Jedro

Izvedba naroka in zaključek glavne obravnave 1. 6. 2020 predstavlja kršitev določb ZPP, saj tožena stranka pred zaključkom glavne obravnave ni bila seznanjena s spremembo tožbe niti ni imela dovolj časa za pripravo na narok. Toženi stranki sprememba tožbe, ki je na sodišče prispela na dan zadnjega naroka, pred zaključkom glavne obravnave ni bila vročena, da bi se lahko skladno s prvim odstavkom 185. člena ZPP do nje izjasnila ter bi sodišče prve stopnje lahko o njej odločalo. Skladno s petim odstavkom 185. člena ZPP bi tožena stranka morala v primeru, da bi sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe (o čemer sicer ni odločilo, je pa o spremenjenem tožbenem zahtevku odločilo), imeti dovolj časa za pripravo za obravnavanje spremenjene tožbe. Tudi sicer je treba glede na drugi odstavek 280. člena ZPP datum naroka za glavno obravnavo določiti tako, da ostane strankam dovolj časa za pripravo, vendar najmanj petnajst dni od prejema vabila. Sodišče prve stopnje je že razpisani narok preklicalo in prestavilo na več kot dva tedna zgodnejši datum, ki je bil hkrati tudi prvi dan po izteku ukrepov, sprejetih zaradi epidemije po ZZUSUDJZ. O prestavitvi datuma obravnave na 1. 6. 2020 je bil pooblaščenec tožene stranke obveščen manj kot 15 dni prej. Glede na navedeno je bila toženi stranki kršena pravica do sodelovanja v postopku iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijani del sodbe, ki se nanaša na tožbeni zahtevek v višini 12.917,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2018 do plačila, se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, naj tožniku plača odškodnino 7.375,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2018 (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, naj tožniku povrne stroške postopka v višini 2.168,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe, z izjemo zavrnitve plačila odškodnine zaradi skaženosti v višini 1.000,00 EUR, in odločitev o stroških postopka vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma njeno spremembo tako, da se ugodi zahtevku vsaj do višine 12.797,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Soglaša z ugotovitvijo objektivne odgovornosti tožene stranke. Meni, da je poleg tega podana tudi njena krivdna odgovornost zaradi opustitev obveznosti iz predpisov o varnosti in zdravju pri delu. Opozarja na prekluzijo glede predložitve sporazuma po 39. členu ZVZD. Trdi, da sodišče prve stopnje sporazuma ni vsebinsko presodilo, saj vozniki vanj niso vključeni. Meni, da mu ni mogoče očitati krivde za nastali škodni dogodek zaradi razkladanja tovora s paletnim viličarjem brez asistence voznika. Trdi, da ga tožena stranka ni seznanila z navodili za razkladanje ter da jih je izvedenec s področja varnosti pri delu glede vloge voznika tovornjaka ocenil za nestrokovna. Meni, da se tožena stranka z očitki tožniku ni uspela niti delno ekskulpirati za povzročeno škodo, saj mu ni mogoče očitati, da je vplival na njen nastanek. Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava zaradi stališča, da je 30‑odstotno odgovoren za nastanek škode. Nasprotuje ugotovitvi, da je imel težave pri upravljanju paletnega viličarja, in trdi, da je bil usposobljen za delo z vsemi viličarji pri toženi stranki, s katerimi je pred nezgodo tudi delal. Zanika, da bi mu tožena stranka prepovedala delo z navedenim viličarjem. Meni, da mu pripada celotna odškodnina za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju v višini 4.000,00 EUR in iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti v enaki višini. Nasprotuje odmerjeni odškodnini iz naslova strahu kot prenizki. Dalje graja ugotovitev dejanskega obsega potrebe po tuji pomoči in se sklicuje na izvedensko mnenje. V zvezi z odločitvijo o stroških meni, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati uspeh strank posebej glede temelja zahtevka in posebej glede njegove višine, saj gre za izjemen primer, pri katerem je ugotavljanje temelja povzročilo znatne pravdne stroške. Dalje se zavzema za to, da bi mu sodišče prve stopnje kot potrebni strošek za postopek priznalo strošek za mediacijsko srečanje 9. 1. 2019 v višini 100 točk. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje drugi sodnici sodišča prve stopnje. Navaja, da na narok 1. 6. 2020 ni bila pravilno vabljena, zaradi česar ga sodišče prve stopnje ne bi smelo opraviti v njeni odsotnosti. Sklicuje se na ukrepe po Zakonu o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) v zvezi z odredbami predsednika Vrhovnega sodišča, da se v času razglašene epidemije sodna vročanja štejejo le kot seznanitev z zadevo oziroma stanjem zadeve, zaradi česar je treba tudi vabila sodišča o narokih v času epidemije podvreči pod to presojo, pri čemer tudi roki niso tekli. Zatrjuje, da bi sodišče moralo opraviti še zakonski preizkus po drugem odstavku 280. člena ZPP. V zvezi z navedenim zatrjuje bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Dalje opozarja na spremembo tožbe z vlogo, ki jo je prejela po izdaji sodbe 22. 6. 2020 in se do nje ni mogla opredeliti, sodišče prve stopnje pa sklepa o tem ni sprejelo. Meni, da bi morala biti seznanjena s tem, o kakšnem zahtevku se sploh odloča, kar izhaja iz 23. člena Ustave. Sklicuje se na predlog za pisno dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke v zvezi s tožnikovimi aktivnostmi v času trajanja bolniškega staleža. Mnenje sicer graja kot neprepričljivo. Navaja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi ji naložilo plačilo predujma za zaslišanje izvedenca, ki ga je predlagal tožnik. Zatrjuje bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter ustavnih pravic iz 22. in 23. člena Ustave. Dvomi v nepristranskost sodnice. Predlaga, da se zadeva dodeli drugemu sodniku. Meni, da je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi razveljavljenega 28. člena ZDSS-1. Zatrjuje obstoj ekskulpacijskega razloga po drugem odstavku 153. člena OZ. Trdi, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja tožnika, ki ga ni bilo mogoče pričakovati in se njegovim posledicam tudi ne izogniti, saj je sam samovoljno in v nasprotju z navodili začel razkladati blago z električnim paletnim viličarjem, čeprav bi moral uporabiti trikolesni paletni viličar in počakati na asistenco voznika tovornega vozila. Izpodbijani sodbi očita, da ni zadosti obrazložena ter da so v njej protispisno povzete izpovedi prič in strank. Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja na spremembo mnenja izvedenca varstva pri delu na naroku glede sodelovanja voznika pri razkladanju in zatrjuje protislovnost ter neprepričljivost tega mnenja. Zatrjuje neupoštevanje metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Glede dosojene premoženjske in nepremoženjske škode meni, da je odločitev preuranjena, saj se sodišče prve stopnje ni ustrezno opredelilo do mnenja izvedenca medicinske stroke. Nasprotuje materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje glede temelja odgovornosti tožene stranke, višina dosojene odškodnine pa je po njenem mnenju zaradi strokovnih razhajanj in praznin izvedenca medicinske stroke nepopolna in neprepričljiva.

4. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

7. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

8. Neutemeljeno se uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma če sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Zatrjevane protispisnosti v zvezi z izpovedmi strank in prič v izpodbijani sodbi ni.

9. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi določb prvega odstavka 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1) v povezavi s prvim in drugim odstavkom 131. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ) odločalo o odškodninski odgovornosti tožene stranke za škodo, ki je nastala tožniku zaradi nesreče pri delu 24. 11. 2016 med raztovarjanjem dveh palet papirja s tovornega vozila z električnim paletnim viličarjem. Na podlagi ugotovitev o objektivni odgovornosti tožene stranke in tožnikovem 30-odstotnem prispevku k nastanku škode po tretjem odstavku 153. člena OZ ter ugotovljen obseg nepremoženjske in premoženjske škode je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženi stranki naložilo, naj tožniku plača odškodnino v skupnem znesku 7.375,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo.

10. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z izvedbo naroka in zaključkom glavne obravnave 1. 6. 2020, saj ji zaradi ravnanja sodišča ni bila dana možnost sodelovanja v postopku. Tožena stranka je bila 6. 5. 2020 vabljena na narok za glavno obravnavo 19. 6. 2020, nakar je sodišče prve stopnje 13. 5. 2020 razpisani narok preklicalo in ga preložilo na 1. 6. 2020. Obvestilo o preklicu in preložitvi naroka je pooblaščenec tožene stranke prejel 19. 5. 2020 in še istega dne sodišču sporočil, da sodni roki v skladu z Zakonom o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (Ur. l. RS, št. 26/20 in nasl. – ZZUSUDJZ) v zvezi z odredbami predsednika Vrhovnega sodišča ne tečejo, da se sodna pisanja štejejo za vročena zgolj kot seznanitev s stanjem zadeve ter da je bilo vabilo na narok vročeno prepozno. Tožnik je z vlogo z dne 29. 5. 2020, ki je na sodišče prve stopnje prispela na dan naroka 1. 6. 2020 in bila toženi stranki vročena šele 22. 6. 2020, spremenil tožbeni zahtevek tako, da je zahtevano odškodnino zvišal. Prvi dan, ko so prenehali veljati ukrepi zaradi epidemije, je bil 1. 6. 2020, to pa je tudi dan spornega naroka za glavno obravnavo.

