Jedro

Hkratni obstoj gradbeno inženirskega objekta in stavbe na istem mestu smiselno ni mogoč, kar pomeni, da gradnje stavbe na mestu gradbenega inženirskega objekta v nobenem pogledu ni mogoče obravnavati zgolj kot spremembo tega objekta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici za gradnjo začasnega skladišča na zemljiščih parc. št. 1311/1, 1311/3 in 1315/10, vse k.o. ..., odmerila komunalni prispevek v znesku 141.211,97 EUR. Iz obrazložitve izhaja, da tožnica gradi objekte na obstoječi gradbeni parceli, zato se ji odmeri komunalni prispevek samo od povečanja neto tlorisne površine objekta. Toženka navaja še, da bo objekt opremljen s prometnim omrežjem, z objekti ravnanja z odpadki in odprtimi javnimi površinami, navaja pa tudi vrednosti oziroma količine, ki jih je upoštevala pri obračunu.

Drugostopenjski organ je s svojo odločbo zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi navaja, da toženka začasno skladišče gradi na zemljišču, ki v naravi predstavlja asfaltirano površino. Na tem zemljišču se je do izgradnje začasnega skladišča nahajal le del poslovne stavbe v izmeri 837 m2, zato drugostopenjski organ meni, da toženka z izgradnjo skladišča povečuje neto tlorisno površino objekta na obstoječi gradbeni parceli. Zato je ob upoštevanju 80. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) zavezana k plačilu komunalnega prispevka. Drugostopenjski organ se ne strinja s tožnico, da je treba gradnjo skladišča razumeti kot gradnjo stavbe na obstoječem inženirskem objektu in se sklicuje na standard SIST ISO 9836, ki kot neto tlorisno površino opredeljuje površino med navpičnimi elementi, ki omejujejo prostor. Zato nepokriti asfaltirani površini ni mogoče določiti neto tlorisne površine, poleg tega pa tožnica ni priložila nobenih uradnih dokumentov, iz katerih bi bila razvidna neto tlorisna površina južnega platoja. Taka površina ni razvidna niti iz katastra stavb, zato drugostopenjski organ meni, da je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je pri odmeri komunalnega prispevka upošteval neto tlorisno površino, kot izhaja iz projektne dokumentacije. Poleg tega je prvostopenjski organ pravilno upošteval, da je tožničin pravni prednik že plačal komunalni prispevek za gradbeno parcelo oziroma spremembo namembnosti zemljišča, pa tudi, da skladišče ne bo priključeno na vodovodno in kanalizacijsko omrežje.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je toženka pri izračunu komunalnega prispevka upoštevala neto tlorisno površino novega začasnega skladišča, katerega gradnja je predvidena na obstoječem skladiščnem platoju. Ta plato je bil zgrajen na podlagi gradbenega dovoljenja, leta 1987 pa je bil zanj odmerjen tudi komunalni prispevek in odškodnina za urejanje stavbnega zemljišča. Zato tožnica meni, da je treba komunalni prispevek odmeriti v skladu s 5. in 6. členom Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (v nadaljevanju Pravilnik) in pri tem upoštevati, da je površina gradbene parcele obstoječa, da se neto tlorisna površina obstoječega objekta ne spreminja, da je opremljenost stavbnega zemljišča z komunalno opremo obstoječa, da se namembnost objekta ne spreminja in da ne gre za izboljšanje komunalne opremljenosti. Iz drugostopenjske odločbe izhaja, da toženka kot objekt obravnava le stavbe, kar je v nasprotju z opredelitvijo objekta v Zakonu o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Prav tako toženka ni upoštevala namembnosti obstoječega platoja, temveč je navedla le, da gre za asfaltirano površino, kar je v nasprotju z dokazi, ki jih je tožnica priložila pritožbi. Toženka „pri tem ni navedla podlage, iz katere je izhajala“, zato ugotovitve ni mogoče preizkusiti, poleg tega pa tožnica ni bila pozvana k razjasnitvi dejanskega stanja ali k predložitvi dodanih dokazil, kar pomeni bistveno kršitev postopka. Zmotna je tudi uporaba standarda SIST ISO 9836, ki se nanaša izključno na stavbe, medtem ko je obstoječi plato gradbeni inženirski objekt, katerega neto tlorisno površino je možno določiti s tlorisno projekcijo objekta. Velikost platoja je razvidna tudi iz projektne dokumentacije in geodetskega posnetka. Toženka v postopku ni pridobila teh podatkov, temveč le podatke iz katastra stavb, kljub temu, da je presojala velikost gradbeno inženirskega objekta, za kakršne Republika Slovenija ne vodi javne evidence. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči o zadevi oziroma podrejeno, naj zadevo vrne v ponovni postopek.

