Jedro

Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je zavrnilo dokazni predlog z dopolnitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca G.G., stalnega sodnega izvedenca za področje ekonomije in podpodročje vrednotenja podjetij, z izračunom, ki bi upošteval predpostavke, ki jih je v svojem mnenju upoštevala družba F. d. o. o.. Prvotožena stranka je namreč opozorila na razhajanje v izvedenskem mnenju, ki ga je pripravil sodni izvedenec G.G. in cenitve F. d. o. o. iz leta 2008. Na podlagi doslej znanih podatkov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj ostalih predpostavk civilnega delikta. Glede uporabo principa Business Judgement Rule, je potrebno izpostaviti, da v konkretnem primeru ni šlo za odločitev, ki bi temeljila na vseh podatkih, in ki bi izključevala protipravno ravnanje uprave, saj toženca nista bila člana uprave in nista opravila nakupa, temveč sta s svojim ravnanjem, predsednika uprave zavedla k temu, da je sprejel odločitev, ki je bila za tožeči stranki škodljiva, saj so bile kupljene delnice po previsoki ceni. Toženca sta vedela za cenitev, drugi analitiki pri prvotožeči stranki so ju opozarjali na bistveno nižjo vrednost delnic od tiste iz ponudbe za nakup. Zato prvotoženec neutemeljeno zagovarja uporabo t.i. Business Judgement Rule. Posledično je sodišče prve stopnje njuno odgovornost pravilno presojalo po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (točke I, II, IV in V izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je prvotožena stranka dolžna plačati na račun sklada A. znesek 209.040,00 EUR, na račun sklada B. znesek 237.180,00 EUR in na račun sklada C. znesek 120.600,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 7. 2011 dalje do plačila, vse v roku 15 dni (točka I izreka). Nadalje je razsodilo, da je tudi drugotožena stranka dolžna plačati na račun sklada A. znesek 209.040,00 EUR, na račun sklada B. znesek 237.180,00 EUR in na račun sklada C. 120.600,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 7. 2011 dalje do plačila, vse v roku 15 dni (točka II izreka). Kar sta zahtevali tožeči stranki več in drugače (zoper prvotoženo in drugotoženo stranko) in sicer plačilo zneska 50.960,00 EUR na račun sklada A., zneska 57.820,00 EUR na račun sklada B. in zneska 29.400,00 EUR na račun sklada C., vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2008 dalje do plačila; zakonskih zamudnih obresti od zneskov 209.040,00 EUR, 237.180,00 EUR in 120.600,00 EUR od 10. 9. 2008 do 4. 7. 2011, je sodišče zavrnilo (točka III izreka). Odločilo je, da prvotožena in drugotožena stranka sami krijeta svoje stroške postopka, tožečima strankama pa sta vsaka dolžna povrniti stroške postopka v višini 3.890,18 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od iztega tega roka dalje do plačila (točki IV in V izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožili obe toženi stranki.

3. Prvotožena stranka D.D. se pritožuje zoper ugodilni del sodbe, ki jo izpodbija iz razloga po 1., 2. in 3. točki 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Navaja, da je sodba nepravilna in nezakonita. Sodišče prve stopnje je odškodninsko odgovornost tožencev utemeljilo z ugotovitvijo, da sta s svojimi ravnanji oziroma opustitvami grobo kršila interna postopkovna pravila prvotožeče stranke, s takšnim nevestnim in negospodarnim ravnanjem pa sta omogočila izvedbo spornega nakupa prednostnih delnic E. po ceni kar 33,00 EUR za delnico, čeprav sta razpolagala z zunanjo cenitvijo teh delnic družbe F. d. o. o., ki je ocenila vrednost prednostne delnice E. na zgolj 14,00 EUR. Zato je nastala premoženjska škoda v višini 1.133.640,00 EUR, katera predstavlja razliko med celotno kupnino prednostnih delnic E. ter med ocenjeno tržno vrednostjo delnic na dan 9. 9. 2008, glede na ocenjeno vrednost posamezne delnice v skladu z izvedenskim mnenjem G.G. (16,92 EUR/delnico x 70.500 lotov), ki se je kazala kot zmanjšanje premoženja skladov C., A. in B.. Do takšnega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi napačnega zaključka o tem, da je bilo ravnanje prvotoženca protipravno oziroma bistvenih dejstev in okoliščin v zvezi z vprašanjem obstoja protipravnosti sploh niti ni ugotavljalo. Sodišče prve stopnje bi namreč moralo odškodninsko odgovornost prvotoženca kot direktorja Sektorja H. presojati po kriterijih t.i. „Business Judgement Rule“ in ne zgolj po kriterijih splošne odškodninske odgovornosti delavca iz 182. člena ZDR-1. Presoja po kriteriju BJR se v konkretni zadevi izkaže za bolj utemeljeno iz razloga, ker gre pri nakupih oziroma prodajah vrednostih papirjev za inherentno tvegan posel, katerega uspeh, to je dobiček ali izgubo, ni mogoče vnaprej napovedati. Vrednost vseh slovenskih delnic, tako tistih, ki so kotirale na borzi, kot tudi tistih, s katerim se je trgovalo na sivem trgu, je v letu 2009 in kasneje padla za več kot 80 %, kar se je zgodilo tudi s t.i. „blue chip“ podjetij, to je podjetij s prvovrstno bonitetno oceno. Vse to so okoliščine, ki narekujejo presojo po kriterijih, ki so drugačni od kriterijev, ki veljajo za običajno škodo, povzročeno v zvezi z delom. Bistvena vsebina pravila t.i. podjetniške presoje oziroma Business Judgement Rule je v tem, da uprava družbe ali posamezni nosilci odločitev, kar je bil tudi pritožnik kot direktor Sektorja H., ne odgovarja za vsako napačno poslovno odločitev, zaradi katere nastane družbi škoda, saj mora zmeraj ostati določeno polje proste (lastne) presoje pri sprejemanju odločitev, ki ne more imeti vselej za posledico odškodninsko odgovornost. Pravilo podjetniške presoje je uporabilo Vrhovno sodišče RS med drugim v sodbi opr. št. III Ips 80/2010 z dne 9. 7. 2013, sodbi in sklepu opr. št. III Ips 75/2008 z dne 21. 12. 2010, prav tako Višje sodišče v Ljubljani v sklepu in sodbi opr. št. I Cpg 171/2012 z dne 10. 10. 2013 in v nekaterih drugih odločitvah. Pri presoji civilne in tudi kazenske odgovornosti članov organov vodenja in nadzora družbe je torej ključnega pomena vprašanje razmejitve med napačno poslovno odločitvijo in kršitvijo dolžne skrbnosti. Vsaka podjetniška odločitev, ki se kasneje izkaže za škodljivo, še nujno ne pomeni ravnanja v nasprotju z zahtevanim standardom skrbnosti (ravnanje s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika). Zlasti je treba upoštevati, da podjetniške odločitve ne prinašajo samo možnosti za uspeh, ampak je z njimi zmeraj povezana tudi določena stopnja poslovnega tveganja. Iz same narave podjetniške dejavnosti nujno izhaja, da se sprejemajo tudi določene tvegane odločitve, to so odločitve, ki lahko na koncu prenesejo tudi izgubo. Če bi nosilca organov vodenja družbe obremenili z odgovornostjo za vsako škodo, ki nastane zaradi poslovne odločitve, bi to povzročilo, da bi se nosilci odločitev izogibali vsakršnim tveganim poslovnim odločitvam, kar bi v končno imelo ne le negativno splošno gospodarske učinke, ampak bi bilo tudi v nasprotju z interesi lastnikov delničarjev oziroma v konkretnem primeru zavarovancev v skladih, s katerimi upravljata tožeči stranki. Njihov interes je namreč maksimirati dobiček, česar pa ni mogoče doseči brez tveganja. Doktrina temelji na spoznanju, da so vsakdanje poslovne odločitve tvegane (rizične) in polne notranjih nasprotij, zato je treba upravi gospodarske družbe omogočiti, da sprejema odločitve brez strahu, da bo zaradi njih morala odgovarjati, pri čemer tudi ne bi bilo pošteno pričakovati, da bo poslovodstvo ves čas sprejemalo zgolj popolne oziroma najbolj pravilne odločitve. Ravno zato je pri presoji standarda vestnega in poštenega gospodarstvenika potrebno ugotoviti zgolj, ali gre v dani situaciji za razumno odločitev organov vodenja ali nadzora ali ne. S tem pravilom je torej poskrbljeno za to, da negativni rezultat podjetniške odločitve nima za posledico odškodninske odgovornosti članov uprave, če so izpolnjene določene predpostavke. Sodišče prve stopnje takšne ocene v izpodbijani sodbi ni opravilo in podalo, saj je izhajalo zgolj iz pravil splošne odškodninske odgovornosti, ki pa za konkreten primer niso v celoti primerna oziroma jih je mogoče uporabiti samo ob upoštevanju zgoraj opisanih kriterijev podjetniške presoje.

