Jedro

Sodišče ugotavlja, da le-ta ne določa, da bi moral biti pogoj lastništva izpolnjen ves čas trajanja postopka, kakor zatrjuje toženec. Po presoji sodišča je v skladu z jezikovno razlago pogoja "lahko kot vlagatelj kandidira" bolj pravilen zaključek, da je treba pogoj lastništva izpolnjevati ob oddani vlogi. Relevantno dejansko stanje pri presoji pogoja lastništva v konkretnem primeru je glede na navedeno besedilo Javnega poziva tisto, ki je veljalo v času oddaje vloge; torej v času, ko se presoja, ali je tožnik sploh lahko kandidiral na Javnem pozivu ali ne. Tožnik je bil v trenutku oddaje vloge investitor in lastnik nepremičnine oz. stanovanjske stavbe, kjer so bili izvedeni predmetni ukrepi (kar med strankama ni sporno), s čimer je ta pogoj po presoji sodišča izpolnil. Če bi toženec želel, da mora biti pogoj lastništva izpolnjen ves čas postopka oz. na dan izdaje odločbe, bi to lahko in moral jasno določiti v samem besedilu Javnega poziva.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Eko sklada, Slovenskega okoljskega javnega sklada, j. s., št. 36014-31816/2021-7 z dne 29. 9. 2022 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženec zavrnil vlogo tožnika za pridobitev nepovratne finančne spodbude za ukrep D - vgradnja toplotne črpalke za centralno ogrevanje stanovanjske stavbe, ukrep G - toplotna izolacija fasade starejše eno- ali dvostanovanjske stavbe in ukrep H - toplotna izolacija strehe ali stropa proti neogrevanemu prostoru v starejši stanovanjski stavbi (1. točka izreka). Posebni stroški v tem postopku niso nastali (2. točka izreka).

2. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik 27. 9. 2021 osebno oddal vlogo na Javni poziv 74SUB-OB19 (v nadaljevanju Javni poziv) za ukrepe vgradnje toplotne črpalke za centralno ogrevanje stanovanjske stavbe, toplotne izolacije fasade starejše eno- ali dvostanovanjske stavbe in toplotne izolacije strehe ali stropa proti neogrevanemu prostoru v starejši stanovanjski stavbi. V 3. točki vloge je tožnik navedel, da je bila predmetna naložba izvedena v enostanovanjski stavbi v občini A., ki stoji na zemljišču parc. št. x k.o. ..., v 1. točki vloge pa je navedel, da je lastnik stanovanjske stavbe, na kateri je bila izvedena naložba. Vendar pa toženec ugotavlja, da tožnik v času odločanja v tem upravnem postopku ni niti lastnik, niti imetnik stavbne pravice, niti družinski član lastnika, niti najemnik predmetnega stanovanja, kjer je bila naložba izvedena. To pa ni skladno z določilom Javnega poziva, ki določa, da lahko na Javnem pozivu kot vlagatelj kandidira le fizična oseba oziroma občan, ki je investitor in hkrati lastnik, solastnik ali najemnik nepremičnine, stanovanjske stavbe ali stanovanja v večstanovanjski stavbi, kjer bo izveden ukrep, ki je predmet Javnega poziva, ali imetnik stavbe pravice na tej nepremičnini ali njen najemnik. Glede na navedeno pogoji za dodelitev zaprošene spodbude niso izpolnjeni. V ugotovitvenem postopku je toženec skladno z določili Javnega poziva vpogledal v zemljiško knjigo in ugotovil, da tožnik ni vpisan kot lastnik zemljišča, na katerem stoji predmetna stavba. Po pozivu k dopolnitvi 23. 4. 2022 je tožnik 2. 6. 2022 posredoval pojasnilo, da je bila predmetna naložba izvedena v lanskem letu, ko je še bil lastnik hiše, kasneje pa je bila hiša prodana. Iz obrazložitve izhaja, da tožnik nasprotuje poročilu predvsem v delu, ko se mu očita neizpolnjevanje pogojev Javnega poziva za dodelitev spodbude, ker v času odločanja ni bil več lastnik, ne solastnik, ne imetnik stavbne pravice, ne družinski član lastnika ali najemnik nepremičnine. Meni, da je stališče toženca v nasprotju s pogoji Javnega poziva, saj v 3. točki jasno določa, da lahko za sredstva kandidira vsaka fizična oseba, ki je investitor in lastnik nepremičnine. Tožnik meni, da se konkretni razpis lahko razume zgolj tako, da mora biti vlagatelj lastnik nepremičnine ob kandidaturi, torej ko vloži popolno vlogo. Javni poziv nikjer ne določa, da mora biti vlagatelj lastnik nepremičnine tudi v času, ko toženec njegovo vlogo obravnava. Za kandidaturo so izpolnjeni vsi drugi pogoji, vse naložbe pa so že bile izvedene. Dejstvo, da je toženec potreboval skoraj leto dni za odločitev, mu ne more iti v škodo. Tožnik je nameraval ostati lastnik nepremičnine, vendar so spremenjene okoliščine v njegovem življenju (nenadna smrt očeta v letu 2021) pripeljale do odločitve o prodaji nepremičnine. Meni, da mora toženec upoštevati dejansko stanje ob oddani popolni vlogi, saj je v tistem času tožnik izpolnjeval vse zahtevane pogoje za pridobitev nepovratne spodbude. Toženec v zvezi s tem pojasnjuje, da iz tožnikovih navedb in vpogleda v zemljiško knjigo jasno izhaja, da tožnik ni več lastnik, kar pa niti ni sporno. Če v javnem pozivu ni drugače določeno, mora vlagatelj njegove pogoje izpolnjevati ves čas trajanja postopka; ne v trenutku vložitve vloge, ampak tudi v času odločanja in dodelitve nepovratne finančne spodbude. V obravnavanem primeru Javni poziv glede trenutka izpolnjevanja pogojev ne določa ničesar, kar pomeni, da mora toženec upoštevaje načelo zakonitosti presojati dejansko stanje v času izdaje odločbe. Ker torej vlagatelj v času odločanja ni več lastnik, to ni skladno z določilom iz 3. točke Javnega poziva. Toženec tudi pojasnjuje, da ga zavezuje Zakon o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), ki v 146.g členu določa, da Eko sklad izda odločbo najpozneje v 90 dneh od prejema popolne vloge. Navedeni rok je instrukcijski in toženca ne zavezuje absolutno, tako da lahko dejanje opravi tudi po preteku tega roka. Prav tako toženec preko svoje spletne strani vse potencialne in dejanske vlagatelje vlog ves čas obvešča o zaostankih pri obdelavi vlog in odločanju. Na ta način je imel je imel tudi tožnik možnost, da se seznani s predvidenim časom odločanja o njegovi vlogi. Glede na navedene ugotovitve tožnik ni upravičen do pridobitve nepovratne finančne spodbude.

