Jedro

To, da je tožnik zahtevek za odškodnino zaradi izgube zaslužka najprej utemeljeval s trditvami, da bi po normalnem teku stvari honorarno delal pri O. K., nato pa s trditvami, da bi delal pri avtoprevoznikih D. B. in E. D., ne predstavlja spremembe tožbe. Tožnik je namreč zahteval odškodnino zaradi izgube zaslužka s popoldanskim delom avtomehanika. Ali bi (po normalnem teku stvari) to delo opravljal pri O. K. ali pri avtoprevoznikih D. B. in E. D. z vidika identitete zahtevka (in terjatve) ni pomembno. Pomembno je le s stališča načina ugotavljanja višine, njena podlaga - tožbeni temelj (dejansko stanje oziroma historični dogodek) pa je isti: zaradi poškodb, ki jih je dobil v prometni nesreči dne 14.7.1975, je bil prikrajšan tudi za zaslužek, ki bi ga po normalnem teku stvari pridobil s popoldanskim delom avtomehanika.

Od denarnega nominalizma je sicer mogoče odstopiti. Vendar le v izjemnih primerih, ko bi bila uporaba tega načela v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava, zlasti načelom vestnosti in poštenja.

V primerih dokazne stiske, ko je npr. predmet, ki bi si ga moral izvedenec ogledati in o njem podati mnenje, propadel, sodišče lahko uporabi privatno mnenje kot dokazno listino o dejstvih, ki jih je (pri strokovnem pregledu predmeta) odkril privatni izvedenec.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na revizijo tožene stranke.

Obrazložitev

A Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in toženo stranko zavezalo, da mu mora plačati 8,453.446 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo različno od posameznih delov te terjatve. Toženo stranko je tudi zavezalo, da mora tožniku od 1.1.2003 plačevati mesečno rento v znesku 49.043 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega obroka od 16. dne v mesecu dalje, od 4.2.2004 pa mesečno rento v znesku 73.729 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega obroka od 16. dne v mesecu. Višji tožbeni zahtevek (tožnik je zahteval 11,021.859 SIT odškodnine za izgubo zaslužka in rento v znesku 97.860 SIT) je zavrnilo. Tožnika je zavezalo, da mora toženi stranki povrniti 655.129 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo v delu, ki presega znesek 1,508.674 SIT (z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo različno od posameznih delov te terjatve) ter preostali del zahtevka za plačevanje rente, sicer pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnikovi pritožbi je ugodilo le v delu, s katerim je izpodbijal odločbo o stroških postopka (odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške), sicer pa jo je zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

B - 1 Tožnik je vložil revizijo zoper tisti del sodbe, s katerim je bila zavrnjena njegova pritožba, ugodeno pa pritožbi tožene stranke. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava. Nesistematično, nepregledno (revident prepleteno in pomešano očita zmotno uporabo materialnega prava, zmotno ugotovitev dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter nepovezano citira posamezne dele procesnega gradiva - včasih tudi z dvojnim citiranjem) in v posameznih delih komaj razumljivo revizijo je mogoče strniti v naslednje očitke: Po mnenju revidenta naj bi bila škoda povzročena s hudim kaznivim dejanjem zoper splošno varnost in ne s kaznivim dejanjem ogrožanja javnega prometa, za katerega je bila zagrožena kazen zapora do enega leta. Iz verodostojne listine, ki jo predstavlja izvedensko mnenje dr. M. P. namreč izhaja, da je tožnik utrpel hudo telesno poškodbo. Sodišči prve in druge stopnje sta očitno spregledali, da je bila kazenska sodba Okrožnega sodišča v Mariboru izdana 26.11.1975, mnenje dr. M. P. pa nosi datum 20.12.1975. Tožbeni zahtevek torej ne temelji na istem dejanskem stanju kot kazenska sodba (zato določba 14. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP ne pride v poštev). Revident nato z večkratnim (in pomešanim) citiranjem delov različnih vlog pravdnih strank in prvega odstavka 189. člena ZPP utemeljuje svoj zaključek, da naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede zahtevka za izgubo na zaslužku iz kmetijske dejavnosti po njegovem tožba ni bila umaknjena. Pri tem se sklicuje tudi na četrti odstavek 187. člena ZPP in meni, da se zaradi nevročitve tožbe toženi stranki tožnikova procesna dejanja (med katera spada tudi delni umik tožbe) ne smejo upoštevati. Zmanjšanje zahtevka naj bi bilo po njegovem tudi v nasprotju z moralo (ker ni bilo izraz njegove svobodne volje). Tega procesnega dejanja zato sodišče ne bi smelo upoštevati. Ko je tako, odškodninska terjatev zaradi izgube zaslužka iz kmetijske dejavnosti ni zastarala.

