Jedro

Pri plačilu, ki je bilo opravljeno v izogib preteči izvršbi, se neupravičeno obogateni ne more sklicevati na 191. člen OZ, torej da je plačnik terjatev poravnal, čeprav je vedel, da tega ni dolžan.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec je dolžan tožniku v roku 8 dni povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v višini 214,19 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, sam pa krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in iz naslova neupravičene obogatitve tožencu naložilo, da tožniku povrne znesek 1.404,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2015 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in toženca zavezalo k plačilu pravdnih stroškov v višini 423,28 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženec zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče upoštevalo navedbe, trditve in dokaze tožnika, ki jih je vložil šele v pripravljalni vlogi, po drugi strani pa prezrlo navedbe in predloge toženca iz njegove pripravljalne vloge. Procesni položaj strank zato ni bil enak. Moral bi upoštevati tudi navedbe toženca in obravnavati trditve v smeri dogovora med strankama glede plačevanja in vpisa v zemljiško knjigo. Zaključki sodišča izhajajo iz abstraktnih ugotovitev, brez dokazov, da bi bil tožnik pod pritiskom katerega koli organa. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo 191. člena OZ. Dokazni postopek je temeljil praktično le na trditvah strank, zato bi sodišče moralo ravnati v prid toženca. Tožnik je plačeval položnice za sklad stavbnih zemljišč in rezervni sklad od leta 2005 brez vseh težav vse do leta 2015, torej kar 10 let po poravnavi, šele sedaj pa zahteva plačilo za nazaj do leta 2010. Že takšna situacija kaže, da je tožnik prevzel plačevanje vseh položnic po stanju, kot je že bilo, tudi za v bodoče. Ker je prišlo do spora v letu 2014 oz. 2015, je tožnik zgolj zaradi šikane sprožil ta postopek. Toženec, razen tik pred vložitvijo tožbe, ni bil obveščen glede plačil in od njega terjatev ni bila terjana. Sodišče ne more pavšalno in abstraktno ugotoviti, da je šlo za silo in pritisk pri plačilu, ko za to ni nikakršnega dokaza.

3. Na pritožbo je odgovoril toženec in prerekal podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku v sporih majhne vrednosti mora tožena stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP), s pripravljalno vlogo pa lahko le odgovori na navedbe tožeče stranke iz prve pripravljalne vloge (četrti odstavek 452. člena ZPP). Sodišče prve stopnje ni ravnalo v nasprotju s citiranim določilom in pravico toženca do izjave, ko ni upoštevalo njegovih trditev o dogovoru pravdnih strank, da bodo vse položnice bremenile tožnika. V tem delu pripravljalna vloga toženca ne predstavlja odgovora na tožnikovo pripravljalno vlogo, temveč novo trditveno podlago, ki je bila zatrjevana prepozno. Sodišče ni upoštevalo niti trditev, da vpis lastninske pravice na toženca ni bil mogoč iz razlogov na strani tožnika. Ta trditev je po oceni pritožbenega sodišča sicer bila podana pravočasno kot odgovor na navedbe tožnika iz prve pripravljalne vloge, ki so se nanašale tudi na zemljiškoknjižno realizacijo pogodbe, vendar pa je bila podana le pavšalno in ni bila dokazno podprta. Sodišče z neupoštevanjem te trditve ni zagrešilo katere ob bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, kar pa so edino upoštevne procesne kršitve v postopku v sporih majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Med strankama ni sporno, da je tožnik tudi po sklenitvi sodne poravnave 22. 9. 2005, s katero je bilo ugotovljeno, da je bila z darilno pogodbo z 12. 10. 1993 tožencu podarjena polovica stanovanja, poravnaval vse prispevke za rezervni sklad tudi glede polovičnega deleža toženca v višini 1.404,59 EUR. Toženec se tožbenemu zahtevku za plačilo deleža, ki bi odpadel nanj, upira s sklicevanjem na določilo 191. člena OZ, ki ureja primer, ko plačila ni mogoče terjati nazaj, kadar kdo plača, čeprav ve, da ni dolžan, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da za takšen primer ne gre. Iz dejanskih ugotovitev, povzetih v 18. točki sodbe, izhaja, da je tožnik o spremenjenem lastništvu nepremičnine obvestil upravnika ter skušal doseči prenos plačila glede na solastniške deleže, vendar je upravnik kljub temu v celoti obračunaval prispevek za rezervni sklad tožniku. Da gre za strošek, ki ga upravniki v primeru neplačila terjajo v imenu etažnih lastnikov po sodni poti in to pospešeno, saj velja enoletni zastaralni rok, je sodišče štelo kot splošno znano dejstvo, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje, na ugotovljeno dejansko stanje pa je v obravnavanem primeru tudi vezano. Tožnik je torej plačal, da bi se izognil neugodnemu položaju, v katerem bi mu ob neplačilu nastali še dodatni stroški (izvršilni in sodni), in ne, ker bi v prikrajšanje prostovoljno privolil. Zato toženec ne more uspeti s sklicevanjem na 191. člen OZ, temveč je sodišče svojo odločitev pravilno oprlo na 190. člen citiranega zakona, ko je tožbenemu zahtevku glede stroškov plačila rezervnega sklada ugodilo.

7. Glede na navedeno v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžan povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo. Te je sodišče odmerilo skladno z Odvetniško tarifo, zajemajo pa stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 375 odvetniških točk ter materialne stroške v višini 7,5 odvetniške točke, kar povečano za davek na dodano vrednost znaša 214,19 EUR.