Jedro

Ugotovljena dejstva, da je bilo dovoljenje za prevoze dano kot protiusluga, ko je bilo potrebno za vsakokraten prevoz sproti vprašati, omogočajo sklep, da tako dovoljenje stvarnopravne vsebine ni imelo.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (točka 2 in 3 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo pod točko 1, da je tožnica lastnica do 3/5 parcele št. 25, vl.št. 89 k.o. Z., kar je prvi toženec dolžan priznati in tožnici izstaviti listino za prenos lastninske pravice v zemljiški knjigi na navedeni parceli, v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe, pod točko 2 pa tožbeni zahtevek na ugotovitev, da v korist parcele št. 648 k.o. Z. obstaja pravica stvarne služnosti imeti prehod za peš hojo in vožnjo s kmetijskimi delovnimi stroji (traktor s priključki) v času košnje, prek dvorišča s parcelo št. 26 in 27, obe k.o. Z., in sicer vseskozi v širini 3 m po sredini dvorišča s parcelo št. 27 k.o. Z., ki je v solasti tožencev, gledano s poti, ki ima parcelno št. 733/1 k.o. Z., do parcele št. 26 in nato po tej parceli, v lasti prvotoženca, diagonalno do vogala gospodarskega poslopja na parceli št. 26 do meje te parcele s parc. št. 639 k.o. Z., ki je v lasti druge toženke, ob meji s parcelo št. 26 do parcele št. 648, vse k.o. Z., kar sta toženca dolžna priznati in tožeči stranki izstaviti listino, sposobno za vpis te pravice v zemljiško knjigo, v 15-ih dneh po pravnomočnosti sodbe, ker bo sicer tako listino nadomestila ta sodba, zavrnilo. Tožnici je naložilo, da povrne toženi stranki 81.146,14 SIT pravdnih stroškov, v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe (tč. 3 izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe se je tožeča stranka pritožila.

Uveljavlja vse pritožbene razloge, predvsem pa meni, da je sodišče zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče namreč šteje, da služnosti ni in hkrati za dokazano, da je pravni prednik tožnice pravnemu predniku tožencev odstopil del svoje parcele št. 648 k.o. Z. za izgradnjo prizidka na parceli št. 26 k.o. Z.. Tu je srž problema.

Prizidek je bil dovoljen v zamenjavo za vožnjo. Zgrajen je bil v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja, torej pred štiridesetimi leti, logično je, da je odstopljen del zemljšča zato, da v zameno pridobi pravni prednik tožeče stranke služnost. Pravna prednika strank sta torej dogovorila služnost po dvorišču G.. Res je niso vpisali v zemljiško knjigo, vendar se je služnost izvrševala in s tem priposestvovala. Tudi ni res, da bi morali vsakič vprašati G. za prehod. Če so to naredili, so naredili iz vljudnosti.

Ne držijo tudi zaključki sodišča, da sta pričevanji A.V. in V.I. osamljeni. Le-ta sta gornje navedbe dejansko potrdila.

Tožnica in tudi priče A.V., V.I., M. M.in V.M. so potrdili, da so vozili prek dvorišča G. in da ni bilo potrebno zato nič vprašati, čeprav je V.M. iz vljudnosti tudi vprašal. Toženca sta potrdila, da se je vozilo, trdita pa, da je bilo potrebno vprašati. Priče M. L., A.B. in V.G., torej priče, ki jih je predlagala tožena stranka, so celo trdile, da se po dvorišču G. ni vozilo. Ker sta vožnjo po dvorišču potrdila oba toženca, tem pričam ni pokloniti vere. Glede potrebe po odobritvi vožnje je poleg tožencev o tem izpovedala le še priča tožencev, J. J., ki ni vedel povedati niti od kod mu je znano, da bi morali B. za vožnjo vprašati.

A.V. in V.I. sta brez razmerja do pravdnih strank, povedala sta, da je bilo dovoljenje za prizidek pogojevano z dovoljenjem za vožnjo B. V. I. je celo sam vozil po dvorišču in povedal, da ni nikogar vprašal in mu tega nihče ni branil. Tem pričam in pričama M. in V. M. bi sodišče moralo pokloniti vero. Dejstvo je, da se parcel oziroma delov parcele kar tako ne podarja. To je storil pravni prednik tožnice, ko je del parcele podaril pravnemu predniku tožencev za gradnjo prizidka na parceli št. 26, gotovo za neko ustrezno nadomestilo, posebej, ker so B. pot za vožnjo potrebovali. Pred dogovorom in pred gradnjo prizidka so namreč B., kot so povedale priče, nosili s parcele št. 648 k.o. Z., z njihovega dvorišča se na to paracelo lahko pride namreč le peš, ne pa z vozom ali kmetijskim strojem. Logično je torej, da dela zemljišča niso odstopili brez neke protiusluge. Z omenjenim poslom so bili tako oboji zadovoljni. G., ker so lahko zgradili prizidek, B. pa, ker so lahko na parcelo prišli z vozom. Služnost nikoli ni bila sporna in je tudi zato niso nikoli vpisali v zemljiško knjigo. Tožnica se tudi ne bi odločila za tožbo, če ji tožena stranka v zadnjem času te služnosti ne bi začela oporekati in preprečevati izvajanja. Potrebna priposestvovalna doba je minila, saj se je služnost izvrševala prek 20 let oziroma približno 40 let, od postavitve prizidka G. nekje med leti 1961 in 1964 pa do vložitve tožbe in se izvrševanju v tem času nihče ni upiral in je torej priposestvovana. Tudi ni tožeča stranka in tudi njeni pravni predniki ne, zlorabljala zaupanja lastnikov gospodujoče stvari, izvrševala služnosti s silo ali z zvijačo. Služnost je bila med pravnimi predniki ob odstopu zemljišča za prizidek dogovorjena trajno in ne do preklica.

