Jedro

Ker sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni odločalo o delu zahtevka tožeče stranke, ki se je nanašal na zakonite zamudne obresti, tožnik pa se je pritožil samo zaradi tega, ker sodišče s sodbo ni odločilo o vseh zahtevkih strank, ki so bili predmet postopka, je pritožbeno sodišče zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da z dopolnilno sodbo odloči še o zahtevku glede zamudnih obresti.

Izrek

Pritožba tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje II Pd 768/94 z dne 5.6.2000 se zavrže. Pritožba tožene stranke se zavrne, pritožba tožeče stranke se šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe in se vrne zadeva sodišču prve stopnje v dopolnilno sojenje, sicer se izpodbijana sodba potrdi. Stroški pritožbenega postopka tožeče stranke so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom II Pd 768/94 je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani sklenilo, da se zavrne zahtevek priče D.D. iz Ž. za povračilo stroškov v višini 316.900,00 SIT. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna od tolarske protivrednosti bruto 3.250 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila tožeči stranki za 22 dni nadomestil plače plačati razliko, ki bo nastala z upoštevanjem prispevkov iz delovnega razmerja, vse v roku 8 dni. Višji in drugačen tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki za 22 dni terenski dodatek v višini tolarske protivrednosti 308 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila v roku 8 dni. Višji in drugačen zahtevek je sodišče zavrnilo ter nadalje še odločilo, da je tožena stranka dolžna od tolarske protivrednosti bruto 807,50 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila tožeči stranki plačati za 5 delovnih dni razliko, ki bo nastala z upoštevanjem prispevkov iz delovnega razmerja, vse v roku 8 dni. Višji in drugačen zahtevek je sodišče zavrnilo in še odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati potne stroške v višini tolarske protivrednosti 250 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, vse v roku 8 dni. Višji in drugačen zahtevek je zavrnilo. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 149.569,00 SIT stroškov v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.5.2000 dalje do plačila. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka. Pritožba ni dopustna. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek priče D.D. za povračilo stroškov v višini 316.900,00 SIT. Zoper ta zavrnilni sklep se pritožuje tožena stranka in meni, da bi bilo treba pričinemu zahtevku ugoditi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba tožene stranke zoper zavrnilni sklep ni dovoljena. Po 366. čl. ZPP se v postopku s pritožbo zoper sklep uporabljajo smiselno določbe, ki veljajo za pritožbo zoper sodbo. Pritožbeno sodišče je uporabilo 3. odst. 343. čl. ZPP, ki določa, da je pritožba nedovoljena, ker tožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. Pravni interes za pritožbo ima priča, katere zahtevek je bil z izpodbijanim sklepom zavrnjen. Zavrnilni sklep ne posega v pravni interes tožene stranke, saj s sklepom ni bila naložena nobena obveznost toženi stranki. Zoper sklep bi tožena stranka imela interes za pritožbo, če bi z ugodilnih sklepom nastala njej kakšna obveznost. Zaradi navedenega je bilo treba pritožbo zavreči kot nedovoljeno po 1. odst. 343. čl. ZPP. Zoper izpodbijano sodbo se pritožujeta obe stranki. Tožnik se pritožuje izrecno zaradi obrestnega dela zahtevka, ker je sodišče dosodilo plačilo glavnice brezobrestno in s pritožbo predlaga, da sodišče dopolni sodbo tako, da ugodi obrestnemu delu zahtevka, da se zneski, dosojeni po 1., 2., 3. in 4. točki izrečenega sodbe II Pd 768/94, z dne 24.5.2000 obrestujejo z obrestno mero, kot jo Nova Ljubljanska banka d.d. priznava za devizne vloge, vezane na več kot eno leto od 30.10.1992 dalje do plačila, podrejeno pa, da sodišče spremeni sodbo tako, da ugodi zahtevku v tolarski protivrednosti z zamudnimi obrestmi od 30.10.1991 dalje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni odločalo o delu zahtevka tožeče stranke, ki se nanaša na plačilo zamudnih obresti. Pritožbeno sodišče ne sme soditi zahtevku oz. odločati, o katerem ni sodilo oz. odločilo sodišče prve stopnje, zato je bilo treba uporabiti 325. čl. ZPP, ki določa, če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, ali ni odločilo o delu zahtevka, lahko stranka v 15 dneh od prejema sodbe predlaga sodišču, naj se sodba dopolni. Po 327. čl. ZPP se šteje pritožba za predlog stranke za izdajo