Revident vidi zmotno uporabo materialnega prava v stališču pritožbenega sodišča, da tožnik ni utrpel pravno upoštevne izgube iz kmetijske dejavnosti. Hkrati naj bi bila podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj je argument pritožbenega sodišča, ko samo ocenjuje, da bi imel tožnik pri obdelovanju zemlje z najeto delovno silo približno za 10 % nižji dobiček, protisloven. Enako velja za ugotovitev pritožbenega sodišča, da je postavil zahtevek v višini, kot ga je ugotovila izvedenka finančne stroke. Pritožbeno sodišče je namreč v nadaljevanju zapisalo, da ostaja dilema, kateri znesek izgubljenega zaslužka iz avtomehanskega dela je treba upoštevati za čas od leta 1976 do leta 1990. Revident oporeka uporabi načela denarnega nominalizma za ugotovitev višine škode tudi za čas do leta 1991, pri tem pa pritožbenemu sodišču očita še nerazumljivost argumentacije ter pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih (npr. odsotnost izračuna obresti za vsako posamezno leto nastajanja škode). Bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidi tudi v zmotni uporabi prostega preudarka (216. člen ZPP) in neupoštevanju prekluzije glede navajanja novot (ugovor prenehanja delovne sposobnosti naj bi po mnenju revidenta tožena stranka podala v nasprotju z določbo 286. člena ZPP).

B - 2 Tožena stranka je vložila revizijo zoper tisti del sodbe pritožbenega sodišča, s katerim je zavrnjena njena pritožba. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da ni stvarno pasivno legitimirana, saj nekdanja država SFRJ leta 1975 ni bila članica Londonskega sporazuma, niti ni bilo takrat predpisano obvezno zavarovanje odgovornosti. Tudi nemško pravo ne pride v poštev, saj je prišlo do škodnega dogodka na ozemlju SFRJ. Za škodo je tako odgovoren le B. R., ki je protipravno odvzel avtomobil zavarovancu tožene stranke.

Tožena stranka je pravočasno ugovarjala zastaranje tudi tiste odškodninske terjatve, s katero tožnik zahteva povrnitev škode za izgubljen dohodek iz opravljanja popoldanskega dela avtomehanika. V tožbi je namreč navedel, da iz tega naslova zahteva odškodnino zato, ker ne more opravljati avtomehaničnih del pri Opekarni Košaki, šest let po vloženi tožbi in devet let po škodnem dogodku pa je začel zatrjevati, da zahteva odškodnino za škodo, ker ne more več opravljati avtomehaničnih del pri avtoprevoznikih D. B. in E. D.. Ker gre za različne terjatve (in različna zahtevka) je ugovor zastaranja utemeljen.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa je po mnenju tožene stranke podana zato, ker sta sodišči uporabili izvedensko mnenje dr. M. P., čeprav je bilo izdelano pred pravdo po tožnikovem naročilu. Ker tožena stranka z njim ne soglaša, bi ga moralo sodišče izločiti iz sodnega spisa. Ne le, da tega ni storilo, pač pa je celo dopustilo, da sta izvedenca prof. dr. V. P. in prof. dr. M. B. to mnenje uporabila za ugotavljanje, kakšne poškodbe je tožnik utrpel in kako je potekalo zdravljenje. Zaradi tega je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožena stranka oporeka tudi dokazni oceni in meni, da tožnik ni dokazal višine izgubljenega dohodka ter da sodišče ne bi smelo z izvedenko finančne stroke ugotavljati, koliko naj bi po normalnem teku stvari zaslužil. Tožnik bi moral dokazati, koliko konkretno bi dobil za uro honorarnega dela pri avtoprevoznikih D. B. in E. D.(1) C Tožnik je odgovoril na revizijo, pri čemer oporeka revizijskim stališčem tožene stranke in predlaga, naj jo revizijsko sodišče zavrne.

D Reviziji nista utemeljeni.