Nadalje pritožba navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje v konkretni situaciji ugotoviti, ali je imel prvotoženec pri odločitvi glede nakupa prednostnih delnic E. možnost svobodne izbire med alternativama, da podpre predlog za nakup delnic ali ne. Iz sodbe izhaja, da sta toženca kršila nekatera interna pravila, s čimer naj bi bila podana protipravnost njunega ravnanja, vendar je to v tej situaciji irelevantno, saj očitane kršitve postopkovnih predpisov niso imele nikakršnega vpliva na končno odločitev glede spornega nakupa prednostnih delnic E., ki je bila v vsakem primeru v izključni pristojnosti prvotoženca, v skladu s tretjim odstavkom 6. člena Navodil o razmejevanju konfliktov interesov pri opravljanju premoženja pokojninskih skladov in I. d. d.. Določba tretjega odstavka 6. člena Navodil o razmejevanju konfliktov interesov je namreč jasna in nedvoumna in določa: "V primeru, da ne pride do konsenzualnega dogovora glede naložbenega predloga, je končna odločitev v pristojnosti direktorja oddelka J.". Toženec se je v konkretni situaciji torej lahko prosto odločal med alternativama, ne glede na to, kakšno je bilo sicer stališče taktičnega odbora kot posvetovalnega telesa. Na podlagi informacij, s katerimi je razpolagal v trenutku sprejema odločitve, je torej utemeljeno pričakoval, da je nakup delnic E. primerna naložba za sklade, s katerim je opravljal, zlasti tudi ob upoštevanju, da je s tem izpolnjeval začrtane strateške usmeritve sklada iz marca 2008. Odločitev je temeljila na realnem pričakovanju, da bo vrednost delnic E. naraščala, kot so sicer ocenjevali tudi drugi udeleženci na trgu in nenazadnje celo lastna analitska služba (prvo)tožeče stranke. Ravnal je v dobri veri, da je ravnal v korist tožeče stranke. Tožeča stranka ni dokazala nasprotnega. Ali je toženec pri sprejemu odločitve, ravnal v dobro družbo, se presoja ex ante. Poudarja, da so bili takrat tožencu, kot vsem udeležencem na trgu, lahko znani le podatki o poslovanju družbe K. d. d., kot so izhajali iz javno objavljenih podatkov, ki so temeljili na bilanci stanja in uspeha z 31. 12. 2007. Sodno angažirani izvedenec finančne stroke G.G. pa je za svoj izračun ocene tržne vrednosti prednostnih delnic uporabil podatke, ki v trenutku nakupa delnic z dne 9. 9. 2008 tožencu niso mogli biti znani. Opozarja, da je na naroku dne 13. 4. 2016 izrecno podal tudi predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja na način, da bi sodni izvedenec pri izdelavi mnenja upošteval verodostojne podatke o poslovanju družbe K. d. d., ki so lahko bili objektivno znani udeležencem na trgu v avgustu oziroma v septembru 2008, to je podatke, ki jih je v svojem cenitvenem poročilu uporabila tudi družba F. d. o. o., katere metodologija izračuna je za toženca sicer sporna, medtem ko podatki o poslovanju družbe K. d. d. za toženca niso sporni. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tega dokaznega predloga utemeljilo s tem, da je izvedenec jasno in strokovno odgovoril na vsa zastavljena vprašanja sodišča, pri čemer je temelj odškodninske odgovornosti toženca ugotovljen tudi na podlagi drugih izvedenih dokazov, kot izhajajo iz obrazložitve sodbe. S takšno obrazložitvijo zavrnitve substanciranega dokaznega predloga se prvotoženec ne strinja in meni, da je prišlo do kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bila kršena toženčeva pravica do izjave oziroma načela kontradiktornosti postopka. Sodišče prve stopnje lahko izvedbo predlaganega dokaza zavrne le tedaj, ko so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Takšni razlogi pa morajo biti razvidni ali iz obrazložitve sklepov o zavrnitvi dokaznega predloga v skladu z drugim odstavkom 287. člena ZPP ali pa iz končne obrazložitve sodišča. V posledici je tudi dejansko stanje v tem delu ostalo napačno in nepopolno ugotovljeno.

Nadalje pritožba meni, da je za odločitev ključnega pomena tudi predpostavka oziroma vprašanje, ali je glede toženčeve odločitve obstajal kakšen konflikt interesov oziroma ali je imel lastno korist od posla, pri čemer izpostavlja, da se z nakupom delnic E. ni materialno okoristil niti ni imel namena komurkoli omogočiti te koristi. Sodišče prve stopnje nadalje ni upoštevalo, da je prvotoženec pri svoji odločitvi upošteval vrednotenje družbe F. d. o. o., zlasti podatke, ki jih je ta družba v okviru cenitve uporabila. Vendar pa je glede načina vrednotenja, tj. metodologije za izračun ocenjene vrednosti delnic E., bolj primerna metodologija, ki jo je dotlej uporabljal analitični oddelek I. in enako tudi drugi udeleženci na trgu, kot npr. L., s katerega analizo je tudi razpolagal. Enako metodologijo, kot je bila uporabljena s strani analitikov v I. in jo je toženec ocenil za strokovno primernejšo od metodologije F. d. o. o., ki je bila neobičajna, je nenazadnje pri izdelavi svojega mnenja uporabil tudi sodni izvedenec G.G., ki pa je uporabil podatke, ki tožencu objektivno niso mogli biti znani v času sprejemanja odločitve. Izpostavlja, da je pred sprejemom odločitve glede nakupa prav iz razloga velike razlike med cenitvami strokovnih služb I. na eni strani ter cenitvijo družbe F. d. o. o. od drugega toženca zahteval, naj preveri kako vrednost delnic E. ocenjujejo drugi imetniki teh delnic (M., L., N.). Na podlagi navedenega je prejel informacijo oziroma tabelo, da so v kritičnem obdobju drugi imetniki delnice le-to ocenili v razponu med 30,00 in 40,00 EUR na delnico. Kot dodatno okoliščini pri odločitvi je upošteval tudi ponudbe za odkup delnic E., ki so v preteklosti prihajale na I. in so varirale v razponu med 34,5 in 70,00 EUR na delnico. Glede na to je odločitev o nakupu prednostnih delnic E. sprejel na podlagi primernih informacij oziroma v skladu z dolžno skrbnostjo. Meni, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek in zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je presodilo, da premoženjska škoda v konkretnem primeru predstavlja razliko med celotno kupnino prednostnih delnic ter med ocenjeno tržno vrednostjo kupnine glede na vrednost posamezne delnice v skladu z izvedenskim mnenjem. Navaja, da je tožnik uveljavljal škodo zaradi prevrednotenja delnic oziroma kot posledico knjigovodskega prevrednotenja naložbe v E. pri skladih C., A. in B., kar predstavlja trditveno podlago vtoževanega odškodninskega zahtevka. Sodišče prve stopnje je v nasprotju s trditveno podlago tožniku dosodilo odškodnino kot razliko med nabavno vrednostjo delnic E. in ocenjeno tržno vrednostjo teh delnic, na podlagi izvedenskega mnenja G.G.. S tem je tožniku prisodilo nekaj, česar ni zahteval, zato je prekoračilo tožbeni zahtevek. Prevrednotenje knjigovodske vrednosti delnic ni pravno priznana oblika škode, opozarja pa tudi, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je nastopilo zmanjšanje premoženja hipotetične narave in kot tak materialnopravno zmoten. Z nakupom delnic E. tožeči stranki ni nastala nobena škoda, njeno premoženje je le spremenilo obliko: za denarni znesek je z nakupom dobila določen odstotek udeležbe v lastniški strukturi družbe K. d. d. Smiselno enako izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 331/2014. Izpostavlja, da je bil nakup delnic E. dolgoročna strateška naložba I., pri čemer je teoretično vprašanje, da tudi delnice E. v prihodnosti lahko znova dosežejo ali presežejo nabavno vrednost, zaradi česar ni mogoče sploh govoriti o pravno priznani škodi, saj ta sploh nikoli ne bi mogla biti jasna v kolikor bo sploh nastala. V predpostavki, da bo cena dosegla vrednost nakupne vrednosti pa take škode dejansko sploh ne bo. Zato je nesmiselno govoriti o škodi, ki jo tožeča stranka po višini sploh ne more racionalno utemeljiti in specificirati. Priglaša stroške pritožbe.

