Jedro

Res, da ima zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je že spričo svojega namena (z nekaterimi izjemami) materialnopravne narave, določbe o razlagi pogodb (99. do 102. člen). Vendar velja v pravni teoriji pretežno, v sodni praksi pa domala vselej, da je ugotavljanje pomena in učinkov pogodbe pravno vprašanje, v kakšnih okoliščinah je bila sklenjena, kaj sta z njo stranki zasledovali oziroma kakšen je bil njen namen in skratka kakšna je bila njena vsebina, pa je dejansko vprašanje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Ob četrtem sojenju v tej zadevi je sodišče prve stopnje, drugače kot poprej, zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneskov 400,00 SIT z obrestmi od 1.1.1985 dalje ter tolarske vrednosti 185.000 DEM z vpoglednimi obrestmi za devizne vloge od 17.1.1982 dalje in 41.625 DEM s takšnimi obrestmi od 1.6.1982 dalje. Ugotovilo je, da so toženčevi podpisi na štirih zadolžnicah, na katerih gradi tožnik svoje zahtevke, pristni; da listini o prodaji štirih strojev izkazujeta sporazum strank; da so medsebojne poslovne obveznosti strank poravnane, tožnik, na katerem je dokazno breme pa ni dokazal, da to ne velja za vtoževane dolgove 185.000 DEM, 68.000 DEM in zdaj še 41.265 DEM; da je tožnik s podpisom pobotnice z dne 22.4.1985 priznal, da so poplačane vse njegove terjatve do toženca, tudi tiste iz "privatnega razmerja"; da se je zadolžnica z dne 31.12.1984 nanašala na obračun poslovnega razmerja pravdnih strank, in to v času, ko so bila med njima že velika nesoglasja.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Proti tej sodbi je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava "v smislu 3. točke 385. člena ZPP, zaradi česar je bilo dejansko stanje tudi nepopolno ugotovljeno pa tudi dejstva na katera se opira izpodbijana sodba so nepravilno ugotovljena". Trdi, da je ključna za rešitev te zadeve ocena pogodbe, ki je bila prijavljena občini 20.12.1984, vendar sodišče navzlic opozorilom ni razširilo zaslišanja v tej smeri niti ni izvedlo dodatnih dokazov, kaj je pravzaprav pomenila za obe stranki, v kakšnih okoliščinah je bila podpisana in predložena v registracijo. Nesprejemljiva je ugotovitev sodišča, da lahko takšna pogodba, ki poudarja poslovni odnos, posega v privatno sfero. Sodišče naj še enkrat skrbno oceni, ali lahko pomeni takšen podpis pogodbe, ki ne omenja niti ene zadolžnice, ugasnitev vseh obveznosti toženca nasproti tožniku. To naj stori zlasti še spričo dejstva, da je toženec šele sredi pravde uporabil to pogodbo za ugasnitev vseh medsebojnih obveznosti. Če bi pogodba res urejala vsa razmerja, je tožnik ne bi podpisal. Pogodbo je sestavljal odvetnik in ta ne bi prezrl zadolžnic.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizije kot izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno sodno odločbo ni mogoče vložiti zaradi nepravilno ali nepopolno na nižjih stopnjah sojenja ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP). Revizija ima prav, da so se v tej pravdi pojavili kot središčno vprašanje vsebina in pravni učinki določb VII. točke obeh pogodb, prijavljenih davčni upravi 20.12.1984, in pobotnice, ki jo je sestavil tožnik 22.4.1985. Res je nadalje, da ima zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je že spričo svojega namena (z nekaterimi izjemami) materialnopravne narave, določbe o razlagi pogodb (99. do 102. člen). Vendar velja v pravni teoriji pretežno, v sodni praksi pa domala vselej, da je ugotavljanje pomena in učinkov pogodbe pravno vprašanje, v kakšnih okoliščinah je bila sklenjena, kaj sta z njo stranki zasledovali oziroma kakšen je bil njen namen in skratka kakšna je bila njena vsebina, pa je dejansko vprašanje. Zapisi v prej omenjenih listinah ("s to pogodbo so razčiščene vse medsebojne obveznosti prodajalca in kupca ter zaključene vse poslovne obveznosti tako, da drug proti drugemu nimata več nobenih terjatev in obveznosti" ter "s tem je dolg oziroma obveznost S. F. v celoti plačana") pa so tako jasni (prvi odstavek 99. člena ZOR), da to ni narekovalo predsednici razpravljajočega senata, da bi v mejah pravic in dolžnosti, ki ji jih nalagajo pravila materialnega pravdnega vodstva (298. člen ZPP), razširila dokazovanje zaradi pravilne uporabe materialnega prava čez obseg tistega, kar sta stranki ponudili na prvih dveh stopnjah sojenja kot dokaz. Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo (že omenjeni prvi odstavek 99. člena ZOR). Če je tožnik želel zasejati dvom o jasnosti citiranih zapisov, bi pač to moral storiti poprej in za to ponuditi ustrezne dokaze, ne more pa z njimi (revizija jih pravzaprav niti ne opredeli) uspešno operirati šele zdaj po pravnomočni razsoji o stvari. Revizijski očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pri čemer revizija bržkone misli na določbo drugega odstavka 395. člena ZPP, dasiravno je posebej ne omenja, ni utemeljen.

Z opozorilom, kaj je tožnik izpovedal zaslišan kot stranka, s trditvijo, da je toženec šele sredi pravdanja prišel na dan s pogodbama (kar, mimogrede, ne drži, saj je že v odgovorih na vse tri tožbe predlagal v dokazne namene obe pogodbi in dodatek k njima ter pobotnico z dne 22.4.1985 k tožbi za plačilo 68.000 DEM z namenom dokazati, da sta stranki uredili vse medsebojne obveznosti in da terjatev ni več), nadalje, da je pogodbi sestavil odvetnik, da nekaterih dejstev ni mogoče šteti kot dokazanih in s podobnimi trditvami pa skuša revident uveljaviti izpodbojni razlog nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kar, že uvodoma povedano, v reviziji ni dopustno.

S tem, ko meni revizija, da razlogi nižjih sodb niso logični in prepričljivi, prehaja na procesno področje, vendar revizijskega razloga procesnih kršitev ne uveljavlja. Morala pa bi jih izrecno in opredeljeno, če naj bi jih revizijsko sodišče pretreslo. Po uradni dolžnosti razen na kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena, za katero v tej zadevi ne gre, pa ne pazi.

V čem naj bi bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno, revizija mimo omenjenega splošnega stališča o potrebnosti širšega dokazovanja, ne pojasni. Revizijsko sodišče tudi ob uradnem preizkusu s tega vidika ni odkrilo kakšnih nepravilnosti.

Ne uveljavljanih ne uradno preizkušenih kršitev torej ni, zaradi česar je moralo sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrniti (393. člen ZPP).