dopolnilne sodbe, če se izpodbija sodba prve stopnje s pritožbo samo zaradi tega, ker sodišče ni s sodbo odločilo o vseh zahtevkih strank, ki so bili predmet postopka. Iz tega razloga je bilo treba odločiti, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da z dopolnilno sodbo odloči še o zahtevku glede zamudnih obresti. Tožena stranka v pritožbi zoper sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja predlaga zavrnitev celotnega zahtevka in navaja, da je tožniku sodišče dosodilo nadomestilo plače za obdobje, za katerega toženi stranki ni pravočasno dostavil zdravniškega potrdila o opravičeni odsotnosti z dela in tega zahtevka ni priznala, ker je menila, da je v času zdravljenja zapustil kraj bivanja in mu v tem primeru po samoupravnem sporazumu nadomestilo in s tem terenski dodatek ni pripadal. Tožena stranka je svoje trditve skušala dokazati z listinami in pričo I. B., ki pa svoje izpovedi predvsem v delu, zakaj je bil prepričan, da je tožnik zapustil kraj bivanja, ni dokončal. Tožena stranka trdi, da ne razpolaga z zdravniškimi potrdili oz. bolniškimi listi, kakršne bi tožnik moral dostaviti toženi stranki. Tožena stranka je v postopku zatrjevala, da ni prejela pravilnih potrdil o zdravstveno upravičeni odsotnosti ter da ni dvignila bolniških listov za tožnika neposredno iz bolnišnice. Na nadomestilo je vezan tudi terenski dodatek iz enakih razlogov, tožniku ni bil izplačan terenski dodatek. Glede razlike za 5 delovnih dni pa tožena stranka meni, da je šlo za dogovor med pričo B. in tožnikom, s čimer se je tožnik vsekakor strinjal, zato bi navedeno v svoji izpovedbi lahko pojasnila le priča B. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je vprašanja, ki jih pritožba uveljavlja, sodišče prve stopnje že razčistilo tako s pridobitvijo ustreznih listin in z zaslišanjem prič ter tožnika in to tudi obrazložilo. Tožena stranka ne navaja v bistvu nobenih novih dejstev, ki jih ni že v postopku pred sodiščem prve stopnje, tako glede dviga bolniških listov iz klinike, ker teh bolniških listov nima. Vendar je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je tožnik z listino z dne 4.10.1991 dokazal, da je bil v spornem času dejansko na zdravljenju in da je dokazana njegova trditev, da je bil tožnik vseskozi v kraju nastanitve. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik v spornem času potoval iz kraja zdravljenja. Tožena stranka v pritožbi ne navaja novih dejstev razen, da zanika dejstva, ki jih je zanikala že pred sodiščem prve stopnje. Zato ni potrebno še dodatno zaslišanje priče I. B. glede njegove trditve, da je tožnik zapustil kraj bivanja. Pritožbeno sodišče pripominja, da mora tožena stranka za delavce imeti listinsko evidenco o tem, kje se je delavec nahajal v času opravljanja dela in če je zapustil kraj bivanja, ob nasprotni trditvi in dokazih tožnika mora ona pridobiti in predložiti dokaze za njegovo odsotnost. Nenazadnje bi tožena stranka morala predložiti konkretne dokaze za to, da se tožnik ni zdravil v kraju nastanitve, ampak da je tam prekinil zdravljenje. Sodišče prve stopnje je torej pravilno odločilo o denarnem zahtevku tožnika glede nadomestila plače za čas bolniškega staleža glede terenskega dodatka za sporni čas. Potrebno ni dodatno zaslišanje priče B. glede spornih pet dni dela oz. za plačo za teh pet delovnih dni za čas po končanem zdravljenju od 6.10.1991 do 11.10.1991. Sodišče je pravilno odločilo, da je glede tega denarnega zahtevka breme dokazovanja na strani tožene stranke in bi moralo dokazati, da ta čas tožnik po svoji krivdi ni bil na delu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik pričel nedvomno delati v Ljubljani dne 15.10.1991. V kolikor je po zaključenem bolniškem staležu tonik še ostal nekaj delovnih dni na delovišču v Nemčiji, o tem tožena stranka ni niti zatrjevala niti dokazovala, da naj bi v dneh pred vrnitvijo v Slovenijo tožnik neupravičeno izostal z dela. Zato je treba zaključiti, kot je sodišče prve stopnje pravilno storilo, da pripada za spornih pet delovnih dni tožniku plača, saj si bivanja v tujini ni podaljševal sam, ampak se je vrnil na poziv tožene stranke. Zaradi navedenega je bilo treba pritožbo tožene stranke zoper izpodbijano sodbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo. Zaradi vsega navedenega je bilo treba skleniti in razsoditi, kot izhaja iz gornjega izreka. Zaradi vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v dopolnilno sojenje je bilo treba tudi odločiti, da so stroški pritožbe tožeče stranke nadaljnji stroški postopka, o katerih se bo odločilo s končno sodbo.