4. Drugotožena stranka O.O. se prav tako pritožuje zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (1. - 3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko v celoti zavrne kot neutemeljen in tožečima strankama naloži povrnitev pravdnih stroškov drugotožene stranke v 15 dneh, da ne bo izvršbe, oziroma podredno, da pritožbi ugodi ter sodbo razveljavi v izpodbijanem delu in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožečima strankama pa naloži povrnitev pravdnih stroškov drugotožene stranke v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Opozarja na kršitve določb pravdnega postopka ter navaja, da sodbe zaradi notranjih protislovij ni mogoče preizkusiti in da tudi nima razlogov o nekaterih odločilnih dejstvih, kar predstavlja pritožbeni razlog iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Podana je tudi kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS, saj je sodišče prve stopnje kršilo pravico do drugotožene stranke do izjave v postopku, kršilo pa je tudi razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP), kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodbe se ne da preizkusiti v delu, v katerem sodišče prve stopnje ugotavlja zavedanje toženih strank glede cene prednostnih delnic E. na dan 9. 9. 2008. Po eni strani je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta se toženca zavedala, da je bila opravljena zunanja cenitev F. d. o. o., ki je ugotovila, da znaša tržna vrednost delnice E. 14,00 EUR za delnico, po drugi strani pa je samo implicitno ugotovilo, da ta cenitev F. d. o. o. ni verodostojna oziroma merodajna. Pri ugotavljanju predpostavk protipravnosti in zlasti predpostavke škode se sodišče prve stopnje ni oprlo na cenitev družbe F. d. o. o., temveč na cenitev sodnega izvedenca G.G.. To pomeni, da po eni strani implicitno ocenjuje cenitev F. d. o. o. kot neverodostojno in ne merodajno za ugotovitev škode, po drugi pa opredeljuje prav zavedanje tožencev, da obstaja cenitev družbe F. d. o. o., ki je cenila prednostne delnice po ceni 14,00 za delnico kot protipravno ravnanje. V tem delu so torej razlogi sodbe v nasprotju sami s seboj oziroma se sodbe ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je tudi neverodostojno oziroma obremenjeno z notranjimi protislovji ocenilo izpoved ključne priče, predsednika uprave P.P., ki je sam podpisal dve naročili za nakup prednostnih delnic E.. V predmetni zadevi je P.P. izpovedal drugače kot v individualnem delovnem sporu opr. št. I Pd 2677/2008, kljub temu pa ga je sodišče prve stopnje ocenilo kot verodostojno pričo. Ugotovilo je, da je v tem sporu res izpovedal, da ni bil seznanjen s cenitvijo družbe F. d. o. o. iz avgusta 2008, medtem ko je v delovnem sporu pred delovnim in socialnim sodiščem izpovedal, da je bil seznanjen s cenitvijo družbe F. d. o. o.. Kljub temu je sodišče prve stopnje te očitne razlike v izpovedbi opredelilo kot nebistvene, saj naj bi tudi v sporu pred delovnim sodiščem navedel, da teh cenitev ni bral. Posledično je sodišče prve stopnje tudi zmotno ugotovilo, da je bil P.P. zaveden s strani toženih strank. Bistvenega pomena je, ali se je P.P. zavedal dejanske vrednosti prednostnih delnic E. z vidika obstoja predpostavke protipravnega ravnanja toženih strank.

