Jedro

Šteje se, da je revizija opravljena v roku 3 mesecev, če je odločba, izdana ob reviziji, v navedenem roku odposlana upravni enoti zaradi vročitve stranki. Dokazno breme glede pravočasnosti revizije nosi tožena stranka. Tožena stranka je še enkrat odposlala (popravljeno) izpodbijano odločbo prvostopenjskemu organu zaradi vročitve stranki. V takem primeru je treba šteti, da je bila odločba o reviziji odposlana prvostopenjskemu organu zaradi vročitve stranki, ko je bila odposlana druga odločba.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. 02001/00055/2003 0063 NK z dne 4. 7. 2005 odpravi. 2. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

S prvostopenjsko odločbo št. 594-1/2002-42 z dne 14. 3. 2005 je bil tožnici (roj. 27. 10. 1940) v prvi točki izreka priznan status civilnega invalida vojne, v drugi in tretji točki izreka prvostopenjske odločbe pa so bile tožnici na podlagi omenjenega statusa priznane določene socialne pravice. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je med drugim prvostopenjski organ ugotovil, da je tožnica, ki je bila ob škodnem dogodku stara dve leti in pol, ob padcu skozi okno iz prvega nadstropja hiše dobila določene poškodbe glave, ki jih je upravni organ štel za relevantne pri določitvi statusa civilnega invalida vojne. Glede sporne pravno relevantne dejanske okoliščine ob tem padcu pa je prvostopenjski organ povzel navedbe tožnice, da je bila ob tem dogodku vas obkoljena s strani Italijanov. V vasi in gozdu so bili partizani in Italijani, njen stric je šel v partizane, zato so Italijani imeli njihovo hišo na piki, že pred nesrečo tožnice pa so Italijani odpeljali nekaj talcev, med njimi tudi tožničinega očeta. V zvezi z okoliščinami, ko je prišlo do padca tožnice, je pristojni organ pridobil tudi izjavi prič AA in BB. Prva priča je povedala, da je tožnica padla skozi okno jeseni leta 1942 po očetovi smrti, ne spominja pa se, ali so bili italijanski vojaki ob tem dogodku v vasi. Druga priča pa je povedala, da ob padcu v hiši ni bilo nobenih vojakov, Italijanov takrat ni bilo v vasi, sicer bi jih prosili za pomoč, dogodek pa se je zgodil po uboju tožničinega očeta v avgustu ali septembru leta 1942. Z izpodbijano odločbo je v postopku revizije na podlagi določila 101. in 102. člena Zakona o vojnih invalidih (ZVojI) odpravila prvostopenjsko odločbo in odločila, da se tožnici ne prizna status civilnega invalida vojne. Glede ključne sporne okoliščine, ali je tožnica dobila okvaro zdravja kot neposredno posledico vojnih dogodkov oziroma kot navaja tožena stranka zaradi konkretnega vojnega dogodka, krajevno in časovno opredeljenega dogajanja, ki je značilno za delovanje vojskujočih se strani (1. odstavek 4. člena ZVojI), tožena stranka povzema navedbe iz vloge tožnice z dne 24. 7. 2002 in iz njenih navedb na zaslišanju dne 23. 5. 2003 ter dejstva iz zaslišanja prič AA in BB. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravi, da je bila tožnica ponovno zaslišana dne 12. 9. 2003 in se je strinjala z navedbami, ki sta ju podali obe priči. Tožena stranka se sklicuje tudi na dokumentacijo v spisu in sicer izjavo CC, po kateri med okupacijo v A ni obstajala nikakršna zdravstvena ustanova in da na dom ni bil dosegljiv noben zdravnik. V mnenju KO ZZB NOB z dne 25. 8. 2003, ki ga tožena stranka tudi povzema v obrazložitvi izpodbijane odločbe, pa je navedeno, da je mogoče sklepati, da je vzrok tožničine poškodbe vojni dogodek, saj se je to zgodilo ob aretaciji njenega očeta. Na tej dejanski podlagi je tožena stranka naredila sklep, da tožničinega padca skozi okno ni mogoče šteti za vojni dogodek v smislu 1. točke 4. člena ZVojI in ravno tako tudi ne dejstva, da takrat v vasi ni bilo zdravstvene ustanove in zdravnik ni bil dosegljiv, ampak je šlo za vojne razmere, ki so takrat veljale na okupiranem območju. Tožena stranka v zvezi s tem pravi, če bi bile okvare zdravja res tako hude, bi lahko pri takratnih institucijah dobili dovolilnico za odhod na bolnišnično zdravljenje v B, dovolilnice morda ne bi dobili takoj, vendar pa za dovolilnico tožnica oziroma njena mati sploh ni zaprosila.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh razlogov. V tožbi pravi, da je prvostopenjski organ na podlagi dokaznega postopka ugotovil obstoj neposredne zveze med poškodbami glave tožnice in vojnim dogodkom, to je Roško ofenzivo Italijanov konec julija oziroma v začetku avgusta 1942, ko so italijanski okupatorji med drugim obkolili tudi vas A, kjer je tedaj živela tožnica, odpeljali 24 moških iz vasi, med njimi tudi očeta tožnice in ga ubili. Primarno uveljavlja tožbeni ugovor v zvezi z določilom 1. odstavka 103. člena ZVojI. V zvezi s tem tožnica pravi, da je bila odločba prvostopenjskega upravnega organa skupaj s spisom poslana v revizijo dne 1. 4. 2005. Tožena stranka je spis prejela dne 5. 4. 2005. Upravna enota je spis z revizijsko odločbo dobila vrnjen dne 6. 7. 2005, iz česar bi se pogojno dalo sklepati, da je revizija bila opravljena v zakonskem roku 3 mesecev, čeprav tožnica v to dvomi in naproša sodišče, da preveri tudi, kdaj je ministrstvo dejansko odpravilo revizijsko odločbo glede na 2. odstavek 103. člena Zakona o vojnih invalidih. Ne glede na to pa tožnica meni, da so z izdajo izpodbijane odločbe bile storjene bistvene napake v postopku, ki imajo za posledico ničnost izpodbijane odločbe. Odločba, ki jo je dne 6. 7. 2005 od tožene stranke prejela upravna enota, je izrazito pomanjkljiva. Med drugim sploh ne vsebuje izreka oziroma je ta nejasen, nepopoln in povsem nerazumljiv. Zato odločba ni bila odpravljena v vročitev tožnici kot stranki, temveč jo je upravna enota dne 7. 7. 2005 vrnila toženi stranki v dopolnitev (verjetno bi bilo pravilno v popravo). Dne 14. 7. 2005 je tožena stranka upravni enoti poslalo spis s "popravljeno" revizijsko odločbo. Ta se od "prvotne" odločbe ne razlikuje v ničemer (niti v obrazložitvi, niti v datumu izdaje, niti v številki odločbe) razen v izreku, kjer je zapisano za razliko od prve odločbe, da se odločba Upravne enote C, Izpostava D, št. 594/2002-42 z dne 14. 3. 2005 odpravi, kar iz izreka "prvotne" odločbe ni razvidno. Pri tem tožnica opozarja, da je tudi ta izrek napačen, saj iz obrazložitve izhaja, da se ta ne nanaša na odločbo, ki se z izrekom odpravlja. Upravna enota C je namreč odločila o zahtevku tožnice z odločbo št. 594-1/2002-42. Tudi obrazložitev ne govori o tej odločbi, saj se v obrazložitvi izrecno citira odločba 5941-1/2002-42 in je torej tudi na tej točki obrazložitev drugačna kot izrek in torej v celoti drugačna kot odločba, ki naj bi se odpravljala. Za tožnico ni sporno, da je očitne pomote v imenih in številkah, pisne ali računske pomote v odločbi mogoče popraviti. Vendar pa je bil v konkretnem primeru kršen 223. člen ZUP, saj 2. odstavek tega člena izrecno določa, da se ob popravi pomote izda sklep ter da se uradni zaznamek zapiše na vse izvirnike odločbe, če je to mogoče. V primeru izpodbijane odločbe drugostopenjski organ očitno ni ravnal v skladu z zakonom. Svojo napako je (in še to le deloma) popravil kar "po domače". Med obema izdanima odločbama, kot že navedeno, razen v izreku ni opaziti drugih razlik, celo številka in datuma izdaje sta ista, čeprav je očitno, da je druga odločba (ki jo tožnica izpodbija, saj ji je bila vročena le ta) bila izdana bistveno kasneje, kot je na njej navedeno. Nosi namreč datum 4. 7. 2005, v resnici pa ni mogla biti izdana pred 8. 7. 2005 oziroma izhajajoč iz 2. odstavka 103. člena ZVojI, ne pred 14. 7. 2005. Iz tega je v povezavi z 2. odstavkom 103. člena ZVojI mogoče zaključiti le, da je druga "popravljena" odločba začela učinkovati šele dne 14. 7. 2005. Tudi če bi druga "popravljena" odločba bila brezhibna, to pomeni, da je revizijska odločba bila izdana prepozno in sicer po tem, ko je bila dne 5. 7. 2005 na podlagi 103. člena ZVojI že ustvarjena domneva, da je revizija bila opravljena in da je k odločbi dano soglasje. Dne 14. 7. 2005 izdana odločba je torej brez pravne podlage in zato nična. V nadaljevanju tožbe pa tožeča stranka uveljavlja nezakonitost dokazne ocene tožene stranke, če sodišče ne bo predhodno ugotovilo bistvene kršitve določb postopka. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zahteva povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je zadevo prejela 5. 4. 2005, rešila pa jo je 4. 7. 2005, torej v roku 3 mesecev. Pravi, da je res prišlo do tiskarskih napak v izreku izpodbijane odločbe, za katere pa tožena stranka meni, da bistveno ne vplivajo na odločitev o stvari.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Določilo 1. odstavka 103. člena ZVojI (Uradni list RS, št. 63/95 in nadaljnji) pravi, če zoper odločbo upravne enote, za katero je obvezna revizija, ni vložena pritožba, revizija pa ni opravljena v treh mesecih od dneva, ko je ministrstvo prejelo zadevo, se šteje, da je revizija opravljena in da je k odločbi dano soglasje. Iz podatkov v spisu izhaja, da zoper odločbo prvostopenjskega organa ni bila vložena pritožba, zato je glede na tožbeni ugovor prvo relevantno vprašanje za ta upravni spor, ali je bila revizija opravljena pravočasno. Kdaj se revizija šteje za opravljeno, izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 340/2000 z dne 26. 10. 2000. V tej zadevi je Vrhovno sodišče RS postavilo, da se šteje, da je revizija opravljena v roku 3 mesecev, če je odločba, izdana ob reviziji, v navedenem roku odposlana upravni enoti zaradi vročitve stranki; če revizija v tem roku ni opravljena, se šteje, da je k odločbi dano soglasje.

