Jedro

Okoliščina, da sodišče ni izdalo posebnega pisnega sklepa, da se sprememba toženčeve tožbe ne dovoli, ne predstavlja relativne bistvene kršitve določb postopka, saj opustitev izdaje pisnega sklepa, da se sprememba tožbe ne dopusti, ni vplivala na zakonitost in pravilnost sklepa, glede na to, da je toženec v pritožbi zoper sodbo lahko izpodbijal tudi sklep, da se sprememba njegove tožbe ne dovoli, kar je tudi storil. Ni mogoče "seštevati" dohodkov stranke iz dela, ki so skupno premoženje, in strankinih denarnih sredstev, ki so njeno posebno premoženje, kot je storilo prvo sodišče, saj gre za dve različni kategoriji.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke zoper sklep se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sprememba tožbe tožene stranke z dne 10. 12. 2020 dovoli glede 4. točke tožbenega zahtevka (da so skupno premoženje pravdnih strank tudi denarna sredstva iz naslova rentnega zavarovanja po polici R 000 v znesku 30.000 EUR, v deležih vsakega do polovice).

II. V ostalem se pritožba tožene stranke zoper sklep zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje (da se sprememba tožbe tožene stranke z dne 10. 12. 2020 v ostalem delu ne dovoli).

III. Pritožbama pravdnih strank zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi: v I. točki izreka glede odločitve o deležih na skupnem premoženju (za tožnico 54 % in za toženca 46 %), v 1. alineji II. točke izreka in v III. točki izreka, ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

IV. V ostalem se pritožbi pravdnih strank zavrneta ter se v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

V. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je na naroku 2. 3. 2021 sprejelo sklep, da se sprememba tožbe tožene stranke z dne 10. 12. 2020 ne dopusti. V sodbi je ugotovilo, da sodijo v skupno premoženje pravdnih strank nepremičnina ID znak: del stavbe 0000-111-00, nepremičnina ID znak: del stavbe 0001-222-00 in obveznosti po kreditni pogodbi z dne 9. 7. 2007 do Banke A. d. d., ter da znaša delež tožnice na skupnem premoženju 54 %, toženčev delež na skupnem premoženju pa 46 % (I. točka izreka). Kar sta pravdni stranki zahtevali več ali drugače, je prvo sodišče zavrnilo (glede višjih deležev na skupnem premoženju v korist vsake stranke, glede vpisa skupne lastnine oziroma lastninske pravice v zemljiško knjigo in glede ugotovitve, da spadajo v skupno premoženje tudi premičnine v obeh stanovanjih iz I. točke izreka sodbe - II. točka izreka). Odločilo je še, da stranki nosita svoje pravdne stroške (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, toženec pa izpodbija tudi sklep, da se ne dopusti sprememba njegove tožbe. Tožnica izpodbija sodbo glede ugotovitve, da spada v skupno premoženje nepremičnina ID znak: del stavbe 0001-222-00 (stanovanje v B.), glede zavrnitve njenega zahtevka za višji delež na skupnem premoženju in glede odločitve o stroških postopka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi njenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. V bistvenem navaja, da stanovanje v B. ne spada v skupno premoženje, ker je kupnino zanj plačala v celoti iz svojega posebnega premoženja. Zmotna je ugotovitev, da naj bi bili dohodki pravdnih strank v celotnem obdobju njune izvenzakonske skupnosti približno enakomerni. Tožnica je zaslužila in prispevala bistveno več. Prvo sodišče bi moralo upoštevati, da je tožnica prejemala dodatni del plače tudi v obliki potnih stroškov. Gre za upošteven prispevek tožnice k skupnemu premoženju. Glede stanovanja v C. prvo sodišče ni pravilno ugotovilo, koliko posebnega premoženja je tožnica vložila v nakup tega stanovanja. Napačno je stališče prvega sodišča, da ni mogoče upoštevati vlaganj tožnice v opremo stanovanj, saj je tožnica svoje posebno premoženje v tem pogledu vlagala v skupnost s tožencem, v predmete, ki jih je uporabljal tudi on. Tožnica je ves čas v pretežni meri financirala vse potrebe pravdnih strank in življenjske stroške, poleg tega pa je ves čas tudi sama skrbela za gospodinjska opravila, glede tega pa se prvo sodišče sploh ni opredelilo. Tožnica ni hodila na potovanja v tujino v takšnem obsegu, kot to ugotavlja prvo sodišče. Tožnica je plačevala tudi večino stroškov za preživljanje pravdnih strank in svojega sina, ko je živel z njima. Zmotna je ugotovitev prvega sodišča, da so bile preživninske obveznosti pravdnih strank do njunih otrok iz prejšnjih zvez enakomerno razporejene. Iz odgovora zavarovalnice izhaja, da tožencu ni bilo ničesar izplačanega iz nezgodnega zavarovanja, zato prvo sodišče ne bi smelo v njegov prid upoštevati, da naj bi prejel odškodnino. Pravdni stranki sta imeli enako športno opremo in s tem povezane izdatke, česar prvo sodišče ni upoštevalo. Tožnica je vložila v pridobitev skupnega premoženja tudi svoje posebno premoženje, za razliko od toženca, zato bi moral biti njen delež na skupnem premoženju višji od 54 %.

