Jedro

S tožbo uveljavljani status žrtve vojnega nasilja - taboriščnika, obsega tudi presojo, ali je oseba ukradeni otrok.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 397/97 z dne 6.7.1999 se razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranka z dne 5.2.1997, s katero je v postopku upravne revizije delno spremenila odločbo Upravne enote C., Oddelka za občo upravo, druge upravne naloge in skupne zadeve, z dne 16.9.1996 in sicer tako, da je tožnici namesto statusa žrtve vojnega nasilja - taboriščnice priznala status interniranke za čas internacije od 4.8.1942 do 15.5.1945 in ji znižala s prvostopno odločbo priznano doživljenjsko mesečno rento. V ostalem delu, to je glede upravičenosti do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev in priznanja pokojninske dobe, pa je potrdila prvostopno odločbo. V obrazložitvi sodbe navaja, da po ugotovitvah tožene stranke nobeno od taborišč, v katerih je tožnica bila, ni na seznamu nemških koncentracijskih taborišč in njihovih podružnic, ki ga je oblikoval Arhiv Republike Slovenije na podlagi podatkov poizvedovalne službe Mednarodnega Rdečega križa v A. iz leta 1976. Taborišča, v katerih je bila tožnica, so predvsem zbirna in prehodna nemška taborišča (npr. F.), kot tudi druga posebna taborišča, v katera je nemški okupator deportiral sorodnike talcev, partizanov in ukradene otroke. Deportacije so bile izvajane od pomladi leta 1942 dalje, večinoma prek taborišča F. in od tu dalje v druga taborišča, kjer so veljali zanje posebni pogoji.

Upravno sodišče se je z odločitvijo in navedenimi razlogi tožene stranke strinjalo. Pojem taborišča, določenega v 2. členu Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95 in 8/96-ZZVN) je po njegovi presoji potrebno razlagati v skladu s 13. členom ZZVN in ga omejiti na koncentracijska taborišča. Zgodovinsko gledano gre v 13. členu ZZVN za tri vrste taborišč, in sicer za nemška koncentracijska taborišča, ustaško koncentracijsko taborišče J. in italijansko koncentracijsko taborišče R. Tožena stranka je utemeljeno uporabila navedeni seznam koncentracijskih taborišč in njihovih podružnic Arhiva Republike Slovenije, saj gre za zgodovinske dogodke, katerih pisni vir predstavlja zbrano zgodovinopisje. Ni sporno, v katerih taboriščih se je nahajala tožnica in tudi ne, da teh taborišč ni navedenih v seznamu koncentracijskih taborišč. Tožnica je tudi v tožbi sama navedla, da je bila v posebnih, kazensko - represivnih taboriščih. Tožnica ni ponudila nobenih nasprotnih dokazov o tem, da so se taborišča, v katerih se je nahajala, štela za nemška koncentracijska taborišča. Zato je pravilen sklep tožene stranke, da je bila tožnica, ker se je nahajala v taboriščih, ki niso bila koncentracijska taborišča, interniranka, saj jo je okupator prisilno poslal izven območja Republike Slovenije in ji odvzel svobodo gibanja z namestitvijo v taborišču. Upravno sodišče je zavrnilo tožničino sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. U 1106/96 z dne 3.12.1997, po kateri naj bi tudi njej pripadal status žrtve vojnega nasilja - ukradenega otroka oziroma taboriščnice in priznanje višje doživljenjske mesečne rente. Tožnica je v tožbi zoper revizijsko odločbo, s katero ji je bil priznan status žrtve vojnega nasilja - interniranke, zahtevala priznanje statusa taboriščnice in zapornice, tožničina navedba, da ji gre za priznanje statusa taboriščnice - ukradenega otroka pa je bila podana šele v njeni izjavi z dne 9.12.1998, ki jo je dala na odgovor tožene stranke in v kateri se je sklicevala na navedeno sodbo. V skladu s 1. odstavkom 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) sodišče odloča v mejah tožbenega zahtevka. Ker je v tem primeru tožnica postavila tožbeni zahtevek za priznanje statusa taboriščnice in zapornice, je sodišče v mejah tega zahtevka tudi odločilo. Ker je v 16. členu ZZVN med določbami o priznanju doživljenjske mesečne rente, kot oblike delnega materialnega zadoščenja žrtvi vojnega nasilja, urejena tudi višina doživljenjske rente, posebej za taboriščnike kot tudi za internirance, ni potrebna nobena posebna razlaga pravnotehnične zasnove teh zakonskih določil, kot je to bilo v judikatu, na katerega se tožnica sklicuje.

V pritožbi tožnica trdi, da je seznam taborišč, ki ga je uporabila tožena stranka, nepopolen. Poveljnik taborišča A. R.H. je na procesu v Nuerenbergu pričal, da je bilo 900 koncentracijskih taborišč, brez podružničnih, kar je zapisano v zborniku "A. B.", ki ga je izdala založba Obzorja Maribor. To je zgodovinski vir, ki bi ga sodišče moralo upoštevati. Internacijska taborišča pa so le italijanska taborišča, ukradene otroke pa se v 13. členu ZZVN navaja zgolj zaradi posebne dobe. V 16. členu ZZVN ni eksplicitno opredeljena kategorija ukradenega otroka, kajti le-ta je lahko bil po zgodovinskih dejstvih v taborišču, torej taboriščnik ali pa bil dan v rejo (izgnanec).