Sicer pa ne gre za vsakodnevno služnost, pač pa služnost, da se nekajkrat na leto za čas košnje uporabi pot prek toženčeve nepremičnine. Dejansko stanje je napačno uporabljeno in zato je sodišče tudi v posledici tega izdalo napačno sodbo. Zato tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in temu primerno spremeni tudi izrek o stroških, podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni sodišča druge stopnje je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi materialno pravo pravilno uporabilo, sodišče druge stopnje pa ob odločanju o pritožbi tudi tistih procesenih kršitev, na katere mora paziti glede na določbo 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti, ni zasledilo.

Ker se je postopek začel pred uveljavitvijo novega Stvarnopravnega zakonika (SPZ), je sodišče pravilno uporabilo določbe Zakona o temeljnjih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Za priposestvovanje stvarne služnosti je potrebno, da lastnik gospodujoče stvari neovirano in dejansko izvršuje upravičenja, ki jih stvarna služnost daje, 20 let. Nadaljnji pogoj pa je, da lastnik služeče stvari izvrševanju ni nasprotoval, ne sme iti niti za prekarij, da služnost ni bila dovoljena le do preklica. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožnica oziroma njeni pravni predniki vožnje izvrševala ob vsakokratnem dovoljenju lastnika nepremičnine, to je tožencev oziroma njunih pravnih prednikov. Taka pravica oziroma upravičenje je lahko predstavljala le prekarij. Navedene trditve v postopku je tako tožena stranka dokazala, dokazala torej, da je izpolnjen negativni pogoj iz 2. odst. 54. čl. ZTLR.

Ugotovljena dejstva, da je bilo dovoljenje za prevoze dano kot protiusluga, ko je bilo potrebno za vsakokraten prevoz sproti vprašati, omogočajo sklep, da tako dovoljenje stvarnopravne vsebine ni imelo. Le v tako dovoljenem obsegu je bila mogoča uporaba, ne more pa si tožeča stranka tega upravičenja razlagati za stvarno pravico, s tem bi že pravzaprav sama zatrjevala obstoj predpostavk - prepovedi iz

2. odst. 54. čl. ZTLR. Da bi pravni predniki strank stvarno pravico dogovorili, kot to sedaj trdi pritožba, ni ugotovljeno in tega tožeča stranka konkretno v postopku niti trdila ni. Tako je na primer v pripravljalni vlogi dne

14.06.2001 predstavila dejstveno podlago zahtevka na ugotovitev, da obstoji stvarna služnost in glede dogovora navedla le, da je "pokojni B. govoril, da je dal en meter vrta, da so pravni predniki toženca lahko postavili gospodarsko poslopje zato, da mu ne bi "komplicirali" pri uporabi tega prehoda", sicer pa ob tem zatrjevala večdesetletno izvrševanje vožnje, torej izvajanje upravičenj, ki tvorijo vsebino pravice stvarne služnosti na način, določen v 54. čl. ZTLR, kar bi (ob neobstoju predpostavk iz 2. odst. 54. čl. ZTLR) omogočalo pravni sklep, da je služnost priposestvovana.

Pritožbeno sodišče sledi tudi prepričljivim zaključkom prvostopenjskega sodišče, da je bilo potrebno za prehod vsakokratno dovoljenje, ko so morali za vožnje pravni predniki tožnice in zatem tožnica vprašati toženca oz. njune pravne prednike. Tako sta izpovedala oba toženca, tožnica, ko je bila zaslišana, tega ni niti zanikala in tudi ni izpovedala nasprotno - da bi lahko vozili brez dovoljenj.

Enako kot toženca pa je izpovedala tudi priča J. J., pa tudi sorodnik tožnice, V.M.. Glede vsakokratnih dovoljenj priča G. ni vedel nič povedati, priči B. in L., ki ju prav tako omenja pritožba, pa o vožnjah v obravnavanem obdobju - po izgradnji prizidka, nista izpovedala, saj sta se že pred tem odselila in tudi sodišče prve stopnje dokazne ocene ni oprlo na izpovedbo teh dveh prič oz. priče G.. Pritožba omenja tudi priči V. in I.. Priča V. o samem izvajanju prehodov v zvezi s potrebo po vsakokratnem dovoljenju ni ničesar izpovedal, I. pa le zase, ko je enkrat uporabil sporno zemljišče za prehod, ko je pomagal B. kositi, o tem ali so B. morali za prehod pridobiti vsakokratno dovoljenje, pa ni vedel povedati ničesar. Njegova izpovedba torej še ne vodi k zaključku, da tožniki vsakokratnega dovoljenja za prehod niso potrebovali. Tudi priča M.M., katerega pričevanje prav tako izpostavlja pritožba in so mu poznane razmere šele od leta 1986, ni glede vsakokratnega dovoljenja povedal ničesar. Zato pričevanje navedenih prič ne more ovreči izpovedbe tožencev, ob upoštevanju tožničine izpovedbe ter izpovedbe priče J. in tudi V.M., zato dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je analitična in prepričljiva, pritožba ni uspela ovreči oz. vzbuditi dvoma v njeno pravilnost. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi materialno pravo, ko je presodilo, da le dano dovoljenje za vožnje ob potrebi, da se pred vsakokratno vožnjo pridobi dovoljenje oziroma odobritev lastnika, ne daje podlage za pridobitev pravice stvarne služnosti na podlagi pravnega posla in ob povedanem tudi ne na podlagi priposestvovanja.

Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).