Jedro

Kadar gre za legalizacijo objektov, ki dejansko že obstajajo, kot je to v obravnavanem primeru, je v lokacijskem postopku potrebno ugotoviti, ali je bil poseg v prostor, kakršen je bil opravljen, v skladu z merili, ki jih določa PUP. V obravnavanem primeru podatki iz upravnih spisov potrjujejo, da je zahteva investitorja za izdajo zadevnega dovoljenja skladna s posegom, kakršen je bil dejansko izvršen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 20.3.2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Grosuplje z dne 28.2.2002, s katero je upravni organ prve stopnje investitorju A.A. izdal enotno dovoljenje za gradnjo, in sicer za legalizacijo parkirišča za tovorna vozila, legalizacijo opornega zidu in postavitev strehe nad parkiriščem na zemljišču s parc. št. 70, k.o..., pod tam navedenimi pogoji.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla dejansko in pravno podlago, ki utemeljuje zakonitost izdaje spornega enotnega dovoljenja za gradnjo. Njene dejanske ugotovitve so skladne s podatki iz predloženih upravnih spisov, pravni zaključki pa oprti na v času izdaje veljavne določbe Zakona o urejanju naselij (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93, 44/97 in 9/01), Zakona o graditvi objektov (ZGO, Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 59/96, 45/99 in 52/00) ter PUP (Uradni list SRS, št. 24/87). Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka glede na ugotovljene dejanske okoliščine primera določbe ZUN, ZGO in PUP uporabila pravilno. Navaja, da je iz tožbenih ugovorov razvidno, da tožnika dejanskega stanja glede predpisanih pogojev, ki jih mora upravni organ pri izdaji dovoljenja za gradnjo upoštevati, v bistvu niti ne izpodbijata in ne navajata ničesar, kar bi kazalo na to, da dovoljenje ni v skladu s predpisanimi pogoji in soglasji. V tožbi zgolj pavšalno zatrjujeta, da so bili za sporni objekt sicer izdelani različni elaborati, vendar naj bi se objekt kljub temu gradil v nasprotju s projektno dokumentacijo in v nasprotju z občinskim odlokom v delu, ki zadeva gabarite objektov. Po vpogledu v izpodbijano odločbo in v predložene upravne spise sodišče ugotavlja, da je že organ prve stopnje izčrpno navedel, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni za legalizacijo sporne gradnje in zakaj meni, da je gradnja izvedena v skladu s pogoji, ki jih določajo PUP in pristojni soglasodajalci. Tožnika navajata, da je bila gradnja spornega objekta izvedena v nasprotju s projektno in urbanistično dokumentacijo, medtem ko niti ne povesta, v čem naj bi gradnja odstopala od navedenih dokumentov. Če pa ima investitor sporne objekte dejansko zgrajene v nasprotju z izdanim upravnim dovoljenjem, pa to ni več stvar upravnega organa, pristojnega za gradnjo in tudi ne tega postopka, kar pravilno ugotavlja že tožena stranka, temveč je to stvar inšpekcijskih organov in njihovih postopkov. Neupošteven za ta upravni spor je tudi tožbeni očitek, ki