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je bil lastnik predmetne nepremičnine oz. predmetne stanovanjske stavbe, na kateri je bila izvedena investicija, vse do 22. 2. 2022, ko je bila hiša prodana. Nesporno je, da je bil lastnik ob vložitvi vloge (ob začetku upravnega postopka), v času odločanja toženca o upravičenosti do sredstev pa ne več, saj je bil objekt 17. 2. 2022 prodan. Zavrača interpretacijo, da pogoji za pridobitev nepovratne finančne spodbude niso izpolnjeni, ker v času odločanja o njegovi vlogi ni bil več lastnik in da bi moral biti lastnik ves čas trajanja postopka. Meni, da je namen Javnega poziva prispevati k bolj ekološki gradnji objektov in da bi moral toženec odločiti v skladu z namenom Javnega poziva in v skladu s ciljem tega namena, tj. zmanjšati energijsko potratnost stanovanjskih in drugih zgradb ter tako neposredno prispevati k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov v ozračje. Vztraja, da je z razlago materialnega prava v škodo vlagatelja odločil v nasprotju z namenom Javnega poziva in tudi v nasprotju z določbami ZVO-1. Namen je bil z vgradnjo točno določenih strojnih naprav in opreme dosežen, saj je stavba sedaj energetsko nepotratna na podlagi rabe obnovljivih virov. Tožnik je kandidiral še kot lastnik nepremičnine in tudi vse predvidene investicije so bile predhodno izvedene v skladu z Javnim pozivom in oddano vlogo, tako da so bili izpolnjeni vsi pogoji. Zato meni, da je v času vložitve vloge ravnal v skladu z razpisnimi pogoji. Ne more pa mu biti v škodo dejstvo, da je toženec potreboval skoraj leto dni za odločitev v upravnem postopku, čeprav bi moral odločiti v 90 dneh. Neživljenjsko je pričakovati, da se lastništvo nepremičnine v tako dolgem času ne bi spremenilo. Tožnik zato meni, da je treba upoštevati dejansko stanje ob oddani popolni vlogi, saj je tožnik v tem času izpolnjeval vse predpisane pogoje za pridobitev nepovratne spodbude. Posledično ni ustrezna interpretacija pogojev Javnega poziva, da mora vlagatelj vse pogoje izpolnjevati šele ob njenem odločanju, saj veljavna in relevantna pravila tega ne določajo. Javni poziv v 3. točki jasno določa, da lahko za sredstva kandidira vsaka fizična oseba, ki je investitor in lastnik nepremičnine (med drugimi upravičenci). Javni poziv se lahko razume zgolj tako, da mora biti vlagatelj lastnik nepremičnine ob kandidaturi, torej ko vloži vlogo na predpisan način. Javni poziv nikjer ne določa, da mora biti vlagatelj tudi lastnik nepremičnine v času, ko se obravnava njegovo vlogo za pridobitev sredstev. Tudi v primeru, da drži, da če javni poziv ne določa ničesar, morajo vlagatelji izpolnjevati formalne pogoje glede lastništva tudi ob odločanju organov o dodelitvi nepovratnih sredstev, je toženec v vsakem primeru dolžan upoštevati zakonsko določene procesne roke, saj drugače ni zaščitena pravna varnost vlagateljev. Kot ustrezen dan vložitve vloge v upravnem postopku šteje dan vložitve popolne vloge pri organu. ZVO-1 nadalje v 146.g členu določa, da mora toženec najkasneje v roku 30 dni pozvati na odpravo morebitnih pomanjkljivosti vloge v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnik bi moral biti tako najkasneje do 27. 10. 2021 pozvan na dopolnitev vloge, pozvan pa je bil šele konec aprila 2022. Nadalje (takrat veljavni) četrti odstavek 146.g člena ZVO-1 določa, da je treba izdati odločbo o vlogi za pridobitev finančne spodbude v roku 90 dni od prejema popolne vloge. Toženec bi v primeru zakonitega ravnanja vpogledal v zemljiško knjigo in ugotovil, da je bil tožnik tudi v času odločanja lastnik, kar bi pomenilo, da je izpolnjeval pogoje iz Javnega poziva tudi v času odločanja toženca. Tožnik je namreč prenesel lastninsko pravico na nepremičnini šele 17. 2. 2022. Toženec je dolžan spoštovati časovni okvir za odločanje, ki ga je postavil zakonodajalec in ki je določen tudi v splošnih pogojih toženca. To pomeni, da bi toženec moral odločiti o tožnikovi vlogi preden je bila nepremičnina prodana. Ne drži, da je navedeni 90-dnevni rok instrukcijski. Toženec bi tovrstne zaplete pri interpretaciji pogojev lahko rešil na način, da bi v Javnem pozivu natančneje določil pogoje za pridobitev finančnih sredstev.

