnik in toženka, tožnik zoper zavrnilni del, toženka pa zoper ugodilni, oba pa zoper stroškovno odločitev. Predlagata spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno oziroma bo v celoti zavrnjen. Tožnik podredno predlaga še razveljavitev izpodbijanega dela odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožnik v pritožbi navaja, da iz zaslišanja prič izhaja, da sta njegova pravna prednika P. in M. K. izvrševala posest na celotni sporni nepremičnini, zato ni mogoče trditi, da sta jo uporabljala nedobroverno. V istem obsegu jo je nemoteno uporabljal tudi tožnik. Na njej je obnovil škarpo in položil tlakovce. Sodišče bi moralo uporabiti četrti odstavek 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR). P. in M. K. sta skupaj pogoje za priposestvovanje izpolnila že leta 1992, saj sta imela nepremično v lastniški posesti in nista vedela ali mogla vedeti, da nista njena lastnika. Izvrševanju lastninskih upravičenj na celotni nepremičnini parc. št. 312/2 toženka in njeni pravni predniki, kljub vednosti, med leti 1972 in 2007 niso nasprotovali, niti ko je M. gradila škarpo in klet. Med postopkom umrli drugi toženec je šele leta 2007 začel zatrjevati tožnikovo slabo vero glede uporabe nepremičnine. Ker je priposestvovalna doba že potekla, to ni več relevantno. Dejanska posest nepremičnine ni bila sporna. Sodišče je napačno zaključilo, da iz kupne pogodbe z dne 15. 1. 1972 izhaja jasna volja strank, da je predmet pogodbe zgolj del nepremičnine parc. št. 312/2, zaradi česar po mnenju sodišča ni podana dobra vera. V domači kupni pogodbi stranki nista navajali natančne parc. št., ampak sta nepremičnino določili opisno, kot del, ki sega od ceste do konca mlake, saj je prodajalec imel v lasti več nepremičnin, ki so bile takrat vpisane v vložek št. 70 in jih je očitno smatral za celoto. Tožnik je navajal, da se je mlaka nahajala drugje, pod današnjo škarpo, tako da je parcela po pogodbi zajemala celotno zdajšnjo sporno parcelo. Med izvedenimi dokazi ni opore za stališče, da sta imela pogodbenika v mislih le severni del spornega zemljišča, ki so ga tožnikovi predniki prevzeli v posest z dozidavo kleti in manjše škarpe s stopnicami, preostali del pa je začel uporabljati tožnik proti toženkini volji z nadaljnjo gradnjo škarpe in parkirišča. Ker si pravdni stranki predmet pogodbe razlagata vsaka po svoje, je za ugotovitev vsebine pogodbe treba ugotoviti skupen namen pogodbenikov ob upoštevanju načela iz 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Da je bil namen pogodbenikov kupoprodaja celotne sporne nepremičnine, izhaja tudi iz četrtega odstavka pogodbe, skladno s katerim je moral kupec prodajalcu pustiti koriščenje vode v mlaki kot do tedaj. Če bi bil predmet pogodbe samo del zdajšnje nepremičnine, bi lahko imel prodajalec nemoten dostop do mlake po svojem zemljišču, ne da bi si pravico pridržal v pogodbi. Gramatikalna razlaga vsebine kupne pogodbe, skladno s katero bi tožnik in pravni predniki morali vedeti, da ni njihova celotna nepremičnina, ni prava. Razlaga pogodbenih določil s stani sodišča je v nasprotju z namenom pogodbenih strank. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ni sledilo razlagi pogodbenega določila, kot ga je zatrjeval tožnik in da je imel s pravnimi predniki parcelo 312/2 v mirni posesti od 1972 do 2007. Nasprotuje tudi stroškovni odločitvi, ker meni, da je njegov uspeh v postopku napačno ocenjen.

