Jedro

Tožena stranka je ravnala protipravno, ko tožeči stranki po vrnitvi na delo 29. 1. 2019 oziroma po 31. 12. 2018 ni priznala pravice do plačanega letnega dopusta iz leta 2017. Tožena stranka se svoje odgovornosti za škodo ne more razbremeniti z zatrjevanjem, da je ravnala v skladu z zakonom, tj. z zakonom, s katerim je kot država (v tem individualnem delovnem sporu je država tudi delodajalec) nepravilno prenesla določbo Direktive. Država ne sme imeti koristi od kršitve prava unije na škodo delavca. Ravnanje tožene stranke je bilo zato protipravno, čeprav je bilo v skladu z ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 186,66 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 447,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2020, v roku 15 dni, kar je zahtevala več (zakonske zamudne obresti od 1. 4. 2019 do 22. 5. 2020), je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 597,31 EUR, v roku 8 dni brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper zgoraj navedeno sodbo se v ugodilnem delu pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v skladu s pritožbenimi navedbami spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrne in tožnici naloži v plačilo pravdne in pritožbene stroške tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je zavzelo napačno stališče, da je podan element protipravnega ravnanja oziroma je kot protipravno štelo ravnanje tožene stranke, ker tožnici ni zagotovila izrabe letnega dopusta iz leta 2017 po vrnitvi s starševskega dopusta. Delavec je lahko upravičen do plačila odškodnine za neizrabljen letni dopust, če so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti in če je delodajalec kršil pogodbene obveznosti v času trajanja delovnega razmerja in zaradi teh kršitev delavec ni mogel izrabiti letnega dopusta. Vsaka neizraba letnega dopusta ne pomeni kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnica neizrabljenega dopusta ni izrabila zaradi objektivnih okoliščin na njeni strani (koriščenje materinskega oziroma starševskega dopusta). Tožnica je bila celotno referenčno obdobje in celotno obdobje za prenos letnega dopusta odsotna, zato ravnanje tožene stranke ni protipravno, saj tožnici ni mogla in ni smela omogočiti izrabe letnega dopusta po 31. 12. 2018, saj za to ni imela pravne podlage. Prav tako pa tožnica ni izkazala niti škode, ki naj bi ji v zvezi z ravnanjem tožene stranke nastala, zaradi česar predpostavke odškodninske odgovornosti niso podane. Tožena stranka opozarja, da bi v primeru ravnanja, kot ga zahteva izpodbijana sodba, delodajalec bil prisiljen v nezakonito ravnanje, ker bi omogočil nekaj, kar na podlagi veljavne zakonodaje ni dolžan omogočiti. Pri tem se sklicuje na določbo 16. člena Zakona o javnih uslužbencih, ki določa, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Prvostopno sodišče je očitno štelo obdobje prenosa za prekratkega, s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in Sodišča EU in s tem nedopustno širilo določbe veljavne zakonodaje, saj iz četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 jasno izhaja, da ima delavec pravico izrabiti ves letni dopust, ki ni bil izrabljen v tekočem koledarskem letu oziroma do 30. junija naslednjega leta, zaradi odsotnosti zaradi bolezni ali poškodbe, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka do 31. decembra naslednjega leta. Tožena stranka meni, da je pravna ureditev pravice do prenosa izrabe letnega dopusta v ZDR-1, ki je relevantna tudi v konkretnem primeru, skladna z zahtevami, ki izhajajo iz prava EU in z njimi povezane sodne prakse sodišča EU (zadevi C-350/06 in C-520/06, zadevo C-214/10, zadevo C-337/10). Ravno zaradi uskladitve z evropsko zakonodajo je prišlo do spremembe 162. člena ZDR-1 glede na prejšnjo ureditev v 163. členu ZDR. Meni, da tudi iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (sodba VIII Ips 83/2019) izhaja, da ne bi ustrezalo samemu namenu pravice do plačanega letnega dopusta, če bi delavec, ki je bil več zaporednih