Nadalje je v zvezi z ugotovitvijo škode kot razliko med nakupno ceno delnic ter njeno ocenjeno vrednostjo sodišče prve stopnje v nasprotju z razpravnim načelom ugotavlja višino škode onkraj trditvene podlage ter posledično v 20. točki obrazložitve ugotovi, da znaša škoda 16,08 EUR na delnico oziroma skupno v vseh treh skladih 1.133.640,00 EUR. Poleg tega, da je vsebinsko nepravilna, je ta odločitev tudi sprejeta brez ustrezne trditvene podlage. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da popravek vrednosti v višini 1.410.000,00 EUR kaže na to, da je premoženjska škoda dejansko nastala. Ni jasno, zakaj bi popravek vrednosti v višini 1.410.000,00 EUR kakorkoli kazal na to, da je premoženjska škoda dejansko nastala. Izpodbijana sodba nadalje nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj sodišče prve stopnje navaja, da sta toženi stranki s spornim nakupom povzročili premoženjsko škodo, v izpodbijani sodbi pa vsebinsko sploh ne ugotavlja vzročne zveze med ravnanjem, ki ga predhodno opredeljuje kot protipravno, to je kršitev internih navodil v postopku obravnavanja predloga naložbe na taktičnem odboru, zavajanja P.P. ter nakup delnic po ceni, ki je bila višja od cenitve F. d. o. o., ter neutemeljeno zatrjevano škodo. Namesto tega je sodišče prve stopnje ugotavljanje te predpostavke odškodninske odgovornosti zreduciralo na ugotovitev, da sta toženi stranki s kršenjem internih pravil prvotožeče stranke ter nevestnim in negospodarnim ravnanjem omogočili izvedbo spornega nakupa prednostnih delnic E. in povzročili premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb drugotožene stranke, da zatrjevana kršitev internih aktov I., d. d. ni nikakršni vzročni zvezi z neutemeljeno zatrjevano škodo, saj kršitev postopka obravnave na posvetovalnem taktičnem organu ne vodi do nikakršne škode. Tudi se ni opredelilo do ugovorov drugotožene stranke, da je bilo vodstvo prvotožeče stranke seznanjeno z vrednostjo delnic E., saj je bila prav prvotožeča stranka eden izmed največjih delničarjev te družbe. To pa pomeni, da je bil P.P., kot predsednik uprave prvotožeče stranke, nedvomno seznanjen z njeno vrednostjo ter pri podpisu dveh naročil za nakup delnic ni mogel biti zaveden ter je nakup delnic zavestno podprl. Nadalje je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS s tem, ko je zavrnilo predlog obeh toženih strank za dopolnitev izvedenskega mnenja. Predlagala sta dopolnitev mnenja v smeri, da izvedenec v mnenju uporabljeno metodologijo aplicira tudi na vhodne podatke, ki jih je uporabila družba F. d. o. o. v svoji cenitvi v avgustu 2008. Sporna je bila neobičajna metodologija, ki jo je pri izdelavi svoje cenitve uporabil F. d. o. o., zaradi česar ni prikazovala realne tržne vrednosti prednostnih delnic E.. Treba je upoštevati tudi dejstvo, da je izvedenec za izračun vrednosti delnic uporabil isto metodologijo, to je metodo diskontiranega denarnega toka, ki jo je uporabila tudi cenitev L. na katero sta se toženi stranki zanašali v času nakupa delnic E.. Sodišče prve stopnje se je med dokaznim postopkom seznanilo z različnimi dejstvi in dokazi, ki so posredno ali neposredno kazali na to, da je bila v resnici tržna vrednost delnic E. bistveno višja od 16,92 EUR za delnico. Te okoliščine od nepristranskega sodišča zahtevajo, da dokazni postopek s izvedencem dopolni. Posledično je zaradi kršitve postopka tudi dejansko stanje ostalo nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je kršilo pravice drugotožene stranke tudi s tem, ko se ni opredelilo do tega, da je taktični odbor zgolj posvetovalni organ ter da je bila praksa I. d. d. glede upoštevanja njegovega mnenja izredno neenotna. Tudi priča R.R. je potrdila, da je taktični organ v resnici zgolj posvetovalni organ ter da se njegove odločitve niso vedno upoštevale. Drugotožena stranka je v odgovoru na tožbo tudi izpostavila, da je na neenotno prakso glede taktičnega organa pri I. d. d. opozorilo že Računsko sodišče RS v revizijskem poročilu o poslovanju sklada g., pri čemer je izpostavilo, da taktični organ na seji ni sprejel ustrezne odločitve glede prodaje delnic S., obveznic T., obveznic U. ter nakupa obveznic V. oziroma delnic Z.. Zaradi kršitve razpravnega načela izpodbijana sodba pomeni sodbo presenečenja. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo, saj je ugotovilo dejansko stanje mimo trditvene podlage. Tožeča stranka je v tožbi škodo opredelila kot vrednost popravkov izvršenih na 9. 9. 2008 in 31. 12. 2008 in sicer s 33.00 EUR, kolikor je znašala nabavna vrednost delnic, najprej na knjigovodsko vrednost 28,00 EUR dne 31. 12. 2008 pa na 13,00 EUR, kolikor je znašala cenitev na podlagi cenitve F. d. o. o.. Tožeča stranka je torej škodo opredelila izključno kot posledico računovodskega popravka vrednostne naložbe, kar pa pojmovno ne more predstavljati zmanjšanja premoženja na skladih oziroma pojmovno ne more predstavljati pravno priznane škode. Sodišče ne sme ugotoviti dejstev, ki jih stranke niso navajale in izvajati dokazov, ki jih niso predlagale oziroma to lahko zgolj stori v primeru, če imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati. Zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Glede na trditveno podlago tožečih strank drugotožena stranka ni mogla pričakovati, da bo sodišče škodo ugotavljalo onkraj nesklepčne trditvene podlage. Sodišče je dokazni postopek v veliki meri fokusiralo v ugotavljanje prevrednotenja prednostnih delnic E. dne 9. 9. 2008 in 31. 12. 2008, ter še dodatno vzpostavljalo vtis pri toženih strankah, da v skladu z razpravnim načelom dejansko ugotavlja vrednost predpostavke škode v smeri nesklepčnih navedb tožečih strank. Ob takšni trditveni podlagi in takšnem procesnem vodstvu drugotožena stranka ni mogla pričakovati, da bo sodišče prve stopnje škodo opredelilo kot razliko med tržno vrednostjo delnic E. in njihovo nakupno vrednostjo. Potrebno je upoštevati, da je bil namen postavitve izvedenca ugotavljanje enega aspekta predpostavke protipravnosti, to je nakupa po ceni, ki je bila višja od tržne in ne glede predpostavke škode. Zato drugotožena stranka glede na trditveno podlago tožečih strank ni mogla podati pravnorelevantnih ugovorov v smeri znižanja odškodnine, s čemer je bila prizadeta njena pravica do izjave v postopku. Tako ni mogla podati ugovora znižanja odškodnine zaradi kršitve obveznosti zmanjševanja škode s strani tožečih strank v smislu 171. in 243. člena OZ. Prav tako ni mogla dati ugovorov v smeri zmanjšanja odškodnine zaradi koristi skladov iz naslova imetništva prednostnih delnic E. dividende na podlagi tretjega odstavka 243. člena OZ (compensatio lucri cum damno). Ti argumenti bi bili torej glede na očitno nesklepčnost tožbe popolnoma nepotrebni in irelevantni za odločitev v zadevi. To pomeni, da sodba predstavlja tudi v vsakem primeru sodbo presenečenja ter pomeni grobo kršitev pravic drugotožene stranke do izjave v postopku po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede seje taktičnega odbora, pri čemer navaja, da zaradi izključno posvetovalne funkcije taktičnega odbora odločitev oziroma mnenje tega organa ni imelo v praksi nikakršnih posledic za neizvedbo konkretnega posla. Nadalje se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sta toženi stranki zavedli predsednika uprave pri podpisu obeh dveh naročil. Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tedanji predsednik uprave prvotožeče stranke P.P. ni bil seznanjen s podrobnostmi nakupa pred podpisom naročila oziroma, da je predlogom strokovnih služb zaupal. Namen podpisa člana uprave je pod tovrstna naročila ni v tem, da s tem podpisom potrdi svoje zaupanje podrejenem, temveč v kontrolni funkciji, ki jo s takšnim podpisom izvaja. Drugotožena stranka opozarja tudi na nov listinski dokaz, ki ga brez svoje krivde ni mogla pravočasno predložiti sodišču prve stopnje, in sicer sklep Vlade RS …. Iz sklepa izhaja, da je bil P.P. tudi član vladne svetovalne skupine, ki je pripravila predlog načina umika države iz aktivnega lastniškega upravljanja podjetij, v katero je bila vključena tudi paradržavna naložba v K. d. d.. To pomeni, da je P.P., kot kasnejši član uprave I. d. d., podpisal naročilo za nakup dveh paketov delnic dobro seznanjen z naložbo v te delnice, prav tako je bil seznanjen s prej zaupnim dokumentom Vlade RS, ki je v naložbo K. d. d. obravnaval kot strateško. To jasno kaže, da ob podpisu ni mogel biti zaveden, saj mu je, glede na to, da je soavtor dokumenta, ki je naložbo opredelil kot strateško, naložba v delnice K. ter približna vrednost teh delnic morala biti znana. Neživljenjsko je stališče sodišča prve stopnje, da je bilo P.P. predstavljeno, zakaj je nakup koristen, pri čemer se o ceni niso pogovarjali. Cena je namreč „essentialia negotii“ posla, s katerim se kupijo delnice. Posledično se sploh ni mogoče pogovarjati o tem, ali je določen nakup koristen ali ne, če je osebam, ki so v pogovoru udeležene, ni znano, po kakšni ceni bi se delnice kupile. Potrebno je upoštevati, da je priča s svojim podpisom v skladu s Pravilnikom o pooblastilih in podpisovanjem neposredno omogočila nakup paketa 26.000 delnic E. za sklad A. oziroma 29.500 delnic E. za sklad B.. Podpis pod obe naročili je torej v neposredni vzročni zvezi s kasnejšim nakupom obeh paketov delnic. To pomeni, da je bila ta priča neposredno zainteresirana za to, da bi bilo tožbenemu zahtevku zoper toženi stranki ugodeno, ter da bi bila s tem vsaj delno razbremenjena odgovornosti za opustitev dolžne skrbnosti pri opravljanju poslovodne funkcije predsednika uprave I. d. d. Priča je izpostavila zavedanje lastne odgovornosti s tem, ko je izpovedala, da je tožencema zaupala in s tem, ko sta bila ta dva podpisa na obrazcih, je bila izčrpana njegova odgovornost. To kaže na njeno neprepričljivost in s tem zainteresiranost za izid postopka. Drugotožena stranka je namreč predlog, ki je bil obrazložen, zgolj pripravila, to je storila v okviru delovnih nalog, predsednik uprave pa je to mnenje lahko upošteval ali pa tudi ne. Podpis obrazca ne pomeni, da je drugotožena stranka zavajala predsednika uprave P.P.. Pritožba navaja, da se je z zgoraj s citiranim sklepom Vlade RS drugotožena stranka seznanila 20. 6. 2016, ko ji ga je posredovala prvotožena stranka v elektronskem sporočilu. Ta pa ga je prejela istega dne od a.a. iz ... Vlade RS. Ker predhodno toženi stranki do tega dokumenta nista imeli dostopa, saj je imel oznako zaupnosti, predlaga, da sodišče zasliši a.a.. Glede tržne vrednosti prednostnih delnic E. je sodišče prve stopnje izhajalo iz izvedenskega mnenja G.G., ni pa upoštevalo, kar bi moralo, da so nekatere priče, ki so bile v dokaznem postopku zaslišane, izpovedale, da so bili v relativno kratkem obdobju pred obravnavano transakcijo izvedeni tudi nekateri nakupi delnic E. s strani tretjih oseb po ceni, ki je presegla 30,00 EUR za delnico. Priča b.b. je izpostavil, da je N. v začetku leta 2007 kupila prednostne delnice E. po ceni 31,00 EUR za delnico. Prav ta priča je izpovedala tudi o tem, da je bilo leta 2007 oziroma 2008 utemeljeno pričakovati, da bo cena delnic rasla. Sodišče prve stopnje se je torej seznanilo z različnimi dejstvi in dokazi, ki so posredno ali neposredno kazali na to, da je bila tržna vrednost prednostnih delnic E. v resnici bistveno višja od 16,92 EUR za delnico, to pa od nepristranskega sodišča terja, da ob zasledovanju načela materialne resnice ugodi dokaznemu predlogu toženih strank in izvedensko mnenje dopolni na način, kot sta to predlagali toženi stranki.