5. Toženka v pritožbi meni, da je sodišče odločilo izven meja postavljenega tožbenega zahtevka in je tožniku prisodilo drugo stvar, kot jo vtožuje, s tem pa kršilo prvi odstavek 2. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pravna prednika pravdnih strank sta sklenila domačo kupno pogodbo, ki je glede na določbe takrat veljavnega Zakona o koriščenju kmetijskih zemljišč, nična, ker pravni posel ni bil izveden ob upoštevanju zapovedanega upravnega postopka. Res je, da ta nična pogodba še ne izključuje pridobitve lastninske pravice na originaren način s priposestvovanjem. Ne drži pa, da so bili tožnikovi pravni predniki pri sklepanju sporne pogodbe v dobri veri. Tožnik oziroma pravni predniki so vedeli, da na podlagi pogodbe niso vpisani v zemljiško knjigo kot lastniki sporne nepremičnine, saj so razpolagali s pogodbo, ki ne izpolnjuje pogojev za prenos lastninske pravice, ker ni bila sklenjena v predpisanem postopku in nima zemljiškoknjižnega dovolila. To zavedanje je izkazano že s tem, da so tudi toženkini pravni predniki ves čas souporabljali nepremičnino. Zato tožnik in njegovi pravni predniki ne morejo biti v opravičljivi zmoti glede pridobitve lastninske pravice, njihove posesti pa ni mogoče opredeliti kot dobroverne. Drugačen zaključek bi omogočal obid zakonske prepovedi prometa kmetijskih zemljišč mimo formalno določenega postopka. Iz previdnosti navaja, da je podredni zahtevek nezadostno konkretiziran, neizvršljiv in nesklepčen, saj tožnik ni opredelil niti velikosti niti lokacije dela sporne nepremičnine.

6. Tožnik in toženka v odgovoru na pritožbo nasprotujeta pritožbi nasprotne stranke in predlagata njeno zavrnitev, s stroškovno posledico.

7. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke pa je utemeljena.

8. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je bila pristojnost za odločanje v pritožbenem postopku prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 199/2020 z dne 4. 2. 2020 v zvezi z popravnim sklepom Su 199/2020 z dne 14. 2. 2020. 9. Glede na trditve tožnika je priposestvovalna doba začela teči s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe leta 1972, kar seže v čas uporabe Občega državljanskega zakonika (ODZ). Po teh pravilih je za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini zadoščala pristna (345. paragraf ODZ) in poštena (dobroverna) posest (326. paragraf ODZ)2. Ta je, ob upoštevanju pravnega mnenja Zveznega vrhovnega sodišča št. 3/60 z dne 4. 4. 1960, morala trajati dvajset let. Ker je v konkretnem primeru pred iztekom te priposestvovalne dobe začel veljati ZTLR, se za presojo pogojev uporablja tudi ta zakon. Skladno z 28. členom ZTLR je redno priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini nastopilo na podlagi zakonite in dobroverne posesti, ki je trajala deset let, izredno priposestvovanje pa na podlagi dobroverne posesti, ki je trajala dvajset let. Posest je bila zakonita, če je temeljila na veljavnem pravnem naslovu, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice in če ni bila pridobljena s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja, dobroverna pa, če posestnik ni vedel ali ni mogel vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova, pri čemer se domneva, da je posest dobroverna in jo mora izpodbiti nasprotna stranka (72. člen ZTLR). Ker je tožnik trdil, da je posest nepremičnine od pravnih prednikov prevzel leta 2000, zanj pa se do uveljavitve Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki je začel veljati 1. 1. 2003, priposestvovalna doba po ZTLR še ni iztekla, bi ob ugotovitvi, da tožnikova pravna prednika nista izpolnila pogojev za priposestovanje, prišel za odločitev v konkretnem primeru v poštev tudi SPZ3. SPZ kot materialno predpostavko za priposestvovanje predpisuje dobroverno lastniško posest in priposestvovalno dobo, ki za nepremičnine znaša 10 let (drugi odstavek 43. člena SPZ). Za primere, ko je priposestvovalna doba pričela teči v času veljavnosti ZTLR in se do uveljavitve SPZ ni iztekla, priposestvovanje nastopi le, če je posest od uveljavitve SPZ do izteka priposestvovalne dobe (v katero se všteva tudi doba, preteka v času veljavnosti ZTLR) dobroverna in lastniška. Posest je takšna, če posestnik ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da ni upravičen imeti stvari v posesti kot svoje. Biti mora v opravičljivi zmoti o tem, da so izpolnjene vse predpostavke za prenos lastninske pravice, ne zahteva pa se, da mora biti pravni naslov veljaven. V tem se dobroverna lastniška posest razlikuje od dobroverne zakonite posesti po ZTLR, ki je lahko temeljila le na veljavnem pravnem poslu.

