Jedro

Ker je bil v konkretni pravdi glavni (dajatveni) zahtevek pravnomočno zavrnjen, vmesni ugotovitveni zahtevek (ničnost pogodb) ni več dopusten.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka spremeni tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek na plačilo zneska 5.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.500,00 EUR do 17.4.2008 in od zneska 700,00 EUR od 23.4.2008; v točki IV izreka pa se spremeni tako, da mora tožeča stranka v 15-ih dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 692,35 EUR.

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (točka I izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora v 15-ih dneh povrniti toženi stranki tudi stroške pritožbenega postopka v višini 712,49 EUR.

Obrazložitev

V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 877/2015 z dne 25.3.2015, pristojno Višje sodišče v Kopru.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ničnost pogodbe o sodelovanju z dne 14.10.2006 in pogodbe o sodelovanju z dne 20.12.2007, ugodilo pa je tožbenemu zahtevku, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 5.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.500,00 EUR od 17.4.2008 dalje do plačila in od zneska 700,00 EUR od 23.4.2008 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da se tožbeni zahtevek v presežku glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 700,00 EUR od 17.4.2008 do 22.4.2008 zavrne, tožena stranka pa je po izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 959,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Zoper ugodilni del te sodne odločbe in izrek o pravdnih stroških se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. V pritožbi opozarja, da je tožeča stranka od same vložitve tožbe naprej kot pravni temelj dajatvenega zahtevka navajala posledice ničnosti pogodbe po prvem odstavku 87. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Tožeča stranka ni navedla nobene trditvene in dokazne podlage v smeri neizpolnitve obveznosti, kar je v konkretnem primeru ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je presenetilo obe pravdni stranki, ko je ugodilo dajatvenemu zahtevku na podlagi splošnega pravila o neupravičeni pridobitvi iz 190. člena OZ. Sodišče prve stopnje takšnega materialnopravnega stališča ni nikoli razkrilo, v okviru materialnoprocesnega vodstva pa bi moralo obe stranki seznaniti, kaj bo štelo za odločilna dejstva in jima s tem omogočiti trditveno podlago in izvajanje dokazov. Nepravilno je ugotovljeno tudi odločilno dejstvo, ki se nanaša na neizpolnitev obveznosti s strani tožene stranke. Dejansko stanje je v tem delu nepopolno ugotovljeno, sodišče pa je celo zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju priče J. in M.. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, to je določbo 190. člena OZ. Pravni temelj je obstajal, saj je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ničnost pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 14.10.2006 oziroma pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 14.10.2006. Tožeča stranka je dajatveni zahtevek postavila 7.11.2014, sporni plačili pa sta bili izvedeni do aprila 2008. Zahtevek je absolutno zastaral. Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo presenetilo pravdni stranki, tožena stranka v okviru konkretne pritožbe uveljavlja ugovor zastaranja v pritožbenem postopku, upoštevaje ob tem stališče sodnika Zobca, zapisanega v Komentarju Zakona o pravdnem postopku. Neutemeljena je tudi odločitev o pravdnih stroških.

Tožeča stranka je po svoji pooblaščenki podala odgovor na pritožbo tožene stranke in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper zavrnilni del sodne odločbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tudi tožeča stranka po svoji pooblaščenki in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da ugodi zahtevku na ničnost pogodb. V pritožbi opozarja, da sta bili plačili v višini 4.500,00 EUR in 700,00 EUR izvedeni na podlagi pogodbe z dne 20.12.2007. Že zaradi tega ima tožeča stranka pravni interes, da se ugotovi ničnost pogodbe z dne 20.12.2007, upoštevaje ob tem, da te pogodbe s strani družbe C. d.o.o. ni podpisal zakoniti zastopnik J.J.. Prav tako ima tožeča stranka pravni interes na ugotovitev ničnosti pogodbe z dne 14.10.2006, saj ta pogodba v svojih določbah nima določenega roka veljavnosti. Prenehanje njene veljavnosti je vezano na trenutek sklenitve pogodbe z dne 20.12.2007. Če je pogodba z dne 20.12.2007 nična, ostane pogodba z dne 14.10.2006 v veljavi z vsemi svojimi zavezami in dolžnostmi.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

K pritožbi tožene stranke: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo določena pravno pomembna dejstva(1), in sicer: 1.) da so tožena stranka, P.M. in J.J. 17.4.2008 s Pogodbo o prodaji in prenosu poslovnih deležev v družbi C. d.o.o. (v nadaljevanju: Pogodba o prenosu poslovnega deleža, notarski zapis v prilogi A14) prodali svoje poslovne deleže v družbi C. d.o.o. tožeči stranki(2); 2.) da sta bili 7.4.2008 in 23.4.2008 (po odredbi tedanjega zakonitega zastopnika tožene stranke M.E.) izvedeni prenakazili denarnih sredstev v višini 5.200,00 EUR z računa prodane pravne osebe C. d.o.o. na račun tožene stranke, pri čemer potrditvah tožeče stranke (nove družbenice v družbi C. d.o.o.) tožena stranka ob izstavitvi računov (zaračunavanje posredniških storitev) za družbo C. d.o.o. sploh ni opravila nobenih storitev in 3.) da je bila zaradi spornih plačil tožena stranka obogatena, tožeča stranka pa prikrajšana, saj na računu družbe C. d.o.o. (katere poslovni delež je kupila) ni bilo nobenih denarnih sredstev.

Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (prvi odstavek 190. člena OZ). Za zahtevke iz naslova neupravičene obogatitve je značilno, da za premik premoženja od ene osebe na drugo osebo ni opravičenega pravnega temelja, pravnega naslova ali poslovne podlage, ali pa je pravni temelj bil, pa je pozneje odpadel. Prikrajšanje na eni in okoriščenje na drugi strani povzroči, da preidejo koristi iz ene pravne sfere v drugo pravno sfero. Po oceni pritožbenega sodišča pa v obravnavani zadevi glede na ugotovljena odločilna dejstva tožeča stranka (zaradi zatrjevanega nedopustnega prenosa denarnih sredstev iz računa družba C. d.o.o. na račun tožene stranke) sploh ni bila neposredno prikrajšana, marveč je bilo prikrajšanje izraženo kvečjemu v pravni sferi družbe C. d.o.o., upoštevaje ob tem, da nihče v postopku sploh ni izpostavil neveljavnosti Pogodbe o prenosu poslovnega deleža. Če je tožeča stranka na podlagi tega veljavnega pravnega temelja prejela manjšo vrednost predmeta kupnine (nasprotne izpolnitve), bi lahko uveljavljala zoper toženo stranko (in zoper ostala dva prodajalca) zahtevek na razveljavitev pogodbe o prenosu poslovnega deleža iz naslova čezmernega prikrajšanja (118. člen OZ) ali zaradi zmote ali prevare (46. in 49. člen OZ), nikakor pa ni upravičena(3) od tožene stranke zahtevati povračilnega zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve. Zaradi tega je povsem upravičena pritožbena kritika tožene stranke, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi zmotno uporabilo zakonska določila OZ o neupravičeni obogatitvi.

Iz teh razlogov (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP) je pritožbeno sodišče pritožbeni stranki ugodilo ter spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tudi v delu, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 5.200,00 EUR s pp (točka II izreka izpodbijane sodbe).

K pritožbi tožeče stranke: Vmesni ugotovitveni zahtevek lahko tožnik uveljavlja s tožbo, kar pomeni, da je z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom dopustno zahtevati, da sodišče v izreku sodbe odloči o tistem, kar bi sicer moralo odločati kot o predhodnem vprašanju (v konkretnem primeru gre za ničnost dveh pogodb v pravdi zaradi kondikcijskega zahtevka). Pogoj za dopustnost vmesnega ugotovitvenega zahtevka (ničnost pogodb) je torej prejudicialnost, kar pomeni, da če prejudicialnosti ni, je vmesni ugotovitveni zahtevek nedopusten (tretji odstavek 181. člena ZPP). Ker je bil v konkretni pravdi glavni (dajatveni) zahtevek pravnomočno zavrnjen, vmesni ugotovitveni zahtevek (ničnost pogodb) ni več dopusten(4).

Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijane delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje(5).

Stroški:

Tožena stranka je v pravdi uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), zato je upravičena do povrnitve pravdnih stroškov na prvi stopnji v znesku 692,35 EUR (nagrada za postopek v znesku 284,70 EUR, nagrada za pristop na narok v znesku 262,80 EUR, pavšalni stroški v znesku 20,00 EUR in 22% DDV na odmerjeno odvetniško nagrado). Iz tega razloga je sodišče prve stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo tudi glede izreka o pravdnih stroških, pri čemer je odločilo tako, da mora tožeča stranka v 15-ih dneh povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 692,35 EUR.

Tožena stranka je uspela tudi s pritožbo, zato je upravičena do povračila 712,49 EUR stroškov pritožbenega postopka (za pritožbo 350,40 EUR, sodne takse za pritožbo v znesku 285,00 EUR in 22 % DDV na odmerjeno odvetniško nagrado).

op. št. 1: Teh odločilnih dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje obravnavani pritožbi ne izpodbijata.

op. št. 2: za ceno 12.000,00 EUR op. št. 3: Aktivna legitimacija bi šla kvečjemu družbi C. d.o.o. op. št. 4: V tej zvezi se pritožbeno sodišče pridružuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da zatrjevana hipoteza, da na podlagi pogodb z dne 14.10.2006 in 20.12.2007 lahko enkrat v bodoče nastanejo obveznosti, ni zadostno izkazan pravni interes za ugotovitveno tožbo.

op. št. 5: Sodišče prve stopnje bi moralo sicer ugotovitveno tožbo zavreči zaradi neizkazanega pravnega interesa, vendar pa na to kršitev pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, pritožnik pa se na to kršitev v pritožbi izrecno ne sklicuje.