Nadalje se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje drugotožene stranke v postopku nakupa prednostnih delnic E. protipravno. Taktični odbor je bil izključno posvetovalni organ ter so se v praksi odločitve o naložbah sprejemale mimo odločitev taktičnega odbora. Zato sodišče prve stopnje nepravilno protipravno opredeljuje pripravo oziroma podpis naročila že pred sejo taktičnega odbora. Zmotno oziroma nepravilno ugotavlja, da bi se lahko prvotožena stranka, to je direktor oddelka J., o tem odločil šele takrat, ko ne bi prišlo do konsenzualne odločitve na taktičnem odboru. To pomeni, da kršitve navodila o razmejevanju konflikta interesov v delu, kjer se nanašajo na postopek obravnavanja naložbe na taktičnem odboru, ne morejo predstavljati protipravnega ravnanja. Kakršnakoli kršitev postopkovnih pravil pred internim organom, katerega mnenje se v praksi pogosto ne upošteva, zlasti v primeru naložb v domače vrednostne primere, namreč pojmovno ne more predstavljati protipravnega ravnanja. Toženi stranki predsednika uprave pojmovno nista mogli spraviti v zmoto na način, da bi ta podpisal dve naročili za nakup delnic E., brez da bi bil seznanjen z njihovo dejansko vrednostjo. P.P. je bil kot član uprave v skladu z 8. členom Pravilnika o pooblastilih in podpisovanju pristojen za podpis obeh naročil, obe je podpisal v okviru svojih pooblastil, pri čemer se poudarja, da je namen pravil o podpisovanju ne more biti v tem, da se zgolj seznani, da direktor sam preveri ali je postopek potekal pravilno. Meja za podpis člana uprave I. d. d. pod naročilo je v tem Pravilniku postavljena sorazmerno visoko in sicer na pol milijona EUR. Ne more biti dvoma, da pričakovana skrbnost člana uprave zahteva, da se ta predpisom naročila prepriča vsaj o najbolj elementarnih vidikih posla, ki ga s svojim podpisom obravnava. Zato je popolnoma nepravilen sklep sodišče prve stopnje, da P.P. dejansko ni bil seznanjen s podrobnostmi tega nakupa pred podpisom naročila oziroma, da je predlogom strokovnih služb zaupal. Stališče sodišča prve stopnje, da sta podpisana toženih strank na naročilih jamčila, da je posel do tega podpisa izveden pravilno oziroma, da sta jamčila za vsebino pravilnosti izvedbe postopkov in točnost podatkov le-teh, kljub temu da se je to zgodilo še pred odločitvijo taktičnega odbora oziroma, da te odločitve o tem sploh ni sprejel, je torej očitno neutemeljeno. Impliciten sklep sodišča prve stopnje o irelevantnosti podpisa P.P. pod naročila za nakup delnic je torej materialnopravno nepravilen. Pritožba ponovno izpostavlja, da je bil P.P. seznanjen s cenitvijo F. d. o. o., prav tako izpostavlja, da je bila I. d. d. eden izmed večjih lastnikov K. d. d., da je imelo v tej družbi celo 33,33 % delnic ter predstavnika v nadzornem svetu. Investicija v K. d. d. je torej nedvomno predstavljala relevantno investicijo, zaradi česar ni mogoče trditi, da je bilo (prvo)tožeči stranki njeno poslovanje in vrednost nepoznane. Ponovno opozarja, da sodišče prve stopnje samo ni upoštevalo kot relevantne cenitve F. d. o. o.. Zmotno je torej uporabljeno materialno pravo s tem, ko je sodišče prve stopnje ravnanje drugotožene stranke opredelilo kot protipravno. Neutemeljeno je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na ugotovitve organov in družb o drugih postopkih, zlasti na postopek ugotavljanja nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi obeh toženih strank, na revizijo poslovanja c., ki jo je naročila in plačala prvotožeča stranka, na notranjo revizijo prvotožeče stranke, odredbo ATVP z dne ... ter revizijsko poročilo Računskega sodišča poslovanja sklada g.. S pavšalnim sklicevanjem na akt teh organov oziroma družb, sodišče prve stopnje ne more utemeljiti svojega sklepa o protipravnem ravnanju drugotožene stranke. Toženca nista bila stranki v postopku, ki se je vodil pred ATVP, oziroma pred Računskim sodiščem. Posledično navedena posamična akta obeh organov ne moreta predstavljati niti dejanske niti pravne podlage za sklepanja sodišča prve stopnje o protipravnem ravnanju toženih strank. Isto velja za revizijo poslovanja družbe c.. V zvezi z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS v sporih o prenehanju delovnega razmerja oziroma upravičenosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa navaja, da je le v tem aspektu jasno, da kršitev internih aktov s strani obeh toženih strank kot so jih ugotovila sodišča v teh postopkih, nikakor ne morejo predstavljati protipravnega ravnanja v smislu predpostavke odškodninske odgovornosti toženih strank. Sodišče se torej ne more razbremeniti svoje dolžnosti, da ugotavlja predpostavko protipravnosti ravnanja s pavšalnim sklicevanjem na ugotovitve sodišč oziroma drugih subjektov. Nadalje pritožba drugotožene stranke opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo obstoj vzročne zveze. V obravnavanem obdobju je bila naložba v družbo K. d. d. zakonitim zastopnikom tožeče stranke, tudi P.P., ki je te dve naročili podpisal, dobro poznana, saj je takrat v svojem portfelju že imela delnice K. d. d., tako navadne kot tudi prednostne, zato je prvotožeča stranka spremljala njihov finančni potencial. Kakršnakoli pravno priznana škoda, ki pa v obravnavanem primeru sploh ni bila zatrjevana, bi na teh skladih enako nastala zaradi nakupa teh delnic, bi bila ob upoštevanju navedenega lahko izključno posledica podpisa predsednika uprave I. d. d. P.P. pod naročila za nakup teh delnic. Zato ni podana predpostavka vzročne zveze, pri čemer pa drugotožena stranka opozarja, da tudi sicer v obravnavanem primeru ni podana tudi nobena druga predpostavka njene odškodninske odgovornosti. Izpodbija tudi zaključek, da sta toženca namenoma kršila interne predpise prvotožeče stranke, in da je sodba tudi v tem delu obremenjena z napačno uporabo materialnega prava, prav tako pa meni, da bi lahko obresti pričele teči šele, ko bi bila tožba vročena stranki, saj šele vročitev tožbe je mogoče šteti za poziv na plačilo obveznosti v smislu 299. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

5. Tožeči stranki sta odgovorili na pritožbi toženih strank. Prerekata navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. V odgovoru tožeči stranki navajata, da je podana ustrezna trditvena podlaga, prav tako menita, da so neutemeljeni tudi vsi ostali pritožbeni očitki, ki se nanašajo na predpostavke odškodninske odgovornosti, oziroma tisti, ki utemeljujejo pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje kršilo določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), nepravilno in nepopolno je ugotovilo dejansko stanje, zato posledično ni mogoče preveriti pravilnosti uporabe materialnega prava.

8. Ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, da se sodbe ne bi dalo preizkusiti v delu, v katerem sodišče ugotavlja zavedanje toženih strank glede cene prednostnih delnic E. na dan 9. 9. 2008. Pritožba drugotoženca navaja, da sodišče prve stopnje po eni strani sprejema cenitev F. d. o. o. kot irelevantno, po drugi strani pa prav takšno percepcijo navedene cenitve s strani tožencev oziroma njeno neupoštevanje opredeljuje kot protipravno ravnanje. To utemeljuje s tem, da se sodišče prve stopnje pri ugotavljanju predpostavk protipravnosti in zlasti škode ni oprlo na cenitev družbe F. d. o. o., temveč na izvedensko mnenje G.G., ki ga je ocenilo kot jasno, popolno in razumljivo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve, saj je v sodnem postopku z neodvisnim sodnim izvedencem ugotavljalo zatrjevano višino škode, pri čemer pa cenitev, ki jo je za toženo stranko v letu 2008 pripravila družba F. d. o. o., pravilno štelo kot dokaz, da sta se toženi stranki zavedali, da je vrednost prednostnih delnic E. bistveno nižja od tiste, ki sta jo toženca predlagala predsedniku uprave prvotožeče stranke P.P. v nakup. Bistveno je, da sodišče prve stopnje protipravnost utemeljuje s tem, da je bila vrednost delnic iz cenitve F. d. o. o. bistveno nižja od tiste, ki je bila plačana za delnico pri nakupu dne 9. 9. 2008, kar v tem delu, glede višine vrednosti delnice na dan 9. 9. 2008, zadošča za sklepanje o protipravnosti ravnanja tožencev. Sodišče prve stopnje je torej dejansko vrednost delnice pravilno ugotavljalo z izvedencem, toženca pa sta bila v letu 2008 dolžna upoštevati takratno cenitev. Tudi sicer ugotovitve izvedenca G.G. ne ovržejo ugotovitve iz cenitve F. d. o. o., da je bila dejanska vrednost delnice bistveno nižja od tiste, ki je bila plačana ob nakupu teh delnice dne 9. 9. 2008. V tem smislu torej ne gre za protislovje, saj sodišče prve stopnje ni smelo ugotavljati višine zatrjevane škode zgolj na podlagi cenitve, ko jo je za prvotožečo stranko v letu 2008 pripravila družba F. d. o. o., temveč je moralo škodo ugotavljati v sodnem postopku, z neodvisnim strokovnjakom.

9. Prav tako ne gre za notranje protislovje pri ocenjevanju verodostojnosti po navedbah drugotožene stranke "ključne priče", takratnega predsednika uprave prvotožeče stranke P.P., saj je sodišče prve stopnje glede njegovega védenja o dejanski vrednosti delnic E., ki jih je prvotožeča stranka kupila v letu 2008, izpovedal, da je sicer vedel za cenitev, ampak je v delovnem sporu, na katerega se pritožba sklicuje, in sicer I Pd 2677/2008 (spor prvega toženca zaradi nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), navedel, da teh cenitev ni bral. Bistveno je, da je predsednik uprave v obeh sporih, torej tako v tem, ki se nanaša na odškodninsko odgovornost tožencev, kot tudi v delovnem, v katerem se je presojala zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 69/2011 z dne 4. 9. 2012), ki je bila podana prvotoženi stranki, ugotovilo, da za samo višino vrednosti prednostnih delnic E. predsednik uprave ni bil seznanjen. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, kot bo sicer navedeno tudi v nadaljevanju, da je predsednik uprave P.P. podpisal naročilo za nakup delnic, ker je zaupal tožencema, pri čemer višine dejanske vrednosti delnic ni poznal. V tem smislu so torej neutemeljene pritožbene navedbe, s katerimi pritožba drugotoženca izpodbija ugotovitve oziroma jim očita notranja nasprotja. Posledično je torej sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo priči, saj ni mogoče na podlagi te njegove izpovedi ter izpovedi v delovnem sporu šteti, da bi bila ta priča neprepričljiva oziroma neverodostojna, oziroma da bi bila dokazna ocena nepravilna in nepopolna, kar bi glede na določbi 7. in 212. člena ZPP predstavljalo uveljavljano bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