4. Toženec v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika in predlaga zavrnitev tožbe. Pojasnjuje, da ker tožnik pogoja lastništva v času izdaje izpodbijane odločbe ni več izpolnjeval, kar ni bilo sporno, je po tem, ko je tožniku s poročilom o ugotovitvah z dne 8. 6. 2022 omogočil, da se izjavi o vseh pravno pomembnih dejstvih, na katerih temelji odločba, njegovo vlogo zavrnil. Ponavlja razloge za svojo odločitev in ponovno pojasnjuje, da če v javnem pozivu ni drugače določeno, mora vlagatelj pogoje javnega poziva izpolnjevati ves čas trajanja postopka, ne le v trenutku vložitve vloge, ampak tudi v času odločanja in dodelitve nepovratne finančne spodbude. V obravnavanem primeru Javni poziv glede trenutka izpolnjevanja pogojev ne določa ničesar, kar pomeni, da mora toženec, upoštevaje načelo zakonitosti, presojati dejansko stanje v času izdaje odločbe. Odločba se namreč, če ni določeno drugače, izdaja po pravnem in dejanskem stanju v času njene izdaje. Ker tožnik v času odločanja ni bil več lastnik predmetne nepremičnine, to ni skladno z določilom iz 3. točke Javnega poziva in mu toženec finančne spodbude ni mogel dodeliti. Toženec je ravnal enako v vseh primerih, kadar je pred izdajo odločbe prišlo do okoliščin, zaradi katerih vlagatelj pogojev Javnega poziva ni več izpolnjeval, zato mu ni mogoče očitati posegov v načeli zaupanja v pravo in pravne varnosti. S tem je tudi uresničen namen predmetnega Javnega poziva, ki je bil v tem, da se sofinancira osebe, med drugim lastnike nepremičnin, ki bodo vlagali v svojo nepremičnino, ne pa bivše lastnike, ki so vlagali v svojo nepremičnino, pa so jo pred odločitvijo o njihovi vlogi prodali. V izpodbijani odločbi je tudi pojasnjeno, zakaj se 90-dnevnega roka ni moglo držati, tj. predvsem zaradi zelo velikega števila prejetih vlog in omejenih kadrovskih zmogljivosti. Poleg tega tožnik niti ne zatrjuje, da bi v zvezi s tem poslal kakšno zaprosilo za prednostno reševanje zadeve. Tožnik je imel na voljo tudi pravno sredstvo za pospešitev postopka, tj. tožbo zaradi molka organa, ki se je ni poslužil. Dodaja še, da se je zaradi izvedene naložbe vrednost nepremičnine povečala, kar je tožnik lahko uveljavljal pri višini kupnine.

5. Tožnik v pripravljalni vlogi v celoti prereka navedbe iz odgovora na tožbo in dodaja, da ne more biti žrtev nedorečenih pogojev Javnega poziva in kadrovske podhranjenosti s posledičnimi dolgotrajnimi zamudami v reševanju vlog. Tožnik je kandidiral kot lastnik nepremičnine in investitor, med pogoji pa ni bilo nikakršne prepovedi prodaje nepremičnine, zato je upravičeno menil, da izpolnjuje vse potrebne pogoje. Toženec si po svoje razlaga določila Javnega poziva in z napačno interpretacijo v postopek vnaša negotovost. Dodaja, da enako ravnanje v vseh podobnih postopkih ni nobena garancija, da so takšne odločitve pravilne. V tej zadevi ni sporno, da je bila investicija izvedena korektno in da je bila v celoti plačana. O izvedenih delih je tožnik dostavil vso zahtevano dokumentacijo in upošteval vsa druga določila Javnega poziva. Smoter Javnega poziva je jasen, to je zmanjšanje energetske potratnosti in s tem stopnje toplogrednih plinov, in ta smoter je tožnik dosegel s tem, ko je izvedel investicijo v skladu s pravili, določenimi v Javnem pozivu. Navedbe glede povečanja vrednosti nepremičnine so povsem nerelevantne in pravno neupoštevne.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi ni spora o dejanskem stanju, sporna pa je pravilnost odločitve, da se vloga tožnika za pridobitev nepovratne finančne spodbude zavrne.