referenčnih obdobij nezmožen za delo upravičen do neomejenega kopičenja vseh pravic do plačanega letnega dopusta, ki bi jih pridobil med obdobjem svoje odsotnosti z dela. Tudi sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča (Pdp 154/2019) je zavzela stališče, da pravica do izrabe letnega dopusta ni neomejena. Pravica do plačanega dopusta ima dvojni namen, in sicer omogočiti delavcu na eni strani, da se spočije od izvajanja nalog, ki jih ima v skladu s pogodbo o zaposlitvi, in na drugi strani, da ima na voljo obdobje za sprostitev in razvedrilo, da se pozitivni učinki plačanega dopusta na varnosti in zdravju delavca v celoti pokažejo, če je izrabljen v letu, ki je za to določeno, da sicer ne izgubi pomen, vendar pa po poteku neke časovne meje letni dopust vseeno nima več pozitivnega učinka na delavca, kot čas za počitek, ampak ohrani le vidik obdobja za sprostitev in razvedrilo. Opozarja tudi na najnovejšo sodno prakso SEU v združeni zadevi TSN in AKT (C-609/17 in C-610/17). Sodišče prve stopnje je široko povzemalo sodno prakso VDSS, VSRS in SEU, pri tem pa je spregledalo, da je SEU o 15-mesečnem prenosnem obdobju odločalo v konkretnem primeru (C-214/10) in odločilo, da taka določba ne nasprotuje Direktivi 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Prav tako pa je zapisalo, da prvi odstavek 7. člena Direktive ne nasprotuje nacionalnim določbam ali praksi, kot so kolektivne pogodbe, s katerimi je kopičenje pravic delavca, ki je več zaporednih referenčnih obdobij nezmožen za delo, do plačanega letnega dopusta omejeno po poteku katerega pravica do takega dopusta ugasne. V konkretnem primeru je SEU ugotovilo, da določba nacionalnega prava, ki je obdobje za prenos omejila na devet mesecev, nasprotuje Direktivi. Nikoli pa SEU še ni presojalo, ali prenosno obdobje v trajanju 12 mesecev, kot je to določeno v ZDR-1, nasprotuje Direktivi. Pritožba tudi opozarja na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 496/2021, kjer je zavzelo stališče, da ob upoštevanju sodne prakse SEU v zadevah C-214/2010, C-214/16, C-684/16, C-337/10 ne izhaja, da bi bilo 12-mesečno obdobje za prenos, kot je določeno v četrtem odstavku 162. člena ZDR-1, v nasprotju z Direktivo 203/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Pritožba opozarja, da gre v konkretnem individualnem delovnem sporu za enako zadevo, kot jo je obravnavalo Višje delovno in socialno sodišče v zadevi Pdp 496/2021. Tožena stranka namreč po 31. 12. 2018 tožeči stranki izrabe letnega dopusta ni mogla več omogočiti. Zato protipravno ravnanje ni podano in s tem tudi ne odškodninska odgovornost tožene stranke.

3. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo tožene stranke v katerem prereka vse pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnici ni nastala škoda, ker ji tožena stranka ni kršila pravice iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je argumentirano obrazložilo, v čem je tožena stranka kršila pravice iz delovnega razmerja in zakaj je tožnica upravičena do odškodnine. Meni, da je sodišče argumentirano in pravilno obrazložilo, zakaj se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na določbo četrtega odstavka 162. člena ZDR-1. Sodišče je obširno povzelo sodno prakso SEU in Vrhovnega sodišča RS, pri čemer je obrazložilo, da pravica do izrabe letnega dopusta ni neomejena, saj jo je sodišče EU, razen izjemoma omejilo na obdobje 15 mesecev za prenos. Enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi VIII Ips 42/2019. Tožnica iz objektivnih razlogov ni imela dejanske možnosti za izrabo preostanka letnega dopusta iz leta 2017 in v trenutku vrnitve tožnice na delo po zaključenem starševskem dopustu, kar je bilo manj kot 13 mesecev po referenčnem obdobju, preostanka letnega dopusta ni mogla izrabiti, čeprav ji pravica do izrabe letnega dopusta ni prenehala in bi glede na okoliščine konkretnega primera tožnica ob vrnitvi na delo 29. 1. 