10. Kot bistveni kršitvi določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP obe pritožbi uveljavljata, da je sodišče prve stopnje sodilo mimo trditvene podlage s tem, ko je ugotovilo škodo, ki naj bi nastala tožečima strankama, kot razliko med nakupno vrednostjo delnic E. na dan 9. 9. 2008 in njihovo dejansko vrednostjo na ta dan. Toženca neutemeljeno trdita, da je sodišče sodilo onkraj trditvene podlage oziroma da je prekoračilo tožbeni zahtevek, kar utemeljujeta s tem, da naj bi tožeči stranki škodo utemeljevali kot knjigovodsko vrednost popravkov vrednosti delnice E. na dan 9. 9. 2008 in 31. 12. 2008. (Prvo)tožeča stranka je že v tretjem odstavku točke 1 tožbe, v "orisu tožbe", kot ga imenuje, navedla, da sta toženca z ravnanjem, ki jima ga očita, naklepoma povzročilo škodo vsem trem skladom v višini 1.410.000,00 EUR, kar predstavlja razliko med nabavno vrednostjo prednostnih delnic E., plačanih po ceni 33,00 EUR za delnico, ter dejansko vrednostjo teh delnic. Prav tako je v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 2. 6. 2014, potem, ko je z isto vlogo v pravdo vstopila tudi drugotožeča stranka zavarovalnica d., d. d., prvotožeča stranka navajala (list. št. 101), da je škoda izkazana kot razlika med nakupno in dejansko ocenjeno vrednostjo E.. Zavarovalnica d., d. d. je vstopila v pravdo, potem ko se je z njeno ustanovitvijo, po preoblikovanju e., d. d., v skladu z zakonom e. ter o naložbeni politiki e. in f. ... nanjo preneslo upravljanje sklada A. in dejavnost upravljanja skladov A. za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/06 - uradno prečiščeno besedilo, 114/06 - ZUTPG, 10/08 - ZVarDod, 98/09 - ZIUZGK in 27/10 - odločba US; v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-1) in sklad g. in sklada C. ter dejavnost upravljanja obeh navedenih skladov po Zakonu o prvem pokojninskem skladu Republike Slovenije in preoblikovanju pooblaščenih investicijskih družb (Uradni list RS, št. 26/05 - uradno prečiščeno besedilo in 85/09). Iz navedene vloge sicer izhaja, kot tudi iz tožbe, da je bila na dan 9. 9. 2008 delnica prevrednotena na 13,00 EUR na delnico, vendar navedbe o tem, da je tožeča stranka naredila slabitev oziroma prevrednotenje te delnice, ne pomeni, da uveljavlja škodo v višini, ki bila zgolj knjigovodska kategorija, temveč da je zaradi škode, ki ji je nastala in ki se izraža z dejansko vrednostjo delnice na dan nakupa, morala to ustrezno tudi prikazati v knjigovodskih podatkih. Če tega ne bi storila, bi torej izkazovala večjo vrednost premoženja od dejanske, kar ne bi bilo v skladu z računovodskimi standardi. Zaradi navedenega so neutemeljene obsežne pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje tožečima strankama prisodilo nekaj, kar nista zahtevali. Posledično tudi ni podana bistvena kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, torej relativna kršitev, ki bi bila izkazana s tem, da gre za sodbo presenečanja, oziroma so neutemeljene pritožbene navedbe drugotožene stranke, da ni mogla postavljati ustreznih vprašanj v zvezi z dejansko višino škode, ker naj bi izhajala iz izhodišča, da tožeči stranki uveljavljata škodo, ki naj bi jo izkazovala knjigovodska vrednost delnic oziroma prevrednotenje za namene računovodskega poročanja. Glede na navedeno je torej bila obema toženima strankama zagotovljena možnost, da podajata ugovore v smeri, ki se nanaša na ugotovitev dejanske vrednosti delnic v času nakupa oziroma, (in ne zgolj knjigovodske vrednosti), da sodnemu izvedencu v tej smeri postavljata ustrezna vprašanja oziroma podajata pripombe na izvedensko mnenje z dne 25. 3. 2016. 11. Neutemeljena je pritožbena navedba drugotožene stranke, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma, da vsebinsko sploh ne ugotavlja vzročne zveze med ravnanjem, ki ga predhodno opredeljuje kot protipravno, to je kršitev internih navodil postopkov obravnavanja predloga naložbe na taktičnem odboru, zavajanje P.P. ter nakup delnic po ceni, ki je bila višja od cenitve F. d. o. o. ter neutemeljeno sicer zatrjevano škodo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima sodba v tem delu vse razloge, tako glede protipravnosti ravnanja obeh toženih strank kot višine škode in tudi glede vzročne zveze. Zato v tem delu sodbi ni mogoče očitati, da ni obrazložena, kot pa bo sicer obrazloženo v nadaljevanju, je sodišče prve stopnje nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje glede višine škode.

12. Pritožba drugotoženca tudi neutemeljeno navaja, da sodbe ni mogoče preizkusiti v delu, v katerem je tožena stranka navajala, da je bila odločitev taktičnega odbora vedno le posvetovalne funkcije oziroma, da ni imela nobenih posledic za neizvedbo konkretnega posla. Pri tem se sklicuje tudi na izpoved priče R.R., ki je izpovedal o omejenih pristojnostih taktičnega organa pri odločanju za nakup. S tem v zvezi je treba izpostaviti, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da sta toženi stranki kršili interna navodila, zato zmanjševanje pomena kršitve teh navodil ne more biti utemeljeno. Bistveno je, da sta toženca, čeprav sta se zavedala, da je vrednost delnic bistveno nižja od tiste, ki sta jo predlagala v nakupu, to predlagala še preden je bila zadeva sploh obravnavana na taktičnem odboru. Sodišče prve stopnje je torej tudi v tem pogledu sodbo ustrezno obrazložilo, zato ni mogoče šteti, da sodbe ni mogoče preizkusiti, saj je skozi svojo argumentacijo, v kateri je štelo, da so kršitve internih pravil pomenile protipravno ravnanje, posredno odgovorilo tudi na navedbe toženih strank, da odločanje na taktičnih odborih ni bilo relevantno in da ni vplivalo na sklenitev posla. Zato se neutemeljeno sklicuje tudi na opozorilo Računskega sodišča v revizijskem poročilu o poslovanju sklada g. ter neutemeljeno navaja, da če bi sodišče upoštevalo te navedbe tožene stranke ne bi ugotovilo predpostavk protipravnosti oziroma vzročne zveze.

