Jedro

Investitorstvo kot ga opredeljuje ZGO-1, ni nujno vezano na lastništvo objekta ali zemljišča, na katerem objekt stoji. To pomeni, da tožbena navedba, da je lastnica zemljišča občina, tožnika ne izključuje kot investitorja obravnavanega objekta.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti tam opisano gradnjo prizidka v atriju na zemljišču parc. št. 1236/7 k.o. ... (1. točka izreka) in to nelegalno gradnjo na svoje stroške v roku 60 dni po vročitvi odločbe odstraniti (2. točka izreka), sicer bo začet postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki bo opravljen po drugih osebah na tožnikove stroške (3. točka izreka). Poleg tega je prvostopenjski organ za navedeno gradnjo izrekel še prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1; 4. točka izreka) ter odločil, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve in da je odločba takse prosta (5., 6. in 7. točka izreka).

Iz obrazložitve izhaja, da je inšpektor na ogledu ugotovil, da tožnik izvaja dela v stanovanju št. 1 na naslovu ..., ki zajemajo tudi gradnjo prizidka v atriju. Za gradnjo tega prizidka investitor ni pridobil nobene upravne odločbe, gre pa za gradnjo, ki spreminja zunanji videz objekta. Zato gre za nezahtevni objekt za lastne potrebe, za katerega bi bilo v skladu s 3. členom ZGO-1 treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Ker to dovoljenje ni bilo pridobljeno, gre za nelegalno gradnjo. Inšpektor navaja tudi, da je lastnica stanovanja A.A. izjavila, da ona ni investitorka izvedenih del. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Poleg tega, da se strinja z razlogi izpodbijane odločbe, v obrazložitvi navaja še, da to, da je tožnik vložil ustrezno dokumentacijo za izdajo gradbenega dovoljenja, ne more vplivati na odločitev. Tožnik je bil kot inšpekcijski zavezanec navzoč pri inšpekcijskem ogledu, izrečeni ukrepi pa izhajajo iz določb ZGO-1. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je bil v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja obveščen, da obravnavani objekt ne stoji na parceli št. 1236/7, temveč na parceli 1236/26, ki je v lasti Mestne občine ..., kar pomeni bistveno drugačno dejansko stanje, kot ga je prvostopenjski organ ugotovil ob izdaji odločbe. Po načelih stvarnega prava je vse, kar je na zemlji zgrajeno ali z njo spojeno, last lastnika zemljišča, torej Mestne občine ..., to pa pomeni, da je izpodbijana odločba neizvršljiva, saj protipravno posega v lastninsko pravico tretjega, ki ni stranka tega postopka. Predmetna terasa sicer že od leta 1977 pripada stanovanju št. 1/91, tožnik pa ni mogel vedeti, da je del stanovanja vpisan na drugi parceli. Postopek je bil tudi sicer nepravilen, saj prvostopenjski organ ni zaslišal lastnice stanovanja, ki jo tožba navaja kot stransko intervenientko. Tožnik meni še, da bi bilo treba obravnavani objekt po Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje razvrstiti med enostavne objekte (garaža), inšpekcijski postopek pa ustaviti po uradni dolžnosti. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povračilo stroškov upravnega spora.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik v uvodu tožbe kot „stransko intervenientko“ navaja tudi A.A., za katero nato v tožbi navaja, da je lastnica stanovanja, h kateremu se gradi obravnavani prizidek in skupaj z njim tudi lastnica tega prizidka. Sodišče je tožbo v obsegu, kolikor se nanaša na A.A., zavrglo s pravnomočnim sklepom z dne 18. 4. 2013, ker A.A. vse do izdaje drugostopenjske upravne odločbe (30. 1. 2013) ni bila stranka v obravnavanem inšpekcijskem postopku.

Tožnik navaja, da ni lastnik obravnavanega objekta in da zato ne more biti inšpekcijski zavezanec ter da gre za objekt, za kakršnega ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja.

Po 12.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. Po 152. členu ZGO-1 v primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

Po navedeni zakonski ureditvi sta za opredelitev gradnje kot nelegalne pravno pomembni le dve okoliščini: da gre za gradnjo, za katero je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, in da to gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno.

Da bi za obravnavano gradnjo pridobil gradbeno dovoljenje, tožnik ne navaja. Glede tožbenih navedb, da naj bi obravnavani objekt predstavljal objekt, za katerega ni potrebno gradbeno dovoljenje (garažo), pa sodišče ugotavlja, da gre za nedovoljeno tožbo novoto. Tožnik je namreč ves čas inšpekcijskega postopka, tudi v pritožbi zoper izpodbijano odločbo, izrecno navajal, da gre za prizidek k stanovanju, razširitev dnevne sobe v atrij oziroma zimski vrt. V upravnem sporu stranke po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Tožnik ne navaja, da v inšpekcijskem postopku ne bi imel možnosti navajati, da je obravnavani objekt garaža oziroma predlagati dokazov v zvezi s tem, tako gre v smislu navedene zakonske določbe za nedovoljeno tožbeno novoto. Sodišče pripominja še, da so za odločitev brezpredmetne tudi morebitne kasnejše spremembe objekta. Zakonitost izpodbijane odločbe je namreč smiselno mogoče presoditi le po pravnem in dejanskem stanju v času njene izdaje.

Glede vprašanja, za kakšen objekt gre, sodišče zato v celoti sprejema razloge izpodbijane in drugostopenjske upravne odločbe, iz katerih izhaja tudi, da je ta tak objekt treba pridobiti gradbeno dovoljenje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

ZGO-1 nima izrecnih določb o tem, kdo je zavezanec v inšpekcijskih postopkih zaradi nedovoljene gradnje (kamor po 12. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 spada tudi nelegalna gradnja), vendar to vsaj posredno izhaja iz prvega odstavka 157. člena, ki ureja nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora, ki spada med „druge sankcije“ za nedovoljeno gradnjo. Po tej določbi je zavezanec investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem je taka gradnja oziroma objekt. Enako stališče izhaja tudi iz obsežne in enotne upravnosodne prakse tega sodišča, pa tudi Vrhovnega sodišča RS.

Po 4.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je investitor pravna ali fizična oseba, ki naroči graditev objekta ali ki jo sama izvaja. Investitorstvo kot ga opredeljuje ZGO-1, torej ni nujno vezano na lastništvo objekta ali zemljišča, na katerem objekt stoji. To pomeni, da tožbena navedba, da je lastnica zemljišča Mestna občina ..., tožnika ne izključuje kot investitorja obravnavanega objekta.

Sodišče zato meni, da so (sicer obrazložene) novote o lastništvu zemljišča brezpredmetne za odločitev v zadevi. Toženka se je namreč pri ugotovitvi investitorstva pravilno oprla na izjavi tožnika in A.A., iz katerih ne izhaja le, da se tožnik sam šteje za investitorja, temveč tudi, da je naročil graditev obravnavanega objekta, kar pomeni, da ustreza prej povzeti zakonski opredelitvi tega pojma. Tožba v zvezi s tem ne navaja nobenih novih ali drugačnih dejstev.

Sodišče dodaja še, da če izpodbijana odločba posega v pravne interese Mestne občine ..., bi slednja zaradi zaščite teh interesov lahko izposlovala udeležbo v inšpekcijskem postopku, ne more pa njenih interesov s svojo tožbo ščititi tožnik. Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 namreč sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. To med drugim pomeni, da tožnik v upravnem sporu ne more ščititi pravnih interesov tretjih oseb.

Med strankama ni spora o tem, kateri objekt je predmet obravnavanega postopka, zato so novote o lastništvu oziroma oznaki (parcelni številki) zemljišča, na katerem ta objekt stoji, tudi s tega stališča nepomembne za odločitev.

Neutemeljene so tudi tožbene navedbe o kršitvi upravnega postopka, do katerega naj bi prišlo, ker tožniku ni bila omogočena udeležba v postopku. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je bil tožnik navzoč pri inšpekcijskem pregledu, ob katerem je tudi dal izjavo o okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe. Kot je bilo že obrazloženo, pa tožnik s svojo tožbo ne more ščititi interesov tretjih, torej tudi ne A.A. Sodišče vendarle pripominja še, da je po podatkih upravnega spisa bila s postopkom in bistvenimi okoliščinami z dopisom z dne 18. 5. 2012 seznanjena tudi A.A., ki bo lahko za zaščito svojih interesov poskrbela na podlagi morebitnega vstopa v inšpekcijski postopek oziroma zahteve za obnovo tega postopka.

Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker stranke niso navedle novih dejstev ali predlagale novih dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).