Jedro

Za del zahtevka, ki se glasi: „ali katerekoli druge“ (nepremičnine), tožnik ni navedel nobenih dejstev in dokazov. Sodišče bi ob prejemu tožbe moralo ugotoviti, da je tožba v tem delu nepopolna in tožnika v skladu s 105. členom ZPP pozvati k dopolnitvi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne v delu, ki se glasi „ali katerekoli druge“.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Toženec je dolžan tožniku v roku 15 dni povrniti 274,40 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ne obstoji služnost vožnje z vsemi vozili preko jugovzhodnega vogala služečega zemljišča parc. št. 1375/4, k. o. X, v korist gospodujočega zemljišča parc. št. 55/1, k. o. X, ter tožencu prepovedalo vožnjo ali prehod preko parc. št. 1375/4, k. o. X ali kakršnokoli drugačno vznemirjanje tožnika v zvezi z njegovo posestjo te ali katerekoli druge nepremičnine, katere lastnik je tožnik. Sodišče je tožencu še naložilo plačilo tožnikovih pravdnih stroškov.

2. Toženec v pravočasni pritožbi sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in opozarja, da se v 1. točki izreka izpodbijana sodba nanaša na parc. št. 1375/4, v 2. točki izreka pa na parc. št. 1375/1, zato je izrek sodbe nesklepčen in nerazumljiv (14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Izrek pod točko 2 je nesklepčen tudi iz razloga, ker se nanaša na nedoločen krog nepremičnin tožnika in ne samo na nepremičnino, ki je predmet tega pravdnega postopka, s čimer je sodišče po mnenju pritožnika nedovoljeno razširilo tožbeni zahtevek. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker sploh ni ugotovilo poteka sporne služnostne poti niti poteka nekdanje poti, po kateri so vozili že toženčevi predniki, česar sodišče niti ne more ugotoviti brez izvedenca geodetske stroke oziroma ogleda na kraju samem, oba dokaza pa je sodišče po njegovem mnenju neutemeljeno zavrnilo. Sodišču nadalje očita, da na podlagi izvedenih dokazov ni moglo z gotovostjo ugotoviti, kdaj je bil prizidek (z)grajen ter v zvezi s tem navaja, da okoliščine glede časa izgradnje prizidka za odločanje v tem sporu sploh niso relevantne. Kot bistveno navaja, da so toženec in njegovi predniki sporno traso poti vseskozi uporabljali, kar naj bi priznaval tudi sam tožnik, ki v tožbi, s katero zahteva ugotovitev neobstoja služnosti, med drugim navaja, da ravnanje toženca pomeni „nedovoljeno širitev služnosti“. Navaja še, da njega in njegovih prednikov pri uporabi spornega zemljišča, ki so ga vedno imeli za svojega, nihče (niti tožnik niti tožnikovi predniki) ni oviral. Izpostavlja, da so zakonski pogoji za priposestvovanje stvarne služnosti izpolnjeni, saj naj bi priposestvovalna doba pričela teči leta 1985, in ne šele leta 1995, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Za priposestvovanje je po mnenju pritožnika tudi nepomembno, ali je pot ves čas uporabe potekala po natanko isti trasi. Nazadnje pripominja še, da je v pravdi zaradi motenja mirne uporabe poti sodišče s pravnomočnim sklepom tožniku prepovedalo na kakršenkoli način ovirati oziroma onemogočati tožencu dostop do garaže na njegovi nepremičnini po tej (sporni) poti. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožnik je na pritožbo pravočasno odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Po določbi prvega odstavka 328. člena ZPP sodišče kadarkoli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom. Sodišče prve stopnje je s popravnim sklepom, opr. št. P 117/2013 z dne 16. 9. 2014, popravilo izrek izpodbijane sodbe tako, da je v 2. točki namesto številke „1375/1“ zapisalo pravilno številko „1375/4“. Očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP zato ni utemeljen.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje dejanskim ugotovitvam prvostopenjskega sodišča. Sodišče prve stopnje je nesporno ugotovilo potek obstoječe sporne poti, svoje ugotovitve je podprlo z dokazi in natančno navedlo, da izpovedb, ki so se razlikovale od drugih, ni štelo za verodostojne ter navedlo prepričljive razloge, zakaj ne. Vse zaslišane priče so izpovedale, da trasa nekdanje poti ni potekala tako, kot poteka sedaj, tri priče so smiselno enako izpovedale, da so toženec in njegovi predniki vozili od javne poti ob hiši tako, da so novo zgrajeno kamnito škarpo „sekali“. Glede izvedbe dokaza z izvedencem geodetske stroke in ogledom na kraju pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je toženec oba dokaza predlagal „po potrebi“ in pri njiju ni vztrajal, pri čemer pritožbeno sodišče zavrača pritožbeno tezo, da je traso sporne služnosti mogoče ugotoviti zgolj z ogledom oziroma izvedencem, saj so dokazila v pravdnem postopku prirejena.