13. Pritožbeno sodišče pa se strinja z obema pritožbama, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ker je zavrnilo dokazni predlog z dopolnitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca G.G., stalnega sodnega izvedenca za področje ekonomije in podpodročje vrednotenja podjetij, z izračunom, ki bi upošteval predpostavke, ki jih je v svojem mnenju upoštevala družba F. d. o. o.. Prvotožena stranka je opozorila na razhajanje v izvedenskem mnenju, ki ga je pripravil sodni izvedenec G.G. in cenitve F. d. o. o. iz leta 2008. Sodni izvedenec je cenitev opravil po metodi diskontiranega čistega denarnega toka, pri čemer je prvotožena stranka izpostavila, da je bila sedanja vrednost pričakovanih prostih denarnih tokov v cenitvi F. d. o. o. izračunana v višini 260.966.000,00 EUR, po pesimističnem scenariju, sodni izvedenec pa je ugotovil oceno tržne vrednosti v višini 143.267.000,00 EUR po odštetju prednostnega donosa in brez elementov tržnosti in kontrole. Prav tako je bila izpostavljena uporaba različnega beta koeficienta v izvedenskem mnenju in v cenitvi F. d. o. o.. Čeprav se toženca sicer strinjata z metodologijo, ki jo je uporabil sodni izvedenec, in jo štejeta za bolj pravilno od tiste, ki jo je uporabil F. d. o. o., pa sodišče prve stopnje zavrnitve tega dokaznega predloga ni v zadostni meri obrazložilo, tako, da bi bilo povsem nedvoumno, zakaj z vidika ocenjevanja vrednosti podjetij oziroma načel in pravil poslovno finančne stroke takšna dopolnitev, kot sta jo predlagala toženca, ne bi mogla vplivati na drugačno ugotovitev vrednosti premoženja družbe oziroma vrednosti prednostnih delnic E. v času njihovega nakupa dne 9. 9. 2008. Z drugimi besedami, iz obrazložitve zavrnitve dokaznega sklepa ni mogoče ugotoviti, zakaj podatkov iz cenitve F. d. o. o. ne bi bilo mogoče uporabiti pri ugotavljanju vrednosti delnic po metodologiji, ki jo je upošteval sodni izvedenec v svojem izvedenskem mnenju. Predpostavke oziroma podatki, ki jih je v svoji cenitvi uporabila družba F. d. o. o., so lahko bistvene za ugotovitev vrednosti delnic, sodišče prve stopnje pa je ta dokazni predlog dejansko obrazložilo s preveč splošnimi in nekonkretiziranimi ugotovitvami o pravilnosti in prepričljivosti izvedenskega mnenja, ki ga je podal G.G.. Ker se višina škode ugotavlja na dan nakupa, so podatki F. d. o. o. lahko pomembni, pri čemer pritožbeno sodišče meni, da so lahko pomembni tudi vsi ostali podatki, ki so bili takrat lahko tožencema znani, oziroma jima ne bi smeli biti neznani. Izvedenec je v zvezi s tem v svojem zaslišanju opozoril na številne časopisne članke iz relevantnega obdobja, ki so opozarjali na stanje v družbi K. d. d. v času nakupa prednostnih delnic E.. Ali vsi ti podatki, ki jih je upošteval izvedenec, lahko predstavljajo razhajanja od podatkov, ki jih je uporabil F. d. o. o., pa do sedaj ni razjasnjeno. Zaradi odločitve sodišča prve stopnje je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno, odločitev pa najmanj preuranjena. Bistveno je torej, da se izvedenec tudi z izračunom opredeli do tistih podatkov, ki jih je upoštevala cenitev F. d. o. o.. Po potrebi lahko sodišče prve stopnje v novem sojenju angažira tudi drugega izvedenca, v kolikor bi bilo dopolnjevanje izvedenskega mnenja s stališča sodnega izvedenca nepravilno oziroma bi nasprotovalo izhodiščem, ki jih je sam do sedaj striktno zagovarjal, tako v pisnem mnenju kot tudi v svojem zaslišanju. Kot izhaja iz podatkov v spisu je namreč sodni izvedenec takšni dopolnitvi nasprotoval ter zagovarjal svoj pristop, ki naj bi bil tudi korekten do obeh strani oziroma do vseh akterjev v postopku. Sodišče prve stopnje se bo v novem postopku lahko opredelilo do tistih navedb toženih strank, s katerima izpostavljata velike razlike v posameznih cenitvah vrednosti, prav tako pa bo moralo, tudi s pomočjo izvedenca, razčistiti, zakaj naj bi se domnevno tudi drugi akterji na trgu kapitala v spornem času odločali za nakupe prednostnih delnic E. po višji vrednosti od ocenjene v cenitvi F. d. o. o.. Ko bo sodišče prve stopnje v nakazani smeri dopolnilo dokazni postopek, torej ko bo višino vrednosti presojalo tudi ob teh izhodiščih iz cenitve F. d. o. o., bo lahko sprejelo zaključke o vrednosti družbe K. d. d. oziroma njene delnice E. v času nakupa teh delnic dne 9. 9. 2008. 14. V preostalem pa pritožbeno sodišče na podlagi doslej znanih podatkov navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo ostale predpostavke civilnega odškodninskega delikta. V zvezi s pritožbo prvotožene stranke, ki se nanaša na uporabo principa Business Judgement Rule, je potrebno izpostaviti, da v konkretnem primeru ni šlo za odločitev, ki bi temeljila na vseh podatkih in ki bi torej izključevala protipravno ravnanje uprave, saj po eni stranki toženca nista člana uprave in nista opravila nakupa, temveč sta s svojim ravnanjem, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, predsednika uprave P.P. zavedla k temu, da je sprejel odločitev, ki je bila za tožeči stranki škodljiva. Tudi sicer uporaba Business Judgement Rule predpostavlja, kot to že navaja pritožba prvotoženca, da se pri odločitvi upoštevajo vsi takrat znani podatki. Pritožba prvotoženca s tem v zvezi pravilno izpostavlja, da je treba pri oceni odločitev (uprave) v konkretni situaciji upoštevati dejansko stanje ex ante oziroma da je treba imeti pred očmi stanje, v katerem so se nahajale poslovodne osebe v trenutku sprejemanja odločitev, ko so bili njihovi dejanski učinki še negotovi (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 80/2010 z dne 9. 7. 2013). Iz citirane sodbe izhaja, da podjetniške odločitve temeljijo na domnevah in prognozah, ki le pogojno omogočajo ali sploh ne omogočajo zanesljive ocene bodočega dogajanja.) V tem okviru ne gre zanemariti, da so informacije o morebitnih alternativah njihovim odločitvam članom uprave na razpolago le v omejenem obsegu; tudi informacije o primernosti različnih odločitev, če sploh obstaja več možnih odločitev, navadno niso na razpolago v taki meri, da bi omogočale popolno primerljivost alternativ, podatki pa postanejo dostopni navadno časovno šele po sprejeti odločitvi. Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS tako izhaja, da za napake te vrste poslovodne osebe ne morejo odgovarjati, če so le ravnale dovolj skrbno pri svoji odločitvi; v nasprotnem primeru bi odgovarjale za nekaj, česar ne obvladujejo. V konkretnem primeru pa poleg tega, da toženca nista bila poslovodni osebi, ni mogoče trditi, da nista imela podatkov, ki bi jima omogočale primerljivost alternativ. Zato je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta poznala cenitev F. d. o. o., ki je bila bistveno nižja od ponudbene cene za nakup, ki jo je prvotožeča stranka prejela za nakup delnic s strani banke h.. Zato sklicevanje na ceno delnice, ki naj bi jo v obravnavanem obdobju plačali drugi udeleženci na trgu, ne more pomeniti odločitve, ki bi bila ustrezna zahtevam iz doktrine BJR za izključitev odškodninske odgovornosti tožencev. Toženca sta vedela tudi za cenitev iz leta 2004, prav tako pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so tudi drugi analitiki pri prvotožeči stranki toženca opozarjali na bistveno nižjo vrednost delnic od tiste iz ponudbe za nakup. Zato prvotoženec neutemeljeno zagovarja uporabo t.i. Business Judgement Rule. Posledično je sodišče prve stopnje njuno odgovornost pravilno presojalo po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti.

15. Prvi odstavek 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), ki je veljal v času, ko naj bi toženca povzročila škodo, je določal, da je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, dolžan to škodo povrniti. Ker se po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) hujša stopnja krivde (namen, huda malomarnost) ne domneva (131. in 135. člen OZ), je na delodajalcu dokazno breme, da dokaže, da mu je škodo povzročil delavec, bodisi namenoma, bodisi s hude malomarnosti. To v bistvu pomeni, da mora delodajalec, v kolikor želi od delavca uveljavljati njegovo odškodninsko odgovornost po prvem odstavku 182. člena ZDR, v postopku dokazati vse štiri elemente odškodninske odgovornosti (da je škoda nastala, da jo je delavec povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti, da je delavec ravnal nedopustno in da obstaja vzročna zveza med ravnanjem delavca in nastalo škodo). Glede na obrazloženo na krivdo tožencev, niti na ostale elemente odškodninske odgovornosti, ne vpliva pritožbena navedba prvotoženca, da glede njegove odločitve ni obstajal kakšen konflikt interesov oziroma da ni imel lastne materialne koristi od posla, niti ni imel namena komurkoli omogočiti te koristi. Zato sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati dejanskega stanja v tej smeri. Pritožba prvotoženca nadalje tudi neutemeljeno navaja, da naj z njunim ravnanjem tožečima strankama sploh ne bi nastala škoda, ker je prišlo zgolj do spremembe oblike premoženja (za denarni znesek sta tožeči stranki prodobili delnice), pri čemer se neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 331/2014 z dne 28. 5. 2015. V navedeni zadevi je sodišče presojalo škodo, ki naj bi kupcema nastala zaradi nakupa nepremičnine, glede katere pa nista vedela, da je na njej (zgolj) določen oziroma predviden in še nezgrajen potek železniške proge. Glede na to je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da tožnikoma škoda v nobeni opisani obliki še ni mogla nastati. Zato je posledično lahko zaključilo, da jima z nakupom nepremičnine ni nastala škoda, njuno premoženje je le spremenilo obliko: v zameno za denarni znesek sta dobila nepremičnino. V obravnavani zadevi pa je tožečima strankama že z nakupom nastala škoda, saj so bile, kot je to razvidno iz dosedanjega teka postopka, kupljene delnice po previsoki ceni.