2019 preostanek letnega dopusta iz leta 2017 še vedno lahko izrabila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) ter na nepravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica v letu 2017 pridobila pravico do izrabe letnega dopusta v trajanju 26 dni ter da je v letu 2017 izkoristila 17 dni, preostanek dopusta v trajanju 9 dni pa ni mogla izkoristiti niti v letu 2017 niti v letu 2018 iz objektivnih razlogov, in sicer zaradi bolniškega staleža, materinskega dopusta in starševskega dopusta. Med strankama je bilo ugotovljeno, kot nesporno, da tožnica 9 dni letnega dopusta za leto 2017 ni izrabila iz objektivnih razlogov. Prav tako je med strankama nesporno, da se je tožnica vrnila na delo dne 29. 1. 2019 ter da je pred tem prosila za izrabo preostanka letnega dopusta iz leta 2017 v letu 2019. 7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi morala tožena stranka, ne glede na določbo četrtega odstavka 162. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), tožnici omogočiti koriščenje letnega dopusta iz leta 2017 po njeni vrnitvi na delo od 29. 1. 2019 dalje, saj do takrat še ni potekel 15-mesečni rok za prenos letnega dopusta, kot to izhaja iz določb Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju Direktiva), ki v prvem odstavku 7. člena določa, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov, v skladu s pogoji za upravičenost in dodelitev letnega dopusta, ki jih določa nacionalna zakonodaja in/ali praksa, v drugem odstavku pa določa, da minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen ob prenehanju delovnega razmerja. Kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje je v zvezi z določbami Direktive pomembna tudi sodna praksa sodišča EU, ki se nanašajo na ta člen (in 31. člen Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – v nadaljevanju Listina). SEU je večkrat poudarilo, da je pravico do plačanega letnega dopusta treba šteti kot posebno pomembno načelo socialnega prava unije, pravica do plačanega letnega dopusta pa je izrecno določena tudi v Listini in je ni mogoče razlagati ozko. Sodišče prve stopnje je obširno povzelo sodno prakso SEU iz katere izhaja, da mora biti obdobje za prenos letnega dopusta bistveno daljše od referenčnega obdobja. Kot ustrezno obdobje v katerem se zagotovi prenos letnega dopusta je štelo obdobje 15 mesecev v zadevi KHS, C-214/10. V posledici navedenega je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da določba četrtega odstavka 162. člena ZDR-1, ki določa 12-mesečno obdobje za prenos, ne zagotavlja zadostnega obdobja za prenos pravice do letnega dopusta, zaradi česar je pravilno, upoštevaje pravo EU, ki je seveda tudi pravo Republike Slovenije, štelo kot primerno obdobje za prenos 15 mesecev. Sodišče mora namreč v primeru neposrednega učinka direktive uporabiti določbe direktive, to je v konkretnem primeru določbo 7. člena Direktive. Tako je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje tožene stranke, da je sodišče prve stopnje ravnalo protizakonito, ko ni upoštevalo slovenske zakonodaje in določbe četrtega odstavka 162. člena ZDR-1, ki določa 12-mesečno obdobje za prenos in celo, da z odločbo sodišče sili toženo stranko v kršitev določbe 16. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.). Stališče tožene stranke je pravno zmotno, saj je tudi po določbi 16. člena ZJU delodajalec dolžan upoštevati pravo EU in torej tudi predmetno Direktivo, ki ga zavezuje.

8. Bistvo odločitve sodišča prve stopnje je torej, da tudi v Sloveniji, ne glede na določbo četrtega odstavka 162. člena ZDR-1, velja 15-mesečno obdobje za prenos letnega dopusta. Tako sodišče pravilno ni uporabilo določbe navedenega člena, ki določa, da ima delavec pravico izrabiti ves letni dopust, ki ni bil izrabljen v tekočem koledarskem letu oziroma do 30. junija naslednjega leta zaradi odsotnosti zaradi bolezni ali poškodbe, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka, do 31. decembra naslednjega leta, kar predstavlja obdobje prenosa 12 mesecev, namesto v skladu z Direktivo obdobje prenosa letnega dopusta 15 mesecev.

9. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče prve stopnje moralo slediti sodni praksi Višjega delovnega in socialnega sodišča v enakem primeru, kot je ta individualni delovni spor, tj. v zadevi Pdp 496/2021 z dne 13. 10. 2021. V navedeni zadevi je namreč Vrhovno sodišče RS dopustilo revizijo in v revizijskem postopku VIII Ips 23/2022 sodbo sodišča druge stopnje delno spremenilo in delno razveljavilo. V obrazložitvi se je sklicevalo na svojo sodbo VIII Ips 42/2019 z dne 14. 1. 2020 v kateri je obrazložilo, da je treba pri tolmačenju zakonskih določb četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 upoštevati tudi listino Evropske unije o temeljnih pravicah, ki v 31. členu določa, da ima vsak delavec pravico do zdravih in varnih delovnih pogojev, ki spoštujejo njegovo dostojanstvo in pravico do omejenega delovnega časa, del dnevnega in tedenskega počitka ter plačanega letnega dopusta ter Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki v prvem odstavku 7. člena določa, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov, v skladu s pogoji za upravičenost in dodelitev letnega dopusta, ki jih določa nacionalna zakonodaja in/ali praksa, v drugem odstavku pa določa, da minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja. V zvezi s temi določbami je pomembna tudi praksa SEU, ki je že večkrat opozorilo, da je pravica do plačanega letnega dopusta posebej pomembno načelo socialnega prava unije, od katerega ni možno odstopati. Sama Direktiva ne določa dolžine obdobja za prenos, po stališču SEU pa mora slednje bistveno presegati čas trajanja referenčnega obdobja za katerega je določeno (Neidel, C-337/10 in KHS, C-214/10). SEU je v okoliščinah posameznih primerov presodilo, da je obdobje za prenos v trajanju 9 mesecev neustrezno in v nasprotju s 7. členom Direktive, saj je krajše od 12-mesečnega referenčnega obdobja (Niedel, C-337/10), medtem ko je pri 15-mesečnem obdobju za prenos štelo, da izguba pravice do plačanega letnega dopusta po poteku tega obdobja ni v nasprotju z Direktivo (KHS, C-214/10), v tem primeru je poleg varstva delavca upoštevalo tudi varstvo delodajalca in težave, ki bi jih preveliko kopičenje odsotnosti delavca lahko povzročilo organizaciji dela. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče RS odločilo, da je določba četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 v nasprotju z Direktivo, kot jo tolmači SEU. Kadar določbe Direktive v nacionalni pravni red niso prenesene ali niso prenesene pravilno, v tem primeru, se posameznik proti državi lahko neposredno sklicuje na določbe Direktive, če so te vsebinsko nepogojne in dovolj natančne (Max-Planck-Gesellschaft, C-684/16, združeni zadevi C-569/16 in C-570/16). Poleg tega se lahko stranke v postopku proti državi, kot je to tudi v konkretnem primeru, sklicujejo na Direktivo ne glede na status v katerem država deluje, torej kot delodajalec ali kot organ javne oblasti. V obeh primerih je namreč treba preprečiti, da bi država imela koristi od tega, da krši pravo unije.

10. Glede na vse navedeno je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da je tožena stranka ravnala protipravno, ko tožeči stranki po vrnitvi na delo 29. 1. 2019 oziroma po 31. 12. 2018 ni priznala pravice do plačanega letnega dopusta iz leta 2017. Tožena stranka se svoje odgovornosti za škodo ne more razbremeniti z zatrjevanjem, da je ravnala v skladu z zakonom, tj. z zakonom, s katerim je kot država (v tem individualnem delovnem sporu je država tudi delodajalec) nepravilno prenesla določbo Direktive. Kot je bilo že povedano država ne sme imeti koristi od kršitve prava unije na škodo delavca. Ravnanje tožene stranke je bilo zato protipravno, čeprav je bilo v skladu z ZDR-1. 11. Tožeči stranki je zaradi ravnanja tožene stranke nastala škoda. Pravica do plačanega letnega dopusta poleg samega dopusta vključuje tudi pravico do plačila. Ta pravica je obravnavana s finančnega vidika in je povsem premoženjska, tako se je opredelilo tudi SEU v združeni zadevi C-569/16 in C-570/16 in tudi Vrhovno sodišče RS v navedeni zadevi VIII Ips 23/2022. Zato je javna uslužbenka lahko upravičena do odškodnine za premoženjsko škodo in sicer v višini nadomestila plače, kot bi jo prejemala, če bi koristila letni dopust. 12. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

13. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo odmerjene v skladu z Odvetništvo tarifo glede na vrednost spora za odgovor na pritožbo 250 odvetniških točk (točka = 0,60 EUR), 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar skupaj znaša 186,66 EUR. Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP.