Jedro

Pristojbina za uporabo radijskih frekvenc se izračunava na način (na podlagi formul in parametrov), kot ga določa Uredba o pristojbinah za uporabo radijskih frekvenc, ne glede na to, ali so pri posamezni formuli po navedeni uredbi upoštevani vsi trije kriteriji iz 4. odstavka 35. člena ZTel ali ne.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1.odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 18.1.2000 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Uprave Republike Slovenije za telekomunikacije z dne 15.11.1999, s katerim je upravni organ prve stopnje odločil, da je tožeča stranka kot lastnik radijskega dovoljenja za uporabo radijske postaje v fiksnih omrežjih na lokaciji D. za leto 1999 dolžna plačati pristojbino za uporabo radijske frekvence v znesku 672.000,00 SIT.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da iz zakonskega besedila 4. odstavka 35. člena Zakona o telekomunikacijah (ZTel, Uradni list RS, št. 35/97, 45/97-odl. US, 13/98-odl. US) izhaja, da mora vsaka višina pristojbine za uporabo radijske frekvence, ki je odrejena z odločbo upravnega organa, temeljiti na treh kriterijih, vsebovanih v tej določbi. Po presoji sodišča prve stopnje zakonske določbe 4. odstavka 35. člena ZTel ni mogoče razlagati tako, kot da je zakonodajalec Vladi določil tri možne vrste kriterijev za določanje višine pristojbine, med katerimi pa lahko izvršilni organ pri določitvi konkretne pristojbine prosto izbira, kdaj jih bo uporabil in v kaki kombinaciji. Tožeča stranka je že v pritožbi v upravnem postopku uveljavljala, da izračun pristojbine ne upošteva enega izmed navedenih kriterijev iz določila 4. odstavka 35. člena ZTel, in sicer da izračun pristojbine ne upošteva velikosti kabelskega sistema, ki naj bi obsegal 89 gospodinjstev. Tožena stranka ni z ničemer odgovorila na ta pritožbeni ugovor. Na podlagi stavka tožene stranke, da navedbe pritožnika ne morejo vplivati na izračun pristojbine, ki mora biti za vse lastnike radijskih dovoljenj izračunana na enoten način v skladu z Uredbo o pristojbinah za uporabo radijskih frekvenc (Uradni list RS, št. 90/98 in 92/99, v nadaljevanju Uredba), sodišče prve stopnje ne more šteti, da je s tem tožena stranka izpolnila obveznost določila 2. odstavka 245. člena ZUP/86. Izračun pristojbine mora biti v skladu z ZTel in ne samo v skladu z Uredbo. Ker je vprašanje uporabe kriterija števila prebivalcev na pokrivanem območju ključno za razrešitev spora, tožena stranka pa se do tega pritožbenega ugovora ni opredelila na konkreten način, je sodišče prve stopnje tožbi ugodilo. Zahtevi tožeče stranke za izvedbo glavne obravnave sodišče prve stopnje ni ugodilo, ker je tožbi ugodilo iz razloga, ker tožena stranka ni odgovorila na ključno pritožbeno navedbo, poleg tega pa sta razloga tožeče stranke za izvedbo glavne obravnave presplošna, da bi bila lahko konkreten razlog za razpis glavne obravnave.

Tožena stranka vlaga pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da Uredba ne daje nobenih kriterijev, kako upoštevati tretji kriterij za določanje višine pristojbine-število prebivalcev na pokrivanem področju pri določitvi pristojbine v fiksnih omrežjih. Navedeni kriterij se pri radijskih postajah v fiksnem omrežju ne more upoštevati zaradi tehničnih lastnosti take radijske postaje. Kriterija število prebivalcev na pokrivanem območju pri radijskih postajah v fiksnem omrežju se ne more uporabljati, ker radijska postaja v fiksnem omrežju ne pokriva geografskega področja in je število prebivalcev, ki jih pokriva radijska postaja v fiksnem omrežju, vedno nič. V skladu s tem tudi Uredba navedenega kriterija ne določa pri radijskih postajah v fiksnem omrežju. Za upravne organe ne velja exceptio illegalis, zato je tožena stranka morala pri določitvi pristojbine uporabiti 11. člen Uredbe, ki določa način izračuna pristojbine za radijske postaje v fiksnem omrežju v obliki formule, ki ne omogoča upoštevanja tretjega kriterija. Tožena stranka je popolnoma jasno obrazložila svojo odločitev. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo. V odgovoru na pritožbo navaja, da ne držijo navedbe tožene stranke, da uporabnik radijske frekvence v fiksnem omrežju ne pokriva določenega geografskega območja. Prav tako ne drži navedba, da je število prebivalcev odvisno od sposobnosti izvajalca, temveč je odvisno izključno od ekonomske upravičenosti gradnje kabelskega omrežja na določenem geografskem območju. Tudi trditev tožene stranke, da je število prebivalcev na pokrivanem področju radijske postaje v fiksnem območju vedno nič, ne drži. Upoštevati je potrebno vse kriterije, saj je le na ta način zagotovljena enakost plačevanja pristojbin za vse lastnike, ki spadajo v isto skupino. Strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da se tožena stranka v svojem odgovoru ni opredelila na konkreten način in tako ni odgovorila na pritožbeni ugovor tožeče stranke.