16. V zvezi z ravnanjem obeh toženih strank oziroma s protipravnostjo ravnanja je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil prvi toženec zaposlen pri prvotožeči strani na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne ... (A17) za nedoločen čas na delovnem mestu direktor oddelka J.. Podana mu je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, v zvezi s tem pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožbeni zahtevek zavrnjen na vseh treh stopnjah, prav tako je bila izredna odpoved podana tudi drugo tožencu in tudi on v delovnem sporu ni uspel. V sodbi opr. št. VIII Ips 69/2011 z dne 4. 9. 2012, s katero je bila zavrnjena revizija D.D. zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1193/2010 z dne 4. 11. 2010, je Vrhovno sodišče RS navedlo, da sta sodišči nižje stopnje presodili, da so bili očitki tožene stranke utemeljeni, saj sta ugotovili, da je tožnik kot direktor oddelka J., odločitev za nakup spornih delnic sprejel sam in z grobim kršenjem internih aktov tožene stranke poskrbel za izpeljavo celotnega posla. Tožnik ni ravnal v skladu s prvim odstavkom 4. člena Navodil o razmejevanju konflikta interesov pri upravljanju premoženja skladov, ki določa, da odločitev o nakupu ali prodaji naložbe sprejme taktični odbor (TO) na predlog upravljalca premoženja, pri čemer mora biti predlog utemeljen z ustrezno dokumentacijo. Tretji odstavek 6. člena istih Navodil pa določa, da je končna odločitev v pristojnosti direktorja oddelka J., v primeru, da ne pride do konsenzualnega dogovora glede naložbenega predloga. Pristojnost direktorja oddelka J., da sprejme končno odločitev o nakupu, se lahko realizira šele potem, ko jo obravnava TO. S tem, da je tožnik odločitev o nakupu sprejel, še preden je bila odločitev o nakupu obravnavana na seji TO, je ravnal v nasprotju s citiranimi navodili. Prav tako je bilo ugotovljeno, da je še pred sejo TO pridobil podpis predsednika uprave na dveh naročilih za nakup delnic E. s tem, da ga je spravil v zmoto, da so vsi predpisani postopki že opravljeni in ne da bi ga opozoril, da zadeva še ni bila obravnavana na TO ter na izrazito odklonilno mnenje oddelka za analize in negativno mnenje zunanje institucije, ki je opravila cenitev. Zato je zavzelo stališče, da je v zvezi s tem je tožena stranka tožniku utemeljeno očitala kršitev tudi Pravilnika o pooblastilih in podpisovanju. Nepravilnosti pri izvedbi nakupa delnic je ugotovil oddelek za notranjo revizijo tožene stranke in tudi Računsko sodišče. V sodbi opr. št. VIII Ips 151/2012 z dne 14. 1. 2013, s katero je bila zavrnjena revizija O.O. zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 72/2012 z dne 15. 2. 2012, je Vrhovno sodišče RS povzelo ugotovitve nižjih sodišč, da se je tožnik, ki je bil pri toženi stranki pomočnik direktorja oddelka J., v mesecu septembru 2008 v nasprotju z internim Navodilom o razmejevanju konfliktov pri upravljanju premoženja pokojninskih skladov, Navodilom o izvedbi nakupov in prodaj finančnih naložb in v nasprotju s Pravilnikom o pooblastilih in podpisovanju e., d. d., dogovoril za nakup večje količine prednostnih delnic E. še pred obravnavo na pristojnih organih, da je pri nakupu vztrajal, čeprav odločitev o nakupu na pristojnem taktičnem odboru ni bila sprejeta in se z nakupom oddelek za analize ni strinjal, da v nastalih razmerah zapisniško ni bila sprejeta odločitev o nakupu direktorja oddelka in da je izpolnil dokumentacijo za nakup, kot da bi bili predhodni postopki uspešno opravljeni in s tem zavedel tudi predsednika uprave, ki mu je bilo naročilo predloženo v sopodpis in je bil zaradi višje nakupne vrednosti spornih delnic od njihove knjigovodske vrednosti potreben takojšnji popravek vrednosti pokojninskih skladov za 275.835 EUR. Vrhovno sodišče RS je zavzelo stališče, da je tožnik naklepno dosegel nakup navedenih delnic ob kršitvi veljavnih pravil, ki so bila pri toženi stranki določena za izvedbo takih nakupov vrednostnih papirjev in s tem storil hujšo kršitev delovnih obveznosti. V sporu zaradi plačila odškodnine je zato sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz teh ugotovitev, prav tako je pravilno ugotovilo, da sta bila toženca seznanjena s cenitvami, ki so bile bistveno nižje od cene, ki jo je zahteval prodajalec banke h. v predlogu z dne 31. 8. 2008. Bistvena je ugotovitev, da sta toženca izposlovala podpis na naročilu od direktorja P.P., še preden je bila zadeva obravnavana na taktičnem odboru, da sta obšla pravila taktičnega odbora, prav tako pa sta vedela, da so, kar izhaja iz izpovedi i.i., prisotni iz oddelka j. jasno nasprotovali nakupu, kar je razvidno iz zapisnika seje taktičnega odbora za portfeljsko upravljanje. Razlogi sodbe so v tem delu pravilni, prav tako tisti, ki se nanašajo na to, da sta s svojim ravnanjem zavedla direktorja v podpis. Ugotovljeno je, da je drugi toženec v dopoldanskem času 9. 9. 2008 pripravil in podpisal tri naročila oziroma obrazce za sporni nakup delnic (A3), drugi toženec je te obrazce oziroma naročila posredoval v podpis prvo tožencu, ki jih je podpisal okrog 12.00 ure in nato dve naročili za nakup dal naprej v podpis in odobritev takratnemu predsedniku uprave prvotožeče stranke P.P., kot pristojnemu za sopodpis naročila. Naročilo je bilo torej pripravljeno in podpisano še pred sejo taktičnega odbora, prvo toženec pa bi lahko sprejel odločitev šele, ko bi bila obravnavana na taktičnem odboru in ne bi prišlo do konsenzualnega dogovora glede naložbenega predloga po tretjem odstavku 6. člena Navodila o razmejevanju konflikta interesov pri upravljanju premoženja pokojninskih skladov in I. d. d.. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta toženca s podpisom jamčila, da je bil posel do tega trenutka, ko torej podpiše predsednik uprave, izveden pravilno: Takratni direktor prvotožeče stranke je podpisal sporni naročili pred 14.00 uro oziroma pred sejo taktičnega odbora. Posledično je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sta s takšnim ravnanjem toženca omogočila, da se je izvedel nakup ter sta zavedla oziroma spravila direktorja v zmoto, da so bili vsi predpisani postopki pred podpisom naročila že opravljeni. Sodišče prve stopnje je v tem delu natančno povzelo tako pravne podlage, ki bi jih morala toženca upoštevati, kot tudi njuno ravnanje in posledico, zato se sodišče druge stopnje v celoti strinja s temi ugotovitvami ter sprejema takšno dokazno oceno. Glede zavedanja P.P. o pravi vrednosti delnic E. na dan nakupa, se drugotoženec neutemeljeno sklicuje na sklep Vlade RS, iz katerega izhaja, da gre za strateško investicijo. Zaradi tega ni mogoče šteti, da je bil predsednik uprave seznanjen s pravo vrednostjo delnic. Zato niti ni relevanten dokazni predlog, da bi se v zvezi s tem zaslišalo pričo a.a.. Toženca si tudi neutemeljeno prizadevata za to, da je zgolj P.P. odgovoren za sporni nakup, saj je bistveno, da so interna navodila pri prvotožeči stranki določala postopek, po katerem se sprejme predlog za nakup vrednostnih papirjev, prav ta pravila pa sta toženca kršila. Zato pritožba drugotoženca neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje protipravnost ravnanja tožencev in vzročno zvezo ugotovilo le s pavšalnim sklicevanjem na ugotovitve iz delovnih sporov, v katerih sta toženca neuspešno izpodbijala zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma iz ugotovitev interne revizije oziroma drugih postopkov, ki so bili s tem v zvezi izvedeni (postopek, ki se je vodil pred ATVP oziroma pred Računskim sodiščem in revizija poslovanja, ki jo je opravila družba c.). Glede na ugotovitve o zavedanju tožencev, da je predlagana cena nakupa bistveno višja od ocenjene vrednosti delnic, da so analitiki pri prvotožeči stranki nasprotovali nakupu, ni odločilno, da je imel taktični odbor le posvetovalno funkcijo. Zaradi tega ni mogoče sklepati, da ravnanje tožencev ne bi bilo protipravno.

17. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. in 355. člen ZPP). Glede na ugotovljeno se pritožbeno sodišče ni odločilo, da bi samo dopolnjevalo postopek, saj bo to po eni strani lažje naredilo sodišče prve stopnje, ki bo dejansko prvič tudi ugotovilo vrednost prednostnih delnic E. ob upoštevanju predpostavk, ki jih je uporabila družba F. d. o. o., s takšnim ravnanjem pa bi se strankam tudi dejansko odvzela možnost pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje, ki bi bilo prvič ugotovljeno šele na pritožbenem sodišču. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri. Ko bo opravilo vsa pravdna dejanja in obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu, bo lahko ponovno odločilo o tožbenem zahtevku.

18. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.