3. Toženec v pritožbi izpodbija ugotovitev sodišča, da spada v skupno premoženje nepremičnina ID znak: del stavbe 0000-111-00 stanovanje v C. ter da so obveznosti po kreditni pogodbi z dne 9. 7. 2007 skupno premoženje (pasiva) pravdnih strank. Izpodbija odločitev o višini deležev na skupnem premoženju (I. točka izreka). Pritožuje se tudi zoper zavrnilni del sodbe, ki se nanaša na odločitev o njegovem tožbenem zahtevku, in sicer glede njegovega deleža na skupnem premoženju ter ugotovitve, da spadajo v skupno premoženje tudi premičnine v obeh stanovanjih. Uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo prvega sodišča. V relevantnem delu pritožbe v bistvenem navaja, da je odločitev o višini deležev pravdnih strank na skupnem premoženju napačna. V resnici sta njuna deleža enaka. Napačna je odločitev o zavrnitvi njegovega zahtevka glede premičnin. V vlogi z dne 10. 12. 2020 je toženec podal tožbeni zahtevek glede premičnega skupnega premoženja tako, da je zadostil njegovi izvršljivosti. Prvo sodišče bi ga moralo opozoriti, če je menilo, da tožbeni zahtevek ni ustrezno postavljen. Prvo sodišče je kršilo postopek, ko je po znova začeti glavni obravnavi upoštevalo zbrano procesno gradivo, čeprav je toženec temu nasprotoval. V pritožbi zoper sodbo izpodbija tudi sklep prvega sodišča, da se ne dovoli sprememba njegove tožbe. Meni, da je izkazal pravni interes za spremenjeni zahtevek. Skupno premoženje predstavljajo tudi sredstva iz police rentnega zavarovanja v znesku 30.000 EUR in bi prvo sodišče tudi v tem delu moralo dovoliti spremembo njegove tožbe. Napačna je ugotovitev prvega sodišča, da zahtevek iz tega naslova ni mogoč, saj je zavarovalnica potrdila, da iz police rentnega zavarovanja ni bilo izvršeno nobeno plačilo tožnici. Smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi tudi pritožbi zoper sklep in dovoli spremembo njegove tožbe.

4. Vsaka pravdna stranka v odgovoru na pritožbo nasprotne stranke predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožbi pravdnih strank sta delno utemeljeni.