Toženka v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja navedbe iz obrazložitev prvostopenjske in drugostopenjske upravne odločbe ter dodaja, da je bilo pri odmeri komunalnega prispevka upoštevano, da je bil komunalni prispevek za gradbeno parcelo že plačan, zato je bila njena velikost označena v izmeri 0,00 m2. Vendar pa je prišlo do povečanja neto tlorisne površine po standardu SIST ISO 9836, saj se je ta površina povečala z dosedanjih 0,00 m2 na 7.904,80 m2. Asfaltirani plato v skladu z navedenim standardom nima neto tlorisne površine, ta površina ni zapisna v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, pa tudi sicer te površine ni mogoče določiti. Glede na to toženka sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnica v nadaljnji pripravljalni vlogi navaja še, da je mogoče neto tlorisno površino asfaltiranega platoja določiti na podlagi njenega bistvenega konstrukcijskega elementa, namreč voziščne konstrukcije. Standarda SIST ISO 9836 ni mogoče uporabiti v vseh primerih, kar potrjuje tudi Odlok o podlagah in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Mestne občine Novo mesto, ki v 6. členu določa, da se komunalni prispevek odmeri tudi za gradbeno inženirske objekte. Zato je treba določiti tudi površino teh objektov.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama je sporen način odmere komunalnega prispevka za skladiščni objekt, torej stavbo, ki bo postavljena na na mestu, kjer že obstaja asfaltiran plato, torej gradbeni inženirski objekt, za katerega je bil komunalni prispevek že odmerjen in poravnan.

Zakonska podlaga za odmero komunalnega prispevka je Zakon o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt), ki v 80. členu določa, da je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo, ali ki povečuje neto tlorisno površino objekta ali spreminja njegovo namembnost. Merila za odmero komunalnega prispevka so v skladu z drugim odstavkom 82. člena ZPNačrt podrobneje določena v Pravilniku o merilih za odmero komunalnega prispevka (v nadaljevanju Pravilnik), ki v sedmem odstavku 6. člena določa, da se zavezancu, ki spreminja neto tlorisno površino objekta ali spreminja namembnost, komunalni prispevek odmeri tako, da se izračunata višina komunalnega prispevka po spremembi neto tlorisne površine oziroma namembnosti objekta in višina komunalnega prispevka pred spremembo neto tlorisne površine oziroma namembnosti objekta. Komunalni prispevek, ki se zavezancu odmeri, predstavlja pozitivno razliko med komunalnim prispevkom po spremembi in komunalnim prispevkom pred spremembo neto tlorisne površine oziroma namembnosti objekta. Če je razlika negativna, se komunalni prispevek ne plača. Določbe drugega odstavka 82. člena ZPNačrt in posebno sedmega odstavka 6. člena Pravilnika, na katerega se sklicuje tožnica, se glede na njihovo nedvoumno besedilo nanašajo samo na spremembe objekta, kar smiselno lahko pomeni le predrugačenje (npr. rekonstrukcijo) obstoječega objekta. Zgolj o spremembah na obstoječem objektu v takih primerih govori tudi literatura (Štravs, Dekleva, Ivanič, Opremljanje stavbnih zemljišč, GV Založba, Ljubljana, 2010, str. 155). Za odločitev v tej zadevi je torej bistvenega pomena odgovor na vprašanje, ali gradnja začasnega skladiščnega objekta na asfaltiranem platoju pomeni le spreminjanje (npr. rekonstrukcijo) tega platoja, ki ne bo pripeljala do spremembe površine, ali pa gradnjo novega objekta, za katerega se v smislu 80. člena ZPNačrt šteje, da bo na novo priključen na komunalno opremo.

Iz upravnih spisov zadeve izhaja, da je toženka 23. 5. 2012 vložila vlogo za odmero komunalnega prispevka zaradi gradnje začasnega skladišča. Gradnja glede na določbo 7. točke prvega odstavka drugega člena ZGO-1 sicer lahko obsega gradnjo novega objekta, rekonstrukcijo objekta ali njegovo odstranitev, vendar je iz obrazložitve obeh upravnih aktov, ki ji tožnica v tem pogledu ne ugovarja, mogoče povzeti, da gre za gradnjo novega skladišča, ne pa morda za rekonstrukcijo ali dograditev že obstoječega. Toženka to gradnjo obravnava kot gradnjo stavbe, čemur tožnica prav tako ne ugovarja.

Obravnavane gradnje iz teh razlogov ni mogoče šteti za nič drugega kot za gradnjo novega objekta, saj bo pripeljala do tega, da bo na mestu sedanjega inženirskega objekta stal povsem drug objekt, namreč stavba. Hkratni obstoj obeh objektov, namreč gradbeno inženirskega objekta in stavbe na istem mestu smiselno ni mogoč, kar pomeni, da gradnje stavbe na mestu gradbenega inženirskega objekta v nobenem pogledu ni mogoče obravnavati zgolj kot spremembo tega objekta, kot to meni tožnica.

Tožnica torej nima prav, da bi morala toženka odmeriti komunalni prispevek v skladu s sedmim odstavkom 6. člena Pravilnika oziroma tako, kot da se gradnja nanaša le na spremembo obstoječega objekta. Glede na to so brezpredmetne tudi tožbene navedbe, ki se nanašajo na dejstva, vezana na tak način odmere, in procesne kršitve, do katerih naj bi prišlo v zvezi z ugotavljanjem teh dejstev.

Ob tem ne ZPNačrt, ne Pravilnik nimata posebnih določb o odmeri komunalnega prispevka v primerih, ko bo novi objekt zgrajen na mestu starega, za katerega je bil komunalni prispevek že poravnan, tožnica pa razen navedenih ne uveljavlja nobenih nadaljnjih nezakonitosti izpodbijane odločbe. Sodišče je zato tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker stranke niso navedle novih dejstev ali predlagale novih dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji.