Jedro

Odločitev sodišča prve stopnje, da pobotni ugovor ni utemeljen, ker terjatev, uveljavljana v pobot s strani dolžnikov ni bila ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo, ni pravilna. Res je, da je bilo v sodni praksi uveljavljeno takšno stališče, vendar je treba upoštevati, da je takšna sodna praksa temeljila na tedaj veljavnem ZIZ, ki je v 59. členu določal, da izvršilno sodišče samo ne odloča o spornih dejstvih, od katerih je odvisna terjatev, ampak je moralo v takem primeru dolžnika napotiti, naj začne pravdo. Spremenjeni ZIZ iz leta 2002 pa v 59. členu določa, da izvršilno sodišče samo odloči tudi o spornih dejstvih, dolžnik pa lahko v tridesetih dneh od pravnomočnosti sklepa o ugovoru začne pravdo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Zato lahko dolžnik v izvršbi glede na spremenjeno pravno ureditev v ZIZ v pobot uveljavlja tudi terjatev, o kateri še ni bilo pravnomočno razsojeno. Vendar seveda le, če so izpolnjeni pogoji po 56. členu ZIZ. Če gre namreč za terjatev prejšnjega dolžnika, ki je po izbrisu družbe prešla na družbenika, bo moralo sodišče prve stopnje oceniti, ali sta dolžnika izkazala, da izbrisana družba brez svoje krivde tega ugovora ni mogla uveljavljati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnikov z dne 21. 4. 2005 in sklenilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi z dne 14.4.2005 zoper dolžnika kot družbenika izbrisane družbe. Obenem je sodišče odločilo, da sta dolžnika dolžna upniku povrniti nadaljnje izvršilne stroške v znesku 87.516,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa dalje do plačila.

Zoper odločitev o ugovoru se zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in neupoštevanja predloga o pobotu terjatev laično pritožujeta dolžnika. V pritožbi navajata, da njuna terjatev, ki jo uveljavljata za pobot, z nobenim sklepom ni bila zavrnjena kot neutemeljena, da pa sta prejela od Okrajnega sodišča na Jesenicah pod opr. št. Ig 2000/00247 z dne 19. 2. 2002 dopis, v katerem je bilo navedeno, da pobotnega dogovora ni mogoče upoštevati. Po njunem mnenju se je na podlagi 365. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 do 32/04; v nadaljevanju OZ) s tem prekinil zastaralni rok in je možno pobotanje terjatev med družbama H. in T. d.o.o. Poleg tega dolžnika zatrjujeta, da je Okrajno sodišče na Jesenicah s sklepom št. 0001/Ig 2004/00002 z dne 4. 3. 2004 dovolilo izvršbo zapadlega dolga za najemnino in stroške zoper podjetje T. d.o.o., za ta dolg pa dolžnika kot ustanovitelja družbe nista prejela nobene utemeljene tožbe oz. izvršbe. Dolžnika menita, da bi morala na podlagi 427. člena OZ dolg prevzeti s pogodbo, ker pa tega nista storila, po njunem mnenju nista pravnoformalna dolžnika, ki bi odgovarjala za obveznosti izbrisane firme. Tako dolžnika predlagata, da višje sodišče razveljavi izpodbijani sklep.

