Jedro

Okoliščine, ki so lahko podlaga za spremembo preživninske obveznosti, so se v času od sklenitve dogovora o plačilu preživnine spremenile na strani obeh preživljalcev in preživljanca.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Po ponovljenem sojenju je z izpodbijano sodbo prvo sodišče v korist mladoletnega tožnika zvišalo preživninsko obveznost toženca od 1. 8. 1994 dalje na 10.000,00 SIT mesečno, od 1. 2. 1995 dalje na 12.000,00 SIT mesečno, od 1. 11. 1995 dalje na 14.000,00 SIT mesečno in od 1. 5. 1996 dalje na 15.000,00 SIT mesečno. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, tožencu pa naložilo v plačilo tudi 13.500,00 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke.

Zoper obsodilni del prvostopne sodbe vlaga laično pritožbo toženec, smiselno iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava iz točk 2 in 3 člena 353/1 Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Pritožba graja zaključke prvega sodišča o spremenjenih okoliščinah na strani tožeče stranke in nezadosten prikaz premoženjskih razmer na strani toženca ter zlasti poudarja, da se je toženčeva plača znižala na približno 50.000,00 SIT, tako da se smiselno zavzema za znižanje prisojene preživnine.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da toženec le odlaga oz. otežuje odločitev o svoji preživninski obveznosti in smiselno predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Preizkus zadeve na pritožbeni stopnji v delu prvega sodišča ni pokazal po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnega prava (člen 365/2 ZPP), prav tako pa ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi bilo v prvem postopku dejansko stanje nepopolno oz. zmotno ugotovljeno in na tej podlagi tudi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Prvo sodišče je prepričljivo obrazložilo, da so se spremenile v času od sklenitve dogovora o plačilu preživnine ne le potrebe mladoletnega tožnika, pač pa znatno tudi zmožnosti njegove matere, da prispeva k njegovemu preživljanju, ker je rodila še dva otroka, ob tem pa tudi razmere na strani toženca, ki je prav tako postal oče še enega otroka. Tako ni dvoma o obstoju okoliščin iz člena 132/5 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR, ki so lahko podlaga za spremembo preživninske obveznosti. V tej zvezi je torej povzeti razloge prvostopne sodbe, glede na pritožbena izvajanja pa le poudariti, da toženec seveda ni dolžan preživljati drugih dveh otrok matere mladoletnega tožnika, da pa je slednja potemtakem dolžna preživljati skupno tri mladoletne otroke, toženec pa skupno le dva, kar očitno kaže na večjo obremenjenost matere mladoletnega tožnika in njeno manjšo sposobnost prispevanja k preživljanju mladoletnega tožnika v primerjavi s tožencem, upoštevaje pri tem celotne na prvi stopnji ugotovljene premoženjske in socialne razmere tako na strani tožeče kot tožene stranke.

Glavnina pritožbenih ugovorov je v trditvi, da se je toženčeva plača znižala od 68.000,00 SIT na približno 50.000,00 SIT. Pritožba ne pove, kdaj naj bi se to zgodilo in tudi ne predloži o tej trditvi nobenih dokazov. Prvo sodišče je o zahtevku odločilo dne 1. 7. 1996 po stanju ob koncu glavne obravnave, na kateri je bil toženec navzoč, ne da bi ob izvedbi dokaza po poročilu njegovega delodajalca o višini plače toženca (poročilo z dne 17. 6. 1996 na l. štev. 30 spisa) kakorkoli navajal, da se je le-ta znižala. To dejstvo je torej utegnilo nastopiti po koncu glavne obravnave, taka morebitna sprememba , če je do nje res prišlo, pa v pritožbenem postopku ni več upoštevna. Morebitno naknadno poslabšanje plačilne sposobnosti je mogoče uveljavljati le v novem sodnem postopku.

Tako je zaključiti, da je prvo sodišče za razsojo v smislu člena 132/5 ZZZDR odločilna dejstva pravilno ugotovilo, kar velja tudi za ugotovljene potrebe mladoletnega tožnika in možnosti preživljanja njegove matere na eni ter toženca na drugi strani, kar se v izogib ponavljanju povzema, nato pa sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev, kar je narekovalo zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijanega obsodilnega dela prvostopne sodbe na podlagi člena 368 ZPP, kakor je razvidno iz izreka.

Odločitev o stroških pritožbe je odpadla, ker jih toženec ni priglasil.