Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Izdatki za pomoč in postrežbo gredo po predpisih obligacijskega prava invalidni osebi, katere potrebe so trajne povečane.
Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in vrne zadeva temu sodišču v novo odločanje.
Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.
Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in zvišalo že poprej dosojeno rento 36.988,60 SIT za čas od 1.10.1994 do 30.9.1996 na 49.510,60 SIT, od 1.10.1996 do 28.2.1997 na 56.266,60 SIT in od 1.3.1997 dalje na 59.561,60 SIT. Delno je tožbeni zahtevek zavrnilo. S sodbo P 133/92 je bila prisojena renta 36.988,60 SIT, sestavljena iz dveh delov: rente za izgubljeni dohodek od kmečkega dela ter rente za pomoč in postrežbo. Toženka sicer ne prejema pokojnine, invalidnine, dodatka za pomoč in postrežbo ali kakšnega drugega prejemka. Zvišanje rente za pomoč in postrežbo ji gre v višini, kot sicer plačuje ZPIZ Slovenije zavarovancem dodatek iz tega naslova.
Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo. Ugotovilo je, da se pritožba nanaša na tožničino nezmožnost opravljanja kmečkih del, v tej zadevi pa gre le za tisti del rente, ki se nanaša na dajatev za pomoč in postrežbo. Zvišanje iz tega naslova pa tožnici gre na podlagi 196. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).
Tožena stranka je vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da se renta ne more jemati kot višina dodatka za pomoč in postrežbo hudo invalidnim osebam. Tožnica ne bi mogla delati, kar je delala pred nezgodo. Rento bi bilo treba ukiniti. Renta je lahko samo v izgubi preživljanja. Za pomoč kot hudo invalidna oseba bi lahko tožnica zahtevala le po Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Sodišče ne more dvakrat razsoditi v isti zadevi, kar dokazuje sodba P 61/97. Tu je bilo drugače razsojeno kot po sodbi P 274/94 z dne 4.3.1997. Predlaga razveljavitev sodbe Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah in Višjega sodišča v Konjicah Cp 701/97 in vrnitev zadeve v ponovno razsojo. Predlaga tudi razveljavitev sodbe Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah P 61/97 z dne 10.4.1997. Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.
Revizija je utemeljena.
Kaj misli revizija s tem, da sodišče ni uporabilo materialnega prava, ni mogoče razbrati iz nje. To velja tudi za trditev, da tožeča stranka ne bi mogla delati, kot je delala pred nezgodo. Te trditve namreč nikakor ni mogoče povezati s tu obravnavano zadevo. Stališča, da bi se morala renta ukiniti, in predloga, naj bi vrhovno sodišče razveljavilo sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah P 61/97 z dne 10.4.1997, ni mogoče upoštevati, saj revidentka v tem postopku ni postavila morebitnega nasprotnega zahtevka za odpravo rente, niti ni mogoče razveljaviti neke druge sodbe, ki ni del obravnavanega postopka. V zvezi z vsem nanizanim velja opozoriti toženo stranko, da si mora vzeti pooblaščenca, ki jo bo sposoben zastopati (četrti odstavek 90. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP/77).
Nepravilno je stališče tožene stranke, da rente ni mogoče prisoditi za pomoč in postrežbo invalidni osebi, ker da je to mogoče zahtevati le na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Zakon o obligacijskih razmerjih namreč določa za primer, če so trajno povečane potrebe poškodovanega, da mu mora odgovorna oseba plačevati denarno rento kot povračilo za to škodo (drugi odstavek 195. člena). Sem nedvomno sodijo izdatki za pomoč in postrežbo. Tako s tega vidika ni videti ovir za zvišanje rente iz tega naslova, ki je bila poprej pravnomočno prisojena.
Pač pa je utemeljeno opozorilo, da je bilo o zvišanju rente odločeno s prej citirano sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah P 61/97, ki jo je tožena stranka priložila reviziji, vendar brez potrdila o njeni pravnomočnosti. O slednji se je vrhovno sodišče s poizvedbami na podlagi drugega odstavka 360. člena v zvezi s 390. členom ZPP/77 prepričalo, da je nastopila 4.7.1997. Iz te sodbe sledi, da je bila izdana v zadevi istih pravdnih strank zaradi zvišanja rente za domala isto obdobje (v tu obravnavani zadevi za čas od 1.10.1994 naprej in v zadevi P 61/97 od 1.11.1994 naprej); da gre za isto izhodiščno zadevo - sodbo P 133/92, v kateri je bila pravnomočno prisojena renta v višini 36.988,60 SIT zaradi izgubljenega zaslužka ter pomoči in nege; da je v obeh zadevah upoštevana ta izhodiščna renta v polnem znesku; da je bila sicer prvostopna sodba v zadevi P 61/97 izdana dober mesec kasneje (10.4.1997) kot v tej zadevi (4.3.1997); da je sodba P 61/97 postala pravnomočna, preden je v tu obravnavani zadevi odločilo pritožbeno sodišče (18.3.1998). Tako gre za odločanje o delno že razsojeni stvari, kar zadeva vključitev zneska 36.988,60 SIT v obe sodbi in kar je kršitev po 11. točki drugega odstavka 394. člena ZPP/77, ki je revizijski izpodbojni razlog po 1. točki prvega odstavka 385. člena ZPP/77. Da se odpravi ta kršitev v tem specifičnem primeru zviševanja rente v dveh postopkih, je bilo treba reviziji ugoditi (prvi odstavek 394. člena ZPP/77), izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču druge stopnje, da bo o stvari vnovič odločilo.
Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP/77.