Jedro

Pogodbeni stranki sta se dogovorili, da bo tožena stranka sklepala posel z izvajalcem v svojem imenu. Dogovor med pravdnima strankama torej ni predvideval izdaje pooblastila za zastopanje, marveč le pooblastilo, da tožena stranka opravi pravni posel (sklene z izvajalcem pogodbo o delu) kot indirekten zastopnik v svojem imenu in na račun tožeče stranke. Dogovor med pravdnima strankama je zato treba pravno kvalificirati kot pooblastitveno pogodbo, ki se presoja po pravilih pogodbe o naročilu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

A Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 7.439.254,20 SIT z obrestmi od 1. 7. 1996 dalje. Znesek naj bi predstavljal stroške, ki jih je imela tožeča stranka pri reševanju reklamacije za blago, ki ga je tožena stranka po njenem nalogu dobavila njenemu naročniku (tretjemu).

2. Tožeča stranka se je zoper takšno sodbo pritožila, pritožbeno sodišče pa je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor o poslovnem pooblastilu za sklepanje pogodb in opravljanje drugih poslov, ki so običajni pri opravljanju njene poslovne dejavnosti. Za toženo stranko naj bi zato iz posla, ki ga je s tretjim sklenila za račun tožeče stranke, ne nastala nobena obveznost. 3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

4. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

5. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

Ugotovljeno dejansko stanje

6. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: avstrijska firma H. je pri tožeči stranki naročila izdelavo in dobavo določene količine raznih vrst zobnikov – izdelki; tožeča stranka se je za izdelavo izdelkov obrnila na firmo T., vendar med njima ni bila sklenjena pogodba, saj sta se T. in tožena stranka dogovorila, tožeča stranka pa je s tem soglašala, da bo izdelke, potrebne za izvršitev naročila H., za tožečo stranko pri T.-u naročila tožena stranka. Dogovor naj bi bil v interesu tožene stranke, ki je na ta način pridobila obveznost do T.-a, ki jo je lahko pobotala s svojo obstoječo nasprotno terjatvijo; izdelki, ki jih je T. po naročilu tožene stranke izdelal in dobavil tožeči stranki, so imeli stvarne napake; H. je izdelke pravočasno reklamiral pri tožeči stranki, ta je reklamirala pri T.-u, o čemer je obvestila tudi toženo stranko, reklamacijo H. rešila, pri čemer so ji nastali stroški, ki jih sedaj kot škodo uveljavlja z zahtevkom proti toženi stranki.

B

Revizijske navedbe

7. Revident najprej nasprotuje pravni kvalifikaciji razmerja s toženo stranko. Zatrjuje, da ni šlo za poslovno pooblastilo. Tožena stranka naj ne bi sklepala pogodbe za tožničin račun, zato ta tudi ni imela zahtevka neposredno do pogodbenega partnerja, ki je izdelal in dobavil blago. V nadaljevanju se sklicuje na določbe ZOR o trgovskem zastopanju in navaja, katerih obveznosti zastopnika tožena stranka pri reševanju reklamacije ni izpolnila.

8. Storjene naj bi bile tudi kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, ki je zavrnilo predlog za zaslišanje dveh prič, ki bi lahko razjasnili pravo vsebino razmerja med pravdnima strankama. Neizvedba tega dokaza naj bi vplivala na pravilnost sodne odločitve.

9. Nadalje revident zatrjuje, da je pritožbeno sodišče „protispisno obrazložilo izpoved priče … da naj bi se o tehnoloških podrobnostih posla dogovarjali izključno in direktno s T. tehnološko opremo M.“. S tem smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

C

Presoja utemeljenosti revizije

10. Sodišči prve in druge stopnje sta razmerje med pravdnima strankama pri izvedbi spornega posla opredelili kot poslovno pooblastilo po 95. členu ZOR. Revident utemeljeno graja takšno pravno kvalifikacijo njegovega razmerja s toženo stranko. Pooblastilo je enostranski pravni akt, s katerim da pooblastitelj pooblaščencu pravico, da zanj opravi določen posel. Poslovno pooblastilo je posebna vrsta (praviloma splošne) pooblastitve, na podlagi katere pooblaščenec pridobi pravico, da v imenu zastopanega zavezuje neposredno zastopanega in drugo pogodbeno stranko (prvi odstavek 85. člena ZOR).

11. V postopku pa je bilo ugotovljeno, da sta se pogodbeni stranki dogovorili, da bo tožena stranka sklepala posel s T.-om v svojem imenu. Samo tako je bilo tudi možno doseči namen, zaradi katerega je bila tožena stranka sploh vključena v posel: nastanek terjatve T.-a do tožene stranke, kar bi tej omogočilo, da pride do poplačila svojih že obstoječih protiterjatev s pobotom. Dogovor med pravdnima strankama torej ni predvideval izdaje pooblastila za zastopanje, marveč le pooblastilo, da tožena stranka opravi pravni posel (sklene s T.-om pogodbo o delu) kot indirekten zastopnik. Tožena stranka je na podlagi takšnega dogovora s tožečo stranko sklepala pogodbe o delu (izdajala naročilnice) s T.-om v svojem imenu in na račun tožeče stranke. Dogovor med pravdnima strankama je zato treba pravno kvalificirati kot pooblastitveno pogodbo, ki se presoja po pravilih pogodbe o naročilu.(1)

12. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi stališču tožeče stranke, da je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o delu, s katero je tožena stranka prevzela obveznost pravilne izdelave in dobave izdelkov, na čemer temelji tožnikov jamčevalni zahtevek. Izvajalca (T.) je izbrala sama tožeča stranka in se z njim dogovorila za vse modalitete posla, šele nato se je v posel kot formalni naročnik, sicer v svojem imenu vključila tožena stranka. Enaki razlogi govorijo tudi proti tožnikovi tezi, da je treba razmerje med pravdnima strankama presojati po pravilih prodajne pogodbe. Nosilec in kreator posla s tretjim je bila tožeča stranka in ta posel se je odvijal na njeno nevarnost in na njen račun.

13. Zaradi posebnosti tega primera, ki so v tem, da je do takšne konstrukcije posla prišlo na zahtevo in v pretežnem interesu tožene stranke kot mandatarja, bi se lahko zastavilo vprašanje, ali razmerju med strankama morda ne manjka dopustna podlaga, tipična za pogodbo o naročilu. Objektivni razlog za sklenitev pogodbe o naročilu kot posebnega tipa pogodbe je namreč korist, ki jo želi prevzemnik naročila (mandatar) nuditi naročitelju (mandantu) – ne pa obratno. Pri odločitvi, da gre vendarle za razmerje iz pogodbe o naročilu, je revizijsko sodišče upoštevalo objektivne elemente razmerja med strankami, ki so bile udeležene v poslu, poleg tega pa tudi okoliščino, da tožeča stranka svojega naročila za izdelavo in dobavo izdelkov s pogoji, ki jih je sama izbrala kot najugodnejše, tudi zaradi zahteve izvajalca ni mogla uresničiti drugače kot s tem, da za sklenitev posla pooblasti toženo stranko. Pooblastitev je bila torej tudi v njenem interesu. Vsaka druga razlaga vsebine razmerij med strankami bi tudi nepravično razporedila odgovornosti in tveganja udeležencev v poslu.

14. Kljub temu, da sta napačno pravno kvalificirali razmerje med pravdnima strankama, pa je pravilna odločitev sodišč, da tožena stranka ni pasivno legitimirana za zahtevke iz naslova jamčevanja za napake pri izvedbi naročila iz pogodbe o delu. Četudi med pravdnima strankama ne gre za poslovno pooblastilo, ampak za pogodbo o naročilu, obvelja ključna ugotovitev sodišča prve in druge stopnje, da tožena stranka – ne glede na to, ali je izvrševala pooblastila direktnega ali indirektnega zastopnika – pogodbe o delu ni sklepala na svoj račun in zato ne more nositi rizika za njeno pravilno izpolnitev s strani izvajalca, ki ga je izbrala tožnica in z natančnimi navodili tudi določila vsebino njegovih obveznosti.(2)

15. Revidentka tudi ne more uspeti z navedbami, da tožena stranka ni izpolnila svojih obveznosti, ki jih je imela pri reševanju reklamacije kot zastopnica tožeče stranke. Navedbe, ki bi morebiti utemeljevale toženkino odgovornost na tej podlagi, je tožeča stranka podala šele v reviziji. V postopku na prvi stopnji in še v pritožbi je navajala le dejstva, ki bi lahko utemeljila neposredno odgovornost tožene stranke za izpolnitev obveznosti iz pogodbe o delu oziroma iz prodajne pogodbe. Dejstev, ki se nanašajo na morebitno utemeljenost zahtevka na novi podlagi in jih je tožeča stranka navedla šele v reviziji, sodišče ne more upoštevati (372. člen ZPP).

16. Glede na navedeno pa so neutemeljeni tudi očitki o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka (tč. 8 in 9 obrazložitve). Tožeča stranka je v navedbah opisala vse bistvene sestavine pravnih razmerij med udeleženci v poslu. Temu opisu je pritrjevala tudi tožena stranka, potrjujejo ga tudi vsi drugi dokazi, ki jih je izvedlo in ocenilo sodišče prve stopnje, nanj pa se je oprlo tudi revizijsko sodišče v tej odločbi. Tožeča stranka niti ni navajala drugačne vsebine pravnih razmerij, kot je bila ugotovljena v postopku, le pravno kvalificirala jih je drugače. K večji prepričljivosti njene pravne kvalifikacije pa v okviru danih navedb, ki se skladajo z ugotovljenim dejanskim stanjem, tudi ponovno zaslišanje prič, ki so sodelovale pri sklepanju posla, ne bi moglo prispevati.

17. Glede na navedeno je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena. Ker tudi ni našlo napak pri uporabi materialnega prava, ki bi vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe, je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

18. Odločba o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj pri Cigoj, komentar obligacijskih razmerij, ČZ Uradni list, Ljubljana, 1984 -1986, str. 2164. Op. št. (2): Glej pri Cigoj, navedeno delo, str. 2162 in 2165.