Jedro

V obravnavani zadevi je toženec ponudil trditev, da menice in menične izjave ni podpisal. Zato je bilo na njem dokazno breme, da podpisa na menični izjavi in menici nista njegova.

V konkretnem primeru je bila bianco menica dana v zavarovanje vseh obveznosti podjetja G. d.o.o. Ker se je pooblastilo za izpolnitev menice navezovalo na obveznosti podjetja G. d.o.o., pritožbeni ugovor, da se pooblastilo ni moglo raztezati na obveznost iz kasneje sklenjene pogodbe o izdaji garancije, ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi v prvem odstavku glede zneska 6.453,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2011 dalje do plačila ter v tretjem odstavku za izvršilne stroške v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2013 dalje do plačila. Odločilo je še o pravdnih stroških.

2. Sodbo s pravočasno pritožbo izpodbija toženec. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Tožnik pritožbenega odgovora ni podal. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Stališče pritožbe, da je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno s sklepom I Pg 73/2013, ni pravilno. Pravnomočnost sodne odločbe se nanaša na njen izrek in ne na njene razlage. Vprašanje že razsojene stvari je treba reševati glede na izrek sklepa, ki pa je nedvoumen. Tožba je bila zavržena. O stvari tako še ni bilo pravnomočno odločeno. Zato očitana postopkovna kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni podana.

6. Predmet spora v obravnavani zadevi je obveznost plačila menične vsote, izhajajoče iz menice, ki je bila tožniku izročena kot bianco lastna menica. Bianco menica je menica, ki ob izdaji nima vseh bistvenih sestavnih delov, s pooblastilom za izpolnitev (menično izjavo) pa daje izdajatelj pridobitelju pooblastilo, da izpolni blanket in zaveže izdajatelja. Zakon o menici (v nadaljevanju ZM) bianco menice posebej ne ureja, ta se posredno omenja le v drugem odstavku 16. člena ZM, ki določa, da ob izdaji menice ta nima vseh potrebnih sestavin, da bi se jo štelo za menico, vendar pa se lahko izdajatelj in prejemnik sporazumeta, da sme slednji bianco menico izpolniti in uporabiti v svojo korist. Z izpolnitvijo postane bianco menica prava menica.

7. V predmetni zadevi je toženec trdil, da podpis na menični izjavi in menici ni njegov.

8. Sodišče prve stopnje je sklicujoč se na drugi in četrti odstavek 286. člena ZPP utemeljilo, da je tožnikovemu dokaznemu predlogu za izvedenca ugodilo, čeprav je tožnik ta dokazni predlog stavil šele na drugem naroku, ker je toženec dokazni predlog za angažiranje izvedenca na tem naroku umaknil. 9. Stranke lahko po prvem naroku za glavno obravnavo predlagajo dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (četrti odstavek 286. člena ZPP). Vsaka stranka je samostojna pravdna stranka, na kateri je dokazno breme za svoje trditve (prvi odstavek 7. člena ter 212. člen ZPP). Zgolj zaradi okoliščine, da je toženec umaknil dokazni predlog, pogoj nekrivde še ni izpolnjen. Sodišče prve stopnje dokaznega predloga, ki je bil podan prepozno, ne bi smelo upoštevati. Zato je kršilo šesti odstavek 286. člena ZPP. Vendar ta postopkovna kršitev na zakonitost in pravilnost sodbe sploh ni mogla vplivati (prvi odstavek 339. člena ZPP). Gre namreč za dejansko vprašanje, ki ga je moč rešiti že s pomočjo pravila o dokaznem bremenu. Pogoj za tožnikov uspeh v pravdi je, da navede dejstva, ki substancirajo zahtevek ter da trditve o teh dejstvih (če niso priznana, domnevana ali splošno znana) tudi dokaže. Toženec v pravdi uspe, če tožnik tega bremena ne zmore, npr. ker se dokazi, ki jih je predlagal, izkažejo za prešibke, ali ker tožencu z nasprotnimi dokazi uspe omajati tožnikove dokaze.