K tožnikovi reviziji: O vezanosti na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča glede rešitve predhodnega vprašanja: Povzročitelj prometne nesreče, v kateri je tožnik utrpel premoženjsko škodo, ki je predmet te pravde, je bil s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa iz tretjega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 271. člena Kazenskega zakonika (Uradni list FLRJ, št. 13/51 in nasl. - v nadaljevanju KZ), za katerega je bila zagrožena kazen zapora do enega leta (kar pomeni, da je kazenski pregon zastaral v štirih letih od storitve - 6. točka prvega odstavka 80. člena KZ). Ta kazenska sodba ima za to pravdo pomen rešitve predhodnega vprašanja, ali je bila škoda storjena s kaznivim dejanjem, za katero je določen daljši zastaralni rok, in ki zato po 20. členu Zakona o zastaranju terjatev (Uradni list FLRJ, št. 40/53) velja tudi za zastaranje odškodninske terjatve. V skladu z načelom vezanosti na pravnomočno rešitev predhodnega vprašanja (prim. prvi odstavek 13. člena ZPP) je sodišče moralo vzeti za podlago svoje odločbe pravno dejstvo, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem ogrožanja javnega prometa iz tretjega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 271. člena KZ. Tako so brez pomena revizijske trditve, da je vzrok škode drugo (hujše) kaznivo dejanje, za katero je bil predpisan daljši zastaralni rok.

O delnem umiku tožbe: Napačno je revizijsko stališče, "da zahtevek za izgubo na dohodku iz kmetijske dejavnosti nikoli ni bil umaknjen", ker da "s tem, ko se je pravda proti toženi stranki vrnila na sam začetek, ne morejo imeti nobenega pravnega učinka dejanja tožnika na naroku, ki ga z vidika pravdnega postopka ni bilo (narok 21.5.1979)". Zmanjšanje zahtevka ali umik posameznega zahtevka (kar oboje pomeni delni umik tožbe) sta mogoča kadarkoli od vložitve tožbe do konca glavne obravnave. Za tožnika umik učinkuje takoj, ko se z izjavo o umiku seznani sodišče, pri čemer ni pomembno, v kakšni obliki se je to zgodilo. Tudi če je tožnik zahtevek zmanjšal na naroku, na katerem ni bilo tožene stranke (ker ji tožba in vabilo takrat še nista bila vročena), to ne odvzema pravnih učinkov tožnikovi izjavi sodišču (ki je protokolirana in podpisana), da umika zahtevek za povrnitev škode zaradi izgube dohodka iz opravljanja kmetijske dejavnosti. Brez pomena je tudi revizijsko pojasnjevanje motivov za delni umik tožbe in stališče, da "tega umika ni dopustno upoštevati kot svobodne volje tožnika", ter da je "takšno razpolaganje tožene stranke ... tudi v nasprotju z načeli morale (čl. 3, odst. 3 ZPP)." Ker pri umiku tožbe ne gre za razpolaganje z zahtevkom, in ker umik v ničemer ne spreminja pravnega položaja v razmerju med strankama, umik tožbe tudi nikoli ne more biti v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo. Umika tožbe sodišče s sklicevanjem na tretji odstavek 3. člena ZPP ne more preprečiti.

Pritožbeno sodišče je tako pravilno ugotovilo, da je odškodninska terjatev za povrnitev škode zaradi izgube dohodka iz kmetijske dejavnosti, zastarala. Ko je tako, se ni treba ukvarjati z vprašanjem, ali ta terjatev sploh obstaja. Revizijsko sodišče zato ni obravnavalo revizijske kritike rezervnega argumenta pritožbenega sodišča, da "tožnik ni utrpel pravno upoštevne izgube iz kmetijske dejavnosti". Za zavrnitev tožbenega zahtevka je namreč dovolj ugotovitev, da je zahtevek neutemeljen že iz enega razloga (v konkretnem primeru zaradi zastaranja).