Pritožba dolžnikov je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila družba T. d.o.o. s sklepom z dne 16. 2. 2005, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS dne 28. 2. 2005 (priloga A24), izbrisana iz sodnega registra na podlagi I. odstavka 35. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 54/99 do 93/02; v nadaljevanju ZFPPod) in da sta bila navedena dolžnika edina družbenika izbrisanega podjetja. S tem je gospodarska družba prenehala obstajati. Po določbah I. in IV. odstavka 24. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS, št. 51/98 do 75/02; v nadaljevanju ZIZ) se v primeru, ko pride do spremembe dolžnika po vložitvi predloga za izvršbo, izvršba nadaljuje zoper novega dolžnika, če upnik z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže, da je obveznost prešla nanj. V določbi IV. odstavka 27. člena ZFPPod v zvezi s I. odstavkom 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 30/93 do 93/02; v nadaljevanju ZGD) je predpisano, da se šteje, da so vsi družbeniki podali izjavo, da prevzemajo obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti izbrisane družbe. Z ustavno odločbo opr. št. U-I-135/00 (Ur. l. RS, št. 93/02) je bila ta določba deloma razveljavljena, in sicer glede tistih družbenikov, katerih položaj je bil v družbi tak, da niso mogli vplivati na njeno delovanje. Objavljeni sklep o izbrisu v skladu s I. odstavkom 24. člena ZIZ izkazuje prehod obveznosti na dolžnika razen, če dolžnika v skladu s citirano ustavno odločbo dokažeta, da sta "pasivna družbenika". Dolžnika niti v ugovoru, niti v pritožbi nista zatrjevala, da na poslovanje družbe nista mogla vplivati. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta dolžnika pravna naslednika izbrisane družbe in odgovarjata za njene dolgove. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je sklep o izvršbi z dne 4. 3. 2004 zoper izbrisano družbo postal pravnomočen, saj je bil pravilno vročen izbrisani družbi T. d.o.o. kot dolžniku, ta pa zoper sklep ni vložila ugovora. Po IV. odstavku 24. člena ZIZ v primeru, ko pride do spremembe dolžnika po vložitvi predloga za izvršbo, se izvršba nadaljuje zoper novega dolžnika, ki jo mora prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo. Dolžnik tako nima več drugih ugovornih razlogov iz 55. člena ZIZ razen ugovora, da terjatev ni prešla nanj (primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-351/04). Seveda pa imata dolžnika ugovor po izteku roka po I. odstavku 56. člena ZIZ. V I. odstavku 56. člena ZIZ je določeno, da lahko dolžnik vloži ugovor, ki temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev, in je nastopilo po izvršljivost odločbe oziroma po sklenitvi poravnave, po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, vse do konca izvršilnega postopka, če ga brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Odločitev sodišča prve stopnje, da pobotni ugovor ni utemeljen, ker terjatev, uveljavljena v pobot s strani dolžnikov ni bila ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo, ni pravilna. Res je, da je bilo v sodni praksi uveljavljeno takšno stališče (primerjaj s sklepoma Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 106/99 in Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. III Cp 505/2001), vendar je treba upoštevati, da je takšna sodna praksa temeljila na tedaj veljavnem ZIZ (Ur. l. RS, št. 51/98), ki je v 59. členu določal, da izvršilno sodišče samo ne odloča o spornih dejstvih, od katerih je odvisna terjatev, ampak je moralo v takem primeru dolžnika napotiti, naj začne pravdo. Spremenjeni ZIZ iz leta 2002 (Ur. l. RS, št. 75/02) pa v 59. členu določa, da izvršilno sodišče samo odloči tudi o spornih dejstvih, dolžnik pa lahko v tridesetih dneh od pravnomočnosti sklepa o ugovoru začne pravdo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Zato lahko dolžnik v izvršbi glede na spremenjeno pravno ureditev v ZIZ v pobot uveljavlja tudi terjatev, o kateri še ni bilo pravnomočno razsojeno. Vendar seveda le, če so izpolnjeni pogoji po citiranem 56. členu ZIZ torej, da jih dolžnik brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Če gre namreč za terjatev prejšnjega dolžnika, ki je po izbrisu družbe prešla na družbenika, bo moralo sodišče prve stopnje oceniti, ali sta dolžnika izkazala, da izbrisana družba brez svoje krivde tega ugovora ni mogla uveljavljati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Sodišče prve stopnje je tako zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejanskega stanja ni popolno ugotovilo.

Zato je višje sodišče na podlagi 355 člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04, v nadaljevanju ZPP) v povezavi s 15. členom ZIZ ugodilo pritožbi, razveljavilo sklep sodišča prve stopnje ter zadevo vrnilo v nov postopek. Višje sodišče ni odločalo o stroških pritožbenega postopka, ker jih dolžnika v pritožbi nista priglasila.