**_Glede tožnikove pritožbe_**

10. Zavrnilni del odločitve tožnik izpodbija s trditvijo, da je presoja sodišča prve stopnje o neobstoju dobre vere tožnika in njegovih pravnih prednikov pri (lastniški) uporabi tistega dela nepremičnine parc. št. 312/2, ki je v elaboratu zemljiško katastrske meritve izvedenca P. P. z dne 5. 7. 2019 rezervirana s parc. št. 312/3, nepravilna. Pritožbeno sodišče se s tem ne strinja in sprejema ugotovljeno dejansko stanje ter jasne, logične in dokazno podprte razloge sodišča prve stopnje. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v tem delu natančna ter podprta s prepričljivimi argumenti, hkrati pa tudi skladna z določbo 8. člena ZPP. Tožnik s pritožbenimi navedbami ni vzbudil dvoma, da katera od pravno relevantnih okoliščin ne bi bila pravilno ugotovljena ali ovrednotena.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da vsebina kupne pogodbe z dne 15. 1. 1972 kaže na jasno voljo pogodbenih strank, da je predmet prodaje zgolj del sporne nepremičnine in ne celota4. Po prepričanju pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče s pomočjo gramatikalne razlage, iz katere je treba izhajati, vsebino pogodbe razlagalo pravilno. Sprejeta razlaga spornega besedila pogodbe odraža skupni namen pogodbenih strank glede predmeta kupoprodaje, ki ga v pritožbi kot ključnega izpostavlja tožnik.

12. Pritožbene navedbe, da iz zapisa četrtega odstavka pogodbe izhaja namen pogodbenikov za kupoprodajo celotne nepremičnine, so neopravičene in zato nedovoljene pritožbene novote in že kot takšne ne morejo vplivati na sprejeto odločitev (glej 337. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Ne glede na to, pa pritožbeno sodišče dodaja, da iz navedene določbe pogodbe tak sklep ne izhaja. Tožnik zmotno meni, da si je prodajalec (toženkin pravni prednik) v tej določbi zagotovil dostop do vode (ki ga po tožnikovem mnenju v primeru, da bi res prodal le del parcele do mlake, ne bi potreboval in bi določba izgubila smisel), saj iz njenega besedila jasno izhaja, da si je prodajalec z njo zagotovil nemoteno koriščenje vode v mlaki, ki se je po prodaji (delno) nahajala na nepremičnini kupca (do katere pa je imel dostop po delu nepremičnine, ki ga ni prodal).

13. Ob dejstvu, da je parcela 312/2, na kateri tožnik zatrjuje priposestvovanje, ob sklepanju kupne pogodbe obstajala, se pritožbeno sodišče strinja tudi s presojo sodišča prve stopnje o neprepričljivosti tožnikovega stališča, da sta pogodbenika v pogodbi, namesto s parcelno številko, nepremičnino določila opisno (to je kot „del parcele, ki se nahaja in meji s kupcem P. K. in sicer pri hiši na sprednji strani ceste, ki je kot en majhen del z mlako na kraju“) zato, ker je bil prodajalec lastnik več nepremičnin, vpisanih v vložek št. 70, ki jih je smatral kot celoto. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi, kateri del sporne nepremičnine predstavlja predmet prodaje po navedeni pogodbi, nasprotni pritožbeni očitki pa niso utemeljeni. Odločitev je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno oprlo na lokacijo nekdanje mlake na parceli št. 312/2. Pri tem je pravilno izhajalo iz pojasnil izvedenca P. P.5 ter iz izpovedb zaslišanih prič.

14. Posledično je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikovi pravni predniki in tožnik, ki so po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje vsi razpolagali z navedeno pogodbo, niso mogli biti v dobri veri glede lastništva celotne nepremičnine parc. št. 312/2. Ker je posest dobroverna, če ima posestnik pravni naslov za pridobitev lastninske pravice, vsebina tega pravnega naslova (pogodbe) predstavlja tudi ključno okoliščino pri presoji kupčeve dobre vere. Pritožnik zato zmotno meni, da dobro vero dokazuje že golo dejstvo (četudi potrjeno s strani prič) uživanja nepremičnine. Posledično tožniku ni mogoče pritrditi, da tožnikova pravna prednika nista vedela ali mogla vedeti, da nista lastnika nepremičnine, le zato, ker jima toženkini pravni predniki pri tem niso nasprotovali. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja strank in prič ugotovilo (pritožba pa tega ne izpodbija), da so tožnikovi pravni predniki sporni del nepremičnine uporabljali zaradi pomanjkanja prostora na lastni nepremičnini, in sicer v soglasju s toženkini pravnimi predniki. Pri presoji dobre vere zato izpostavljeni okoliščini nista mogli pretehtati nad ugotovitvijo o poznavanju (jasne) vsebine kupne pogodbe in s tem izkazanega zavedanja glede obsega upravičenosti do lastniške posesti.6 Presoja dobre vere, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, je zato pravilna.

15. Sodišče prve stopnje se je v obravnavanem okviru predmetnega spora opredelilo do vseh pravno odločilnih dejstev, zato ni storilo (pavšalno in neobrazloženo) uveljavljane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

**_Glede toženkine pritožbe_**

16. Toženka zmotno meni, da je sodišče prve stopnje s sprejeto odločitvijo kršilo določbo 2. člena ZPP. Z odločitvijo, s katero je sodišče ugodilo le delu primarnega tožbenega zahtevka, v katerem je tožnik zahteval ugotovitev lastninske pravice na celotni nepremičnini parc. št. 312/2, ni prekoračilo tožbenega zahtevka. Tožniku namreč ni prisodilo nekaj drugega, niti več kot je zahteval. Prisodilo mu je manj7. Okoliščina, da je skladno z določbo drugega odstavka 11. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) osnovna enota v pravnih razmerjih na nepremičninah zemljiška parcela (v konkretnem primeru celotna parc. št. 312/2), na navedeno nima vpliva. Odločitev, po kateri je tožniku, glede na ugotovljeno dejansko stanje, prisojen le del nepremičnine, ki je definiran z odmero dela nepremičnine z novo (rezervirano) parcelno številko, je zakonita in predstavlja običajno pot v primerih, kot je konkretni.

17. Sodišče prve stopnje je, sklicujoč se na sodno prakso VSRS v zadevah II Ips 177/2014 in II Ips 359/2010, pravilno pojasnilo, da morebitna ničnost kupne pogodbe ne izključuje možnosti pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem. Vendar pa toženka utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje (morebitno) ničnost napačno sprejelo kot okoliščino, ki v nobenem pogledu ne more vplivati na odločitev. VS RS je v odločbi II Ips 94/2017 že pojasnilo8, da dejstvo, da je kupna pogodba sklenjena v nasprotju s prisilnimi predpisi (kar lahko vodi v njeno ničnost), lahko vpliva na kupčevo dobro vero. Sodišče mora zato presojo slednjega opraviti v vsakem primeru posebej in odločiti, ali je, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera, izkazano, da je bil pridobitelj (in njegovi pravni nasledniki) v opravičljivi zmoti o tem, da je postal lastnik.

18. V pritožbi toženka v zvezi s tem utemeljeno opozarja, da je presoja vpliva morebitne neveljavnosti kupne pogodbe na dobro vero, zaradi napačnega materialno pravnega izhodišča sodišča prve stopnje, povsem izostala. Toženka je namreč tožbenemu zahtevku nasprotovala (tudi) s trditvami, da je bila sporna nepremičnina v času sklepanja kupne pogodbe opredeljena kot kmetijsko zemljišče - pašnik9 in je zato obravnavani pravni posel, t. j. domača kupna pogodba, ničen, ker pri sklepanju niso bile upoštevane kogentne določbe takrat veljavnega Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, ki je urejal poseben postopek prodaje kmetijskih zemljišč. Ta je v 83. členu določal, da je prodaja kmetijskega zemljišča možna le ob predhodni objavi na razglasni deski pristojnega organa zaradi varovanja predkupnih upravičencev (kmetijskih organizacij). Toženka je trdila, da so kupec ter njegova pravna naslednika zato vedeli oziroma bi morali vedeti, da niso lastniki nepremičnine, ki so jo imeli v posesti.

19. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je štelo, da morebitna ničnost kupne pogodbe ni relevantno dejstvo pri presoji dobre vere, zmotno uporabilo materialno pravo, posledično pa je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje.

Sklepno

20. Tožnikova pritožba zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe je iz zgoraj navedenih razlogov neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in sodbo na podlagi 353. člena ZPP v tem delu potrdilo.

21. Toženkina pritožba zoper ugodilni del odločitve pa je utemeljena in ji je pritožbeno sodišče ugodilo. Sodbo je na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP v točki I izreka, posledično pa tudi v točki III izreka10, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

22. Pritožbeno sodišče se je za razveljavitev odločilo zato, ker bi moralo samo, če bi želelo namesto sodišča prve stopnje narediti celovito dokazno oceno, na pritožbeni obravnavi ponovno zaslišati stranke in vse priče, kar bi povzročilo dodatne nepotrebne stroške in zastoj v postopku. Obravnava pred prvostopenjskim sodiščem v takšnem obsegu pa po drugi strani ni potrebna: številni dokazi so že bili neposredno izvedeni, sodišče prve stopnje bo moralo dokazni postopek po potrebi le še dopolniti, vse izvedene dokaze skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP ponovno oceniti in se opredeliti do izpostavljenih vprašanj. Ponovitev sojenja pred sodiščem prve stopnje zato ne bo kršila pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

23. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje po potrebi dopolniti dokazni postopek in najprej presoditi, ali je kupna pogodba z dne 15. 1. 1972, zaradi nespoštovanja kogentnih določb Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča o načinu sklepanja tovrstnih pogodb, (ne)veljavna. Če bo ugotovilo njeno neveljavnost, pa bo moralo nato, izhajajoč iz zgoraj izpostavljenih materialnopravnih izhodišč, ponovno presoditi, ali je pri tožniku in njegovih pravnih prednikih obstajala opravičljiva zmota o tem, da so postali lastniki spornega (dela) nepremičnine, nato pa z navedbo jasnih razlogov o vseh odločilnih dejstvih ponovno odločiti o tem delu zahtevka.

24. Ker je sodišče prve stopnje ob prvem sojenju to spregledalo, pa pritožbeno sodišče ponovno opozarja še na to, da je veljavnost pravnega posla predpostavka za t. i. redno priposestvovanje po ZTLR11. Posest je namreč zakonita le, če temelji na veljavnem pravnem naslovu (glej prvi odstavek 72. člena ZTLR). Če bo sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju ugotovilo, da je bila pogodba z dne 15. 1. 1972 nična, bo zato moralo morebiten stek pogojev v času veljavnosti ZTLR presojati po četrtem (in ne drugem) odstavku 28. člena ZTLR.

25. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK : Zoper sklep, s katerim je pritožbeno sodišče odločilo o delni razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve v ponovno sojenje, je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Vse parcele se nahajajo v k. o. X, zato pritožbeno sodišče v nadaljevanju opušča navedbo katastrske občine pri zapisu parcel. 2 ODZ je sicer v 1460. paragrafu za priposestvovanje zahteval tudi pravično (zakonito) posest, to je posest, ki je imela podlago v ustreznem pravnem naslovu (1461. paragraf ODZ), vendar pa pravnega naslova priposestvovalcu v primeru najdaljše priposestvovalne dobre ni bilo treba navesti (glej 1477. paragraf ODZ). Glej tudi pravno mnenje Zveznega Vrhovnega sodišča št. 3/60 z dne 4. 4. 1960 (objava v Poročilu o sodni praksi VS RS za čas od 1.1. do 30. 4. 1960, št. 1/60 in Zbirki sodnih odločitev Zveznega vrhovnega sodišča, peta knjiga, prvi zvezek, letnik 1960) ter odločbe VS RS II Ips 544/1997, VSH Rev 489/83 s 1. 11. 1983, ZS GZS 16/78 z 20. 6. 1978, VSH GŽ 1524/70 s 4. 2. 1971 in VSV Rev 196/62 z 31. 8. 1962. 3 Po prehodni določbi prvega odstavka 269. člena SPZ se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakona, upoštevajo določbe tega zakona. 4 Pogodbenika sta dogovorila, da S. Š. s pogodbo P. K. proda „del parcele, ki se nahaja in meji s kupcem P. K. in sicer pri hiši na sprednji strani ceste, ki je kot en majhen del z mlako na kraju“. 5 Ta je lokacijo mlake na tromeji med parcelami št. 307/2, 308/1 in 312/2 določil na podlagi lastnih meritev, meritve IDPOS 222 in glede na natančnost zemljiško katastrskega prikaza. 6 (Ne)dobrovernost je odvisna od subjektivnega vedenja ali malomarnega nevedenja za določeno okoliščino, ki izključuje dobrovernost posesti; glej Juhart, M. in drugi, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 178. 7 Tudi tožnikov podredni zahtevek predstavlja le vključujoč zahtevek. 8 To stališče je sicer nakazalo že v zgoraj izpostavljenih zadevah II Ips 359/2010 in II Ips 177/2014. 9 To izkazuje z izpisom iz katastrske evidence (prilogi B2 in B3). 10 Odločitev o stroških postopka je namreč odvisna od končnega uspeha strank v postopku. 11 Ni pa predpostavka za t. i. izredno priposestvovanje po ZTRL, niti za priposestvovanje po SPZ. Dobroverna (lastniška) posest lahko temelji tudi na izpodbojnem ali ničnem pravnem poslu.