8. Pravna podlaga obravnavane zadeve izhaja iz ZVO-1, določil Javnega poziva 74SUB-OB19 in Splošnih pogojev poslovanja Eko sklada (v nadaljevanju Splošni pogoji), ki so tudi sestavni del Javnega poziva. ZVO-1 v 143. členu določa, da Eko sklad spodbuja trajnostni razvoj s financiranjem naložb za preprečevanje, odpravljanje ali zmanjšanje obremenjevanja okolja. V prvem odstavku 146.d člena določa, da Eko sklad z javnim pozivom določi zlasti skupni obseg sredstev, pogoje za njihovo dodelitev, merila za določitev višine sredstev, upravičence in rok za vlaganje vlog. V tretjem odstavku 146.d člena določa, da se pri odločanju o dodeljevanju sredstev sklada namenskega premoženja Eko sklada uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, kolikor ta zakon ne določa drugače. V tej zvezi četrti odstavek 146.g člena - enako kot 18. člen Splošnih pogojev - določa, da Eko sklad izda odločbo najpozneje v 90 dneh od prejema popolne vloge. Na podlagi ZVO-1 objavljen predmetni Javni poziv v 1. točki opredeljuje svoj predmet, in sicer so to nepovratne finančne spodbude občanom za rabo obnovljivih virov energije in večjo energijsko učinkovitost stanovanjskih stavb, in namen, ki predstavlja povečanje rabe obnovljivih virov energije in večjo energijsko učinkovitost v stanovanjskih stavbah ter zmanjšanje prekomerne onesnaženosti zraka z delci PM10 in s tem izboljšanje kakovosti zunanjega zraka. V 1. točki Javni poziv nadalje glede ukrepa D določa, da se pravica do nepovratne finančne spodbude dodeli za nakup in vgradnjo električne, plinske, sorpcijske ali hibridne toplotne črpalke za centralno ogrevanje stanovanjske stavbe (toplotne črpalke za ogrevanje prostorov in kombinirani grelniki s toplotno črpalko), tip zrak/voda, voda/voda ali slanica (kot npr. zemlja)/voda. Glede ukrepa G določa, da se pravica do nepovratne finančne spodbude dodeli za nakup in vgradnjo fasadnega sistema s toplotno izolacijo, če je izkazano razmerje med toplotno prevodnostjo _(?)_ in debelino (d) nove toplotne izolacije _(?)_/d 0,230 W/(m2K). In glede ukrepa H določa, da se pravica do nepovratne finančne spodbude dodeli za izvedbo toplotne izolacije strehe ali stropa proti neogrevanemu prostoru, če je izkazano razmerje med toplotno prevodnostjo _(?)_ in debelino (d) nove toplotne izolacije _(?)_/d - 0,140 W/(m2K). Glede oseb, upravičenih za kandidiranje, Javni poziv v 3. točki določa, da lahko na javnem pozivu kot vlagatelj **kandidira** vsaka fizična oseba oziroma občan, ki je investitor in lastnik ali solastnik nepremičnine, stanovanjske stavbe ali stanovanja v večstanovanjski stavbi, kjer bo izveden ukrep, ki je predmet javnega poziva. Nepremičnina, stanovanjska stavba oziroma stanovanje v večstanovanjski stavbi, kjer bo izveden ukrep, ki je predmet tega javnega poziva, mora biti v izključni lasti fizične osebe/oseb. Lastništvo predmetne stanovanjske stavbe oziroma stanovanja v večstanovanjski stavbi bo preverjeno z vpogledom v elektronsko zemljiško knjigo. V 8. točki Javnega poziva je določeno, da vlagatelj lahko pridobi pravico do nepovratne finančne spodbude za novo naložbo, s katero je izveden eden ali več z javnim pozivom opredeljenih ukrepov. V 4. točki Javnega poziva pa je določeno, da je prepovedano odtujiti **naložbo**, ki je bila predmet finančne spodbude, in sicer konkretno, da vgrajenih gradbenih proizvodov, strojnih naprav in opreme, za katere je bila dodeljena nepovratna finančna spodbuda, ni dovoljeno odstraniti najmanj 3 (tri) leta po izplačilu nepovratne finančne spodbude.

9. V splošnem sodišče sicer pritrjuje tožencu, da je za odločitev v upravnem postopku pravno pomembno pravno in dejansko stanje v času izdaje odločbe organa prve stopnje. Vendar to ne pomeni, da je za odločitev v zadevi vselej pravno relevantno dejansko stanje, kakršno obstaja v trenutku izdaje odločbe. Katera so tista dejstva in okoliščine, ki so v določeni zadevi pravno relevantne, določa materialnopravna podlaga. To so lahko pretekla dejstva in okoliščine, sedanja dejstva in okoliščine ali gotova in verjetna bodoča dejstva in okoliščine.1 V konkretnem primeru predstavlja materialnopravno podlago ZVO-1 in na njegovi podlagi objavljen predmetni Javni poziv. Niti ZVO-1 niti Javni poziv pa glede trenutka izpolnjevanja pogoja lastništva za upravičenost do dodelitve finančne spodbude ne določata, da morajo predpisani pogoji biti izpolnjeni v času izdaje odločbe. Javni poziv določa, da lahko na javnem pozivu kot vlagatelj kandidira vsaka fizična oseba oziroma občan, ki je investitor in lastnik ali solastnik nepremičnine, stanovanjske stavbe ali stanovanja v večstanovanjski stavbi, kjer bo izveden ukrep, ki je predmet javnega poziva.