10. V obravnavani zadevi je toženec ponudil trditev, da menice in menične izjave ni podpisal. Sodišče prve stopnje je tekom dokaznega postopka ugotovilo, da je za ugotavljanje pristnosti podpisov dokaz z zaslišanjem toženca neprimeren, saj se toženec ni spomnil ničesar v zvezi s podpisom menice in menične izjave (te ugotovitve pritožba ne izpodbija). Dokaz z izvedencem (katerega je toženec itak stavil le pogojno) je toženec na naroku dne 17. 11. 2015 umaknil. Na tožencu je bilo dokazno breme za trditev, da podpisa na menici in menični izjavi nista njegova. Tožnica ni trdila, da ne gre za toženčeva podpisa - kaj takega bi bilo v nasprotju z njenim tožbenim izhodiščem. Dokaz z izvedencem, ki ga je sodišče prve stopnje sicer izvedlo na predlog tožnice, je tako lahko dokazoval le tožnikovo trditev, da gre za toženčeva podpisa. Tega dejstva tožnici sploh ni bilo potrebno posebej dokazovati (212. člen ZPP). Toženec je bil namreč tisti, na katerem je bilo, da izpodbije verodostojnost podpisov. Ker tožnici ni bilo niti treba posebej dokazovati, da gre za toženčeva podpisa, sodišču prve stopnje sploh ne bi bilo potrebno v tožničino korist izvajati dokaza z izvedencem. Ker je bil za dokazovanje nepristnosti podpisa dokazni predlog z zaslišanjem toženca neprimeren, dokazni predlog za angažiranje izvedenca pa je bil s strani toženca umaknjen, je že na podlagi stavljenih trditev na dlani odgovor, da toženec zgolj s trditvijo, da ni podpisal menične izjave in menice, ni izpodbil tožnikove trditve o toženčevih podpisih na spornih listinah.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec 9. 3. 2007 tožniku izročil bianco menico v zavarovanje „obveznosti podjetja G. d.o.o. iz kateregakoli pogodbenega ali izven pogodbenega razmerja, vključno s poroštvi in drugimi jamstvi“, ter da je bila menica izdana tudi za terjatev iz pogodbe o izdaji garancije z dne 4. 4. 2007. 12. Zgolj s pritožbenim argumentom, da menica ni bila dana v zavarovanje obveznosti iz pogodbe o izdaji garancije, ker je bila menična izjava podpisana pred pogodbo o izdaji garancije, pravilnosti ugotovljenega dejstva, da je bila bianco menica izpolnjena v skladu z dogovorom, ni mogoče omajati. V poslovni praksi se namreč bianco menica uporablja prav za zavarovanje prihodnjih terjatev, katerih obseg in vsebina v času izdaje menice še nista določena.(1) S pravilno izpolnitvijo postane bianco menica prava menica in podpisnika zavezuje tudi za nazaj. V konkretnem primeru je bila bianco menica dana v zavarovanje vseh obveznosti podjetja G. d.o.o. Ker se je pooblastilo za izpolnitev menice navezovalo na obveznosti podjetja G. d.o.o., pritožbeni ugovor, da se pooblastilo ni moglo raztezati na obveznost iz kasneje sklenjene pogodbe o izdaji garancije, ni utemeljen.

13. Pasivna legitimacija podana v primeru, ko sodišče ugotovi, da je toženec subjekt zatrjevane obveznosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožbenih trditev ugotovilo, da sta se toženec kot izdajatelj bianco menice ter tožnik kot prejemnik te menice sporazumela, da sme slednji bianco menico izpolniti in uporabiti v svojo korist. Pritožba trdi, da toženec ni pasivno legitimiran, ker ni izročil menice za zavarovanje terjatev oziroma tožnika ni pooblastil za izpolnitev manjkajočih delov. Zgolj z lastnim nestrinjanjem z dejanskimi zaključki prvega sodišča pritožba pravilnosti ugotovljenih dejstev ne more omajati. Očitek napačne uporabe materialnega prava v zvezi z legitimacijo se glede na ugotovljena dejstva izkaže za neutemeljenega.

14. Na trditev pritožbe, da je bil že v zadevi I Pg 73/2013 pravnomočno ugotovljen neobstoj pasivne legitimacije toženca, pa gre odgovoriti, da pravdno sodišče ni vezano na razloge pravnomočnega sklepa pravdnega sodišča (primerjaj 14. člen ZPP).

15. Kakšni pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker ni podana niti kakšna od kršitev, na katero se ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

16. Toženec ni upravičen do povrnitve stroškov, ki so mu nastali v zvezi s tem pritožbenim postopkom, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena ter prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): P. Grilc, M. Juhart: Pravo vrednostnih papirjev, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1996, str. 69, podobno v odločbah Vrhovnega sodišča II Ips 35/2003, II Ips 754/2005, II Ips 171/2006, II Ips 118/2008.