11. Izvedba naroka in zaključek glavne obravnave 1. 6. 2020 predstavlja kršitev določb ZPP, saj tožena stranka pred zaključkom glavne obravnave ni bila seznanjena s spremembo tožbe niti ni imela dovolj časa za pripravo na narok. Toženi stranki sprememba tožbe, ki je na sodišče prispela na dan zadnjega naroka, pred zaključkom glavne obravnave ni bila vročena, da bi se lahko skladno s prvim odstavkom 185. člena ZPP do nje izjasnila ter bi sodišče prve stopnje lahko o njej odločalo. Skladno s petim odstavkom 185. člena ZPP bi tožena stranka morala v primeru, da bi sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe (o čemer sicer ni odločilo, je pa o spremenjenem tožbenem zahtevku odločilo), imeti dovolj časa za pripravo za obravnavanje spremenjene tožbe. Tudi sicer je treba glede na drugi odstavek 280. člena ZPP datum naroka za glavno obravnavo določiti tako, da ostane strankam dovolj časa za pripravo, vendar najmanj petnajst dni od prejema vabila. Sodišče prve stopnje je že razpisani narok preklicalo in prestavilo na več kot dva tedna zgodnejši datum, ki je bil hkrati tudi prvi dan po izteku ukrepov, sprejetih zaradi epidemije po ZZUSUDJZ. O prestavitvi datuma obravnave na 1. 6. 2020 je bil pooblaščenec tožene stranke obveščen manj kot 15 dni prej. Glede na navedeno je bila toženi stranki kršena pravica do sodelovanja v postopku iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je razlog za ugoditev pritožbi tožene stranke in posledično tudi pritožbi tožnika, razveljavitev izpodbijanega dela sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v tem obsegu.

12. Po določbi prvega odstavka 354. člena ZPP sme pritožbeno sodišče v primeru, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (339. člen), pa kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, odločbo prve stopnje s sklepom razveljaviti, in zadevo vrniti istemu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na naravo ugotovljenih kršitev (neseznanitev tožene stranke s spremembo tožbe, do katere se posledično ni mogla izjasniti, neodločitev o spremembi tožbe ter neomogočenje sodelovanja tožene stranke na zadnjem naroku za glavno obravnavo, na katerem je sodišče prve stopnje zaslišalo izvedenca medicinske stroke) pritožbeno sodišče kršitev ne more samo odpraviti. Sodišče prve stopnje bo moralo toženo stranko pozvati, ali privoli v spremembo tožbe, oziroma odločiti o dovolitvi spremembe tožbe ter nato ponovno izvesti narok za glavno obravnavo z zaslišanjem sodnega izvedenca medicinske stroke, pri vabljenju na narok pa bo moralo upoštevati določbe ZPP in eventualne veljavne zakonodaje zaradi ukrepov ob epidemiji. Dopolnitev postopka pred sodiščem prve stopnje bo hitrejša in bolj ekonomična za stranke glede na njihovo bivališče in sedež pooblaščencev. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje ne bo bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka, temveč ravno nasprotno ‒ postopek bi se podaljšal zaradi dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem. Glede na to z razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo kršena pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Poleg tega bi pritožbeno sodišče v nasprotnem primeru prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 354. člena ZPP, saj bi bila s tem strankam odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. V predmetni zadevi, ko si nasproti stojita dve ustavni pravici, in sicer pravica do sojenja v razumnem roku, ki je določena v 23. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.), in pravica do pritožbe iz 25. člena URS, je treba dati prednost pravici do pritožbe.

13. Pritožbeno sodišče pa ni sledilo pritožbenemu predlogu tožene stranke, naj se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom, saj za takšno odločitev ni utemeljenega razloga. Okoliščine, ki naj bi vzbujale dvom v nepristranskost sodnice, so lahko kvečjemu razlog za izločitev sodnice, tudi sicer pa jih tožena stranka zatrjuje zgolj pavšalno. Tudi dejstvo, da ista sodnica odloča še v drugem sporu med istima strankama, ne predstavlja podlage za uporabo 356. člena ZPP, za kar se zavzema tožena stranka v pritožbi.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Rok za pritožbo zoper ta sklep ne teče na podlagi Odredbe predsednika Vrhovnega sodišča RS o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije z dne 13. 11. 2020. Rok za pritožbo začne teči prvi naslednji dan po javno objavljenem preklicu navedene odredbe predsednika Vrhovnega sodišča RS.