10. Najnovejša sodna praksa Vrhovnega sodišča RS je sprejela stališče, da je javni poziv, izdan na podlagi javnega pooblastila, splošni javnopravni akt, ki je skupaj z zakonom tudi podlaga za izdajo upravnih aktov, kar pomeni, da so njegove norme javnopravne narave in s tem tudi predmet presoje s strani pristojnega sodišča v upravnem sporu.2 Tak javni poziv ni enostranska izjava poslovne volje, katerega vsebino bi bil (primarno, edini) pristojen razlagati tisti, ki jo je oblikoval. Iz njegove pravne narave tudi ne izhaja, da bi ga bil pristojen končno in avtoritativno razlagati upravni organ oziroma nosilec javnega pooblastila kot izdajatelj, temveč je - tako kot za druge splošne pravne norme - za avtoritativno razlago pristojno sodišče.3 V zvezi s tem je sodišče primarno izhajalo iz samega besedila Javnega poziva. Sodišče ugotavlja, da le-ta ne določa, da bi moral biti pogoj lastništva izpolnjen ves čas trajanja postopka, kakor zatrjuje toženec. Po presoji sodišča je v skladu z jezikovno razlago pogoja "lahko kot vlagatelj kandidira" bolj pravilen zaključek, da je treba pogoj lastništva izpolnjevati ob oddani vlogi. Vlagatelj je namreč oseba, ki odda (popolno) vlogo, s tem pa kandidira na določenem javnem pozivu. Ko je tožnik oddal svojo vlogo, s čimer je postal vlagatelj in tako kandidiral na predmetnem Javnem pozivu, je bil lastnik in je ta pogoj izpolnjeval. Ali je vlagatelj upravičen do finančne spodbude, pa se šele preverja na podlagi izpolnjevanja ostalih (materialnih) pogojev Javnega poziva, povezanih predvsem z izvedbo same naložbe. Relevantno dejansko stanje pri presoji pogoja lastništva v konkretnem primeru je glede na navedeno besedilo Javnega poziva tisto, ki je veljalo v času oddaje vloge; torej v času, ko se presoja, ali je tožnik sploh lahko kandidiral na Javnem pozivu ali ne. Tožnik je bil v trenutku oddaje vloge investitor in lastnik nepremičnine oz. stanovanjske stavbe, kjer so bili izvedeni predmetni ukrepi (kar med strankama ni sporno), s čimer je ta pogoj po presoji sodišča izpolnil. Če bi toženec želel, da mora biti pogoj lastništva izpolnjen ves čas postopka oz. na dan izdaje odločbe, bi to lahko in moral jasno določiti v samem besedilu Javnega poziva. A tega ni storil. 11. Takšna razlaga je po prepričanju sodišča skladna tudi s samim namenom pogoja lastništva, ki je po presoji sodišča ta, da se onemogoči vlaganje vlog na Javnem pozivu in posledično dodelitev finančnih spodbud osebam za investicije na nepremičninah oz. stanovanjskih stavbah, v zvezi s katerimi vlagatelji ne bi imeli vzpostavljenega nikakršnega pravnega razmerja. Povedano drugače, tožnik ne bi mogel biti vlagatelj za investicijo, ki ne bi bila izvedena na njegovi nepremičnini (oz. ne bi bil imetnik stavbne pravice na takšni nepremičnini, njen najemnik ali družinski član lastnika). V konkretnem primeru pa je tožnik investicijo nesporno izvedel na (takrat) lastni nepremičnini in tudi vse ostale pogoje Javnega poziva je izpolnil v času svojega lastništva.

12. Sodišče še ugotavlja, da tudi ostalo sobesedilo Javnega poziva in kontekst uporabljenega jezika v konkretnem primeru pritrjujejo navedeni razlagi. Tako denimo Javni poziv v 4. točki določa prepoved odtujitve same naložbe, ničesar pa ne določa glede prepovedi odtujitve nepremičnine oz. stanovanjske stavbe, na kateri je izvedena naložba. Javni poziv bi lahko določal prepoved odtujitve nepremičnine oz. stanovanjske stavbe, na kateri je bil izveden določen ukrep, kar bi pritrjevalo interpretaciji, za katero se zavzema toženec, vendar takšne prepovedi ne določa. Javni poziv v 1. točki pri posameznih ukrepih nadalje določa, da se pravica do nepovratne finančne spodbude dodeli, kar kaže na jasno razlikovanje pri uporabi jezika napram pogoju lastništva, kjer je določeno, da neka oseba lahko kot vlagatelj kandidira.