zadeva vožnjo po cesti ob spornem objektu, saj naj bi bila cesta po navedbah tožnika zelo ozka. Navedeno je že bilo, da je za gradnjo spornega objekta v cestnem pasu dano pozitivno soglasje upravljalca ceste. Ali je mogoče objekt zgraditi tako, kot je v spornem primeru izvedel investitor, je odvisno predvsem od tega, ali so za tako gradnjo izpolnjeni pogoji, ki jih določajo veljavni urbanistični in gradbeni predpisi in pogoji, ki jih določijo soglasodajalci po posebnih predpisih. Na te pogoje je dolžan upravni organ, pristojen za gradnje paziti že po uradni dolžnosti. Prav tako je dolžan po uradni dolžnosti preveriti morebitne vplive objekta oziroma dejavnosti v objektu na okolico. Temu tožnika tudi smiselno ugovarjata, ko navajata, da je Občina ... dala soglasje h gradnji, ki bo vplivala na njune bivalne pogoje, saj naj bi izpuh tovornjakov šel v njuno dnevno sobo. V zvezi z morebitnimi vplivi na okolje je bilo s strani gospodarske družbe O. d.o.o. dne 15.2.2001 izdelano poročilo o vplivih na okolje, iz katerega je razvidno, da objekt sam po sebi niti dejavnost v njem ne bosta imela vplivov na okolje oziroma bodo ti vplivi ob upoštevanju priporočil sprejemljivi. Pozitivno soglasje k legalizaciji spornih objektov pa je dano tudi s strani Zdravstvenega inšpektorata RS. Navedeno torej pomeni, da tudi z vidika vplivov na okolje ni bilo zadržkov za izdajo spornega upravnega dovoljenja. Kolikor pa se tožnika sklicujeta na kršitev ustavnih pravic, sodišče ocenjuje, da ugovori niso utemeljeni. S tem, ko je tožena stranka presodila vse ugovore tožnikov in jih tudi utemeljeno zavrnila iz prej navedenih razlogov, je namreč v enaki meri varovala interese tako tožnikov kot investitorja. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo in navaja, da je Upravno sodišče RS tisti organ, ki bi moral enakopravno zastopati vse stranke v postopku. Navaja, da če bi dr žavni organi korektno opravili svoje delo, do takih sporov ne bi prišlo. Inšpekcijske službe niso ukrepale kljub njunim pritožbam, dokler objekt ni bil zgrajen. Ko pa je bil objekt zgrajen, pa so izdale vsa potrebna dovoljenja in sedaj je vse po zakonu. Tožeča stranka se sprašuje, kako lahko zdravstveni inšpektor, ki je njihov krajan, izda dovoljenje v škodo okolju in sosedov, saj se tovorna vozila perejo na asfaltni površini, brez lovilca olj in v neposredni bližini sosedov, ki ob pranju tovornih vozil na svojem podestu ne morejo niti v miru spiti kave. Onesnažena voda pa odteka iz in poleg jaška po cesti v zaščiten potok. Prav tako se sprašuje, kako je lahko dal dovoljenje požarni inšpektor v neposredni bližini ceste in stanovanjskih hiš, ali je izračunal kakšna je požarna obremenitev za štiri tovornjake s prikolico s polnimi rezervoarji goriva in ali je upošteval cisterno z gorivom, ki se nahaja v omenjenem objektu za točenje goriva. Navaja, da gre za nevarno gradnjo, do katere ne bi prišlo, če bi pristojne službe opravile svoje delo.