O monetarnem nominalizmu: Tožnikova odškodninska terjatev za izgubo zaslužka z opravljanjem avtomehanske dejavnosti predstavlja čisto denarno terjatev. Tožniku je izvirno nastala v denarni obliki. Njegovo prikrajšanje namreč ni bilo v tem, ker ni opravljal dela, pač pa v tem, ker je bil ob zaslužek. Zato mu mora tožena stranka plačati le tisto število denarnih enot, za katero je bil prikrajšan. Čistih denarnih obveznosti ni mogoče valorizirati, jih torej ocenjevati po vrednosti oziroma kupni moči na dan odločanja sodišča prve stopnje ali na dan cenitve škode. Taka je bila tudi sodna praksa pred uveljavitvijo Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78)(2), saj noben predpis ni predvideval revalorizacije dolgov (t.j. da bi upnik zaradi spremembe vrednosti denarja imel pravico terjati od dolžnika več, kot znaša dolgovani znesek)(3). Od denarnega nominalizma je sicer mogoče odstopiti. Vendar le v izjemnih primerih, ko bi bila uporaba tega načela v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava, zlasti načelom vestnosti in poštenja(4). V konkretnem primeru je bila med trajanjem postopka sicer inflacija in celo hiperinflacija, denarna enota je tudi večkrat devalvirala, bila denominirana in na koncu zamenjana. Vendar vse to še ne upravičuje odstopa od denarnega nominalizma. Škoda je namreč kontinuirano nastajala vse do leta 2003, pri čemer so zamudne obresti v drugi polovici obdobja nastajanja škode bistveno presegale stopnjo upadanja kupne moči denarja. Zato je sprejemljiv argument pritožbenega sodišča, da gledano v celoti (torej upoštevaje obdobje do leta 1990, ko so "zamudne obresti ... močno zaostajale za inflacijo", in obdobje po tem, ko "so jo močno prehitevale"), ni "razlogov za takšno kombinacijo najugodnejših metod v posameznem obdobju", po kateri bi bila izguba zaslužka za obdobje do leta 1991 revalorizirana, kasneje pa bi to funkcijo prevzele zamudne obresti. Stališče, da se za ves čas nastajanja škode uporablja ista metoda ugotavljanja njene višine, po mnenju revizijskega sodišča ne nasprotuje temeljnim načelom obligacijskega prava, tudi ne načelu vestnosti in poštenja.

Glede uporabe prostega preudarka (216. člen ZPP), glede prekluzije novih navedb (286. člen ZPP) in glede (ne)razumljivosti obrazložitve: Očitka, da pri ugotavljanju obsega škode (konkretno pri oceni trajanja tožnikove delovne sposobnosti) sodišče ne bi smelo uporabiti prostega preudarka, tožnik v pritožbi ni uveljavljal. Ker bi napačna uporaba 216. člena ZPP lahko predstavljala le kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (na kar pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti - prim. 350. člen ZPP), je ta revizijski očitek neupošteven. Zaradi relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka je namreč mogoče vložiti revizijo le, če se taka kršitev nanaša na postopek pred pritožbenim sodiščem (prim. 2. točko prvega odstavka 370. člena ZPP). Enako velja za revizijski razlog, da se je tožena stranka prepozno sklicevala na upadanje (in nato na izgubo) tožnikove delovne sposobnosti, do česar bi prišlo zaradi staranja že po normalnem teku stvari.

Neutemeljeni pa so številni očitki (ki se ponavljajo za vsako bolj ali manj zaključeno revizijsko navedbo), da je izpodbijana sodba nerazumljiva. Odveč je pojasnjevati, da jo je vsekakor mogoče preizkusiti in da v njeni obrazložitvi ni (takih) protislovij (ki bi onemogočala preizkus). Tudi brez izračuna zneskov obresti za vsako posamezno leto skoraj 30 let nastajajoče škode je mogoč zaključek, da niso podani posebej tehtni, izjemni razlogi za odstop od načela denarnega nominalizma.

K reviziji tožene stranke: O odgovornosti tožene stranke: Tožnik zahteva odškodnino od nemške zavarovalnice, pri kateri je imel v času škodnega dogodka lastnik vozila (nemški državljan) zavarovano avtomobilsko odgovornost. Zavarovalno razmerje, od katerega je odvisna odgovornost tožene nemške zavarovalnice, je treba zato presojati po nemškem pravu. Z njim je namreč to razmerje najtesneje povezano - tako po kraju, kjer je bila zavarovalna pogodba sklenjena, kot po kraju, kjer ima zavarovalnica svoj sedež in nenazadnje po državljanstvu strank zavarovalne pogodbe(5).

