Jedro

V skladu s 67. členom ZZad in na podlagi odločbe Upravne enote z dne 7. 3. 2006 sta bili v postopku denacionalizacije banka D. d. d. (kot pravna naslednica Slovenske zadružne kmetijske banke) in Kapitalska zadruga z. b. o. (kot pravna naslednica Zveze hranilno kreditnih služb Slovenije), vsaka do 1/2, upravičenki do odškodnine v obliki obveznic, med drugim tudi za objekt, sedaj stoječ na parceli št. ... Tako je utemeljena pritožbena navedba, da je bila na podlagi prvega odstavka 67. člena ZZad in na podlagi navedene upravne odločbe upravičenka iz denacionalizacije tožena stranka, in ne tožeča stranka. Okrožno sodišče v Ljubljani je tako v zadevi VIII Pg 1013/2011 z dne 8. 11. 2011 toženi stranki naložilo izročitev obveznic ter zapadli del glavnice skupaj z že zapadlimi obrestmi na podlagi Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij po pripojitvi, sklenjeni med tožečo in toženo stranko, v zvezi s sklepi 7. občnega zbora Zveze HKS z dne 24. 3. 1998. Na tej podlagi je torej sklenilo, da je dolžna tožena stranka premoženje v obsegu, kot izhaja iz izreka odločbe v zadevi VIII Pg 1013/2011 z dne 8. 11. 2011, prenesti na tisto območno enoto, kjer se premoženje nahaja. Utemeljene so zato tudi pritožbene navedbe, da je bilo v zadevi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, VIII Pg 1013/2011, razsojeno, da se premoženje na tožečo stranko prenese na pogodbeni podlagi, ne pa na podlagi določb o neopravičeni pridobitvi. Tožena stranka torej obveznic, kot odškodnine za podržavljeno premoženje, ni prejela neopravičeno ali brez pravnega temelja.

Uveljavljanje pravice iz vrednostnega papirja je vezano na predložitev papirja, zato prenos vrednostnega papirja zajema tako spremembo upravičenosti do papirja, kot tudi spremembo v osebi upravičenca do pravice iz papirja.

Procesno pobotanje je poseben način uveljavljanja nasprotnega zahtevka zgolj v obrambne namene, zato sodišče odloča o v pobot uveljavljeni terjatvi samo v primeru, če prej ugotovi obstoj tožnikove terjatve.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se: - v I. in II. točki izreka zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 29.910,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.685,00 EUR od 2. 6. 2009 dalje, od zneska 2.765,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2009 dalje, od zneska 2.837,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2010 dalje, od zneska 2.908,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2010 dalje, od zneska 2.971,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2011 dalje, od zneska 3.043,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2011 dalje, od zneska 3.096,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2012 dalje, od zneska 3.195,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2012 dalje, od zneska 3.195,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2013 dalje, od zneska 3.248,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2013 dalje; - v III. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 797,54 EUR v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 1.753,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 29.910,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka te sodbe (I. točka izreka), nadalje, da se ugotovi, da ne obstoji terjatev tožene stranke v znesku 3.304,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2007 dalje in terjatev v znesku 1.061,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2013 dalje (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati pravdne stroške tožeče stranke v znesku 2.869,04 EUR v 15 dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do poplačila celotne obveznosti (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Premoženje kreditnih zadrug, zadružnih zavarovalnic in njihovih zvez, ki je bilo po 9. 5. 1945 brez nadomestila prenešeno na državo ali druge uporabnike, se je na podlagi 67. člena Zakona o zadrugah (Urad. l. RS št. 13/92 do 87/2009; nadalje ZZad), v postopku denacionalizacije na zahtevo Zveze hranilno-kreditnih služb Slovenije, r. o., Ljubljana in Slovenske zadružne kmetijske banke, d. d., Ljubljana, vrnilo tema institucijama. Iz relevantnih dejanskih ugotovitev sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka, kot pravna naslednica Zveze hranilno-kreditnih služb Slovenije, r. o., Ljubljana, na tej podlagi za nepremičnino parc. št. ..., k. o. ..., prejela odškodnino v obliki obveznic. S pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 1013/2011 z dne 8. 11. 2011 je bilo glede vrnjenega premoženja razsojeno, da je dolžna tožena stranka (Kapitalska zadruga z. b. o. Ljubljana) 895 obveznic SOD, zapadli del glavnice 5.951,75 EUR ter že zapadle obresti 30.465,80 EUR, vse z z zakonskimi obrestmi od 12. 2. 2008 dalje, izročiti tožeči stranki (Kmetijski zadrugi S. z. o. o.). Kot povzema navedeno sodbo sodišče prve stopnje v tem sporu, je iz sklepa 7. občnega zbora Zveze HKS z dne 24. 3. 1998 izhajalo načelo, da se premoženje prenese na območje tiste HKS, kjer se nahaja. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi nadalje ugotovilo, da iz sklepa o 7. izdaji obveznic Slovenske odškodninske družbe d. d. izhaja, da ima vsaka obveznica 40 kuponov, ki zapadejo v plačilo v skladu z amortizacijskim načrtom. V amortizacijskem načrtu je bil določen datum dospelosti vsakega posameznega kupona, med njimi tudi zapadlost vtoževanih kuponov v času od 1. 6. 2009 do 1. 12. 2013. 6. Tožeča stranka je s tožbo v tem sporu od tožene stranke zahtevala plačilo že zapadlih kuponov, in sicer od 26 do 35 kupona. Navajala je, da je tožeča stranka od vložitve tožbe v zadevi VIII Pg 1013/2011, torej od 12. 2. 2008 vse do 17. 2. 2014 posedovala navedene obveznice. Trdila je, da je zato KDD, centralna klirinško depotna družba d. d. Ljubljana tožeči stranki izplačala že zapadle kupone v skupnem znesku 30.910,90 EUR. Glede temelja tožbenega zahtevka je navajala, da je sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani v zadevi VIII Pg 1013/2011 z dne 8. 11. 2011 odpadel pravni temelj za izplačila zapadlih kuponov, zaradi česar naj bi bila toženka z izplačilom zapadlih kuponov neupravičeno obogatena (190. člen Obligacijskega zakonika; OZ). Tožena stranka se je branila, med drugim, z ugovorom, da je s pogodbo o brezplačni dodelitvi denacionaliziranega premoženja z dne 24. 1. 2007 prenesla 895 obveznic s kuponi na Kmetijsko gozdarsko zadrugo K. (stranskega intervenienta na strani tožene stranke).

7. Sodišče prve stopnje je odločitev sprejelo na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka zavezana k plačilu na podlagi odločbe Upravne enote S. (A 7), Pogodbe o brezplačni dodelitvi denacionaliziranega premoženja (A 8) in amortizacijskega načrta - 9. člen (A 5). Na podlagi navedenega je menilo, da je bila tožena stranka okoriščenec iz denacionalizacijskega premoženja, tožeča stranka pa prikrajšanec ter zato na podlagi 190. člena OZ, utemeljeno vtožuje tisto, za kar je bila prikrajšana. Po 193. členu OZ pa je tedaj, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, treba vrniti tudi plodove in zamudne obresti.

8. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je bila tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti prejeto iz denacionalizacijskega postopku na podlagi pravil o neopravičeni obogatitvi. V skladu s 67. členom ZZad in na podlagi odločbe Upravne enote S. št. ... z dne 7. 3. 2006 (A 7) sta bili namreč v postopku denacionalizacije banka D. d. d. (kot pravna naslednica Slovenske zadružne kmetijske banke) in Kapitalska zadruga z. b. o. (kot pravna naslednica Zveze hranilno kreditnih služb Slovenije), vsaka do 1/2, upravičenki do odškodnine v obliki obveznic, med drugim tudi za objekt, sedaj stoječ na parceli št. ... (ob podržavljanju parc. št. ...) k. o. ... Tako je utemeljena pritožbena navedba, da je bila na podlagi prvega odstavka 67. člena Zakona o zadrugah in na podlagi navedene upravne odločbe upravičenka iz denacionalizacije tožena stranka, in ne tožeča stranka. Okrožno sodišče v Ljubljani je tako v zadevi VIII Pg 1013/2011 z dne 8. 11. 2011 toženi stranki naložilo izročitev obveznic ter zapadli del glavnice skupaj z že zapadlimi obrestmi na podlagi Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij po pripojitvi, sklenjeni med tožečo in toženo stranko, v zvezi s sklepi 7. občnega zbora Zveze HKS z dne 24. 3. 1998. Na tej podlagi je torej sklenilo, da je dolžna tožena stranka premoženje v obsegu, kot izhaja iz izreka odločbe v zadevi VIII Pg 1013/2011 z dne 8. 11. 2011, prenesti na tisto območno enoto, kjer se premoženje nahaja. Utemeljene so zato tudi pritožbene navedbe, da je bilo v zadevi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, VIII Pg 1013/2011, razsojeno, da se premoženje na tožečo stranko prenese na pogodbeni podlagi, ne pa na podlagi določb o neopravičeni pridobitvi. Tožena stranka torej obveznic, kot odškodnine za podržavljeno premoženje, ni prejela neopravičeno ali brez pravnega temelja.

