Jedro

Zahtevo za uveljavljanje nujnega deleža, ki jo je dedič podal v zapuščinskem postopku, sodišče upošteva tudi glede kasneje najdenega premoženja in dedičev ne poziva na ponovno podajanje dednih izjav, pač pa le novo najdeno premoženje le razdeli med dediče na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v II. točki spremeni tako, da dodatno najdeno premoženje iz I. točke sklepa do 1/10 deduje tudi D. O., delež oporočne dedinje G. O. N. pa se za 1/10 zmanjša (na 6/10).

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z dodatnim sklepom o dedovanju ugotovilo obseg dodatne zapuščine (I. točka izpodbijanega sklepa); to premoženje je nato (II. točka) dodelilo oporočni dedinji G. O. N. do 7/10, B. O., A. O. ter N. O. N. kot nujnim dedičem pa do 1/10. Po pravnomočnem sklepu o dedovanju istega sodišča prve stopnje v tej zadevi z dne 10. 9. 2010 v zvezi s sklepom tukajšnjega pritožbenega sodišča II Cp 4488/2010 z dne 4. 5. 2011 so po pokojnem dedovali oporočna dedinja G. O. N. do 7/10, B. O., A. O. ter D. O., ki so uveljavljali nujni delež, do 1/7, ne pa tudi N. O. N., ki ga ni zahteval. Glede tu obravnavane dodatne zapuščine je sodišče prve stopnje zakonite dediče ponovno pozivalo k posredovanju dednih izjav, te pa glede uveljavljanja nujnega deleža pritožnik ni podal (podal pa jo je N. O. N.).

2. Proti sklepu se pritožuje D. O. zaradi kršitev določb postopka ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga njegovo spremembo tako, da bo tudi sam dedoval 1/10 dodatne zapuščine. Meni, da sodišče zakonitih dedičev ne bi smelo ponovno pozivati k podajanju izjav, pač pa bi moralo upoštevati že podane oz. novo zapuščino le razdeliti na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju. Sodišču očita, da po eni strani navaja, da je tako ravnalo, v resnici pa ni. Sicer pa bi moralo pozivati kvečjemu njega osebno, ne pa odvetnika, ki tedaj ni imel njegovega pooblastila.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, sodišču po izrecni določbi 1. odstavka 221. člena Zakona o dedovanju (ZD) ni treba opraviti nove zapuščinske obravnave. Novo najdeno premoženje le razdeli med dediče na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, torej po obsegu in velikosti dednih deležev glede na vsebino obstoječega pravnomočnega sklepa o dedovanju.

5. Sodišče prve stopnje je po nepotrebnem pozivalo zakonite dediče na podajo dednih izjav. Na podlagi 221. člena ZD, ki ureja dedovanje pozneje najdenega premoženja, bi moralo dodatno premoženje razdeliti na podlagi prvotnega sklepa o dedovanju in upoštevati vse že podane (ali pa nepodane) dedne izjave.

6. Po določbi 220. člena ZD pravnomočen sklep veže osebe, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku. Uveljavljanje pravice do nujnega deleža je v dispoziciji upravičencev, zato sodišče o nujnem deležu odloča na njihovo zahtevo (40. člen ZD), ki pa se lahko nanaša le na celotno zapuščino.

7. Pritožnik torej utemeljeno uveljavlja, da je svojo zahtevo za dedovanje nujnega deleža že podal, zato je v okviru le-tega upravičen tudi do (vsega) kasneje najdenega premoženja. (Druge njegove pritožbene navedbe zato niti niso relevantne.)

8. Pravilna uporaba materialnega prava (peta alinea 358. člena v zvezi s 3. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZD) narekuje ugoditev pritožbi. Pritožbeno sodišče je zato sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki njegovega izreka spremenilo tako, da je tudi nujnemu dediču D. O. dodelilo 1/10 dodatne zapuščine, na ta račun pa je bilo treba zmanjšati delež oporočne dedinje, ki deduje 6 in ne 7/10.