V odgovoru na odgovor na pritožbo tožena stranka navaja, da je pri radijskih postajah v fiksnih omrežjih število prebivalcev na pokrivanem območju popolnoma nepomembno pri določanju višine pristojbine, ker število prebivalcev v ničemer ne vpliva na večjo vrednost frekvence kot naravne dobrine, glede na način uporabe navedene frekvence.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo ni odgovorilo.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi 4. odstavka 35. člena ZTel je uporabnik dolžan za uporabo radijske frekvence plačati pristojbino. Višino pristojbine z uredbo določi Vlada Republike Slovenije glede na namen uporabe dodeljenega radiofrekvenčnega pasu, širine radiofrekvenčnega pasu ter glede na število prebivalcev na pokrivanem območju. Na podlagi citirane določbe ZTel je bila izdana Uredba, ki v 1. odstavku 1. člena določa, da s to uredbo določa Vlada Republike Slovenije višino pristojbine za uporabo radijskih frekvenc (v nadaljevanju: pristojbina), zavezance za plačevanje, način plačevanja in roke za plačilo, v 2. odstavku 1. člena pa, da se višino pristojbine določi glede na namen uporabe dodeljenega radiofrekvenčnega pasu. Na višino pristojbine lahko vpliva tudi velikost področja, ki ga pokriva radijska postaja, število prebivalcev na pokrivanem področju, širina dodeljenega radiofrekvenčnega pasu in frekvenčno območje, v katerem se le-ta nahaja.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s sklepanjem sodišča prve stopnje, da mora vsaka višina pristojbine za uporabo radijske frekvence, ki je odrejena z odločbo upravnega organa, temeljiti na vseh treh kriterijih iz 4. odstavka 35. člena ZTel (namen uporabe dodeljenega radiofrekvenčnega pasu, širine radiofrekvenčnega pasu, število prebivalcev na pokrivanem območju). Po presoji pritožbenega sodišča se pristojbina za uporabo radijskih frekvenc izračunava na način (na podlagi formul in parametrov), kot ga določa Uredba, ne glede na to, ali so pri posamezni formuli po Uredbi upoštevani vsi trije kriteriji iz 4. odstavka 35. člena ZTel ali ne. Kot je v svoji odločbi opr. št. U-I-183/99 z dne 4.7.2002 obrazložilo tudi Ustavno sodišče, je bila v obravnavanem primeru z Uredbo, ki je najvišji akt v hierarhiji pravnih norm podzakonske narave, podrobneje urejena zakonsko določena obveznost plačevanja pristojbin, pri čemer je treba upoštevati, da gre pri določitvi načina izračunavanja višine pristojbine za pretežno strokovno tehnična vprašanja, ki niso primerna za zakonsko urejanje. V isti odločbi je Ustavno sodišče tudi ocenilo, da Uredba ni presegla zakonskih pooblastil, ker je vsebinsko ostala znotraj kriterijev, ki jih je postavil ZTel. Po presoji pritožbenega sodišča je zato v obravnavani zadevi pravilna odločitev tožene stranke, zanjo pa je tožena stranka navedla tudi pravilne razloge. V skladu z določbo 5. člena Uredbe je višina pristojbine določena z zmnožkom števila točk (S) in vrednosti točke. Način izračuna števila točk za radijske postaje v fiksnih omrežjih je določen v 11. členu Uredbe. V 1. odstavku 11. člena Uredbe je določeno, da je število točk za radijske postaje v fiksnih omrežjih, pri katerih se povezujeta dve radijski postaji med seboj, S=BxC, pri čemer je faktor C odvisen od skupne širine dodeljenih radiofrekvenčnih kanalov (3. odstavek 11. člena Uredbe), faktor B pa od uporabljenega radiofrekvenčnega območja (4. odstavek 11. člena Uredbe). Tožena stranka je po presoji pritožbenega sodišča pravilno obrazložila, da se v obravnavanem primeru, ko gre za radijsko postajo v fiksnih omrežjih, kar med strankama niti ni sporno, višina pristojbine izračuna na podlagi 11. člena Uredbe, kar je storil tudi upravni organ prve stopnje.

Po presoji pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.