Jedro

Zgolj nedoseganje zastavljenega plana, ki ni bilo posledica krivdnega ravnanja tožnice, ne zadošča za disciplinsko odgovornost na podlagi 1. odst. 54. člena ZTPDR. Iz tega razloga je odločitev tožene stranke o disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja nezakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "Odločbi tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnici št. 1/2002-JJ/BD z dne 18.7.2002 in št. 1/2002-JJ/BD z dne 11.9.2002 se razveljavita.

Tožnici dne 17.9.2002 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo.

Tožena stranka je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji priznati za čas, ko ni bila v delovnem razmerju v obdobju od 17.9.2002 do poziva na delo vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z vpisom delovne dobe v delovno knjižico, prijavo v pokojninsko in invalidsko ter socialno in zdravstveno zavarovanje, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožnici za obdobje od 17.9.2002 do poziva na delo za čas, ko ni bila v delovnem razmerju obračunati bruto nadomestilo plače, ki bi ga prejela, če bi delala, za čas, ko je bila v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu pa nadomestilo v višini razlike v plači, ki bi jo prejela pri toženi stranki in dejansko prejeto plačo ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto nadomestilo, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici stroške postopka v znesku 1.156,68 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila." Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici pritožbene stroške v znesku 206,55 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločb tožene stranke z dne 18.7.2002 in 11.9.2002 o prenehanju delovnega razmerja tožnici, za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo in še traja, za vrnitev na delo s priznanjem vseh pravic iz delovnega razmerja, vpisom delovne dobe v delovno knjižico za čas od 17.9.2002 dalje, za prijavo v pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno in socialno zavarovanje ter za obračun in izplačilo nadomestila plače, ki bi jo prejela pri toženi stranki, če bi delala oziroma na obračun in izplačilo razlike v plači za čas, ko je bila v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da tožnica krije sama svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče tudi v ponovljenem postopku ni ugotovilo krivdne odgovornosti za premajhno prodajo, saj krivdnega ravnanja tožena stranka ni ugotovila. Ne glede na to, ali je bil plan realen ali ne (večina delavcev ga ni dosegla), bi bila podana tožničina disciplinska odgovornost le v primeru, če plana ne bi dosegla zaradi krivdnega ravnanja. Krivdno ravnanje bi se lahko npr. izkazovalo s premajhnim obiskom strank, neprimernim odnosom do njih ipd., vendar nič takega tožnici ni dokazanega. Sodišče prve stopnje napačno pojmuje krivdo, iz tega napačnega pojmovanja pa izpelje odgovornost tožnice za očitano kršitev. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjenim senatom. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožba ne konkretizira, katere bistvene kršitve naj bi zagrešilo sodišče prve stopnje. Ob preizkusu po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP. Tudi dejansko stanje je popolno ugotovljeno. Utemeljeno pa pritožba opozarja na napačno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločb disciplinskih organov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, ker je ugotovilo, da je tožnica huje kršila svoje delovne obveznosti. V mesecu marcu, aprilu in maju 2002 ni dosegla pričakovanih rezultatov (prodaja fotokopirnih strojev), tako kot tudi ne ostala dva delavca, ki sta bila s tožnico primerljiva. Vsi trije so prodajali fotokopirne stroje na terenu. Ugotovilo je, da je bil plan prodaje realen in da ga tožnica ni dosegla iz hude malomarnosti, saj se je morala zavedati, da npr. le s tremi prodanimi stroji v mesecu dni namesto šestih strojev plan ne bo izpolnjen. Zato ji je tožena stranka zakonito izrekla disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja, ki je po 24. členu Pravilnika o disciplinski odgovornosti v primeru take kršitve obvezen.

Pritožbeno sodišče se s takim materialnopravnim zaključkom ne strinja. Določba 1. odstavka 54. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ št. 60/89, 42/90) je povsem jasna: delavec, ki po svoji krivdi ne izpolnjuje svojih dolžnosti in delovnih obveznosti ali ki ne upošteva sklepov, sprejetih v organizaciji oziroma tistega, kar je odločil delodajalec, krši delovno obveznost. Pritožba ima prav, da krivda tožnice za očitano kršitev ni izkazana. Res je, da tožnica plana ni dosegla. Vendar pa zgolj nedoseganje plana še ne zadostuje za disciplinsko odgovornost tožnice. Nedoseganje plana, če za dosego ni bilo objektivnih ovir, bi bilo lahko razlog za prenehanje delovnega razmerja po 3. točki 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-90, Ur. l. RS 14/90, 5/91, 71/93), vendar pa po postopku za ugotavljanje doseganja pričakovanih rezultatov. Disciplinsko pa bi bila tožnica odgovorna le, če bi bilo nedoseganje plana posledica njenega krivdnega ravnanja (npr. premajhnega števila obiskov strank, neprimernega odnosa do strank, malomarne predstavitve in podobnega). Zaradi katerega malomarnega ravnanja naj bi tožnica prodala premalo fotokopirnih strojev mesečno tožena stranka v disciplinskem postopku ni ugotovila (odločbi disciplinskih organov sta le povzetka izvedenih dokazov brez konkretnega zaključka) in v postopku pred sodiščem tudi ne zatrjevala.

Sodišče prve stopnje hudo malomarnost kot obliko krivde v tem primeru napačno tolmači. Že v razveljavitvenem sklepu z dne 6.4.2006 je pritožbeno sodišče opozorilo na napačno pojmovanje malomarnosti, ki pa ga sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ponovi. Pritožbeno sodišče je izrecno poudarilo, da bi bila tožničina disciplinska odgovornost podana le, če bi se ugotovilo, da nečesa, kar bi morala, iz malomarnosti ni naredila, posledica tega pa bi bilo nedoseganje plana. Zavest, da s tremi prodanimi stroji ni dosežen plan prodaje šestih strojev nikakor ne dokazuje tožničine malomarnosti. To je le dejanska ugotovitev - končna posledica - za katero pa ni izkazano, da jo je povzročilo tožničino krivdno ravnanje.

Ker v ponovljenem postopku ni bilo dokazano, da je tožnica za očitano kršitev odgovorna, je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno napačna. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevku v celoti stroškovno ugodilo.

Tožnica je z zahtevkom uspela, zato je na podlagi 1.odstavka 154. člena ZPP upravičena do povrnitve stroškov postopka, ki znašajo za tožbo 300 točk, za pripravljalno vlogo 225 točk, za pristop na prvi narok 300 točk in za nadaljnje tri po 150 točk, za urnino 450 točk in za prvo pritožbo 375 točk, skupaj 2.100 točk oziroma ob vrednosti točke 0,459 EUR in povečanju za 20% DDV 1.156,68 EUR.

Tožnica je uspela tudi s pritožbo, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške, ki znašajo za pritožbo 375 točk oziroma 172,12 EUR, povečano za DDV pa 206,55 EUR.