Jedro

V obravnavani zadevi upravni postopek še ni bil končan, saj tožnik zoper prvostopenjsko odločbo (še) ni vložil pritožbe, ker je bil s pravnim poukom v izpodbijani prvostopenjski odločbi napačno poučen glede (izostanka) možnosti vložitve pritožbe. Zakonodajalec je v tovrstnih zadevah predpisal dvostopenjski upravni postopek, saj je skladno s 4. odstavkom 64. člena ZTuj-2 zoper odločbo o vrnitvi, ki jo je izdala policija, dopustno vložiti pritožbo v roku 3 dni od vročitve odločbe, o pritožbi pa odloči ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, najkasneje v 8 dneh, kar hkrati pomeni, da upravni spor zoper prvostopenjsko odločbo ni dopusten.

Ker za stranko, ki se ravna po napačnem pravnem pouku to ne sme imeti nobenih škodljivih posledic, začne teči za tožnika tridnevni rok za vložitev pritožbe zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo šele od dneva vročitve tega sklepa.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ na podlagi 1. odstavka 64. člena v zvezi s 4. odstavkom 65. člena in 1. odstavkom 66. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2, Uradni list RS, št. 50/11 in nadaljnji) tožniku izrekel odstranitev iz države in prepoved vstopa v Republiko Slovenijo za čas 6 mesecev ob ugotovitvi, da je tožnik dne 24. 10. 2012 nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo, podal vlogo za priznanje mednarodne zaščite, ki mu je bila zavrnjena z odločbo tožene stranke št. 2142-264/2011/18 z dne 12. 8. 2014, ki je postala pravnomočna in izvršljiva dne 7. 11. 2014, zato so v skladu z določili 68. člena ZTuj-2 podane okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tožnika, njegovo ravnanje pa kaže na to, da Republike Slovenije v roku za prostovoljno vrnitev ne bo zapustil ter da nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji.

Tožnik v tožbi očita izpodbijani odločbi napačen pravni pouk, češ da v pravnem pouku ni določen rok za pritožbo ter da napačen pravni pouk ne more iti v škodo stranke, ki je ravnala v skladu z njim. Nasprotuje tudi ugotovitvi tožene stranke, češ da naj bi sodba, s katero je bila zavrnjena tožnikova prošnja za mednarodno zaščito, postala pravnomočna dne 7. 11. 2014 in poudarja, da je tožnik vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje skupaj s pritožbo na Upravno sodišče ter s priloženimi dokazi, ki dokazujejo, da je šlo za upravičeno zamudo. Nadalje meni, da v izpodbijani odločbi niso obrazložene ugotovitve prvostopenjskega organa glede okoliščin, ki naj bi kazale na nevarnost pobega tožnika in da Slovenije tožnik ne bo zapustil prostovoljno, zato ni jasno, na podlagi česa je navedeni zaključek sprejet in se izpodbijane odločbe v tem delu niti ne da preizkusiti, Opozarja na 2. odstavek 69. člena ZTuj-2, na podlagi katerega se lahko tujca odstrani samo, če je odločba o vrnitvi izvršljiva, za kar pa ne gre v tožnikovem primeru. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in odloži izvršitev izpodbijane odločbe do izdaje pravnomočne sodne odločbe. Hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

K točki 1: Sodišče je tožbo zavrglo kot nedovoljeno iz naslednjih razlogov: V skladu z določbo 1. odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) je treba tožbo vložiti v roku 30 dni od vročitve dokončnega upravnega akta, s katerim je bil upravni postopek končan. Vendar v obravnavani sporni zadevi upravni postopek sploh še ni bil končan, saj je tožba uperjena zoper uvodoma navedeno prvostopenjsko odločbo, četudi v skladu s pravnim poukom, ki je vsebovan v izpodbijanem upravnem aktu (češ da je treba tožbo vložiti na Upravno sodišče Republike Slovenije, Fajfarjeva ulica 33, 1000 Ljubljana, neposredno pisno v času uradnih ur oziroma priporočeno po pošti v dveh izvodih in s priloženima dvema izvodoma izpodbijanega upravnega akta v prepisu ali kopiji), medtem ko iz obrazložitve izpodbijane prvostopenjske odločbe (v 14. odstavku na strani 2) izhaja, da pritožba ne zadrži izvršitve. V obravnavani zadevi torej upravni postopek še ni bil končan, saj tožnik zoper prvostopenjsko odločbo (še) ni vložil pritožbe, ker je bil s pravnim poukom v izpodbijani prvostopenjski odločbi napačno poučen glede (izostanka) možnosti vložitve pritožbe, zatorej o pritožbi (še) ni bilo odločeno in tudi še niti ni bila vložena upoštevaje napačen pravni pouk v izpodbijanem aktu. Zakonodajalec je v tovrstnih zadevah namreč prepisal dvostopenjski upravni postopek, saj je skladno s 4. odstavkom 64. člena ZTuj-2 zoper odločbo o vrnitvi, ki jo je izdala policija, dopustno vložiti pritožbo v roku 3 dni od vročitve odločbe, o pritožbi pa odloči ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, najkasneje v 8 dneh, kar hkrati pomeni, da upravni spor zoper prvostopenjsko odločbo ni dopusten.

ZUS-1 v 2. točki 1. odstavka 36. člena med drugim določa, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno ali prezgodaj. Prav za to gre tudi v obravnavanem primeru, saj je bila tožba tožnika zoper uvodoma navedeno prvostopenjsko odločbo vložena prezgodaj (preden se je iztekel rok za vložitev pritožbe), saj začne namreč rok za vložitev tožbe teči šele po vročitvi dokončnega upravnega akta, s katerim je (bil dvostopenjski upravni) postopek končan, medtem ko v obravnavani sporni zadevi sploh še niti ni bil izdan drugostopenjski akt, s katerim bi šele bil upravni postopek končan. Zato je tožba tožnika v obravnavani sporni zadevi vložena preuranjeno. Ker je bila tožba torej vložena prezgodaj, je sodišče skladno z 2. točko 1. odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo. Vendar pa, ker za stranko, ki se ravna po napačnem pravnem pouku to zanjo ne sme imeti nobenih škodljivih posledic (4. odstavek 215. člena ZUP), začne teči za tožnika tridnevni rok za vložitev pritožbe zoper uvodoma navedeno izpodbijano prvostopenjsko odločbo skladno z določilom 6. odstavka 215. člena ZUP šele od dneva vročitve tega sodnega sklepa, s katerim je bila tožba zavržena kot nedovoljena na podlagi 2. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. K točki 2: Ker je sodišče tožbo zavrglo, je moralo hkrati zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki je vezana na tožbo. Obstoj procesnih predpostavk za sprejem tožbe v obravnavo je namreč procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe. Zato mora sodišče v primeru, kot je obravnavani, če tožbo zavrže, hkrati zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 2. točke 1. odstavka 36. člena v povezavi s 4. odstavkom 32. člena ZUS-1. K točki 3: Ker je sodišče tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo, trpi skladno s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka svoje stroške postopka.