**Glede sklepa**

6. Prvo sodišče je na naroku 2. 3. 2021 sklenilo, da se sprememba toženčeve tožbe ne dopusti. Zoper sklep, da se ne dovoli sprememba tožbe, je dovoljena posebna pritožba. Prvo sodišče je izdalo izpodbijano sodbo, pri čemer ni izdalo tudi pisnega sklepa, da se sprememba toženčeve tožbe ne dovoli. Ker pa je v obrazložitvi sodbe pojasnilo, zakaj ni dovolilo spremembe toženčeve tožbe (delno je to pojasnilo tudi na naroku 2. 3. 2021), okoliščina, da ni izdalo tudi posebnega pisnega sklepa, da se sprememba toženčeve tožbe ne dovoli, ne predstavlja relativne bistvene kršitve določb postopka, saj opustitev izdaje pisnega sklepa, da se sprememba tožbe ne dopusti, ni vplivala na zakonitost in pravilnost sklepa, glede na to, da je toženec v pritožbi zoper sodbo lahko izpodbijal tudi sklep, da se sprememba njegove tožbe ne dovoli, kar je tudi storil. 7. Odločitev prvega sodišča, da ni dovolilo spremembe toženčeve tožbe v točkah 5 do 11 tožbenega zahtevka (list. št. 454), je pravilna, delno sicer tudi iz drugih razlogov, kot jih je navedlo. Toženec je v pripravljalni vlogi z dne 10. 12. 2022 spremenil tožbo tako, da je prvotni tožbeni zahtevek (1. do 3. točka tožbenega predloga) razširil še z zahtevki, navedenimi v 4. do 11. točki tožbenega predloga. Za uveljavljanje tožbenega zahtevka, kakršnega je postavil v 11. točki, toženec ne more imeti pravnega interesa. Tožbeni zahtevek v tem delu tudi ni razumljiv, saj iz njega sploh ne izhaja, da bi toženec uveljavljal pridobitev lastninske pravice na stanovanju v C., bodisi na originaren, bodisi na derivativen način pridobitve lastninske pravice. V 5. do 8. točki spremenjenega tožbenega zahtevka toženec uveljavlja ugotovitev, da naj bi v skupno premoženje spadala razna denarna sredstva, pridobljena na podlagi kreditnih oziroma posojilnih pogodb in na podlagi varčevanja v okviru nacionalne stanovanjske varčevalne sheme, pri čemer ni podal nobenih trditev o tem, da bi ta sredstva še obstajala, iz procesnega gradiva v spisu ter toženčevih navedb pa izhaja ravno nasprotno, da so bila navedena sredstva med trajanjem izvenzakonske skupnosti pravdnih strank že porabljena. Tudi za te zahtevke toženec ne more imeti pravnega interesa oziroma ga niti ni zatrjeval. Enako velja za 9. in 10. točko toženčevega spremenjenega tožbenega zahtevka, saj toženec ne izkaže, kakšno pravno korist naj bi imel od uveljavljanja zahtevka, da določena denarna sredstva ne spadajo v skupno premoženje pravdnih strank.

8. V 4. točki spremenjenega zahtevka je toženec uveljavljal ugotovitev, da naj bi v skupno premoženje spadala privarčevana denarna sredstva iz naslova rentnega zavarovanja v znesku 30.000 EUR (po polici zavarovalnice D. d. d. št. R 000). Prvo sodišče je zmotno oziroma tudi protispisno ugotovilo, da je tožnica varčevala po tej polici za sina E. E. (iz police R 000 v prilogi B38 izhaja, da je sklenitelj in zavarovanec tožnica, ne pa njen sin), da je to varčevanje prekinila v letu 2002 in da so bila privarčevana sredstva med trajanjem izvenzakonske skupnosti porabljena, saj iz odgovora D. d. d., z dne 12. 11. 2019 (list. št. 332) izhaja, da tožnici v obdobju od 1. 1. 2000 do 7. 10. 2013 iz te police ni bilo izplačano ničesar ter da je bila polica v dobi vplačevanja. Prvo sodišče se je sklicevalo predvsem na listino B38 (zaključni sporazum z dne 9. 7. 2002), na kateri je zgolj tožničin podpis (ne pa tudi podpis druge pogodbene stranke - zavarovalnice), iz nje pa ne izhaja, da bi bila tožnici izplačana odkupna vrednost po tej polici. Zaključek prvega sodišča, da poseben zahtevek iz tega naslova ni mogoč (45. točka obrazložitve), je zato napačen.

