Jedro

Teorija v zvezi s pojmom "namena" v civilnem pravu, ki ga OZ sicer ne definira, poudarja, da volja, drugače kot v kazenskem pravu, ni usmerjena k povzročitvi prav določene škode. Povzročitev škode v civilnem pravu je namerna že takrat, ko je povzročitelj škode vedel, da bo zaradi njegovega ravnanja nastala škoda, ne glede na to, ali je ravnal z željo povzročiti to škodo ali pa je bil namen njegovega ravnanja drugačen in je škoda nastala kot stranska posledica njegovega ravnanja.

Toženčevo ravnanje, namerna vožnja po nasprotnem pasu v trenutku, ko je tam zagledal nasproti vozeče vozilo na razdalji, da je njegov sopotnik lahko prepoznal vozilo in voznico, kar pomeni, da objektivno niti ni mogel računati, da bo trk lahko preprečil, predvsem pa objektivno ni mogel računati s tem, da bo nasproti vozeča voznica v strahu pred trčenjem reagirala tako, da škode ne bo utrpela, je tako, da razodeva njegov eventualni naklep, ravnanje najmanj po principu „bo kar bo“. Toženec je zaradi namerne povzročitve škode izgubil pravice iz obveznega zavarovanja v obravnavanem primeru. Njegovo subjektivno in konkretno ravnanje v danih okoliščinah ustreza stopnji krivde, ki je opredeljena z eventualnim namenom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožnici plača znesek 6.186,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. 10. 2020 dalje do plačila (I. točka izreka) ter ji povrne stroške izvršilnega postopka v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2020 dalje do plačila in stroške pravdnega postopka v skupnem znesku 622,36 EUR v roku 30 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. dne dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo v celoti se je pravočasno pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP1. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

Kot bistveno trdi, da pravilna uporaba materialnega prava terja ugotovitev, ki je opredeljena v 5. alineji tretjega odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu. Navedeni predpis izrecno, jasno in brez slehernega dvoma opredeljuje upravičenje do regresa oziroma povračila izplačanih zneskov skupaj z obrestmi, ko se ugotovi, da je voznik škodo povzročil namenoma. Tožencu je torej treba očitati neko namensko oziroma naklepno ravnanje, ki pa ga v danem primeru ni. Da bi bila škoda povzročena namenoma, je treba ugotoviti elemente za direktni ali za eventuelni naklep. Pri samem naklepu v civilno pravnem smislu se mora povzročitelj škode zavedati vseh znakov, da je to storil, da se zave prepovedane posledice, da se zave vzročne zveze med ravnanjem in posledico ter da v voljnem smislu želi to posledico. Ne gre za hotenje, da se škoda povzroči, temveč, da je bilo dejanje storjeno na način z zavedanjem, da lahko storitev ali opustitev vodi v škodo in je bilo tožencu na ravni voljnega momenta dokazano, da je privolil v nastanek škode. Če ni dejstev, ki bi dokazovala njegovo privolitev, ni podanega namena. Razmejitev med vprašanjem namena oziroma naklepa in malomarnostjo pa v konkretnem primeru ni bila opravljena. Toženec je pojasnil, da je opravičeno upal in bil prepričan, da se bo situacija na cesti uredila, saj je dobrih 40 metrov zapeljal nazaj na svojo desno stran pri tem pa je prišlo do trka v tistem delu, ko je ona zavijala na svoj pas nazaj on pa tudi. Vsekakor ne gre za položaj, ki bi ustrezal pojmu namena oziroma naklepa temveč kvečjemu malomarnosti. Obrazložitev izpodbijane sodbe nima ustreznih razlogov za odločitev, ki bi pomenili, da je sodišče ugotovilo in obrazložilo naklep, temveč je dejansko obrazlagalo malomarnost. 3. Tožnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak pri vodenju postopka, odločilna dejstva večinoma niso bila sporna in so tudi v zadostni meri pravilno ugotovljena, presoja pa je materialnopravno pravilna.

6. Pravna podlaga ni sporna. Tožnica zoper toženca uveljavlja regresni zahtevek, ker trdi, da je toženec izgubil zavarovalne pravice po 5. točki prvega odstavka 6. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO 02/15, ki so sestavni del avtomobilskega zavarovanja po polici št. 000, ki določa, da zavarovanec in sozavarovane osebe izgubijo svoje pravice iz zavarovanja, če je voznik škodo povzročil namenoma. Enako določa ZOZP2 v 5. alineji tretjega odstavka 7. člena.

7. V skladu s 4. členom ZprCP3 mora udeleženec cestnega prometa ravnati tako, da poteka promet nemoteno, umirjeno in varno. Ravnati mora torej defenzivno. Udeleženec cestnega prometa sme tudi pričakovati, da bodo vsi udeleženci cestnega prometa in tisti, ki so dolžni skrbeti za ceste in prometno ureditev na cestah, ravnali v skladu s predpisi o pravilih cestnega prometa, voznikih, motornih vozilih ter s predpisi o cestah. Udeleženec cestnega prometa mora ravnati tako, da ne ovira ali ogroža drugih udeležencev cestnega prometa ali jim ne povzroča škode.

