Jedro

Tožniki so bili zaposleni pri samostojnemu podjetniku A. s. p., ki je bil izbrisan iz registra. Skladno s 7. členom ZGD-1 je obveznosti prevzel toženec. Toženec tožnikom ni izplačal zneskov, ki jih tožniki vtožujejo, prav tako pa zanje ni plačal prispevkov, ki jih je bil kot delodajalec dolžan plačati. Skladno z določbo 42. člena ZDR, ki je veljal v spornem obdobju, mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela, delavec pa je upravičen tudi do plačila regresa za letni dopust (131. člena ZDR) in do povračila stroškov v zvezi z delom (130. člena ZDR). Zato je tožbeni zahtevek iz teh naslovov utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožniki sami krijejo svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni prvemu tožniku plačati znesek 3.882,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2010 dalje do plačila in zanj plačati prispevke za socialno varnost iz delovnega razmerja za obdobje od 1. 7. 2009 do 30. 6. 2010 v znesku 5.790,64 EUR, drugemu tožniku plačati znesek 5.501,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2010 do plačila in zanj plačati prispevke za socialno varnost iz delovnega razmerja za obdobje od 1. 7. 2009 do 30. 6. 2010 v znesku 5.301,09 EUR in tretjemu tožniku plačati znesek 9.880,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2010 dalje do plačila in zanj plačati obvezne prispevke za socialno varnost iz delovnega razmerja za obdobje od 1. 7. 2009 do 30. 6. 2010 v znesku 5.800,60 EUR. Drugačne zahtevke iz naslova obresti je zavrnilo in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnikom nerazdelno plačati stroške postopka v znesku 2.101,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe se pravočasno pritožuje toženec, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da zneski njegovega dolga do tožnikov niso točni, prav tako pa tudi ni pravilen znesek njegovega dolga iz naslova prispevkov. V pritožbi je podal prečiščen obračun za vsakega izmed tožnikov, priložil pa je tudi njihove plačilne liste. Navaja, da prispevkov ni plačeval zaradi nelikvidnosti. Iz njegovih obračunov izhaja, da je prvemu tožniku dolžan 1.980,50 EUR, drugemu tožniku ne dolguje ničesar, tretjemu tožniku pa dolguje 9.579,54 EUR. Tožnikom je deloma plačeval tudi v gotovini.

3. Tožniki so na pritožbo odgovorili. Navajajo, da toženec v pritožbi podaja nove navedbe in nove dokaze, ki niso dovoljeni, zato jim nasprotujejo. Nadalje navajajo, da bi moral toženec svoje pritožbene navedbe, da naj bi tožnikom izplačeval v gotovini, dokazati v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato tudi te pritožbene navedbe niso dovoljene. Priglašajo stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženec šele s pritožbo v spis vložil svoje evidence o plačilih, ki naj bi jih tožnikom izvršil s plačilom v gotovini, plačilne liste za tožnike in dnevnike opravljenih ur. Pri tem ni navedel, zakaj tega brez svoje krivde ni mogel storiti do konca prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena ZPP. Enako velja tudi za prečiščene obračune za tožnike, ki jih vsebuje pritožba. Ker sme stranka skladno z določbo 337. člena ZPP v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le pod pogojem, da tega brez svoje krivde ni mogel storiti v postopku pred sodiščem prve stopnje (kot je že navedeno), so te pritožbene navedbe in ti dokazi nedovoljeni in jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bili tožniki do 30. 6. 2010 zaposleni pri samostojnemu podjetniku A. s. p., ko je bil ta pravni subjekt izbrisan iz registra. Skladno s 7. členom Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 in naslednji) je obveznosti prevzel toženec. Sodišče prve stopnje je na podlagi listinske dokumentacije, ki so jo v spis pravočasno vložili tožniki, ugotovilo, da jim toženec dolguje vtoževane zneske. Toženec v spis ni vložil nobenih dokazil. 8. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, da toženec tožnikom ni izplačal zneskov, ki jih tožniki vtožujejo, prav tako pa zanje ni plačal prispevkov, ki jih je bil kot delodajalec dolžan plačati. Skladno z določbo 42. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki je veljal v spornem obdobju, mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena tega zakona, delavec pa je upravičen tudi do plačila regresa za letni dopust (131. člena ZDR) in do povračila stroškov v zvezi z delom (130. člena ZDR), tako da je odločitev sodišča prve stopnje tudi materialnopravno pravila.

9. Iz navedenega izhaja, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožba neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom istega zakona. Tožniki z odgovorom na pritožbo k odločitvi niso bistveno pripomogli, zato sami krijejo svoje pritožbene stroške. Toženec pritožbenih stroškov ni priglasil.