9. Toženec je podal navedbe o tem delu skupnega premoženja in predlagal dokaze v pripravljalni vlogi z dne 6. 11. 2018 (str. 15 in 16 vloge), tožbeni zahtevek v tem delu pa je uveljavljal (poleg obstoječega) v vlogi z dne 10. 12. 2020. Tožnica je nasprotovala spremembi tožbe; glede na dotlej zbrano procesno gradivo bi bilo po oceni pritožbenega sodišča prav, da bi prvo sodišče dovolilo spremembo toženčeve tožbe v tem delu, ker je to v skladu z načelom ekonomičnosti postopka in smotrno za ureditev razmerja med pravdnima strankama.

10. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo toženčevi pritožbi zoper sklep prvega sodišča in ga spremenilo tako, da se sprememba toženčeve tožbe dovoli glede 4. točke spremenjenega tožbenega zahtevka, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sklep prvega sodišča, saj v tem delu uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso bili podani (2. in 3. točka 365. člena ZPP).

**Glede sodbe**

11. Ker toženec ni plačal sodne takse za pritožbo zoper sodbo prvega sodišča, ki se nanaša na odločitev o tožničinem tožbenem zahtevku, se šteje njegova pritožba v tem delu za umaknjeno (sklep prvega sodišča z dne 27. 8. 2021 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2106/2021 z dne 14. 2. 2022). To pomeni, da je sodba postala pravnomočna v delu, v katerem je ugotovljeno, da je nepremičnina ID znak: del stavbe 0000-111-00 (stanovanje št. 5 v stavbi N. 7, C.) skupno premoženje pravdnih strank (aktiva), ter da v skupno premoženje pravdnih strank sodijo tudi obveznosti po kreditni pogodbi z dne 9. 7. 2007 (pasiva), kot izhaja iz 1. in 3. alineje I. točke izreka izpodbijane sodbe. Toženčeve pritožbene navedbe v tem delu so zato neupoštevne.

12. Med postopkom je prišlo do spremembe sodnika, zato je prvo sodišče ravnalo v skladu s tretjim odstavkom 302. člena ZPP, čemur toženec neutemeljeno nasprotuje.

13. Prvo sodišče je pravilno zavrnilo toženčev zahtevek, da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank premičnine (pohištvo in oprema) v stanovanjih v C. in v B. (3. alineja II. točke izreka izpodbijane sodbe). Toženčev zahtevek v tem delu je bil nedoločen in neizvršljiv, saj toženec v tožbenem predlogu oziroma zahtevku ni konkretizirano opredelil, katere premičnine kot individualno določene stvari naj bi spadale v skupno premoženje. Na to pomanjkljivost toženčeve tožbe je opozorila že tožnica (v odgovoru na toženčevo tožbo z dne 24. 2. 2017, nato pa še v pripravljalni vlogi z dne 16. 3. 2018), poleg nje tudi prvo sodišče (v pozivu z dne 5. 11. 2020), vendar pa toženec na to ni reagiral. V pripravljalni vlogi z dne 10. 12. 2020 je toženec v 3. točki tožbenega zahtevka glede premičnin podal nespremenjen tožbeni zahtevek (kot že v svoji tožbi), prvo sodišče pa ga ni bilo dolžno ponovno opozarjati na pomanjkljivost tega dela tožbenega zahtevka. Ker takšnemu zahtevku ni mogoče ugoditi, toženec tudi v tem delu ne more uspeti s pritožbo. Njegovo sklicevanje na vloge, v katerih je navedel, katere premičnine sodijo v skupno premoženje (na primer njegova pripravljalna vloga z dne 6. 11. 2018), ni upoštevno, saj bi moral te premičnine vnesti tudi v svoj tožbeni zahtevek, česar ni storil. 14. Tožnica neutemeljeno izpodbija ugotovitev, da spada v skupno premoženje pravdnih strank tudi stanovanje v B. (2. alineja I. točke izreka sodbe). Ta nepremičnina je bila pridobljena v času izvenzakonske skupnosti pravdnih strank, in sicer na podlagi prodajne pogodbe z dne 4. 9. 2006, ki jo je s prodajalko sklenila tožnica. Okoliščina, da je pogodbo sklenila le tožnica, ne pa tudi toženec, nima nobenega pomena (enako velja za njeni trditvi, da sta kredit za to stanovanje namesto nje nato odplačevala njena otroka, ter da je kot lastnica stanovanja vknjižena v zemljiški knjigi). Kupnina za stanovanje je znašala 12.100.000 SIT, ki pa je bila v pretežnem delu poravnana s kreditom v višini 10.100.000 SIT, katerega je pri banki vzela tožnica, ki je kredit tudi odplačevala (najmanj) do prenehanja izvenzakonske skupnosti pravdnih strank konec leta 2013, to pa iz sredstev, ki jih je pridobivala iz svojega dela. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku prvega sodišča o povsem neprepričljivi trditvi tožnice, da naj bi ta kredit odplačevala iz svojega posebnega premoženja (25. točka obrazložitve). Razlogi izpodbijane sodbe v tem delu so izčrpni, skladni in življenjsko logični ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje nanje. Tožničina pritožbena kritika v tem delu je pavšalna in neargumetirana, saj zgolj ponavlja svoje trditve, podane v postopku pred prvim sodiščem, s čimer ne more vzbuditi tehtnega dvoma v prepričljiv zaključek prvega sodišča, da je tudi stanovanje v B. skupno premoženje pravdnih strank (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR).