8. Odločila presoja prvostopenjskega sodišča, da je toženec škodo povzročil namenoma, je pravilna. Sporno ni, da je toženec namenoma zapeljal na nasprotni vozni pas pred nasproti vozečo A. (in nato nazaj na svojega) in s tem svojim ravnanjem povzročil prometno nesrečo, v kateri je nastala materialna in nematerialna škoda. Ključno vprašanje, na katerega je treba odgovoriti tudi v pritožbenem postopku, je, ali je toženec zaradi tega izgubil svoje pravice iz avtomobilskega zavarovanja, ali pa je utemeljen njegov ugovor, da škode ni želel povzročiti.

9. Del zavestne sestavine in voljne sestavine naklepa je tudi zavest o prepovedani posledici in njeno hotenje oziroma zavest o možnosti njenega nastanka in privolitev vanjo. Teorija v zvezi s pojmom "namena" v civilnem pravu, ki ga OZ4 sicer ne definira, poudarja, da volja, drugače kot v kazenskem pravu, ni usmerjena k povzročitvi prav določene škode. Ni torej pomembno, ali je povzročitelj želel povzročiti škodljivo posledico ali ne. Povzročitev škode v civilnem pravu je namerna že takrat, ko je povzročitelj škode vedel, da bo zaradi njegovega ravnanja nastala škoda, ne glede na to, ali je ravnal z željo povzročiti to škodo ali pa je bil namen njegovega ravnanja drugačen in je škoda nastala kot stranska posledica njegovega ravnanja.5

10. Namen in malomarnost sta obliki krivde (135. člen OZ), torej subjektivni odnos povzročitelja do nastale posledice njegovega ravnanja. Merilo za presojo oblike oziroma stopnje krivde je tako vedno subjektivno in konkretno, abstraktna merila so izključena. Namen (dolus) je najtežja oblika krivde. Povzročitelj, ki ravna namenoma, se zaveda nedopustnosti ravnanja in posledic ter jih tudi hoče. Volja je v primeru namena (naklepa) vselej usmerjena k povzročitvi škode. Zato pri namenoma povzročenih škodah hotena posledica (škoda) ne more biti preveč oddaljena tudi z gledišča vzročne zveze.

11. Merilo za presojo o namenu je civilnem pravu enako kot v kazenskem. Tudi teorija civilnega prava loči med direktnim in eventualnim namenom. Za direktni namen je značilno, da je poudarjena voljna sestavina, pri eventuelnem namenu pa se povzročitelj zaveda možnosti nastanka posledice in vanjo privoli, jo dopušča, misli si, „bo kar bo“. Povzročitelj je glede uspeha svojega dejanja – posledic (škode) sicer navidezno indifereneten, vendar pa od svojega dejanja ne bi odstopil, čeprav bi vedel, da bo posledica nastala. V tem je bistvena razlika med eventualnim namenom in malomarnostjo, pri kateri povzročitelj prepovedane posledice svojega ravnanja v resnici noče.6

12. Pritožbena trditev, da je treba za zaključek, da je škoda povzročena namenoma, dokazati elemente za direktni ali za eventuelni naklep, je torej pravilna. Res je bistveno, da gre za hotenje, da se škoda povzroči, torej da je bilo dejanje storjeno z zavedanjem, da lahko vodi v škodo in je bilo tožencu takšno njegovo voljno, zavestno ravnanje dokazano; pravilna je ocena, da je bilo njegovo voljno ravnaje jasno in nedvoumno usmerjeno v nastanek škode oziroma da je vanjo s svojim ravnanjem v naprej privolil, jo vzel v zakup.

13. Ni utemeljen očitek, da razmejitev med vprašanjem namena oziroma naklepa in malomarnostjo v konkretnem primeru ni bila opravljena. V odškodninskem pravu je povzročiteljeva lahkomiselnost ali precenjevanje lastnih sposobnosti glede možnosti preprečitve nastanka škode izenačena s skrajno nepazljivostjo, nemarnostjo in pomeni hudo malomarnost. Zadošča test, ali očitano dejanje, upoštevaje vse okoliščine primera, objektivno kaže na zanemarjanje skrbnosti, ki se pričakuje od vsakega človeka pri izpolnjevanju dolžnosti, vzdržati se ravnanja, ki utegne povzročiti škodo. Sodišče prve stopnje je oceno, da je šlo za tâko, torej (zgolj) hudo (skrajno) malomarno dejanje, pravilno zavrnilo.

14. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da vožnja po nasprotnem voznem pasu pomeni skrajno nedopustno ravnanje, med tem ravnanjem in nastalo škodo brez dvoma obstaja vzročna zveza, toženec pa je moral vzeti v zakup, da bo njegovo ravnanje škodo tudi povzročilo. Na nasprotni vozni pas je namreč zapeljal (nesporno namenoma) v trenutku, ko je pred seboj na njem zagledal nasproti vozeče vozilo. V tistem trenutku ni mogel predvideti, kakšno bo ravnanje voznice nasproti vozečega vozila. Toženčevega ravnanja sodišče prve stopnje pravilno ni ocenilo kot malomarnega (kot „mladostno nepremišljenost“7 s podcenjevanjem morebitnih posledic).

15. Sodišče prve stopnje je ravnanje toženca utemeljeno štelo za skrajno objestno in ga ocenilo kot namerno. Nobenega dvoma ni, da vožnja po nasprotnem voznem pasu nasproti vozečemu vozniku povzroči trčenje (če se nasproti vozeči ne umakne). Možnost nastanka škode je bila torej evidentna, neposredna in konkretna. To ve vsak, tudi toženec, pa je kljub temu zapeljal na nasprotni vozni pas pred A. Torej je nastanek škode vzel v zakup, mislil si je, da „bo kar bo“. Pri tem je celo pa lastnih navedbah zasledoval škodljivo posledico – strah pri nasproti vozeči A. Svojo namero je uresničil, A. se je ustrašila (in zapeljala na njegov vozni pas). Pri tem pa objektivno ni mogel vedeti, da bo A. v strahu pred trkom reagirala tako, da škode ne bo utrpela. O golem zanemarjanju skrbnosti torej ne moremo govoriti. Če škode ne želiš povzročiti, moraš tako tudi ravnati (kot opisano v točki 7). Toženec tako ni ravnal. Ravnanje, ki je objektivno in brez dvoma usmerjeno v nastanek škode, je bilo namerno, hoteno, zato ga za nazaj ni mogoče ovrednotiti kot malomarnostno zgolj na podlagi izjave povzročitelja, da je bil njegov resnični (subjektivni) namen drugačen, npr. usmerjen v milejšo obliko škode oziroma celo v njen izogib. Upoštevaje že opisano civilnopravno pojmovanje "namena" ni pomembno, kakšen je bil subjektivni odnos toženca do povzročene posledice, torej, ali je želel povzročiti trčenje ali pa je bil namen njegovega ravnanja drugačen in je škoda nastala kot "stranska posledica" njegovega ravnanja.8

16. Kljub temu, da je, kot zgoraj pojasnjeno, krivda (torej tudi namen) subjektivni odnos povzročitelja do ravnanja oz. njegove posledice, se jo ugotavlja na podlagi objektivnih, v zunanjem svetu zaznavnih pokazateljih, saj notranji svet povzročitelja le-temu ni dostopen. O naklepu bi v nasprotnem primeru lahko govorili le, kadar bi ga povzročitelj priznal, kar pa ni utemeljeno. Toženčevo ravnanje, namerna vožnja po nasprotnem pasu v trenutku, ko je tam zagledal nasproti vozeče vozilo na razdalji, da je njegov sopotnik lahko prepoznal vozilo in voznico, kar pomeni, da objektivno niti ni mogel računati, da bo trk lahko preprečil, predvsem pa objektivno ni mogel računati s tem, da bo nasproti vozeča voznica v strahu pred trčenjem reagirala tako, da škode ne bo utrpela, je torej tako, da razodeva njegov eventualni naklep, ravnanje najmanj po principu „bo kar bo“.9

17. Toženec je torej zaradi namerne povzročitve škode izgubil pravice iz obveznega zavarovanja v obravnavanem primeru. Njegovo subjektivno in konkretno ravnanje v danih okoliščinah ustreza stopnji krivde, ki je opredeljena z eventualnim namenom.10 Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna, pritožbene navedbe pa so neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o tem je zajeta v zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu, Uradni list RS, številka 70/1994, s kasnejšimi spremembami. 3 Zakon o pravilih cestnega prometa, Uradni list RS, številka 109/2010, s kasnejšimi spremembami. 4 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, številka 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 5 VSRS Sklep II Ips 237/2017 z dne 30. 11. 2017. 6 Komentar D. Jadek Pensa k 135. členu OZ, GV 2003. 7 Ob nesreči je bil toženec star 27 let. 8 VSRS Sklep II Ips 237/2017 z dne 30. 11. 2017. 9 Enako ravna oseba, ki npr. stavi, da si upa peljati po avtocesti v nasprotno smer. Vsak ve, da je takšno ravnaje smrtno nevarno. Kljub temu tveganje za nesrečo in s tem za nastanek škode sprejme in ravna „kar bo pa bo“. Prepričan je, da bo sam že nekako zvozil, za ostale udeležence pa mu je vseeno (vseeno mu je kako bodo v strahu pred njegovo vožnjo ravnali). 10 Enako bi bilo v primeru vožnje 200 km/h v prometni konici, drugače pa pri takšni vožnji po prazni cesti.