9. Pritožba tudi pravilno opozarja (na 5. strani), da je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bila tožena stranka zavezana k vrnitvi prejetega na podlagi Pogodbe o brezplačni dodelitvi denacionaliziranega premoženja, ki je bila sklenjena med tožečo in toženo stranko dne 22. 1. 2007 (A 8), saj se ta pogodba ne nanaša na sporno nepremičnino na parc. št. ... k. o. ... Sicer pa tožeča stranka temelja zahtevka v tem sporu tudi ni utemeljevala na pogodbeni podlagi. Prav tako obveznost plačila v tem sporu vtoževanih zneskov iz naslova zapadlih kuponov ne izhaja iz amortizacijskega načrta, določenega v 9. členu Sklepa o 7. izdaji obveznic Slovenske odškodninske družbe d. d. z dne 23. avgusta 2007 (A 5), saj iz navedenega sklepa izhajajo zgolj zneski izplačil in datumi dospelosti posameznih kuponov. Iz amortizacijskega načrta torej ne izhaja, da bi bila tožeča stranka upravičenec do izplačila iz zapadlih kuponov.

10. Tožena stranka se je v tem sporu branila z ugovorom, da je obveznice prenesla na stranskega intervenienta. Uveljavljanje pravice iz vrednostnega papirja je vezano na predložitev papirja, zato prenos vrednostnega papirja zajema tako spremembo upravičenosti do papirja, kot tudi spremembo v osebi upravičenca do pravice iz papirja.1 Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi kot odločilno dejstvo za presojo v tej zadevi ugotovilo, da je stranski intervenient na strani tožene stranke, to je Kmetijsko gozdarska zadruga K. z. o. o. obveznice skupaj s kuponi prodala naprej, kar povzema tudi tožeča stranka v odgovoru na pritožbo. Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka tako dokazala svoj ugovor, da je obveznice skupaj s kuponi s Pogodbo o brezplačni dodelitvi denacionaliziranega premoženja z dne 24. 1. 2007 prenesla na Kmetijsko gozdarsko zadrugo K., saj je bilo ugotovljeno, da je le-ta dne 15. 2. 2009 (pravilno 15. 2. 2007, v vsakem primeru pa pred dnem 1. 6. 2009) navedene obveznice skupaj s kuponi prodala naprej.2 Po presoji pritožbenega sodišča je zato utemeljen pritožbeni očitek, da je tožena stranka dokazala, da v relevantnem obdobju od 1. 6. 2009 do 1. 12. 2013 ni bila lastnica navedenih obveznic, zaradi česar tudi ni prejela izplačila spornih kuponov ob njihovi zapadlosti, saj le-to prejme tisti, ki je ob zapadlosti posameznega kupona lastnik obveznic.3

11. Tožeča stranka vtožuje tožbeni zahtevek v tem sporu na podlagi določb o neupravičeni pridobitvi. Po prvem odstavku 190. člena OZ je dolžan prejeto vrniti, kdor je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Pogoji za uspeh z zahtevkom iz naslova neupravičene obogatitve torej so: obogatitev, prikrajšanje na škodo drugega, vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja. Po presoji pritožbenega sodišča je tožbeni zahtevek tožeče stranke neutemeljen, saj nista izpolnjena pogoja obogatitve (na strani tožene stranke) in odsotnosti pravnega temelja.

12. Glede na to, da je bilo premoženje brezplačno prenešeno na stranskega intervenienta, preden so v plačilo zapadli relevantni kuponi po amortizacijskem načrtu (26. do 35. kupon), je tožena stranka uspešno zatrjevala in dokazala svoje navedbe v ugovoru, iz katerih izhaja, da ni bila obogatena za izplačila v višini navedenih kuponov. Tožena stranka torej ni pridobila "plodov" v obliki izplačanih zapadlih kuponov.