15. Tožnica utemeljeno graja odločitev prvega sodišča o višini deležev pravdnih strank na skupnem premoženju (54 % za tožnico in 46 % za toženca - I. točka izreka sodbe), ker pri določitvi deležev ni upoštevalo vseh okoliščin v pomenu drugega odstavka 59. člena ZZZDR (sedaj drugi odstavek 74. člena Družinskega zakonika), in sicer opravljanja gospodinjskih (domačih) del. Tožnica je trdila, da je v času izvenzakonske skupnosti pravdnih strank v pretežnem delu oziroma sama opravljala gospodinjska dela, česar toženec ni zanikal, zato se štejejo ta dejstva za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP). Iz tožničinih navedb izhaja, da je med njenim in toženčevim prispevkom k skupnemu premoženju (tudi) v tem delu bistvena razlika v njeno korist. Prvo sodišče bi moralo pri tem ugotoviti, katera opravila v sklopu gospodinjskih del je tožnica opravljala ter nato celovito presoditi prispevka pravdnih strank. Sodba o tožničinem opravljanju gospodinjskih del nima nobenih razlogov, gre pa za eno od odločilnih dejstev, zato gre v tem delu za bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče zato ni moglo preizkusiti odločitve o višini deležev pravdnih strank na skupnem premoženju, kar je narekovalo razveljavitev sodbe v odločitvi o višini deležev strank ter vrnitev zadeve v novo sojenje.

16. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je tožnica vložila v nakup obeh stanovanj del svojega posebnega premoženja, in sicer iz naslova prodaje stanovanjske hiše, ki je bila skupno premoženje nje in bivšega moža, ter iz naslova razdelitve podedovanih solastnih nepremičnin. Cena stanovanja v C. je znašala po osnovni pogodbi z dne 16. 6. 1998 142.800 DEM (13.366.080 SIT), kasneje pa je bila nekoliko zvišana (na podlagi pogodbe o ureditvi premoženjskih razmerij z dne 15. 5. 2004) in je končna cena stanovanja znašala 76.063,36 EUR (148.767 DEM)). Kupnina je bila pretežno plačana s krediti (1.780.000 SIT - tožnica, 2.630.000 SIT - toženec, ki je za dokončno plačilo kupnine vzel še kredit v znesku 42.080,37 EUR), preostali del pa s posebnim premoženjem tožnice (tožnica je na račun kupnine plačala 1.872.200 SIT in 237.315 SIT, to pa iz posebnega premoženja, in sicer iz prejetega prvega dela kupnine za prodano hišo v k.o. ...), kot je razvidno iz 38. in 39. točke obrazložitve. Pravilnosti te ugotovitve toženčeva neargumentirana pritožbena kritika ne omaje. Njegova vloga z dne 12. 8. 2019 in poznejši dokazni predlogi so bili prepozni in zato neupoštevni, kot je pravilno ugotovilo prvo sodišče. Glede na povedano je neutemeljena tudi tožničina graja, da je v nakup stanovanja v C. vložila več svojega posebnega premoženja, kot pa je upoštevalo prvo sodišče. 17. Glede plačila kupnine za stanovanje v B. prvo sodišče ni jasno obrazložilo, kolikšen del naj bi tožnica plačala s posebnim premoženjem. Kupnina je znašala 12.100.000 SIT, kot že rečeno je bil njen pretežni del plačan s kreditom 10.100.000 SIT (torej iz skupnega premoženja), za preostali del kupnine 2.000.000 SIT pa iz razlogov izpodbijane sodbe ni jasno, iz katerega premoženja je bil plačan. Prvo sodišče je ugotovilo, da je bila 17. 8. 2006 plačana ara 500.000 SIT (kar je prodajalki plačala tožnica), pri čemer ne pojasni, iz katerega premoženja je bila plačana. Prvo sodišče tudi ne pojasni, iz katerega premoženja je bil plačan del kupnine 1.500.000 SIT, ki je po prodajni pogodbi moral biti plačan do 31. 8. 2006. V tem delu sodba po eni strani nima razlogov o teh dejstvih, po drugi strani pa so njeni razlogi nejasni oziroma med seboj v nasprotju, kar je bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvo sodišče je ugotovilo, da naj bi tožnica za nakup stanovanja v B. namenila tudi 946.765,30 SIT iz naslova varčevanja za sina, kar je predstavljalo skupno premoženje pravdnih strank (pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti te ugotovitve) ter da je za pridobitev stanovanja v B. tožnica uporabila tudi denarna sredstva, pridobljena iz razdelitve dediščine po očetu, ki pa niso zadoščala za nakup stanovanja v B. (in njegove opreme), kot izhaja iz 25. točke obrazložitve. V 61. točki obrazložitve prvo sodišče pojasni, da predstavlja 40.800 DEM (tožničina sredstva iz razdelitve solastnih nepremičnin) tožničin vložek posebnega premoženja za nakup stanovanja v B. Sledeč razlogom izpodbijane sodbe naj bi bilo tako namenjenih za nakup stanovanja v B. 10.100.000 SIT (kredit), 946.765,30 SIT (privarčevana skupna sredstva pravdnih strank) in 40.800 DEM (posebno premoženje tožnice), kar pa se logično ne izide, saj vsota teh treh virov sredstev bistveno presega kupnino za stanovanje (za več mio SIT). Sodbe tudi v tem delu zato ni mogoče preizkusiti, kar je prav tako narekovalo njeno razveljavitev v odločitvi o višini deležev na skupnem premoženju in vrnitev zadeve v novo sojenje.

18. Med dohodki pravdnih strank v celotnem obdobju izvenzakonske skupnosti ni bilo bistvene razlike, zato ne vplivajo na odločitev o višini deležev na skupnem premoženju. Tega zaključka ne more spremeniti niti okoliščina, da naj bi tožnica prejemala del plače tudi v obliki potnih stroškov. Pravilna je ugotovitev prvega sodišča, da je takšno izplačevanje plače nezakonito zaradi obida plačevanja davkov in prispevkov od plače; glede na to bi bilo mogoče upoštevati tožnici v prid (ob zanjo najugodnejši razlagi) le tisti del teh izplačanih potnih stroškov, ki bi ostal po odbitku vseh dolžnih, a neplačanih davkov in prispevkov. Iz tožničinih navedb ni mogoče ugotoviti, za kolikšna sredstva bi šlo, brez dvoma pa ta ne bi bila tolikšna, da bi ustvarjala bistveno razliko med prejemki iz dela pravdnih strank v času izvenzakonske skupnosti tožnici v prid (tožnica je predložila izpiske Banka F. d.d. (A82 - A239) zgolj za obdobje od 17. 4. 2003 do 31. 12. 2006). Ker med dohodki pravdnih strank ni bilo bistvene razlike, že iz tega razloga ni mogoče slediti tožničini trditvi, da je prispevala bistveno več od toženca za kritje skupnih stroškov v času izvenzakonske skupnosti, s tem v zvezi pa je stališče prvega sodišča pravilno (46. točka obrazložitve).