13. Prav tako v konkretnem primeru po presoji sodišča ni nepomembna okoliščina, da je toženec bistveno prekoračil 90-dnevni instrukcijski rok za izdajo odločbe, ki je določen v četrtem odstavku 146.g člena ZVO-1 in v 18. členu Splošnih pogojev. Tožnik je namreč v času oddaje vloge izpolnjeval pogoj Javnega poziva lastništva in bi ga ne glede na razlago izpolnjeval tudi v trenutku izdaje odločbe, če bi bilo odločeno v roku 90 dni od oddane vloge. Tožnik je namreč vlogo oddal 27. 9. 2021, nepremičnino je prodal 22. 2. 2022, izpodbijana odločba pa je bila izdana šele 29. 9. 2022. Sodišče sicer pritrjuje tožencu, da je navedeni rok zgolj instrukcijske narave, vendar je že Ustavno sodišče RS dejalo, da je v primerih, ko je takšen rok bistveno prekoračen in pride do spremembe dejanskega stanja, lahko kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.4 Prav tako je Vrhovno sodišče že odločilo, da lahko stranka, ki ob vložitvi vloge izpolnjuje pogoje za pridobitev neke pravice, utemeljeno pričakuje, da bo upravni organ o vlogi odločil v zakonskem roku in zato taka stranka zaradi kršitve rokov v upravnem postopku, ki jih povzroči upravni organ, ne sme trpeti negativnih posledic.5 Načelno sicer drži, da bi tožnik lahko toženca pozval na izdajo odločbe v sedmih dneh in nato sprožil upravni spor zaradi molka organa. Vendar to ne izključuje pravkar navedenih argumentov, pri čemer so razlogi, zakaj ni bilo pravočasno odločeno, v sferi toženca (kadrovska podhranjenost). Dejstvo je, da bi tožnik ne glede na razlago, v katerem trenutku mora biti izpolnjen sporni pogoj lastništva, le-tega v vsakem primeru izpolnjeval, če bi toženec odločil v postavljenem 90-dnevnem roku. Tožnik je ob oddaji vloge in vse do preteka navedenega roka nesporno izpolnjeval pogoj lastništva.

14. Pri tem pa je treba upoštevati tudi, da je tožnik po prepričanju sodišča v celoti dosegel namen Javnega poziva in relevantnih določb ZVO-1. S finančnimi spodbudami posameznikom se le-te namreč spodbuja, da investirajo v naložbe za preprečevanje, odpravljanje ali zmanjšanje obremenjevanja okolja. Finančne spodbude so zgolj predmet Javnega poziva, le-te pa zasledujejo njegov namen. Glede na to da je tožnik investiral v tri tovrstne ukrepe na svoji nepremičnini in da je izpolnil vse ostale pogoje iz Javnega poziva, da je sredstva porabil v skladu z namenom Javnega poziva (oz. bi se štelo, da jih je, če bi mu sredstva bila dodeljena) in da je investicijo tudi dokončno izvedel skladno z objavljenimi pogoji (vse to ni bilo sporno), je bil v konkretnem primeru namen ZVO-1 in Javnega poziva "tj. povečanje rabe obnovljivih virov energije in večja energijska učinkovitost v stanovanjskih stavbah ter zmanjšanje prekomerne onesnaženosti zraka" po presoji sodišča dosežen.

15. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, saj sta se stranki upravnega spora obravnavi odpovedali.

16. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška pisarna, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

1 Erik Kerševan, Vilko Androjna: Upravno procesno pravo : Upravni postopek in upravni spor (2., spremenjena in dopolnjena izdaja), GV Založba, zbirka Pravna obzorja, Ljubljana, 2017, str. 244. 2 Glej sodbo VSRS X Ips 41/2022 z dne 6. 9. 2023, tč. 27. 3 Prav tam, tč. 27. 4 Glej sodbo Up-10/03 z dne 10. 7. 2003. 5 Primerjaj sklep I Up 668/2001 z dne 3. 3. 2004.