Sodišče ugotavlja, da je v konkretnem primeru treba šteti, da revizija ni bila opravljena v zakonitem roku, ampak je nastopila domneva o soglasju k prvostopenjski odločbi. Za takšno stališče govori tako pravilo dokaznega prava, kot tudi razlaga določbe 1. odstavka 103. člena ZVojI v povezavi z ZUP (Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000, 52/2002). Kar zadeva pravilo dokaznega prava, je relevantno stališče Vrhovnega sodišča RS v citirani sodbi, da dokazno breme glede pravočasnosti revizije nosi tožena stranka. Med strankama ni sporna okoliščina, da je tožena stranka odločbo prvostopenjskega organa prejela dne 5. 4. 2005. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa ni razvidno, da bi tožena stranka pravočasno odposlala izpodbijano odločbo toženi stranki in to tudi ni razvidno iz podatkov v spisu. Tožena stranka tudi na konkreten tožbeni ugovor ni pojasnila in ni predložila dokaza, da je izpodbijano odločbo odposlala prvostopenjskemu organu pred 5. 7. 2005, ampak je navedla samo, da je zadevo rešila dne 4. 7. 2005, kar pa ni pravno relevanten odgovor. Iz dopisa Upravne enote C, Izpostava D, z dne 7. 7. 2005, ki ga je predložila tožeča stranka, in iz zapisnika o pregledu spisa s strani tožnice z dne 19. 7. 2005 celo izhaja, da je tožena stranka prvostopenjskemu organu poslala izpodbijano odločbo dne 6. 7. 2005, kar pomeni, da je bila ta odločba odposlana prvostopenjskemu organu en dan prepozno glede na zakonski rok za pravočasnost revizije. Ker tožena stranka ni predložila ničesar, kar bi izkazovalo, da je pravočasno odposlala izpodbijano odločbo prvostopenjskemu organu, je sodišče štelo, da je izpodbijana odločba nezakonita.

Drugi razlog, ki podpira takšno sodno odločitev, pa se nanaša na razlago 1. odstavka 103. člena ZVojI v povezavi z ZUP in omenjeno sodbo Vrhovnega sodišča RS. Tožena stranka je nesporno dvakrat odposlala izpodbijano odločbo zaradi vročitve tožnici prvostopenjskemu organu. Četudi tožena stranka trdi, da je izpodbijano odločbo odposlala prvostopenjskemu organu pravočasno, kar pa ni dokazala, čeprav bi morala, ta odločba ni bila odposlana stranki, ker je tožena stranka sprejela procesno dejanje prvostopenjskega organa v vlogi z dne 7. 7. 2005, ko je prvostopenjski organ toženi stranki poslal nazaj to odločbo zaradi pomanjkljivega izreka, da se le-ta dopolni; tožena stranka je to procesno dejanje prvostopenjskega organa, ki temelji na oceni, da je izrek do tolikšne mere pomanjkljiv oziroma nerazumljiv, da ga je treba popraviti, sprejela in je kasneje (dne 14. 7. 2005) še enkrat odposlala (popravljeno) izpodbijano odločbo prvostopenjskemu organu zaradi vročitve stranki. V takem primeru je treba šteti, da je bila odločba o reviziji odposlana prvostopenjskemu organu zaradi vročitve stranki, ko je bila odposlana druga odločba. To pa pomeni, da je revizija v konkretnem primeru prepozna. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo in je izpodbijano odločbo odpravilo (3. in 4. točka 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000).

Obrazložitev k drugi točki izreka: V drugi točki izreka je sodišče s sklepom zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov postopka, ker na podlagi določila 3. odstavka 23. člena ZUS, kadar sodišče odloča le o zakonitosti izpodbijanega akta, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.