Tožena stranka in prizadeta stranka nista podali odgovora.

Ker je bila pritožba vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče RS obravnavalo vloženo pritožbo kot pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, zanjo je sodišče prve stopnje navedlo utemeljene razloge. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bilo v upravnem postopku na pravilno ugotovljeno dejansko stanje v času izdaje upravnega akta pravilno uporabljeno materialno pravo.

Po prehodni določbi 191. člena ZGO-1 se postopki za izdajo gradbenega dovoljenja, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, torej pred 1.1.2003, končajo po določbah Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 59/96, 45/99 in 52/00, v nadaljevanju ZGO). Enotno dovoljenje za gradnjo se je po določilu 33.a člena ZGO, na katerega se pravilno sklicujeta sodišče prve stopnje in upravni organ, lahko izdalo investitorju na njegovo zahtevo, če je zahtevi za izdajo tega dovoljenja, poleg dokazil iz 36. člena ZGO, razen pravnomočnega lokacijskega dovoljenja, predložil tudi dokazila, ki so po predpisih o urejanju prostora potrebna za izdajo lokacijskega dovoljenja. Enotno dovoljenje za gradnjo vsebuje vse sestavine lokacijskega dovoljenja po predpisih o urejanju prostora in gradbenega dovoljenja po ZGO ter je v posledicah izenačeno z gradbenim dovoljenjem, glede lokacijskih pogojev pa tudi z lokacijskim dovoljenjem. Glede na navedeno določbo ZGO je bila podlaga za izdajo odločbe tudi v 2. odstavku 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93, 44/97 in 9/01), ki med drugim določa, da se izda lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji. V obravnavani zadevi zadevno območje leži v območju, ki se ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za ureditvena območja prostorskih celot G.-Š.S. in se nahaja v območju urejanja ureditvenega območja prostorske celote PC I.G.-S.-V. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v pritožbi ponavlja nekatere tožbene ugovore, katere je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo in obrazložilo razloge za njihovo zavrnitev. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da se v tem upravnem sporu presoja le pravilnost in zakonitost izpodbijanega upravnega akta, v konkretnem primeru enotnega dovoljenja za gradnjo za legalizacijo že zgrajenih objektov in postavitev strehe nad zemljiščem. Kadar pa gre za legalizacijo objektov, ki dejansko že obstajajo, kot je to v obravnavanem primeru, je v lokacijskem postopku potrebno ugotoviti, ali je bil poseg v prostor, kakršen je bil opravljen, v skladu z merili, ki jih določa PUP. V obravnavanem primeru podatki iz upravnih spisov potrjujejo, da je zahteva investitorja za izdajo zadevnega dovoljenja skladna s posegom, kakršen je bil dejansko izvršen. Razvidno pa je tudi, da poseg izvršen v skladu z vsemi merili in pogoji, ki jih določa PUP, pridobljena pa so bila tudi vsa predpisana soglasja ter izkazana pravica investitorja, da je upravičen razpolagati z zemljiščem, na katerem se nahajajo sporni objekti. Glede na takšen obseg presoje, v tem upravnem sporu na drugačno odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na očitke v zvezi z različnimi inšpekcijskimi službami, ki naj v tem postopku ne bi opravljale svojega dela, in jih je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Postopek izdaje dovoljenj in inšpekcijski postopek sta namreč povsem ločena upravna postopka, zaradi česar so ugovori, ki se nanašajo na inšpekcijski postopek, v tem upravnem sporu neupoštevni. Glede na ugotovljene okoliščine primera pa tudi ni mogoče pritrditi pritožbenim očitkom, ki se nanašajo na zatrjevane negativne vplive na okolje, saj je bilo v zvezi s tem, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, s strani družbe O. d.o.o. izdelano poročilo o vplivih na okolje, iz katerega izhaja, da objekt sam po sebi niti dejavnost v njem ne bosta imela vplivov na okolje, oziroma bodo ti vplivi ob upoštevanju priporočil sprejemljivi. Prav tako pa je bilo v postopku pridobljeno pozitivno soglasje z vidika sanitarno tehničnih pogojev s strani Zdravstvenega inšpektorata. Iz predloženih upravnih spisov tako izhaja, da so bila v postopku pridobljena vsa predpisana soglasja za legalizacijo predmetnih objektov, kar je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje. Ugovor tožeče stranke, da ji je s predmetno gradnjo nastala škoda, pa bo tožeča stranka lahko uveljavljala pred sodiščem splošne pristojnosti.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče "enakopravno zastopati vse stranke v postopku" in s tem po vsebini uveljavlja kršitev določb postopka v upravnem sporu. Ker pa tožeča stranka v pritožbi ni pojasnila, katere relevantne bistvene kršitve postopka v upravnem sporu naj bi bile storjene, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le glede kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (3. odstavek 75. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 350. člena ZPP in 1. odstavkom 22. člena ZUS-1). Pri tem je ugotovilo, da takšnih kršitev sodišče prve stopnje ni storilo.

Ker sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, pač pa je odločalo na podlagi dejanskega stanja, pravilno in popolno ugotovljenega v upravnem postopku, v obravnavani zadevi tudi ni mogoče z uspehom uveljaviti pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. odstavek 73. člena ZUS-1).

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.