Trditev sodišča, da je judikat U 1106/96-11 z dne 3.12.1997 nekaj drugega oziroma, da primera nista identična, je neutemeljen, saj sta bila z J.Š. zaradi enakih razlogov in v istem časovnem obdobju poslana v ista taborišča. Glede na zgodovinsko oznako meni, da je ukraden otrok, kar je razvidno iz dokumentacije. Glede na dejanske okoliščine, ker je bila v koncentracijskem taborišču (kar potrjuje izjava profesor dr. T.F.), bi ji na osnovi 16. člena ZZVN, kjer pa ukradeni otroci niso posebej omenjeni, morala biti priznana pravica do mesečne rente kot taboriščnice.

Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno, na podlagi prvega odstavka 2. člena v zvezi s 1. odstavkom 13. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96 in 44/96 - ZZVN) ugotovljeno, da tožnici ne gre status žrtve vojnega nasilja - taboriščnice, ker taborišča, v katerih je bila, niso bila koncentracijska taborišča. Za koncentracijska taborišča se štejejo taborišča, navedena v seznamu koncentracijskih taborišč in njihovih podružnic, ki ga je izdelal Arhiv RS po podatkih poizvedovalne službe Mednarodnega Rdečega križa v A. iz leta 1976, na tem seznamu pa ni taborišč, v katerih se je nahajala tožnica. Pritožbeni ugovor, da je ta seznam nepopoln, ker naj bi bilo koncentracijskih taborišč 900, kar naj bi izhajalo iz zgodovinskih virov, po presoji pritožbenega sodišča ni moglo vplivati na to ugotovitev. Tožnica namreč ni uspela dokazati, da so bila prav taborišča, v katerih je bila ona, koncentracijska taborišča. Le navedba, da je bilo koncentracijskih taborišč več, kot jih vsebuje navedeni seznam, pa ni dovolj za tako ugotovitev.

Pritožbeno sodišče pa se ne strinja s trditvijo sodišča prve stopnje, da je v skladu z 38. členom ZUS odločilo v mejah tožbenega zahtevka. Tožnica je s tožbo uveljavljala priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - taboriščnice, kot ji je bil priznan s prvostopenjsko odločbo, ki pa jo je tožena stranka spremenila, saj je tožnici priznala le status žrtve vojnega nasilja - interniranke in na tej podlagi izhajajoče pravice. Tožničina navedba v tožbi, da jo je šteti kot taboriščnico, ne pomeni spremembe zahtevka, postavljenega v upravnem postopku, saj ji je tožena stranka v reviziji priznala ožji obseg pravic, kot so ji bile priznane s prvostopenjsko odločbo. Njeni tožbeni ugovori pomenijo le ugovore na spremenjeno dejansko podlago v odločbi tožene stranke. Te ugovore je imela namreč tožnica možnost navajati šele v tožbi, ker je glede obsega priznanih pravic po ZZVN, v postopku na prvi stopnji v celoti uspela. Zato odločanje v mejah tožbenega zahtevka v tem primeru ne pomeni sodne presoje samo o tem, ali je tožnica žrtev vojnega nasilja zaradi nasilnega dejanja, ki jo opredeljuje za taboriščnico oziroma interniranko, temveč tudi, zakaj ni ukradeni otrok, kot to izhaja že iz njene vloge, s katero je uveljavljala status žrtve vojnega nasilja in njenega zaslišanja v upravnem postopku ter njenih navedb v tožbi in njene izjave z dne 9.12.1998, dane na odgovor tožene stranke na tožbo. Glede na vrsto nasilnega ukrepa oziroma dejanja, ki mu je bila oseba med vojno izpostavljena, ZZVN razlikuje tako status kot pravice oziroma obseg posameznih pravic. Zato je v tem primeru pomembno ali je bila tožnica izpostavljena vojnemu nasilju, ki jo opredeljuje za taboriščnico, interniranko ali ukradenega otroka. Višina doživljenjske mesečne rente po 16. členu ZZVN bi namreč morala biti za ukradene otroke, glede na dano stališče v sodbi, št. U 1106/96 z dne 3.12.1997 enaka kot za taboriščnike in to od uveljavitve ZZVN (1.1.1996) dalje in ne le od novele ZZVN-D (Uradni list RS, št. 43/99) dalje, ki jo je z dopolnitvijo 10. člena dejansko izenačila. Medtem ko je višina doživljenjske rente za internirance nižja.

Ker sodišče prve stopnje tožničinega ugovora, da je ukradeni otrok, ni presodilo in je napačno uporabilo 38. člen ZUS, kar bi lahko vplivalo na odločitev, je s tem bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, ter zadevo vrnilo sodišču v nov postopek.