19. Napačno je tudi stališče tožnice, da se mora kot obliko prispevka k skupnemu premoženju upoštevati njen vložek posebnega premoženja v nakup opreme (pohištva), ki sta ju pravdni stranki uporabljali v času izvenzakonske skupnosti. Prvo sodišče je pravilno pojasnilo, da ne gre za vlaganja za pridobitev skupnega premoženja. Tožnica ni trdila, da bi bila del skupnega premoženja tudi oprema stanovanj v C. in B. oziroma je trdila nasprotno, da sta pohištvo in oprema v obeh stanovanjih njeno posebno premoženje.

20. Glede osebnih stroškov pravdnih strank po letu 2006 pritožbeno sodišče ocenjuje, da nimajo tehtnega pomena za presojo višine prispevkov k skupnemu premoženju, ker sta bili stanovanji pridobljeni že pred tem. Preživninske obveznosti pravdnih strank do njunih otrok niso povzročale bistvenih razlik med njunimi zmožnostmi za prispevanje k skupnemu premoženju. Vprašanje, ali je toženec prejel odškodnino od zavarovalnice ali ne, glede na ugotovljena dejstva ni relevantno za presojo višine deležev pravdnih strank na skupnem premoženju. Enako velja tudi za nakupe športne opreme in drugih stvari, ki sta jih pravdni stranki realizirali v zvezi s svojimi konjički.

21. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo delno ugodilo tožničini pritožbi, posledično pa tudi toženčevi pritožbi, ter izpodbijano sodbo razveljavilo glede odločitve o višini deležev, kot je razvidno iz izreka, in glede stroškov postopka ter zadevo v tem delu vrnilo prvemu sodišču v novo sojenje, v ostalem pa je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni ter v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo prvega sodišča, ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso bili podani (prvi odstavek 354. člena in 353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče navedenih kršitev postopka ni moglo odpraviti samo, saj ni moglo niti navesti manjkajočih razlogov sodbe namesto prvega sodišča niti odpraviti navedenih nasprotij med razlogi izpodbijane sodbe o vrednosti posebnega premoženja (o višini denarnih sredstev), ki ga je tožnica vložila v nakup stanovanja v B. Delna razveljavitev sodbe tudi ne bo povzročila hujše kršitve pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj prvemu sodišču ne bo treba ponoviti že izvedenega dokaznega postopka, ampak ga le dopolniti.

22. Pritožbeno sodišče glede na povedano ne daje posebnih napotkov prvemu sodišču za ponovljeni postopek. Opozarja pa, da bo prvo sodišče moralo ugotoviti, kolikšen pomen ima dejstvo, da je tožnica ves čas izvenzakonske skupnosti sama oziroma v pretežni meri opravljala gospodinjska dela in s tem prispevala k skupnemu premoženju, poleg tega pa razčistiti ter jasno obrazložiti, kolikšno svoje posebno premoženje je vložila v nakup stanovanja v B. Pri tem ni mogoče "seštevati" dohodkov stranke iz dela, ki so skupno premoženje, in strankinih denarnih sredstev, ki so njeno posebno premoženje, kot je storilo prvo sodišče (61. točka obrazložitve), saj gre za dve različni kategoriji. Pritožbeno sodišče ob koncu še dodaja, da doslej ugotovljena dejstva kažejo na tožničin višji delež na skupnem premoženju. Kolikšen bo, pa bo prvo sodišče lahko presodilo po dopolnitvi dokaznega postopka in odpravi postopkovnih kršitev.

23. Ostale pritožbene navedbe pravdnih strank nimajo odločilnega pomena, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

24. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).