13. Prav tako pa, po presoji pritožbenega sodišča, tožeča stranka v tem postopku ni navajala ustreznih trditev v zvezi z odsotnostjo pravnega temelja. Pravilo o vrnitveni obveznosti na podlagi 190. člena OZ velja le v primerih, kadar za prejem premoženja ni pravne podlage oziroma kadar je taka podlaga sicer obstajala, pa se ni uresničila ali je kasneje odpadla. Tožeča stranka v tem sporu ni podala ustreznih (sklepčnih) trditev, iz katerih bi sledilo, da je odpadla pravna podlaga za prejem premoženja iz naslova denacionalizacijskega postopka na strani tožene stranke. Tožena stranka je namreč to premoženje prejela v skladu s 67. členom Zzad in na podlagi upravne odločbe, v zvezi s kasneje odpadlo podlago pa tožeča stranka ni podala ustreznih trditev. Ne drži trditev tožeče stranke v tožbi, da je s sodbo naslovnega sodišča v zadevi VIII Pg 1013/2011 z dne 8. 11. 2011 odpadel pravni temelj za plačila zapadlih kuponov po amortizacijskem načrtu. Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani v zadevi VII Pg 1013/2011 namreč ne izkazuje odpadlega temelja glede samih obveznic (kot izhaja iz že navedenega v točki 8. te sodbe), prav tako pa tudi ne izkazuje odpadlega temelja glede izplačil po relevantnih kuponih, saj se nanje ne nanaša. Glede na navedeno je, po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je utemeljen tožbeni zahtevek na podlagi 190. člena OZ v zvezi s 193. členom OZ.4

14. Ker je sodišče prve stopnje presodilo, da je utemeljen tožbeni zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, je zmotno uporabilo določbo 190. v zvezi s 193. členom OZ. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo (5. točka 358. člena ZPP) ter izpodbijano sodbo v I. in II. točki izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 29.910,90 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, zaradi česar odpade odločanje o toženčevi v pobot uveljavljeni terjatvi. Procesno pobotanje je namreč poseben način uveljavljanja nasprotnega zahtevka zgolj v obrambne namene, zato sodišče odloča o v pobot uveljavljeni terjatvi samo v primeru, če prej ugotovi obstoj tožnikove terjatve.

15. Pritožbeno sodišče je spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, zaradi česar odloča tudi o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožena stranka je v pravdi v celoti uspela, zato ji je dolžna tožeča stranka povrniti njene pravdne stroške ter sama nositi svoje stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke, ki jih je odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika in Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/8, 35/09 - ZOdvT-C). Toženi stranki je tako priznalo stroške nagrade za postopek pred sodiščem prve stopnje 640,90 EUR (tarifna številka 3100), 12,82 EUR materialnih stroškov (tarifna številka 6002) in 143,82 EUR (22 % DDV), torej skupaj 797,54 EUR.

16. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato je sodišče tožeči stranki naložilo, da povrne toženi stranki pritožbene stroške ter sama nosi svoje stroške za odgovor na pritožbo. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom 788,80 EUR (tarifna številka 3210) ter priglašeni DDV 20% v znesku 157,76 EUR, nadalje pa tudi sodne takse po odmeri sodišča v znesku 807,00 EUR, torej skupaj znesek 1.753,56 EUR pritožbenih stroškov.

1 dr. Polajnar Pavčnik Ada: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 125. 2 Zakoniti zastopnik stranskega intervenienta je tudi pojasnil, da so za izpolnitev obveznosti po sodbi VII Pg 1013/2011 prejeto vrnili toženi stranki, ta pa je izvedla nakazilo tožeči stranki. 3 Pravica iz vrednostnega papirja na prinosnika se prenaša z njegovo izročitvijo (218. člen OZ). S prenosom pravic iz vrednostnega papirja pridobi novi imetnik vse pravice, ki jih je imel prejšnji imetnik (prvi odstavek 223. člena OZ). 4 Zakon v 193. členu OZ določa zgolj na obseg vrnitve neupravičeno pridobljenega premoženja, med tem ko splošno pravilo glede neupravičene pridobitve in vrnitve prejetega določa 190. člen OZ.