Nemški imetnik motornega vozila je moral biti obvezno zavarovan po Zakonu o obveznem zavarovanju iz 5.4.1965 (Pflichtversicherungsgesetz - BGB. I S.213 - PflVG). Po 1. par. tega zakona je bil dolžan skleniti zavarovanje za kritje z uporabo vozila povzročenih telesnih poškodb, materialnih škod in drugih premoženjskih škod. Za zavarovalno pogodbo pa se v nemškem pravu uporabljajo še splošni pogoji za zavarovanje motornih vozil (Allgemeine Bedingungen für die Kraftfahrtversicherung - AKB), ki so bili v času škodnega dogodka splošno zavezujoči splošni pogoji poslovanja (4. par. 1. odst., 1. st. PflVG). S temi pogoji je v bistvu podrobno urejeno obvezno zavarovanje. Po 10. par. drugega odstavka AKB so sozavarovane osebe imetnik, lastnik, voznik in še nekateri (ki pa v konkretnem primeru ne morejo priti v poštev glede morebitne odgovornosti - npr. sprevodnik). Vendar se s sozavarovanjem imetnika doseže, da je zavarovalna pogodba vselej sklenjena v korist vsakokratnega imetnika. Obvezno zavarovanje torej vselej varuje imetnika. Po nemškem pravu pa je tat imetnik vozila in sicer ne glede na to, da gre za neupravičenega imetnika(6). Čeprav je bila škoda povzročena z ukradenim vozilom, je zato tožena stranka (zoper katero ima po 3. par. točka 1 PflVG oškodovanec neposreden zahtevek) odškodninsko odgovorna. Njen ugovor, da ne odgovarja za škodo, ki je bila tožniku povzročena z njenemu zavarovancu ukradenim avtomobilom, je zato neutemeljen.

O zastaranju: Tožena stranka je ugovor zastaranja sicer res uveljavljala že v pritožbi z dne 19.9.2000 in ga nato ponovila v prvi pripravljalni vlogi po razveljavitvi sodbe z dne 15.4.1999. Vendar odškodninska terjatev za povrnitev škode zaradi izgube zaslužka iz popoldanskega dela avtomehanika ni zastarala. Ta škoda je predstavljala trajno nastajajočo škodo, zaradi česar terjatev ne zastara, čeprav med pravdnim postopkom tožbeni zahtevek ni bil razširjen v zastaralnem roku za odškodninske terjatve za naslednje preteklo obdobje(7). Dejstvo, da je tožnik ta zahtevek najprej utemeljeval s trditvami, da bi po normalnem teku stvari honorarno delal pri O. K., nato pa s trditvami, da bi delal pri avtoprevoznikih D. B. in E. D. (tako pri O. K. kot pri omejenih avtoprevoznikih bi v bistvu opravljal isto delo - popoldansko delo avtomehanika), ne predstavlja spremembe tožbe. Tožba namreč ni spremenjena, če tožnik dopolni ali popravi posamezne navedbe, tako da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen (tretji odstavek 184. člena ZPP). Tu ni šlo za uveljavljanje druge odškodnine za neko drugo škodo ali drugo obliko škode. Tožnik je zahteval odškodnino zaradi izgube zaslužka s popoldanskim delom avtomehanika. Ali bi (po normalnem teku stvari) to delo opravljal pri O. K. ali pri avtoprevoznikih D. B. in E. D. z vidika identitete zahtevka (in terjatve) ni pomembno. Pomembno je le s stališča načina ugotavljanja višine, njena podlaga - tožbeni temelj (dejansko stanje oziroma historični dogodek) pa je isti: zaradi poškodb, ki jih je dobil v prometni nesreči dne 14.7.1975, je bil prikrajšan tudi za zaslužek, ki bi ga po normalnem teku stvari pridobil s popoldanskim delom avtomehanika.