7. Pritožbeno sodišče sledi dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje tudi glede okoliščine, kdaj sta bila zgrajena prizidek k hiši toženca in škarpa ob sporni poti, saj so te prepričljivo utemeljene v razlogih izpodbijane sodbe in podprte z izvedenimi dokazi. Na pritožbene navedbe, da okoliščine glede izgradnje prizidka za odločitev v tem sporu niso relevantne, pa je na podlagi dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe pritrditi tožnikovim navedbam iz odgovora na pritožbo, da je prav izgradnja prizidka zahtevala drugačno traso poti - z javne poti naravnost v garažo. 8. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da so toženec in njegovi predniki sporno traso poti vseskozi uporabljali. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, in temu pritožbeno sodišče sledi, da sta bila prizidek in škarpa zgrajena leta 1995, takrat je toženec tudi spremenil traso poti do svoje garaže, ki od tedaj poteka po parceli tožnika. Pritožnik neutemeljeno izpostavlja, da je zemljišče, po katerem poteka obstoječa služnostna pot, vedno imel za svoje. Toženec je tekom pravde večkrat spremenil svoje navedbe, in sicer: da „ima ta del parcele v dejanski posesti in uživanju“, da „to pot on in njegovi predniki uporabljajo, odkar pomni“, da je „traso sedaj sporne poti vedno smatral za del svoje parcele, da je torej njen dejanski lastnik“, da „že najmanj od leta 1995 dalje vozi po obstoječi trasi poti in je ne glede na lastništvo zemljišča, po katerem poteka pot, pridobil najmanj služnostno pravico“, pri čemer tožniku ne oporeka lastninske pravice na tem zemljišču, kar pred sodiščem prve stopnje niti ni bilo sporno, zato se tudi pritožbeno sodišče s tem ni ukvarjalo. Pritožbene navedbe o nemotenem izvrševanju „služnosti“ sporne poti so za odločitev o pritožbi nerelevantne, saj ne morejo spremeniti odločitve prvostopenjskega sodišča, ki je ugotovilo, da je tožnik tožencu res dovolil uporabljati pot prek njegove parcele, dokler med pravdnima strankama glede izvrševanja teh voženj dne 30. 4. 2013 ni nastal spor. Pritožbeno sodišče na tem mestu še pojasnjuje, da se tožbeni zahtevek glasi na ugotovitev neobstoja služnosti, zato so nerelevantne navedbe pritožnika o nasprotnem.(1)

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazni postopek potrdil tiste zatrjevane okoliščine, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da je priposestvovalna doba lahko začela teči šele leta 1995, ko je bil zgrajen prizidek in se je dejansko začela uporabljati sporna pot. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo, da niso izpolnjeni pogoji za pravo niti za nepravo priposestvovanje služnosti. Glede pritožbenih navedb, da za priposestvovanje služnosti ni pomembno, ali je pot ves čas uporabe potekala po natanko isti trasi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da obstoječa trasa poti bistveno spreminja prejšnjo, ki pred letom 1995 oziroma pred izgradnjo prizidka in škarpe sploh ni potekala po parceli tožnika. Ker je tožena stranka tekom pravde zatrjevala, da je pridobila služnostno pravico voženj na podlagi priposestvovanja, je ugotovljeno dejstvo, da sporna pot šele od leta 1995 poteka po tožnikovi nepremičnini, vsekakor bistveno za odločitev v zadevi. Pritožbeno sodišče tako sledi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da za priposestvovanje ni poteklo dovolj časa.

10. Nerelevantne so pritožbene navedbe, da je sodišče v motenjski pravdi tožniku prepovedalo v bodoče na kakršenkoli način ovirati in onemogočati tožencu dostop po sporni poti do garaže na njegovi nepremičnini parc. št. 55/1, k. o. X. Sodišče namreč v postopku zaradi motenja posesti razpravlja in odloča le glede varstva dejanske posesti, ne sodi pa o pravici.

11. Pritožnik pa ima prav, ko opozarja, da je sodišče prve stopnje v 2. točki izreka nedovoljeno razširilo tožbeni zahtevek. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik za del zahtevka, ki se glasi: „ali katerekoli druge“ (nepremičnine), ni navedel nobenih dejstev in dokazov. Iz odgovora na tožbo izhaja, da tožnik priznava, da je postavil zahtevek, ki je širši od predmeta tega pravdnega postopka, na kar pravilno opozarja pritožnik. Sodišče prve stopnje bi ob prejemu tožbe moralo ugotoviti, da je tožba v tem delu nepopolna in tožnika v skladu s 105. členom ZPP pozvati k dopolnitvi. Tega v tej fazi postopka, ko tožnik v odgovoru na pritožbo ne nasprotuje pritožbeni navedbi, da je predmet te pravde zgolj vznemirjanje parc. št. 1375/4, k. o. X, ni več treba popravljati, zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in tožbeni zahtevek, ki se nanaša na vznemirjanje drugih nepremičnin tožnika, zavrnilo.

12. V preostalem je višje sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Ker je pritožnik s pritožbo uspel le v sorazmerno majhnem delu, je pritožbeno sodišče odločilo, da je dolžan sam nositi svoje pritožbene stroške. Tožniku je dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 274,40 EUR, in sicer nagrado za postopek na drugi stopnji v višini 254,40 EUR (tar. št 3210) ter materialne stroške v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002), kot izhaja iz izreka te sodbe.

(1) Tožnik v tožbi sicer res navaja, da „uporaba služnostne poti za vsakodnevno garažiranje osebnega avtomobila pomeni nedovoljeno širitev služnosti, ki je toženec ni dolžan trpeti“, iz česar bi bilo mogoče sklepati, da služnost že obstoji, vendar pa pritožbeno sodišče meni, da gre zgolj za nerodno formulacijo tožnika, ki na nobenem drugem mestu služnosti ne priznava, ravno nasprotno, v tožbi in nadaljnjih pripravljalnih vlogah (ter v pritožbenem postopku) navaja dejstva in dokaze, na katera opira jasno in določno opredeljen tožbeni zahtevek na ugotovitev neobstoja služnosti vožnje.