Jedro

V osnovo za odmero dohodnine se všteva tudi dobiček, dosežen z opravljanjem dejavnosti, čeprav odločba, s katero je bil ugotovljen, ni niti dokončna oziroma pravnomočna.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 17. 6. 2002. Z njo je bila zavrnjena njegova pritožba proti odločbi Davčnega urada Koper, Izpostave Koper z dne 6. 11.2001, s katero mu je bila odmerjena dohodnina za leto 2000. 2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje tako odločitvi kot razlogom tožene stranke. Ker se v osnovo za dohodnino všteva tudi dobiček, dosežen z opravljanjem dejavnosti (peta alineja prvega odstavka 6. člena Zakona o dohodnini – ZDoh) je davčni organ prve stopnje tožniku – zavezancu za davek iz dejavnosti pri odmeri dohodnine za leto 2000 utemeljeno in pravilno upošteval tudi davčno osnovo, ugotovljeno z odločbo o odmeri davka iz dejavnosti (odločba prvostopnega organa z dne 3. 9. 2001).

3. Tožnik vlaga revizijo (prej pritožbo) zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da sta odločbi davčnih organov (prve in druge stopnje) o odmeri davka iz dejavnosti nezakoniti. V enakih zadevah kot je obravnavana, je sodišče prve stopnje njegovim tožbam, s katerimi je izpodbijal odmero davka iz dejavnosti, ugodilo in odločbe tožene stranke odpravilo (npr. sodba U 294/02, U 410/02 in U 583/02, vse z dne 10. 7. 2003). Nezakonitost odločbe o odmeri davka iz dejavnosti vpliva na pravilnost odmere dohodnine, zato predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbi ugodi oziroma podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek; priglaša stroške postopka.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočna sodba po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne ter dovoljene po določbah ZUS obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba šteje kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njem navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je revizijsko sodišče tudi opravilo revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. Iz dejanskih ugotovitev obravnavanega primera, na katere je Vrhovno sodišče vezano (torej ni upravičeno presojati njegove pravilnosti), izhaja, da je bila tožniku – zavezancu za davek iz dejavnosti z odločbo o odmeri davka od dejavnosti Davčnega urada Koper, Izpostave Koper z dne 3. 9. 2001, ugotovljena davčna osnova v znesku 3,751.445 SIT, ki je bila všteta v osnovo za odmero dohodnine za leto 2000. Po določbi pete alineje prvega odstavka 6. člena ZDoh se namreč v osnovo za dohodnino všteva tudi dobiček, dosežen z opravljanjem dejavnosti, v višini, od katere je bil odmerjen davek iz dejavnosti, zmanjšan za olajšave, ki se priznajo po tem zakonu (to je ZDoh-u). Zavezanci za davek iz dejavnosti, ki plačujejo davek iz dejavnosti na podlagi odmerne odločbe, ki jo izda davčni organ, (kar je tudi tožnikov primer), v skladu z drugim odstavkom 123. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP) ne izkažejo davčne osnove. Pri odmeri dohodnine namreč davčni organ upošteva davčno osnovo, ugotovljeno z odločbo o odmeri davka iz dejavnosti. Ker pa niti ZDoh niti ZDavP ne določata, da bi morala biti odločba o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti pred izdajo odločbe o odmeri dohodnine dokončna ali pravnomočna, niti vložena pritožba zoper odločbo o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti niti odločitve sodišča v upravnem sporu, ki se nanaša na zakonitost odločbe o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti, ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Materialno pravo v tej zadevi je bilo zato po presoji Vrhovnega sodišča pravilno uporabljeno. Če pa bo tožnik v upravnem sporu zoper odločbo, izdano v postopku o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti, uspel in bo ugotovljen drugačen dohodek dejavnosti, bo moral davčni organ le-tega upoštevati pri ponovni odmeri dohodnine, kar je tožniku pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Ker je sodišče prve stopnje odgovorilo tudi na vse relevantne tožbene navedbe, zatrjevan revizijski ugovor o bistveni kršitvi določb postopka v upravnem sporu ni upošteven.

9. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena; in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti.

10. Ker tožnik z revizijo ni uspel, sam trpi stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).