O bistveni kršitvi določb pravdnega postopka: Kadar stranka angažira strokovnjaka, npr. koga s seznama sodnih izvedencev (marsikdaj brez njegove pomoči niti ne more priti do podatkov, ki so pomembni za postavitev zahtevka - npr. pri tožbah za zadoščenje zaradi telesnih poškodb), je seveda ona tista, ki mu določi nalogo, postavlja vprašanja, zahteva pojasnila, ipd. Vendar tak strokovnjak, tudi če ima po Zakonu o sodiščih (Ur.l. RS 19/94 in nasl.) status sodnega izvedenca, ostaja strankin pomočnik (in ne pomočnik sodišča), ki dela po njenih navodilih in v njeno korist. Je pač njen svetovalec, ki ji s svojim strokovnim znanjem in izkušnjami nepravne narave pomaga pri uveljavljanju pravic. Taka oseba vsekakor ni izvedenec in njena ekspertiza, ki jo stranka predloži sodišču, tudi ni izvedensko mnenje (in nima neposredne dokazne vrednosti), pač pa je privatna listina, ki sporoča, kakšno je strokovno mnenje tistega, ki je to listino podpisal, oziroma je del strankinih navedb. Če se nasprotna stranka s tem mnenjem strinja, bo sodišče njegove zaključke kot nesporna dejstva sprejelo v dejansko podlago sodbe. Če pa mnenje odklanja, sodišče nanj ne bo moglo opreti svoje odločitve. Na ta način bi se namreč obšla stroga pravila o dokazovanju z izvedenci, s katerimi je zaradi specifične narave tega dokaznega sredstva, vloge v dokaznem postopku in vpliva, ki ga ima na končno odločitev, zagotovljena nepristranskost izvedenca in kontradiktornost izvajanja tega dokaza. Vendar to ne pomeni, da mora sodišče privatno mnenje izločiti iz spisa. Bistveno je, da ekspertizo opravi izvedenec, ki se (le) izjemoma lahko opre tudi na privatno mnenje. Taki so zlasti primeri dokazne stiske, ko je npr. predmet, ki bi si ga moral izvedenec ogledati in o njem podati mnenje, propadel. Sodišče lahko tedaj uporabi privatno mnenje kot dokazno listino o dejstvih, ki jih je (pri strokovnem pregledu predmeta) odkril privatni izvedenec. Tako je bilo tudi v konkretnem primeru. Ker medicinske dokumentacije ni bilo več (od škodnega dogodka je namreč preteklo več kot 25 let) sta o poškodbah in poteku njihovega zdravljenja izvedenca upravičeno uporabila podatke iz privatnega mnenja dr. M. P..

O očitku zmotne dokazne ocene: Revizija je izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom izpodbijanja. Ker je ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), je neupoštevna revizijska kritika dokazne ocene, na podlagi katere je ugotovljena višina izgubljenega zaslužka. Z revizijskimi očitki, da "tožnik ni dokazal in se ni niti potrudil dokazati višino izgubljenega dohodka, ker po škodnem dogodku ne more več opravljati honorarnega dela pri B. D. in D. E. ....., da priči B. D. in D. E. sodišču prve stopnje nista vedeli povedati, po čem sta plačevali tožniku za eno uro honorarnega dela", da "o tem dejstvu oba obrtnika nimata in tudi nista imela prav nobene poslovne dokumentacije", itd., se zato revizijsko sodišče ni ukvarjalo.

Glede na to, da sta reviziji neutemeljeni, ju je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

E Tožnikov odgovor na revizijo ni prispeval k in učinkovitejši rešitvi zadeve (prej obratno, saj so njegove nepregledne, nesistematične in v posameznih delih tudi povsem nerazumljive in nebistvene navedbe kvečjemu otežile in podaljšale odločanje o reviziji tožene stranke). Stroški, ki so mu s tem nastali, niso bili potrebni (brez njih bi bila odločitev o reviziji tožene stranke vsebinsko enaka, časovno in postopkovno pa hitrejša ter enostavnejša). Zato jih krije sam (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št.(1): Tožena stranka zaključi revizijo z opozorilom, da je pritožbeno sodišče nepravilno odločilo o stroških postopka. Ker pa je obenem poudarila, da ji "je znano, da revizija zoper izrek o pravdnih stroških ni dopustna" (kar revizijsko sodišče razume tako, da zoper ta del sodbe ne vlaga revizije), je revizijsko sodišče kritiko stroškovne odločbe prezrlo. Op. št.(2): Prim. judikate VS SRS Pž 82/77 z dne 3.3.1977, poročilo VS SRS 1/77, str. 5, VGSJ Sl 1450/73 z dne 10.10.1973, Odvijetnik 3-4/74, str. 134, Sl 210/73 z dne 1.10.1973, Informator, 2050/73, str. 5 in številne druge. Op. št.(3): Tako judikat VSH Gž 3737/75 z dne 13.1.1996, pregled VSH 9/76, str. 23. Op. št.(4): Primer škode zaradi izgube zaslužka med trajanjem nekajletne neupravičene zaporne kazni ob koncu 40. let prejšnjega stoletja (sodba VS RS II Ips 483/93 z dne 3.2.1994). Op. št.(5): Prim. Cigoj, Mednarodno zasebno pravo, druga knjiga, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana, 1976, str. 124, 125. Op. št.(6): Tako Knappmann v Prölss/Martin, Versicherungsvertragsgesetz, 24. Aufl., Beck, München, 1988, str. 1161 (pod 4.). Op. št. (7): Prim. sklep VS RS II Ips 223/2004.